Urška Klakočar Zupančič, prva ženska predsednica parlamenta, je zanimiva dama. Podobno kot njena literarna junakinja Greta iz zgodovinskega romana, ki ga je Urška napisala. Če bi Urška živela pred tristo leti, bi končala v ognju grmade. Dandanes pa jo cvrejo politični nasprotniki v pofl medijih. Kar ni nič manj boleče od grmade.

Urška obuje rdeče salonarje in država skoči v luft, čeprav ima rdeče čeveljce v garderobi najbrž vsaka sodobnejša dama. Jaz imam celo troje. Urška obleče črn kostim s krilom, ki ima ob strani visok razporek, višji od kolen, in parlamentarci dvigujejo obrvi, češ to se ne spodobi. Urška pokaže tatu, nos ji krasi pirsing, postrižena je malo na punk in oblači se v živahne barve.

Vse to mi je všeč. Meni prav zares. Tega ne pravim zato, ker bi kot ženska morala podpirati žensko v smislu, da me ženske moramo držati skupaj. Večkrat je v javnosti padalo po meni, ker nisem bila konvencionalna, pa se ne spomnim, da bi me druge ženske kaj posebej branile, zato teh ženskih for ne razumem.

Urški v bran stopam iz povsem drugačnih razlogov.

Opažam, da mediji čedalje pogosteje poročajo o njenem domnevnem psihičnem stanju in v medijih se pojavljajo navedbe, da skrivnosti odkriva njen zdravniški karton. Če se bodo nespodobni mediji do njenega zdravniškega kartona dokopali, ga bodo tudi objavili, sploh če bodo v njem našli kakšno zabeležko, da ima gospa takšne ali drugačne psihične tegobe.

Čutim, da je Urška zelo krhka oseba in zato me skrbi zanjo. Ne želim, da bi se ji zgodilo podobno, kot se je zgodilo meni, ko je celo vodilni slovenski časopis Delo pisal, da sem neuravnovešena in podobne nesramnosti. Oprostite, moje psihično stanje je ravno tako krhko, a zaradi antidepresivov in stabilizatorjev razpoloženja popolnoma stabilno. Nismo se vsi rodili z enakimi možgani, nismo imeli vsi srečnega življenja in nekateri pač potrebujemo farmakološko pomoč, da naše glave delujejo normalno. Vse to je običajno in prav nič sramotno. Drznem si reči, da moja glava danes deluje celo normalnejše od tistih pisunov, ki so si me tako nizkotno privoščili. Večinoma so jih že itak pometali na cesto, saj so mediji v hudi krizi. Karma.

Kaj pa Urška? Vidim, da ne zna brzdati čustev. Impulzivna je. To je problem, kajti impulzivni ljudje so lahko zelo nevarni, saj v trenutku močnega vala čustev, bodisi pozitivnih bodisi negativnih, lahko povzročijo katastrofo. Dobro, Urška katastrofe ni povzročila in upam, da je tudi ne bo, trapastih dejanj pa je nanizala že kar nekaj.

Najbolj bizaren je bil njen sprehod po rdeči preprogi ob Dnevu državnosti. Prišla je oblečena in obuta kot Dorothy, ki išče čarovnika iz Oza, kar smo še lahko prenesli, potem pa se je nenadoma obrnila proti publiki in častni četi pokazala hrbet, kar se, sorry, resnično ne spodobi. Če se gremo državo, če kot predsednica državnega zbora poslancem žugaš in zahtevaš red in spoštovanje pravil, potem bodi dosledna tudi na proslavi v čast tistim, ki so dali življenje za to, da ti lahko danes svobodno dihaš, in se ne afnaj, kot da si prišla na wrestling tekmo. Dvignila si roke, kot da si ravnokar vstopila v ring, kjer se boš pomerila s samim Hulkom Hoganom. Ne, ne, ne in ne. Zaenkrat še aktualni predsednik države Borut Pahor je ob Urškinem nastopu pripomnil, da nam sedanja vlada kaže prihodnost. Mati mila, a takšne povorke nas peljejo v prihodnost? Brez zamere, ampak maškarada mi enkrat letno čisto zadošča, da se veselim z otroki, drugače pa želim, da v državi vlada red in da se ljudje, ki to državo vodijo, obnašajo kot se šika in dajejo vzor narodu.

Tudi Urškino obnašanje do premierja Roberta Goloba je zelo mejno. Z Lune se vidi, da je nora nanj. Tisti objem v parlamentu in šepet na uho je bil že tako neokusen, da sem samo čakala, kdaj bo iztegnila jezik in mu ga porinila v sluhovod. Za božjo voljo, Urška, brzdaj se! Čisto nič me ne briga, kaj imata (ali nimata), ampak - brzdaj se! Ne pa da v kamero vzhičeno razlagaš, kako je on tebe izbral in "če te on izbere, potem ne moreš reči ne, ne moreš reči ne". Pa dobro, a je Golob zdaj že Mesija ali kaj? Tudi meni je bil sprva simpatičen, ampak ne tako obsedeno, kot to kaže Urška.

Ta vlada me zabava, čeprav čedalje višji računi, ki jih prejemamo v nabiralnike, niso prav nič zabavni. Čedalje višje cene hrane so katastrofične. Dinozavri so izumrli od trčenja orjaškega asteroida, naša civilizacija pa bo najbrž pocrkala od inflacije. Počasi in boleče. Goriva enkrat bodo, drugič spet ne bodo, ah, ljudje, navadite se na kolesa. Ampak če boste tokrat protestirali proti tej vladi, pustite kolesa doma. Dobimo se pred parlamentom in bomo plesali in plesali, dokler ne bomo dosegli, da odpleše tudi ta vlada.

Mislite, da bo vlada gospoda Goloba vzdržala do konca? Težko verjamem. V prvi vrsti se bosta Gibanje Svoboda in Levica že zaradi gospodarstva poklali do krvi, kajti Levica gospodarstva preprosto ne razume in hoče socializem, Golob je pa pohlepen kapitalist, grabežljiv, in mu je eno figo mar za ljudi. On že celo življenje živi na Eliziju in ga ne briga za kaos na Zemlji.

Enako je z Urško. Res jo je doletela huda krivica, ko je izgubila službo zaradi nedolžnega zapisa na Facebooku, a ko jo je za vso trpljenje karma nagradila z enim najvišjih položajev v državi, se zdi, da ji je slava povsem zameglila um. Ta pa je že tako zelo krhek, kot sem že zapisala, kot opažam sama in kot mi pravijo tisti, ki Urško osebno dobro poznajo. 

Upam, da bodo mediji milostni z Urško, in da je ne bo doletel še hujši masaker, kot je doletel Katarino Kresal. Tukaj je Slovenija in ne pozabite, da je tukaj tudi patriarhalna krajina zahojenih človečnjakov, ki ne marajo lepih, pametnih in drugačnih žensk. Ne želim, da tudi Urško doleti usoda Grete. To bi bil korak nazaj, kot država in družba pa moramo iti naprej.