Javna razprava o Ukrajini je razprava o konfrontaciji. Ampak ali vemo, kam gremo? V svojem življenju sem videl štiri vojne, ki so se začele z velikim navdušenjem in javno podporo, za nobeno pa nismo vedeli, kako jih končati; iz treh smo potem enostransko izstopili. Test politike je, kako se vojna konča, ne pa, kako se začne.

Prepogosto se ukrajinsko vprašanje postavlja kot spopad dveh možnosti: ali se bo Ukrajina pridružila vzhodu ali zahodu. Toda če želi Ukrajina preživeti in uspevati, ne sme biti predstraža nobene strani nasproti drugi, pač pa mora delovati kot most med njima.

Rusija se mora sprijazniti s tem, da je obsojena na ponovitev svoje zgodovine samouresničujočih se ciklov vzajemnih napetosti z Evropo in Združenimi državami, če bi poskušala prisiliti Ukrajino v status satelita in s tem ponovno premakniti ruske meje 

Zahod mora razumeti, da Ukrajina za Rusijo nikoli ne more biti samo tuja država. Ruska zgodovina se je začela v tako imenovani Kijevski Rusiji. Od tam se je razširila tudi ruska vera. Ukrajina je bila stoletja del Rusije in njuni zgodovini sta bili pred tem prepleteni. Nekatere najpomembnejše bitke za rusko svobodo, začenši z bitko pri Poltavi leta 1709, so se odvijale na ukrajinskih tleh. Črnomorska flota - rusko sredstvo za uveljavljanje moči v Sredozemlju - je bazirala na dolgoročnem najemu pristanišča Sevastopol na Krimu. Celo tako znani disidenti, kot sta Aleksander Solženicin in Josif Brodski, so vztrajali, da je Ukrajina sestavni del ruske zgodovine in da je pravzaprav Rusija.

HENRY KISSINGER

"Foreign policy is the art of establishing priorities."

Evropska unija mora priznati, da sta njeno birokratsko zavlačevanje in podrejanje strateškega elementa notranji politiki pri pogajanjih o odnosu Ukrajine do Evrope prispevala k temu, da so se pogajanja sprevrgla v krizo.

Zunanja politika je umetnost določanja prioritet.

Ukrajinci so odločilen element. Živijo v državi s kompleksno zgodovino in poliglotsko sestavo. Zahodni del je bil vključen v Sovjetsko zvezo leta 1939, ko sta si Stalin in Hitler razdelila plen. Polotok Krim, katerega 60 odstotkov prebivalcev je Rusov, je postal del Ukrajine šele leta 1954, ko ji ga je Nikita Hruščov, Ukrajinec po rodu, podelil v okviru praznovanja 300-letnice ruskega sporazuma s Kozaki. Zahod Ukrajine je večinoma katoliški; vzhod večinoma rusko pravoslavje. Zahod govori ukrajinsko; vzhod govori večinoma rusko. Vsak poskus enega krila Ukrajine, da prevlada nad drugim - kot je bil doslej vzorec - bi sčasoma vodil v državljansko vojno ali razpad. Če bi Ukrajino obravnavali kot del konfrontacije med Vzhodom in Zahodom, bi za desetletja uničili vse možnosti, da bi Rusijo in Zahod – zlasti Rusijo in Evropo – vključili v mednarodni sistem sodelovanja.

Ukrajina je samostojna šele 23 let; prej je bila od 14. stoletja pod neko tujo oblastjo. Ni presenetljivo, da se njeni voditelji niso naučili umetnosti kompromisa, še manj zgodovinske perspektive. Politika Ukrajine po osamosvojitvi jasno kaže, da je srčika problema v prizadevanjih ukrajinskih politikov, da bi vsilili svojo voljo nepokornim delom države, najprej enemu delu, nato drugemu. To je bilo bistvo konflikta med Viktorjem Janukovičem in njegovo glavno politično tekmico Julijo Timošenko. Predstavljata dve krili Ukrajine in nista bila pripravljena deliti oblasti. Modra ameriška politika do Ukrajine bi iskala način za medsebojno sodelovanje obeh delov države.

Iskati bi morali spravo, ne prevlado enega dela.

Rusija in Zahod, še najmanj pa različne frakcije v Ukrajini, niso ravnale po tem načelu. Vsak je poslabšal situacijo. Rusija ne bi mogla vsiliti vojaške rešitve, ne da bi se izolirala v času, ko so številne njene meje že negotove. Za Zahod demonizacija Vladimirja Putina ni politika, pač pa je alibi za njeno odsotnost.

Putin bi moral spoznati, da bi politika vojaškega vsiljevanja, ne glede na njegove težave, povzročila novo hladno vojno. Združene države pa se morajo izogibati temu, da bi Rusijo obravnavale kot nenormalno osebo, ki jo Washington potrpežljivo uči pravil vedenja. Putin je resen strateg – v prostorih ruske zgodovine. Razumevanje vrednot in psihologije ZDA nista njegova močna stran. Prav tako razumevanje ruske zgodovine in psihologije ni bila močna plat ameriških politikov.

HENRY KISSINGER

"A wise U.S. policy toward Ukraine would seek a way for the two parts of the country to cooperate with each other. We should seek reconciliation, not the domination of a faction."

Voditelji vseh strani bi se morali vrniti k preverjanju izkupičkov konflikta, ne pa tekmovati v postavljanju. Tukaj je moja predstava o izidu, ki je združljiv z vrednotami in varnostnimi interesi vseh strani:

1. Ukrajina bi morala imeti pravico do proste izbire gospodarskih in političnih povezav, vključno z Evropo.

2. Ukrajina se ne bi smela pridružiti zvezi NATO - stališče, ki sem ga zavzel pred sedmimi leti, ko se je nazadnje pojavilo.

3. Ukrajina bi morala svobodno oblikovati kakršno koli vlado, ki je združljiva z izraženo voljo njenih ljudi. Modri ukrajinski voditelji bi se nato odločili za politiko sprave med različnimi deli svoje države. Na mednarodni ravni bi si prizadevali za držo, primerljivo s Finsko. Ta narod ne pušča nobenega dvoma o svoji močni neodvisnosti in sodeluje z Zahodom na večini področij, a se skrbno izogiba institucionalni sovražnosti do Rusije.

4. Nezdružljivo s pravili obstoječega mednarodnega reda je, da si je Rusija priključila Krim. Vendar bi moraliodnos Krima do Ukrajine postaviti na manj obremenjeno osnovo. Na ta način bi Rusija priznala suverenost Ukrajine nad Krimom, Ukrajina pa bi morala na volitvah v prisotnosti mednarodnih opazovalcev okrepiti avtonomijo Krima. Proces bi vključeval odpravo vseh nejasnosti glede statusa črnomorske flote v Sevastopolu.

To so načela, ne recepti. Ljudje, ki poznajo regijo, bodo vedeli, da vsi predlogi ne bodo všeč vsem. Test ni absolutno zadovoljstvo, ampak uravnoteženo nezadovoljstvo. Če neke rešitve, ki temelji na teh ali primerljivih elementih, ne dosežemo, se bo premikanje proti konfrontaciji pospešilo. Kaj kmalu bo prišel čas za to.

Henry A. Kissinger je bil državni sekretar Združenih držav Amrerike od leta 1973 do 1977. Prispevek je bil izvirno objavljen v Washington Postu in na spletni strani Henryja A. Kissingerja (vir) pod naslovom Kako se konča ukrajinska kriza.