Komentar

Duh stalinizma in rentgenska slika Ruske kapelice v globokem vesolju

Levica, ki je trenutno na oblasti oziroma misli, da je, še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine zapletenih odnosov med Sovjetsko zvezo in Titovo Jugoslavijo. Ko bodo mladi tovariši vzeli v roke Kardelja, Dedijerja ali Djilasa, se jim bodo počasi razkadile njihove zablode o Rusiji, panslovanskem bratstvu in podobne romantične fantazme. Stari komunisti, ki so preživeli moskovske čistke, Stalina in Informbiro, so namreč še kako vedeli, da je sovjetska (ruska) politika izjemno primitivna in spoštuje samo primitivno, golo silo. Zaveznike prezira, ker v tem vidi podrejanje, to pa je znak šibkosti. A tudi do prijateljev je sumničava, ker jim ne zaupa, zato v resnici spoštuje le tiste, ki se jih boji - torej nasprotnike. Del slovenske politike, ki mrzlično išče nekakšen rapprochement glede Rusije oziroma Putina, tega ne sme pozabiti.

16.07.2022 18:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   James Webb   vesolje   človeštvo   Carl Sagan   Ukrajina   Rusija   NATO   Nemčija   Helmut Kohl   Francois Mitterrand   Slovenija   Tito   Ruska kapelica   Stalin   Dedijer   Kardelj   BRICS

Razprave o spremembi zunanjepolitične doktrine glede Rusije so povsem brezpredmetne. Tega filma ne boste videli. Niti Ruske kapelice v dosedanjem formatu letos ne bo. Ker je v teh okoliščinah ne more in ne sme biti.

Živimo v zares neverjetnih časih, takorekoč v najmanj dveh vzporednih, sočasnih svetovih. Medtem ko v enem vesoljski teleskop James Webb na Zemljo posreduje prvo serijo fascinantnih fotografij t.i. globokega vesolja, kakršnih moderna civilizacija doslej še ni videla, se v drugem svetu na življenje in smrt spopadajo narodi in vsaj nekateri med njimi se zaradi svojih psihopatskih voditeljev vračajo na barbarsko, predcivilizacijsko raven plemen.

 

Človeštvo zre 13 milijard let nazaj v preteklost in opazuje posnetek nečesa, kar je nastalo, ko je bila do rojstva našega planeta še cela večnost, istočasno pa na fronti le dobrih tisoč kilometrov od nas štejejo bombe in rakete, ki uničujejo civilizacijske pridobitve in civilno infrastukturo. Še nekoliko dlje, južneje in vzhodneje od nas, živijo zagoreli ljudje, ki že leta nemočno gledajo v nebo, od koder na njihove domove prav tako padajo bombe in rakete. Ti ljudje imajo zapletena imena, njihova zgodovina je za nas, Evropejce, preveč kompleksna, da bi se ukvarjali z njo, kaj šele da bi jo razumeli. Kako naj nemška Helga, italijanski Giuseppe ali slovenski Francelj zavzamejo odnos do uporniških jemenskih Hutijev, ki se besno upirajo svoji vladi v Sani, medtem ko jih Savdska Arabija že mesece in leta mirno bombardira? Še ko gre za Ukrajino, ki leži v Evropi, streljaj od nas, je med ljudmi včasih težko vzpostaviti zavedanje, da imamo opravka z osvajalno vojno, kjer je potrebno potegniti jasno distinkcijo med agresorjem in žrtvijo. In pri tem, to potrjuje tudi zgodovina, ne more biti prav nobenega moralnega relativizima, zato so poskusi nekaterih (bivših) politikov in odsluženih predsednikov, da bi izenačili krivdo, v bistvu cinizem per se, vreden vsega prezira.

 

Kako je torej mogoče, da je človek še na začetku 3. milenija tako neznansko razdvojen, razcepljen v tej strašni bipolarnosti? Premore uničujočo slo, ki ne prizanaša niti dojenčkom in najbolj ranljivim skupinam ljudi, patološko sovraži in se pusti zapeljati v sovraštvo pastirjem zla in smrti, a obenem je homo sapiens sposoben tudi tako subtilnih čustev, umetnosti in lepote, da bi ganili še kamnito srce. V Kambodži, na zloglasnih poljih smrti, so mi nekoč pokazali staro, razpokano drevo, ob katerega deblo so Rdeči Kmeri tolkli dojenčke in jim razbijali glave. Po drugi strani sem v enem izmed budističnih templjev Šri Lanke doživel morda edini pravi trenutek popolnega ravnovesja, občutka povezanosti s svetom, nekaj, kar v zen budizmu imenujejo satori. Marsikdo ob poslušanju Mozartovega Requiema pomisli na popolnost, ki vre skozi to glasbo in sproža ekstatične občutke. 

 

Carl Sagan je v romanu Stik zapisal, da je človeštvo "zanimiva vrsta, zanimiva mešanica, sposobna tako čudovitih sanj in tako grozovitih nočnih mor." In da se počutimo "tako zelo izgubljene, odrezane in osamljene ..."

 

 

 "Ste zanimiva vrsta, zanimiva mešanica, sposobna čudovitih sanj in grozovitih nočnih mor..."

 

 

Ali res živimo v svetu, ki je vsak dan manj normalen, hkrati pa vedno bolj nor, agresiven, degeneriran, izgubljen, depresiven, moralno opustošen? Zdi se, da res. Drži, da so se v zadnjih dveh letih nad nami nakopičili težki oblaki in da smo doživeli več doslej nepredstavljivih preizkušenj, šli skozi dogodke, o katerih smo pred tem morda gledali filme. Ni čudno, da je eksplodiral svet teoretikov zarot ... Kar se je začelo z domnevami o globalnem nadzoru, chemtrails, Bilderbergih in ploščati Zemlji, je silovit pospešek dobilo s pandemijo novega koronavirusa, na začetku letošnjega leta pa še s prvo pravo vojno v Evropi po letu 1945. 

 

Ni čudno, da je med ljudmi toliko tesnobe, nelagodja in strahov. Vse to generira jezo, ta pa vodi do sovraštva. Kako v takšnem nič kaj krasnem novem svetu ostati čim bolj "normalen" in ohraniti neko razsodnost, predvsem pa ne obupati, postaja osrednja dilema našega bivanja, takorekoč eksistencialno vprašanje, s katero se vsak od nas srečuje na svoj način. Odločitev za (notranjo) emigracijo je v mojem primeru posledica kroničnih težav z zdravjem, precej pa je k temu, priznam, pripomoglo tudi obupno stanje duha v slovenskih medijih oziroma nivo komuniciranja v novinarskih krogih. Nič ne pretiravam, če zapišem, da tako slabo še ni bilo. Kam nas bo pripeljala ta neverjetna medijska prostitucija vis-a-vis politični eliti, ki se je razcvetela, odkar so na oblasti svobodnjaki, raje ne ugibam in me, če sem iskren, niti ne zanima.

 

Vsakdo je namreč odgovoren zase, za svoja dejanja.

 

 

***

 

Seveda pa človeku ne pomaga noben otok, ko gre svet k vragu. Slej ko prej pride gora k Mohamedu in takrat je prepozno za rešitev. Presenečen sem, koliko ljudi še vedno ni dojelo orjaških razsežnosti psihološke vojne, ki poteka že od konca lanskega leta in ki je pospešek dobila z rusko vojno napovedjo Ukrajini. Najprej so se začeli dražiti energenti, pa na trgu še ni bilo omembe vrednih nestabilnosti ali celo pomanjkanja surovin. Potem so se začela ugibanja, kakšne posledice bi lahko imela vojna na vzhodu Evrope, če bi Rusi napadli Ukrajino (v kar pa nihče zares ni verjel vse do dne, ko je Putin dejansko napadel). Sledile so ekonomske sankcije proti Rusiji, ki so jih ključni zahodni igralci javno napovedovali že pred 24. februarjem. V bistvu so Putina zvabili v vojno z mantro, da vojaške intervencije zaradi eventuelnega napada na Ukrajino zanesljivo ne bo, pač pa bodo "ostre ekonomske sankcije".

 

Večjega povabila za napad režim v Kremlju ni potreboval.

 

Evropejci smo tako ponovno kolateralna škoda spopada dveh politično-ekonomskih modelov, pri čemer smo se pod dežnikom Evropske unije ponižali v vlogo stranskih igralcev, nepomembnežev, ki naj se v tem konfliktu dveh globalnih igralcev jebejo, če parafraziram Victorio Nuland. Demokrati v Beli hiši so še precej hujši pristaši neokonservativne doktrine od republikancev, Donald Trump pa je bil tako ali tako le napaka v sistemu. Dokler se Nemčija ne bo začela obnašati kot vodilna evropska sila tudi v vojaško-političnem smislu, bo Evropska unija - zdaj še brez vojaško relativno močne članice Velike Britanije - obsojena na mediokriteto in statiranje ob unilateralističnih potezah Združenih držav. Toda v Evropi ta hip najbrž ni države, ki bi si želela, da se Nemčija začne ponovno oboroževati. A Nemcem tako ali tako nihče ne zaupa, kajti še najbolj neumen osel gre le dvakrat na led.

 

Problem Evropske unije je pravzaprav njena moralna podstat, se pravi pacifistična narava francosko-nemške sprave, zaradi katere je ta projekt tudi nastal. Zgodovinska fotografija Helmuta Kohla in Françoisa Mitterranda, kako se v Verdunu držita za roke in si v imenu obeh nacij simbolično odpuščata za obe vojni, je v dobi ruskega neoimperializma (Ukrajina) in kitajskega neokomunizma (Tajvan) obsoletna in dejansko sodi le še v muzej. Bruseljska birokracija se ni prav nič spremenila od začetka devetdesetih, ko ni bila sposobna učinkovitega in prepričljivega odgovora na barbarske vojne v bivši Jugoslaviji. Z roko po mizi so - to moramo priznati - naposled udarili šele Američani, vendar ne republikanci (George H. Bush), pač pa demokrati (Bill Clinton). Zategadelj naj nas ne čudi, da je aktualna politika demokratov glede vojne v Ukrajini - vsaj zaenkrat - precej bolj odločna in prepričljiva od politike Evropske unije, ki konec koncev predstavlja skupni imenovalec vseh njenih članic. Tudi Madžarske, ki glede Rusije igra dvojno igro.

 

 

Kohl in Mitterrand v Verdunu: Evropski pacifizem, otrok francosko-nemške sprave, je danes obsoleten.

 

 

Toda ne glede na ostre besede, moralne obsodbe, govorjenje o Putinu kot vojnem zločincu ipd. je dejanski učinek tako opevanih ekononskih (in političnih) sankcij proti Rusiji precej manjši od pričakovanj. Če bi bil namen ohromiti ruski režim, mu onemogočiti krepitev vojaških operacij v Ukrajni (in drugod), potem bi bile sankcije takšne, da iz Rusije in v Rusijo dejansko ne bi mogel nihče več. Pretregane bi bile vse transportne povezave. Stiki med Putinovo Rusijo in "zunanjim svetom" bi zamrli oziroma postali omejeni na povezave s sosednimi Belorusijo, Kitajsko, Mongolijo, Severno Korejo in bivšimi sovjetskimi srednjeazijskimi republikami. V globalnem svetu pa bi Putinov režim lahko vsaj deloma trgoval še s Kubo, Venezuelo, SrbijoBrazilijo, Indijo, Iranom, arabskimi državami in - kar nikakor ni zanemarljivo - z večjim delom Afrike. Kajti ko Evropejci govorimo o "mednarodni obsodbi ruske agresije", pozabljamo, da številke niso povsem na naši strani in da marsikje po svetu že zaradi zgodovinskih zamer in frustracij do zahodnjakov vsaj potiho podpirajo Rusijo.

 

Zaradi vsega tega ni netočna trditev, da sankcije proti Putinu niso tako učinkovite, da bi dosegle namen. Ampak zakaj bi tudi bile? Mislite, da je bilo v zgodovini kaj drugače? Kako ostre so bile sankcije proti Hitlerju? Na določenih področjih so bile neverjetno ohlapne, sploh pri dividendah zahodnih lastnikov nemških gospodarskih družb. Vojna gor ali dol, preganjanje Judov in holokavst, vojni zločini in zločini proti človeštvu niso povsem pretrgali ekonomskih odnosov med zahodnimi zavezniki (Velika Britanija, Združene države Amerike) in nacistično Nemčijo. Putinova Rusija, če smo realni, zaradi pretrganja večine trgovinskih stikov z Zahodom verjetno ne bo tako kmalu bankrotirala. Še posebej, če se bo tesneje naslonila na Kitajsko in preostale članice BRICS.

 

 

***

 

Slovenija v tej globalni godlji deli usodo Evropske unije in le zaradi nenavadno aktivne in entuziastične vloge prejšnje vlade je do ruske invazije zavezela zelo načelno in tudi nepričakovano ostro stališče. Desnica je očitno vseeno sposobna malce bolj odločne zunanje politike, če hoče. Pa pustimo motive. Kajti v primeru slovenske politike do Ukrajine oziroma obsodbe ruskega početja ne razpravljamo o tem, ali je to smotrno, oportuno ali pametno, ker izhajamo iz predpostavke, da je zunanja politika naše države vseeno utemeljena tudi na določnenih moralnih postulatih in da tistega, kar smo nekoč zahtevali zase, danes ne moremo odrekati drugim.

 

Zaradi tega so razprave o spremembi zunanjepolitične doktrine glede Rusije, špekulacije zaradi imenovanja rusofilskega Andreja Benedejčiča za premierjevega svetovalca za nacionalno varnost ali celo strahovi pred politično vrnitvijo Karla Erjavca kot nekakšnega posebnega odposlanca za Rusijo - povsem brezpredmetni. Tega filma ne boste videli. Niti t.i. Ruske kapelice v dosedanjem formatu - pa če se bodo Putinovi oboževalci postavili na glavo, Društvo Slovenija Rusija pa naokoli mahalo z vrečami sponzorskih rubljev - letos ne bo. Ker je v teh okoliščinah ne more in ne sme biti. Vlada, sploh pa zunanje ministrstvo, se tega zaveda. Sedenja na dveh stolih zaenkrat ne obvladamo tako dobro, da bi se lahko šli Brozovo politiko neuvrščenih.

 

Levica, ki je trenutno na oblasti (oziroma misli, da je) še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine odnosov med Sovjetsko zvezo in Titovo Jugoslavijo. Ko bodo mladi tovariši vzeli v roke Kardelja, Dedijerja ali Djilasa, se bodo počasi razkadile njihove zablode o Rusiji, panslovanskem bratstvu in podobne romantične fantazme. Stari komunisti, ki so preživeli Stalina, moskovske čistke in Informbiro, so vedeli, da je sovjetska (beri: ruska) politika primitivna in da spoštuje samo primitivno, golo silo. Zaveznike prezira, ker prezira podrejanje (zato smo leta 1945 izgubili Trst in Gorico). Do prijateljev je sumničava, ker jim ne zaupa. Spoštuje le nasprotnika. Po mentaliteti je Putin bližje Stalinu kot katerikoli ruski predsednik po začetku Glasnosti oziroma Perestrojke.

 

Domače naloge pa niso naredili niti na sedežu zveze NATO, ki bi morali vedeti, da bi rusko invazijo lahko preprečili z odločnim odzivom pred 24. februarjem; če bi nad Ukrajino na zahtevo njene vlade razglasili območje brez letenja (no fly zone) in z vsemi razpoložljivimi letali nadzirali njegovo uresničevanje, si Rusi ne bi drznili napasti, saj se njihove leteče konzerve ne morejo kosati z zahodnimi vojaškimi letali. Toda politika popuščanja, omahovanje in "grožnje" z mehkimi sankcijami so sprožili ruski plaz, ki se zdaj najbrž ne bo ustavil in vprašanje je, kaj oziroma koliko bo na koncu ostalo od Ukrajine, če se bo morala sama braniti pred rusko soldatesko.

 

Nauk je bržkone pomemben tudi za slovenske dileme, povezane z vojsko, vojaško doktrino in naborništvom. Zagotovo bo morala aktualna vlada ugrizniti tudi v ta problem. Če bo svobodnjaška koalicija (z Levico ali brez, saj je vseeno, Nova Slovenija se že ogreva v rezervni klopi) investirala v drugi blok Nuklearne elektrarne Krško, bi lahko našla še toliko energije, da reši usodo Slovenske vojske. Brez vojske namreč ne moremo biti država. Če kdo to razume, potem so to nasledniki nekdanjih partizanov in borcev NOB. Če pa tega ne razumejo, potem so bleferji in lažnivci, ki so zlorabili zaupanje poštenih in dobromislečih ljudi, zato bodo najkasneje v štirih letih odleteli z oblasti kot gub od spodnjic ...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
26
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
31
01.02.2023 20:00
Odločno obsojam rusko agresijo na Ukrajino in podpiram vsakršno pomoč Ukrajini, da ohrani polno državno suverenost. Ob vse ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
15
31.01.2023 23:59
Po novem imamo Strateški svet, ki ga vodi predsednik vlade. Imamo lastne strokovnjake, zato nam res ni treba kopirati tujih ... Več.
Piše: Milan Krek
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
8
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.783
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.840
03/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.645
04/
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
Milan Krek
Ogledov: 1.064
05/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.143
06/
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
Marjan Podobnik
Ogledov: 974
07/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.231
08/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.195
09/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.625
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 579