Živimo v zares neverjetnih časih, takorekoč v najmanj dveh vzporednih, sočasnih svetovih. Medtem ko v enem vesoljski teleskop James Webb na Zemljo posreduje prvo serijo fascinantnih fotografij t.i. globokega vesolja, kakršnih moderna civilizacija doslej še ni videla, se v drugem svetu na življenje in smrt spopadajo narodi in vsaj nekateri med njimi se zaradi svojih psihopatskih voditeljev vračajo na barbarsko, predcivilizacijsko raven plemen.

Človeštvo zre 13 milijard let nazaj v preteklost in opazuje posnetek nečesa, kar je nastalo, ko je bila do rojstva našega planeta še cela večnost, istočasno pa na fronti le dobrih tisoč kilometrov od nas štejejo bombe in rakete, ki uničujejo civilizacijske pridobitve in civilno infrastukturo. Še nekoliko dlje, južneje in vzhodneje od nas, živijo zagoreli ljudje, ki že leta nemočno gledajo v nebo, od koder na njihove domove prav tako padajo bombe in rakete. Ti ljudje imajo zapletena imena, njihova zgodovina je za nas, Evropejce, preveč kompleksna, da bi se ukvarjali z njo, kaj šele da bi jo razumeli. Kako naj nemška Helga, italijanski Giuseppe ali slovenski Francelj zavzamejo odnos do uporniških jemenskih Hutijev, ki se besno upirajo svoji vladi v Sani, medtem ko jih Savdska Arabija že mesece in leta mirno bombardira? Še ko gre za Ukrajino, ki leži v Evropi, streljaj od nas, je med ljudmi včasih težko vzpostaviti zavedanje, da imamo opravka z osvajalno vojno, kjer je potrebno potegniti jasno distinkcijo med agresorjem in žrtvijo. In pri tem, to potrjuje tudi zgodovina, ne more biti prav nobenega moralnega relativizima, zato so poskusi nekaterih (bivših) politikov in odsluženih predsednikov, da bi izenačili krivdo, v bistvu cinizem per se, vreden vsega prezira.

Kako je torej mogoče, da je človek še na začetku 3. milenija tako neznansko razdvojen, razcepljen v tej strašni bipolarnosti? Premore uničujočo slo, ki ne prizanaša niti dojenčkom in najbolj ranljivim skupinam ljudi, patološko sovraži in se pusti zapeljati v sovraštvo pastirjem zla in smrti, a obenem je homo sapiens sposoben tudi tako subtilnih čustev, umetnosti in lepote, da bi ganili še kamnito srce. V Kambodži, na zloglasnih poljih smrti, so mi nekoč pokazali staro, razpokano drevo, ob katerega deblo so Rdeči Kmeri tolkli dojenčke in jim razbijali glave. Po drugi strani sem v enem izmed budističnih templjev Šri Lanke doživel morda edini pravi trenutek popolnega ravnovesja, občutka povezanosti s svetom, nekaj, kar v zen budizmu imenujejo satori. Marsikdo ob poslušanju Mozartovega Requiema pomisli na popolnost, ki vre skozi to glasbo in sproža ekstatične občutke. 

Carl Sagan je v romanu Stik zapisal, da je človeštvo "zanimiva vrsta, zanimiva mešanica, sposobna tako čudovitih sanj in tako grozovitih nočnih mor." In da se počutimo "tako zelo izgubljene, odrezane in osamljene ..."

 "Ste zanimiva vrsta, zanimiva mešanica, sposobna čudovitih sanj in grozovitih nočnih mor..."

Ali res živimo v svetu, ki je vsak dan manj normalen, hkrati pa vedno bolj nor, agresiven, degeneriran, izgubljen, depresiven, moralno opustošen? Zdi se, da res. Drži, da so se v zadnjih dveh letih nad nami nakopičili težki oblaki in da smo doživeli več doslej nepredstavljivih preizkušenj, šli skozi dogodke, o katerih smo pred tem morda gledali filme. Ni čudno, da je eksplodiral svet teoretikov zarot ... Kar se je začelo z domnevami o globalnem nadzoru, chemtrails, Bilderbergih in ploščati Zemlji, je silovit pospešek dobilo s pandemijo novega koronavirusa, na začetku letošnjega leta pa še s prvo pravo vojno v Evropi po letu 1945. 

Ni čudno, da je med ljudmi toliko tesnobe, nelagodja in strahov. Vse to generira jezo, ta pa vodi do sovraštva. Kako v takšnem nič kaj krasnem novem svetu ostati čim bolj "normalen" in ohraniti neko razsodnost, predvsem pa ne obupati, postaja osrednja dilema našega bivanja, takorekoč eksistencialno vprašanje, s katero se vsak od nas srečuje na svoj način. Odločitev za (notranjo) emigracijo je v mojem primeru posledica kroničnih težav z zdravjem, precej pa je k temu, priznam, pripomoglo tudi obupno stanje duha v slovenskih medijih oziroma nivo komuniciranja v novinarskih krogih. Nič ne pretiravam, če zapišem, da tako slabo še ni bilo. Kam nas bo pripeljala ta neverjetna medijska prostitucija vis-a-vis politični eliti, ki se je razcvetela, odkar so na oblasti svobodnjaki, raje ne ugibam in me, če sem iskren, niti ne zanima.

Vsakdo je namreč odgovoren zase, za svoja dejanja.

***

Seveda pa človeku ne pomaga noben otok, ko gre svet k vragu. Slej ko prej pride gora k Mohamedu in takrat je prepozno za rešitev. Presenečen sem, koliko ljudi še vedno ni dojelo orjaških razsežnosti psihološke vojne, ki poteka že od konca lanskega leta in ki je pospešek dobila z rusko vojno napovedjo Ukrajini. Najprej so se začeli dražiti energenti, pa na trgu še ni bilo omembe vrednih nestabilnosti ali celo pomanjkanja surovin. Potem so se začela ugibanja, kakšne posledice bi lahko imela vojna na vzhodu Evrope, če bi Rusi napadli Ukrajino (v kar pa nihče zares ni verjel vse do dne, ko je Putin dejansko napadel). Sledile so ekonomske sankcije proti Rusiji, ki so jih ključni zahodni igralci javno napovedovali že pred 24. februarjem. V bistvu so Putina zvabili v vojno z mantro, da vojaške intervencije zaradi eventuelnega napada na Ukrajino zanesljivo ne bo, pač pa bodo "ostre ekonomske sankcije".

Večjega povabila za napad režim v Kremlju ni potreboval.

Evropejci smo tako ponovno kolateralna škoda spopada dveh politično-ekonomskih modelov, pri čemer smo se pod dežnikom Evropske unije ponižali v vlogo stranskih igralcev, nepomembnežev, ki naj se v tem konfliktu dveh globalnih igralcev jebejo, če parafraziram Victorio Nuland. Demokrati v Beli hiši so še precej hujši pristaši neokonservativne doktrine od republikancev, Donald Trump pa je bil tako ali tako le napaka v sistemu. Dokler se Nemčija ne bo začela obnašati kot vodilna evropska sila tudi v vojaško-političnem smislu, bo Evropska unija - zdaj še brez vojaško relativno močne članice Velike Britanije - obsojena na mediokriteto in statiranje ob unilateralističnih potezah Združenih držav. Toda v Evropi ta hip najbrž ni države, ki bi si želela, da se Nemčija začne ponovno oboroževati. A Nemcem tako ali tako nihče ne zaupa, kajti še najbolj neumen osel gre le dvakrat na led.

Problem Evropske unije je pravzaprav njena moralna podstat, se pravi pacifistična narava francosko-nemške sprave, zaradi katere je ta projekt tudi nastal. Zgodovinska fotografija Helmuta Kohla in Françoisa Mitterranda, kako se v Verdunu držita za roke in si v imenu obeh nacij simbolično odpuščata za obe vojni, je v dobi ruskega neoimperializma (Ukrajina) in kitajskega neokomunizma (Tajvan) obsoletna in dejansko sodi le še v muzej. Bruseljska birokracija se ni prav nič spremenila od začetka devetdesetih, ko ni bila sposobna učinkovitega in prepričljivega odgovora na barbarske vojne v bivši Jugoslaviji. Z roko po mizi so - to moramo priznati - naposled udarili šele Američani, vendar ne republikanci (George H. Bush), pač pa demokrati (Bill Clinton). Zategadelj naj nas ne čudi, da je aktualna politika demokratov glede vojne v Ukrajini - vsaj zaenkrat - precej bolj odločna in prepričljiva od politike Evropske unije, ki konec koncev predstavlja skupni imenovalec vseh njenih članic. Tudi Madžarske, ki glede Rusije igra dvojno igro.

Kohl in Mitterrand v Verdunu: Evropski pacifizem, otrok francosko-nemške sprave, je danes obsoleten.

Toda ne glede na ostre besede, moralne obsodbe, govorjenje o Putinu kot vojnem zločincu ipd. je dejanski učinek tako opevanih ekononskih (in političnih) sankcij proti Rusiji precej manjši od pričakovanj. Če bi bil namen ohromiti ruski režim, mu onemogočiti krepitev vojaških operacij v Ukrajni (in drugod), potem bi bile sankcije takšne, da iz Rusije in v Rusijo dejansko ne bi mogel nihče več. Pretregane bi bile vse transportne povezave. Stiki med Putinovo Rusijo in "zunanjim svetom" bi zamrli oziroma postali omejeni na povezave s sosednimi Belorusijo, Kitajsko, Mongolijo, Severno Korejo in bivšimi sovjetskimi srednjeazijskimi republikami. V globalnem svetu pa bi Putinov režim lahko vsaj deloma trgoval še s Kubo, Venezuelo, Srbijo, Brazilijo, Indijo, Iranom, arabskimi državami in - kar nikakor ni zanemarljivo - z večjim delom Afrike. Kajti ko Evropejci govorimo o "mednarodni obsodbi ruske agresije", pozabljamo, da številke niso povsem na naši strani in da marsikje po svetu že zaradi zgodovinskih zamer in frustracij do zahodnjakov vsaj potiho podpirajo Rusijo.

Zaradi vsega tega ni netočna trditev, da sankcije proti Putinu niso tako učinkovite, da bi dosegle namen. Ampak zakaj bi tudi bile? Mislite, da je bilo v zgodovini kaj drugače? Kako ostre so bile sankcije proti Hitlerju? Na določenih področjih so bile neverjetno ohlapne, sploh pri dividendah zahodnih lastnikov nemških gospodarskih družb. Vojna gor ali dol, preganjanje Judov in holokavst, vojni zločini in zločini proti človeštvu niso povsem pretrgali ekonomskih odnosov med zahodnimi zavezniki (Velika Britanija, Združene države Amerike) in nacistično Nemčijo. Putinova Rusija, če smo realni, zaradi pretrganja večine trgovinskih stikov z Zahodom verjetno ne bo tako kmalu bankrotirala. Še posebej, če se bo tesneje naslonila na Kitajsko in preostale članice BRICS.

***

Slovenija v tej globalni godlji deli usodo Evropske unije in le zaradi nenavadno aktivne in entuziastične vloge prejšnje vlade je do ruske invazije zavezela zelo načelno in tudi nepričakovano ostro stališče. Desnica je očitno vseeno sposobna malce bolj odločne zunanje politike, če hoče. Pa pustimo motive. Kajti v primeru slovenske politike do Ukrajine oziroma obsodbe ruskega početja ne razpravljamo o tem, ali je to smotrno, oportuno ali pametno, ker izhajamo iz predpostavke, da je zunanja politika naše države vseeno utemeljena tudi na določnenih moralnih postulatih in da tistega, kar smo nekoč zahtevali zase, danes ne moremo odrekati drugim.

Zaradi tega so razprave o spremembi zunanjepolitične doktrine glede Rusije, špekulacije zaradi imenovanja rusofilskega Andreja Benedejčiča za premierjevega svetovalca za nacionalno varnost ali celo strahovi pred politično vrnitvijo Karla Erjavca kot nekakšnega posebnega odposlanca za Rusijo - povsem brezpredmetni. Tega filma ne boste videli. Niti t.i. Ruske kapelice v dosedanjem formatu - pa če se bodo Putinovi oboževalci postavili na glavo, Društvo Slovenija Rusija pa naokoli mahalo z vrečami sponzorskih rubljev - letos ne bo. Ker je v teh okoliščinah ne more in ne sme biti. Vlada, sploh pa zunanje ministrstvo, se tega zaveda. Sedenja na dveh stolih zaenkrat ne obvladamo tako dobro, da bi se lahko šli Brozovo politiko neuvrščenih.

Levica, ki je trenutno na oblasti (oziroma misli, da je) še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine odnosov med Sovjetsko zvezo in Titovo Jugoslavijo. Ko bodo mladi tovariši vzeli v roke Kardelja, Dedijerja ali Djilasa, se bodo počasi razkadile njihove zablode o Rusiji, panslovanskem bratstvu in podobne romantične fantazme. Stari komunisti, ki so preživeli Stalina, moskovske čistke in Informbiro, so vedeli, da je sovjetska (beri: ruska) politika primitivna in da spoštuje samo primitivno, golo silo. Zaveznike prezira, ker prezira podrejanje (zato smo leta 1945 izgubili Trst in Gorico). Do prijateljev je sumničava, ker jim ne zaupa. Spoštuje le nasprotnika. Po mentaliteti je Putin bližje Stalinu kot katerikoli ruski predsednik po začetku Glasnosti oziroma Perestrojke.

Domače naloge pa niso naredili niti na sedežu zveze NATO, ki bi morali vedeti, da bi rusko invazijo lahko preprečili z odločnim odzivom pred 24. februarjem; če bi nad Ukrajino na zahtevo njene vlade razglasili območje brez letenja (no fly zone) in z vsemi razpoložljivimi letali nadzirali njegovo uresničevanje, si Rusi ne bi drznili napasti, saj se njihove leteče konzerve ne morejo kosati z zahodnimi vojaškimi letali. Toda politika popuščanja, omahovanje in "grožnje" z mehkimi sankcijami so sprožili ruski plaz, ki se zdaj najbrž ne bo ustavil in vprašanje je, kaj oziroma koliko bo na koncu ostalo od Ukrajine, če se bo morala sama braniti pred rusko soldatesko.

Nauk je bržkone pomemben tudi za slovenske dileme, povezane z vojsko, vojaško doktrino in naborništvom. Zagotovo bo morala aktualna vlada ugrizniti tudi v ta problem. Če bo svobodnjaška koalicija (z Levico ali brez, saj je vseeno, Nova Slovenija se že ogreva v rezervni klopi) investirala v drugi blok Nuklearne elektrarne Krško, bi lahko našla še toliko energije, da reši usodo Slovenske vojske. Brez vojske namreč ne moremo biti država. Če kdo to razume, potem so to nasledniki nekdanjih partizanov in borcev NOB. Če pa tega ne razumejo, potem so bleferji in lažnivci, ki so zlorabili zaupanje poštenih in dobromislečih ljudi, zato bodo najkasneje v štirih letih odleteli z oblasti kot gub od spodnjic ...