Danes je Slovenska vojska kadrovsko osiromašena. S skromnim arzenalom oborožitve počasi peša v pomanjkanju širše družbene podpore. Vojska predsedniku države enkrat letno predstavi slabo oceno svoje bojne pripravljenosti, kar je v nekaj letih postalo družbeno sprejemljivo. Kar hitro se lahko zgodi, da bo vojska uporabna le še za dopolnjevanje specifičnih primanjkljajev v kriznih operacijah pod nadzorom večjih, ali celo primerljivih partnerskih držav.

Na prehodu v četrto desetletje naše državnosti je vojaško plat Slovenije mogoče opisati v dveh povedih. Ustanovitev profesionalne vojske in njeno začetno delovanje je bil za Slovenijo uspeh. Vendar pa profesionalna vojska ne bo preživela sedanjega obdobja miru, še manj pa obdobje vojne brez uvedbe podpornih konceptov, kot sta obvezno služenje vojaškega roka in spodobno organizirana teritorialna rezervna sestava obrambnih sil. Vračanje h koreninam, oziroma tradiciji, ki izhaja iz uspešne osamosvojitvene vojne, pa tudi izkušenj iz druge svetovne vojne, ter ne nazadnje bojev za severno mejo, je recept za zavarovanje svobode, demokracije in vseh drugih vrednot, v katere so verjele državotvorne generacije zadnjih sto let.

"Obvezno služenje vojaškega roka ne more militarizirati Slovenije, če bo temeljilo na družbeno dogovorjenem modelu, ki z uravnoteženim pristopom vključuje minimalne zahteve po uporabnih znanjih na področju vojaške obrambe in je nemoteče povezano s šolskim sistemom."

Argument, da sedaj ni pravi čas za vlaganje naporov v uvajanje stabilnejšega pristopa vojaškim vprašanjem, saj tonemo v finančno krizo z rastočo inflacijo, z eksplozijo cen energentov in pretečim pomanjkanjem hrane, ne more mimo dejstva, da se tudi tokrat varnostna in ekonomska kriza prepletata. Vojno stanje na robu Evrope je nova priložnost za premik proti politično stabilnejšemu in sistemskemu pristopu do obrambnih zadev pri nas. Kriza, ki prihaja, je lahko predvsem kriza za nižje in srednje sloje družbe, zato je vsak majhen korak naprej pri solidarnosti in povezanosti družbe na področju varnosti tudi korak naprej v boljše ekonomsko in socialno okolje.

V skladu s 123. členom Ustave je obramba države za vse državljane obvezna. Z vsako novo generacijo polnoletnih državljanov brez vojaških izkušenj je ta ustavna določba manj uresničljiva. Vsi, ki bi na oboroženo agresijo na Slovenijo hoteli odgovoriti z izvajanjem protestov, naj, preden to predlagajo, poskusijo s protesti na Trgu nebeškega miru.

Slovenija ima le dobrih 6.000 aktivnih pripadnic in pripadnikov profesionalne vojske. Če bo treba, sem prepričan, da bodo branili našo deželo na način, kot ga je opisal Gilbert Keith Chesterton: "Pravi vojak se ne bori zato, ker bi sovražil tistega, ki mu prihaja nasproti, pač pa zato, ker ljubi tisto, kar je za njim."

Od nas je odvisno, ali bo za njimi stala organizirana in množična podpora za obrambo sposobnih državljanov, ali pa bodo sami na braniku domovine.

Kratka zgodovina moderne Slovenske vojske

Slovenska vojska je nastala leta 1994 iz Teritorialne obrambe v slabih treh letih po osamosvojitveni vojni. Precej počasna preobrazba sil za obrambo teritorija v operativno in premično vojsko je tudi plod tehtanja, kako administrativno umestiti nov državotvorni steber v državni aparat. Z Zakonom o obrambi iz leta 1994 je vojska pristala v naročju javne uprave, celoten zbor častnikov in podčastnikov pa se je znašel v pogodbenem razmerju z državo, za dobo desetih oziroma petih let. Tega zakonskega temelja, ki je tlakoval pot vojske v kadrovsko stagnacijo, tudi kasnejša odločitev o profesionalizaciji vojske ni spremenila.

Preoblikovanje iz teritorialne razporeditve v moderno evropsko vojsko sta najbolj ovirali notranja razdeljenost na različne interesne skupine in šibka podpora za avtonomnost vojaške stroke. Strokovna avtonomnost vojske bi omogočila hitrejše poenotenje organizacije na skupni imenovalec pri spoštovanju vojaške hierarhije ter univerzalno posvojitev vojaške etike in vojaškega kodeksa. Vojaški šolski sistem vse do danes ni dobil priložnosti, da odgovori na potrebe vojaškega izobraževanja, še toliko manj pa na potrebe profesionalne vojske.

Po prvem desetletju razgibanega iskanja razvojne smeri ima odločitev o profesionalizaciji Slovenske vojske z današnjega zornega kota velik simbolni družbeni pomen, saj je bila plod skupnega strateškega kompasa tedanje politične opozicije in Vlade Republike Slovenije. Vsaj takšen je bil občutek v javnosti.

Procesu profesionalizacije vojske se je pridružila magična kratica NATO. Integracija vojske v Nato je za strateško in operativno raven upravljanja vojaških zadev v državo prinesla pomembno pridobitev. Vojska je prevzela in posvojila sistem obrambnega načrtovanja Nata. Sistem v vse članice prinaša redno ciklično načrtovanje vzpostavitve obrambnih zmogljivosti za skupno obrambo in redno ciklično pregledovanje stopnje doseganja teh načrtov. Na ta način so se stabilizirali srednjeročni cilji razvoja vojske. Uspešno je izvedena povezanost slovenskega obrambnega sistema v Natov sistem strateškega politično-vojaškega odločanja, komunikacijski in informacijski sistem, vojaško strukturo poveljstev in agencij, vojaške standarde ter vojaško infrastrukturo.

Finančna kriza leta 2008 je razvoj načrtovanih vojaških zmogljivosti za Slovensko vojsko odpihnila s proračunskega radarja države, reševanje krize pa je v veliki meri realizirano na račun varnosti. Še bolj je v ospredje prišlo razmišljanje, češ vojski lahko vzamemo, saj smo del Natovega zavezništva in nismo v nevarnosti. V naslednjih štirih proračunski letih so bila finančna sredstva, namenjena vojski, zmanjšana za znesek celotnega enoletnega vojaškega proračuna (!).

Vojska si od tega obdobja naprej ni več opomogla.

Začel se je osip na področju kadrov, pri višini investicij v vojaške zmogljivosti pa je Slovenija pristala čvrsto na repu Nata.

Vsemogočni Nato – do kdaj še?

Ob pomanjkanju širšega družbenega dogovora o vlaganjih v vojsko se je v medijskem prostoru uveljavila mantra o nujnosti izpolnjevanja zavez do Nata. Te se oklepajo vsi, ki imajo na ramenih breme odgovornosti za zunanjo varnost države.

Slovenija je bolj varna kot sestavni del Natovega zavezništva, kot pa bi bila na samostojni poti. Vendar je treba prenehati s prikrivanjem lastne odgovornosti za hrbtom zavezništva. Ne glede na varnostni aranžma, ki ga je sklenila Slovenija, je kot suverena in neodvisna država dolžna sama skrbeti za svojo varnost. V javnosti se pogosto zlorablja navajanje 5. člena Severnoatlantske pogodbe, po katerem vojaški napad na eno od zaveznic predstavlja napad na vse članice Nata.

Na politični ravni vsaj načeloma to velja, pri vojaškem odgovoru Nata proti agresiji na eno od članic pa ni nobenega avtomatizma. Zaveznice se individualno odločajo, kako bodo podprle napadeno članico. Pri tem se lahko omejijo le na pošiljanje vojaške opreme, ali drugo logistično in humanitarno podporo. Nato prav tako ni pripravljen na scenarij vojaškega spopada med dvema članicama organizacije. Severnoatlantska pogodba tega ne predvideva.

V primeru varnostne krize na naših mejah nam Nato lahko pomaga le, če smo sposobni pomagati sami sebi. Običajni opazki "saj nam nihče nič noče" ali "saj so skoraj vse naše sosede članice Nata", padeta že na testu zgodovinskega spomina v naši soseščini. Premalo časa je preteklo, da se ne bi v našem sosedstvu ohranila nostalgija po časih oblastne prisotnosti na ozemlju današnje Slovenije. Zaradi razgibanega spreminjanja meja v preteklosti se je med ljudstvom tudi prijel pregovor "Na teh prostorih se nihče ne rodi in umre v isti državi". Za generacijo osamosvojiteljev to še naprej velja, naslednje generacije pa imajo možnost, da to spremenijo.

Vsak zainteresiran bralec, ki želi biti varnostno osveščen, si lahko sam ustvari mnenje o tem, v kolikšni meri smo sami odgovorni za svojo varnost. Ne glede na člansko izkaznico v Natu in opevani 5. člen Severnoatlantske pogodbe je pazljivo branje 3. člena te pogodbe nedvoumno:

"Za učinkovitejše doseganje ciljev te pogodbe bodo pogodbenice z nenehno in učinkovito samopomočjo ter vzajemno pomočjo vsaka zase in skupaj vzdrževale in razvijale svojo individualno in kolektivno sposobnost, upreti se oboroženemu napadu."

Spremembe se običajno rodijo z vprašanji - ali se bo pri nas odprl prostor za argumentirano razpravo o tem, kaj konkretno kolektivna obramba zavezništva lahko naredi za Slovenijo, in česa ne? Se bo v Sloveniji kaj spremenilo, če se okrepi zavedanje, da moramo sami poskrbeti za odvračalno moč svoje države? Za nas odvračalna vojaška moč pomeni, da za vsakim aktivnim profesionalnim vojakom, na rezervni klopi ali seznamu obstajajo še trije do štirje usposobljeni vojaki, s polno opremo in oborožitvijo v vojaški hrambi.

Naprej po poti odvračanja?

V vseh tujih vojskah na našem prostoru so bili slovenski vojaki zelo cenjeni. Zakaj se jih otepamo v času, ko smo na svojem? Običajni pomisleki so: "Tako ali tako smo premajhni, da bi se uprli vojaškemu napadu nasprotnika" ali "Uvedba obveznega vojaškega roka je poskus militarizacije Slovenije."

Majhnost je lahko samo v naših glavah, če to dovolimo. Naša geografsko-strateška izpostavljenost in zgodovinske izkušnje nas učijo, da Slovenija potrebuje politiko odvračanja, ki so jo poznali že stari Grki in Rimljani. Temelj politike odvračanja ni velikost, pač pa kredibilnost vojaške moči in nepredvidljiv obrambni potencial, ki ga lahko razvije napadena država. Obvezno služenje vojaškega roka ne more militarizirati Slovenije, če bo temeljilo na družbeno dogovorjenem modelu, ki z uravnoteženim pristopom vključuje minimalne zahteve po uporabnih znanjih na področju vojaške obrambe in je nemoteče povezano s šolskim sistemom.

V javno razpravo je treba vrniti vprašanje družbene in moralne odgovornosti za varnost državljank in državljanov samostojne države. Generacije mladih naj slišijo, da imamo vsi pravico in odgovornost do varne države. Slovenska vojska še ni slavila tridesetega rojstnega dne, a že je vidno, da brez ustvarjanja njene kadrovske globine oziroma večje družbene angažiranosti ne bo dočakala naslednjih desetletij. Glede na število prebivalcev in gospodarsko moč je lahko optimalna kombinacija profesionalne in rezervne vojaške strukture ekonomsko vzdržna naložba v varnost države.

"V javnosti se pogosto zlorablja navajanje 5. člena Severnoatlantske pogodbe, po katerem vojaški napad na eno od zaveznic predstavlja napad na vse članice Nata. Na politični ravni vsaj načeloma to velja, pri vojaškem odgovoru Nata proti agresiji na eno od članic pa ni nobenega avtomatizma."

Pogled skozi oči potencialnega nasprotnika in izkušnje iz osamosvojitvene vojne pred tridesetimi leti imajo skupni imenovalec, ki se imenuje odvračanje. Moč odvračanja lahko črpamo iz nepredvidljivosti in odpornosti na agresijo. To nam lahko da samozavestni duh dobro pripravljene in opremljene vojske aktivnih in rezervnih pripadnikov, ki ima tehnološko visoko podprto poveljniško strukturo z obveščevalno in informacijsko komponento. V krizni situaciji to bistveno poveča pripravljenost za pogajanja pri nasprotni strani. Sorazmerno obratno velja za ohranjanje obstoječega stanja, ko se lahko v hipotetičnem primeru zelo spremenjenih varnostnih okoliščin na naših mejah poveča apetit nasprotne strani, da s hitrim vojaškim posegom doseže svoje cilje. Priložnost dela tatu.

Pot do služenja vojaškega roka

Mladim je brez dvoma težko sprejeti, da nekaj, kar država predpiše kot prisilno obveznost, lahko zavaruje svobodo za vse, če jim tega nihče ne predstavi v šolskih klopeh. Treba jim je predstaviti, da se svoboda samostojnega odločanja suverenega naroda zavaruje na mejah države, če je to potrebno. 

Strah pred posledicami usposobljenosti mladih generacij za uporabo strelnega orožja je odveč. Švicarska konfederacija velja za zelo militarizirano družbo, ki izhaja iz njene nevtralnosti, vendar svoboda, demokracija in ekonomski razvoj tam ne trpijo. Če bo Slovenija s svojo kulturo, šolstvom in vzgoj, ostala bližje Švicarski konfederaciji, kot pa družbenem in socialnem okolju, ki ima posledice v nepredvidljivih morilskih strelskih pohodih, bo varnejša država.

Koalicijska pogodba nove slovenske vlade ni naklonjena ponovni uvedbi naborništva. Pogodba navaja, da ima naborništvo negativne ekonomske učinke, krši svobodno odločitev posameznika, moti izobraževalni in delovni proces ter zmanjšuje kakovost vojske kot obrambne sile. Vse navedbe v koalicijski pogodbi je najbolje analizirati in ovrednotiti v odprtih javnih razpravah strokovne in zainteresirane javnosti.

"Ohranjanje šibke vojske na geostrateško prehodnem ozemlju, kjer leži Slovenija, lahko traja le do prvih novih spreminjanj meja v Evropi. V najslabšem scenariju bo to tudi maksimalen domet zgodovine naše državnosti."

Pomembno vlogo na tem področju imajo tudi pravniki, filozofi, psihologi, zgodovinarji, sociologi, ekonomisti in predstavniki drugih ved. Cilj so kredibilni rezultati o kratkoročnih in dolgoročnih učinkih obveznega služenja vojaškega roka na razvoj družbe in varnost države. Voljo ljudstva za ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka je najbolje preveriti na referendumu, kot so to storili naši severni sosedje.

V primeru pozitivne odločitve ocenjujem, da bi model služenja vojaškega roka lahko vseboval naslednje elemente:

* Uvede se štiritedenski vojaški rok, ki postane podaljšani del slovenskega srednješolskega sistema. Izvaja se ob koncu srednješolskih programov.

* Enomesečni program za nabornike se uskladi s programi 3. in 4. letnika srednjih šol na način, da se šolske vsebine, kot so prva pomoč, preživetje v naravi, geografska in topografska orientacija, kibernetska varnost, itd., prenesejo v program služenja vojaškega roka.

* Za moške je služenje vojaškega roka obvezno, za ženske prostovoljno.

* Vsi, ki iz različnih razlogov ne morejo opraviti vojaškega roka, opravijo skrajšan program brez praktičnih vojaških vsebin.

* Povsod, kjer je delodajalec država, je obvezen zaposlitveni pogoj uspešno končan program služenja vojaškega roka.

* Vojaški rok se vsako leto izvede v treh rotacijah, od 1. junija do 30. septembra. V času med dvema rotacijama sta dva tedna namenjena za kadrovsko in logistično pripravo vojske na novo rotacijo nabornikov.

* Vsak nabornik za uspešno zaključen vojaški rok prejme finančno nadomestilo v višini začetne osnovne plače profesionalnega vojaka. Poleg tega nabornik za vsak dan vojaškega roka prejme žepnino.

* Prednost v prvi in drugi rotaciji imajo vsi, ki ne nadaljujejo šolanja.

* Geografska omejitev – noben nabornik ne more služiti vojaškega roka v svoji pokrajini.

* Poudarek pri vojaških vsebinah programa je na uporabi vseh vrst pehotne oborožitve ter osnovnih veščinah za delovanje v skupini in oddelku.

* Del programa je namenjen domovinski vzgoji in vojaški zgodovini. Poudarek je na osamosvojitveni vojni in vseh zametkih slovenske vojaške identitete v preteklosti.

Obrambne zadeve brez kratkoročnih politik

Dejstvo je, da ohranjanje šibke vojske na geostrateško prehodnem ozemlju, kamor spada naša država, lahko traja le do prvih novih spreminjanj meja v Evropi. V najslabšem scenariju bo to tudi maksimalen domet zgodovine naše državnosti.

Da bi se temu izognili in krenili po poti usklajevanja ukrepov za povečanje strokovnosti in učinkovitosti sprememb na vojaškem področju, nujno potrebujemo dolgoročno zasnovan sistem usmerjanja vojaške organizacije. Ta bo omejil premalo premišljene in nagle posege v vojaško organiziranost tako države, kakor tudi vojske same. To lahko temelji le na trdnem političnem konsenzu, ki vključuje poenotenje o ciljih, sredstvih, načinih in financiranju za naslednjih pet do deset let.

Ta pot je zahtevna, časa pa zmanjkuje. Zahteva politično zrelost in razumevanje, da ignoriranje odgovornosti za varnost prej ali slej pripelje do soočenja s posledicami, kar sva s kolegom Urošem Tovornikom pred skoraj desetimi leti že ugotavljala v članku v reviji Obramba. Zato je nujno, da se naredi prvi korak. 

Institut predsednika republike, ki predstavlja tudi vrhovnega poveljnika obrambnih sil Republike Slovenije, vidim kot pobudnika vzpostavitve posvetovalnega telesa, ki bo oblikovalo vizijo Obrambne sile Republike Slovenije za 21. stoletje. Predsednica ali predsednik republike ima legitimnost in položaj, ki omogoča usmerjanje političnih sil na pot konsenza o obrambnih zadevah države. 

***

Napoleonovih časov na Slovenskem minilo samo dobrih dvesto let. To je bil tudi čas, ko je Valentin Vodnik napisal med Slovenci dobro poznano Ilirija oživljena, odo, posvečeno Napoleonu Bonaparteju, in sicer zaradi spodbujanja narodnih interesov in uvajanja slovenščine kot učnega jezika v šolah. Manj znan med Slovenci pa se zdi eden od Napoleonovih rekov, ki se glasi:

"Ljudje, ki nočejo hraniti svoje vojske, bodo kmalu prisiljeni hraniti vojsko nekoga drugega."

Janko Šteh je upokojeni podpolkovnik Slovenske vojske in bivši vojaški ataše na slovenskem veleposlaništvu v Ankari. Naslov in podnaslov sta uredniška.