Mramor predlaga, da za konsolidacijo javnih financ naredimo 108 milijonov pri prihodkih in 607 milijonov pri odhodkih iz proračuna. Sliši se lepo, ker neprestanemu zadolževanju je enostavno potrebno narediti konec. Ampak se bojim, da je napaka natančno taka, kot je bila pri vladi Alenke Bratušek. Da se bo prihodkovne ukrepe izvedlo takoj, odhodkovne pa nekoč, če sploh.
Pogled v preteklost
Ko smo se zbrali na prvem vrhu koalicije na Brdu, kar je bilo kmalu po nastopu vlade, so nam predstavili ukrepe za konsolidacijo javnih financ. Vseh detajlov se ne spomnim, dobro pa se spomnim obljube, da bomo eno tretjino delali na prihodkih in dve tretjini na odhodkih. Ta obljuba je bila nato še večkrat ponovljena, vendar bolj, kot se je bližal konec leta, bolj je minister Čufer omenjal, da smo sicer bližje pol-pol kot ena tretjina - dve tretjini.
Dejstvo je, da se je v času vlade Alenke Bratušek dvignil DDV, zamrznilo usklajevanje dohodnine, ustavilo nižanje davka na dohodek pravnih oseb, sprejel zakon o obdavčitvi srečk, dvignilo sodne takse, uvedlo voucherje za dopolnilno delo, dvignilo prispevke za samozaposlene in dvignilo cene vinjet. Trošarine so pa tako ali tako na rednem spisku. Plus, da se je začelo še bolj aktivno delati na boljšem pobiranju davkov. In vse to je delo na prihodkovni strani proračuna.
Osebno sem nekatere ukrepe na prihodkovni strani podprl, nekaterih ne. Ker dejansko je potrebno delati na obeh straneh, prihodkovni in odhodkovni. Čeprav bi morali pri odhodkovni bolj delovati v smeri nižanja, na prihodkovni pa bolj v smeri prestrukturiranja. Recimo znižati obdavčitev dela in povišati obdavčitev kapitala. In točno takšne so bile obljube. In nekajkrat sem jim pač verjel. Naivnež.
Seveda sem izpustil še tisti ukrep, v katerega je bilo dejansko vloženega največ dela. Nepremičninski davek. Izpustil sem ga, ker ga je pač ustavno sodišče razveljavilo, sicer bi bil to še en prihodkovni ukrep. In njegov padec na ustavnem sodišču je eden od ministrov komentiral z besedami: “Hvala bogu, ker ti socialisti res mislijo, da lahko neomejeno trošijo.” In ne, brez skrbi, ni bil minister Državljanske liste.
Pa da bo tale pregled malce bolj uravnotežen, naj dodam še prihodkovne ukrepe vlade Janeza Janše pred tem. Uvedli so nov 50-odstotni dohodninski razred, obdavčitev dividend in obresti se je povečala iz 20 odstotkov na 25 odstotkov, podobno pri izvedenih finančnih inštrumentih, dodatna obdavčitev pri motornih vozilih in plovilih, uveden davek na dobiček pri spremembi namembnosti zemljišča, uveden posebni davek na nepremičnine višje vrednosti. Ni slabo za vlado, ki so ji nekateri želeli nadeti naziv neoliberalna, pa so se nad temi dvigi davkov še zmerni liberalci križali.
Je bil ZUJF res škodljiv?
Ko pregledujem sprejete ukrepe, se ne morem znebiti ocene, da je Janševa vlada sprejemala precej bolj socialno usmerjene ukrepe kot kasnejša vlada, v kateri so delovali socialni demokrati. Kar je za marsikoga naravnost heretična misel, sploh če se spomnimo na vso prelito gnojnico okoli ZUJF-a, ki je dejansko pomenil veliko dela tudi na drugi, odhodkovni strani proračuna. Tega v vladi, ki je sledila, pač ni bilo. Pri tem pa moramo upoštevati tudi dejstvo, da ima prvi na voljo več in lepše ukrepe, tistemu, ki izbira zadnji, pa ostanejo pač smrdljivi ostanki.
Če bi bil ZUJF res tako škodljiv, kot se je omenjalo, bi verjetno naslednja vlada vsaj tiste najhujše krivice odpravila. Pa jih ni. Res je par členov razveljavilo ustavno sodišče, ampak glavnina je ostala. Pa še tistih ustavno sodišče ne bi razveljavilo, če ne bi bili res očitno nepravični. In na vprašanje, ali bo Cerarjeva vlada predlagala odpravo kakšnega ukrepa iz ZUJF-a ali pa bo še sama dodala par novih, si odgovorite kar sami. Močno se bojim, da bodo še vedno ključni ukrepi na odhodkovni strani tudi v Cerarjevi vladi tisti iz ZUJF-a, sprejeti dve vladi nazaj.
Kako privarčevati na način, da nič ne privarčuješ
Pri ocenjevanju, koliko se dela na prihodkih in odhodkih, je potrebno imeti v mislih še eno preprosto dejstvo. Konkretno pri pogajanjih s sindikati javnega sektorja se dogovor sklepa za leto, morda dve. In ko ga nato naslednje leto podaljšaš, to seveda prikažeš kot nove izpogajane stotine milijonov. In tako vsako leto na odhodkih prikažeš, da si rezal recimo 300 milijonov, čeprav se v resnici za to dejanski odhodki proračuna, glede na prejšnje leto, ne znižajo niti za cent. Če si pa tisto prvo “varčevanje” izpeljal tako, da si odložil obljubljene povišice, potem je popolnoma jasno, koliko se vse to pozna na odhodkih. Približno nič.
Skratka, v 3 letih uspeš privarčevati skoraj milijardo, pri čemer so odhodki enaki kot pred tremi leti. Briljantno in vredno Nobelove nagrade.
Kje Mramorja čaka skrita čer
Ampak povejmo enostavneje. Vlada Alenke Bratušek je veliko naredila na prihodkih, na odhodkih pa bore malo. In točno to je tudi glavna bojazen pri predlaganih ukrepih Cerarjeve vlade. Če ukrepov na prihodkovni in odhodkovni strani ne bodo sprejemali skupaj, se bodo sprejeli le tisti na prihodkovni strani, tisti na odhodkovni pa bodo krožili med socialno-ekonomskimi partnerji, dokler se ne bodo toliko "zaciklali", da jih nikjer več ne bo.
Pristop, da se dela na obeh straneh, vendar več na odhodkih, je ustrezen. Žal pa se ni prešlo od besed k dejanjem. In tukaj tiči razlog za tako burno reagiranje na predlagan drugi dvig DDV-ja s strani takratnega finančnega ministra Čuferja. Postalo je namreč jasno, da se večini v koaliciji z odhodki pač ne da ukvarjati. Ker pa tudi trenutno koalicijo tvorita dve stranki iz prejšnje, je to zelo zanimiv obet za realizacijo Mramorjevih konsolidacijskih načrtov.