Razkrivamo

Ruske revanšistične fantazije: Ko Rusi s pomočjo tovariša Hitlerja porazijo Angleže in Američane, car Nikolaj II. pa zavzame Istanbul

Visoka podpora, ki jo uživa režim Vladimirja Putina med rusko javnostjo, je rezultat dolgoletne indoktrinacije in pranja možganov. Poleg elektronskih medijev, ki so vsi pod nadzorom Kremlja, je poseben fenomen tudi ruski knjižni trg, nad katerim ima roko zvezna obveščevalna služba FSB. Knjige, ki izhajajo v Rusiji zadnjih deset let, poveličujejo obdobje stalizma, njegove voditelje, za katere trdijo, da so bili "dobri menedžerji", medtem ko o tovarišu Hitlerju pišejo, da je bil pravzaprav pobudnik ideje o Evropski uniji, o nacistih pa sanjajo kot svojih zaveznikih v boju proti zahodnim "nacistom". Temeljno sporočilo tovrstne indoktrinacije, ki se pogosto zdi absurdna, je bilo ruski javnosti diktaturo predstaviti kot nekaj dobrega, koristnega in neškodljivega zanje. Problem, na katerega smo postali pozorni šele po Putinovi vojni v Ukrajini, četudi se je dogajanje na ruskem knjižnem trgu kuhalo več kot desetletje, mi pa vseh teh svarilnih znakov sploh nismo upoštevali.

21.07.2022 23:00
Piše: Maksimiljan Fras
Ključne besede:   Rusija   knjižni trg   Kremelj   Putin   Ukrajina   nacisti   Stalin   banderovci   Washington   Velika Britanija   Sovjetska zveza   Hitler

Fotomontaža: portal+

Dogajanje na ruskem knjižnem trgu je bil svarilni znak, kam gre Rusija. In to je bil le eden od številnih svarilnih znakov, ki pa jih na Zahodu niso upoštevali.

Tipični ruski vojak, ki se danes bori v Ukrajini, je star okrog dvajset let in je vse življenje preživel pod vladavino Vladimirja Putina; pod njim se je rodil, hodil v šolo, bil vpoklican k vojakom in pod njim bo v vojni v Ukrajini morda izgubil roko, nogo ali pa tudi življenje. Njegov neposredno nadrejeni poveljujoči častnik ni kaj dosti starejši od njega in tudi on je najverjetneje preživel tako rekoč vse svoje življenje pod Putinovo vladavino. V svojih najstniških letih pa sta oba odraščala sredi največje nevihte ruske revanšistične državne propagande. 

 

V Rusiji rojeni nemški novinar in politolog Sergej Sumlenny na primeru ruskega knjižnega trga opisuje, kako je ta dobro desetletje pripravljal Ruse na vojno proti Ukrajini, zvezi NATO in sploh Zahodu, kako je promoviral stalinizem in celo nacizem ter kako Zahod vse te propagande na ruskem knjižnem trgu sploh ni opazil, čeprav je v Rusiji niso nikoli prikrivali.

 

 

"Eden prvih znakov na knjižnem trgu, da Rusija poskuša svojim državljanom približati diktaturo kot sprejemljivo obliko vladavine, je bila nenadna poplava neostalinističnih knjig, ki se je začela okrog leta 2010."

 

Eden prvih znakov na knjižnem trgu, da Rusija poskuša svojim državljanom približati diktaturo kot sprejemljivo obliko vladavine, je bila nenadna poplava neostalinističnih knjig, ki se je začela okrog leta 2010. Te zgodovinske monografije, ki jih izdaja tudi največja ruska založba Eksmo, poskušajo rehabilitirati stalinizem in pri ljudeh utrditi predstavo, da je bil Stalin predvsem "učinkovit menedžer". Nekatere cvetke med temi knjigami nosijo naslove, kot so: "Bodite ponosni, ne obžalujte! Resnica o Stalinovi dobi", "Priročnik stalinista", "Stalinova represija: Velika laž XX. stoletja" ali pa "Zakaj sovražijo Stalina: Sovražniki Rusije proti vodji".

 

Za pravo mero omenimo še recimo monografijo o Lavrentiju Beriji, Stalinovem strokovnjaku za mučenje in posiljevalcu otrok, zaslužnem za pokol v Katinskem gozdu, ki nosi absurden naslov: "Berija: Najboljši menedžer XX. stoletja". Knjig s takšno in podobno vsebino je nenadoma izšlo toliko, da to nikakor ni moglo biti naključje. Ruski knjižni trg je po Sumlennyjevih besedah namreč pod nadzorom zvezne varnostne službe FSB, tako kot tudi sicer vsa ruska družba. FSB predstavlja jedro Putinovega režima in njeni pripadniki sami sebi bahavo pravijo "novo plemstvo", kar sicer zaradi vpliva, ki ga ti imajo v današnji Rusiji, niti ni neko pretiravanje. Konec devetdesetih let je bil nekaj časa direktor zvezne varnostne službe tudi sam Putin. 

 

 

Naslovnice nekaterih zgoraj omenjenih ruskih monografij.

 

 

Ta nenadna poplava neostalinističnih knjig na ruskem knjižnem trgu je sicer sprožila nekaj javnega neodobravanja nekaterih ruskih pisateljev in novinarjev, leta 2011 pa je bila ustanovljena ruska Facebook skupina z imenom "Stop izdajanju stalinističnih knjig". Založniška stran je te redke glasove ogorčenja seveda relativizirala s stališčem, da je to napad na svobodo govora in na ekonomsko svobodo (izdajanje neostalinističnih knjig je v Rusiji donosen posel) ter da gre za poskus politizacije založništva. Na splošno pa ti šibki kritični glasovi v ruski javnosti niso našli odmeva in so kmalu potihnili, pa tudi omenjena Facebook skupina že dolgo ne obstaja več.

 

Na ruskem knjižnem trgu sicer mimo neostalinističnih izhajajo tudi druge zgodovinske monografije, ki tolmačijo nekatere zgodovinske okoliščine zelo po svoje. Kot posebnost omenimo recimo monografijo "Hitlerjeva Evropska unija" (2015), ki poskuša dokazati, da je zamisel o oblikovanju Evropske unije nastala v Tretjem rajhu oziroma kar v think-tanku SS. V predstavitvi vsebine lahko še preberemo: "Desetletja po propadu Tretjega rajha so grozljivi načrti ponovno ugledali luč sveta in se začeli postopoma uresničevati. Prav zato so strukture EU tako ravnodušne do rehabilitacije nacizma v baltskih državah in Ukrajini. Ta knjiga ponuja odgovor na pereče vprašanje: ali je združenje, ki je nastalo po Hitlerjevih receptih, lahko naš zaveznik?"

 

Takšno tolmačenje zgodovine se odlično ujema z geopolitičnimi interesi Kremlja, da bi Evropska unija prenehala obstajati.

 

 

»Hitlerjeva "Evropska unija"« ali tolmačenje zgodovine v službi državne propagande.

 

 

Kako si je režim tudi skozi knjižni trg prizadeval v družbi ustvarjati vzdušje, naklonjeno avtoritarizmu in militarizmu, Sumlenny opiše še na primeru, ko je leta 2015 spet obiskal veliko moskovsko knjigarno Biblio-Globus in so pri vhodnih vratih potencialne kupce najprej pozdravile police z zloženimi vojaškimi uniformami, razni vojaški pripomočki ter knjige o Stalinu in vojni. 

  

To pa še ni vse. Od leta 2014, ko sta se zgodili majdanska revolucija in prva invazija Rusije na Ukrajino, so se namreč knjižne police knjigarn po vsej Rusiji začele šibiti tudi pod množico pogrošnih ukrajinofobnih vojnih romanov, ki jih lahko uvrstimo v žanr znanstvene fantastike, Rusi pa jih tržijo pod izrazom "bojna fantastika". Značilen primerek je recimo roman "Ukrajina v krvi: Banderovski genocid" (vir) iz knjižne serije "Bojišče Ukrajina". Iz opisa vsebine kot nam ga ponuja ruska spletna knjigarna, izvemo, da se roman dogaja v "bližnji prihodnosti" v uporniškem Donecku:

 

"Kijevska hunta po ukazu svojih ameriških gospodarjev sproži genocid nad ruskim prebivalstvom na jugovzhodu Ukrajine. Nova Rusija krvavi, a se ne preda. Ker nacistični kaznovalci ne morejo premagati milic, na pomoč pokličejo enote Nata. ZDA nameravajo neposredno vojaško posredovati v Ukrajini. Sile so preveč neenake in brez zunanje pomoči je Donbas obsojen na uničenje. Zdaj so vsi upi usmerjeni v Rusijo, ki edina lahko ustavi banderovski genocid ... "

 

Izraz banderovci se v Rusiji uporablja kot žaljivo poimenovanje za Ukrajince in etimološko izhaja iz poimenovanja pristašev ukrajinskega nacionalista Stepana Bandere (1909–1959). 

 

 

Prizor na naslovnici romana "Ukrajina v krvi: Banderovski genocid" (2014) je postavljen na trg Majdan v Kijevu. Na roki ukrajinskega "nacista" ni mogoče spregledati asociacije na bataljon Azov.  

 

 

V kratkem času je bilo v Rusiji natisnjenih izjemno veliko podobnih ukrajinofobnih pogrošnih romanov in vsi so napisani po enakem kalupu: ukrajinski "nacisti" kot marionete Zahoda sprožijo genocid nad ruskimi prebivalci v vzhodni Ukrajini, ki se temu uprejo. Ukrajincem pridejo na pomoč Natovi "mirovniki", ruskim gverilcem pa nato priskoči na pomoč mati Rusija. ZDA želijo uničiti Rusijo, toda ta se ne boji vstopiti v vsesplošno vojno, ker je mogočna in na koncu premaga vse svoje sovražnike ter zavzame Kijev.

 

Premisa je torej vedno ista: ukrajinske "naciste" je treba uničiti! Romani so napisani tako, da lahko najstniški bralci zlahka razumejo okoliščine dogajanja, zgodba sama pa je praviloma postavljena le nekaj let v prihodnost, kot nekakšen "verjeten" razplet aktualnih političnih razmer v bližnji prihodnosti. Gre za žepne romane, ki praviloma obsegajo 300-500 strani, njihove stripovske naslovnice pa so videti, kot da bi bile ustvarjene na drogah. Spodaj je zgolj nekaj dodatnih primerov naslovnic iz omenjene knjižne serije "Bojišče Ukrajina".    

 

 

 

 

 

Naslovnica romana "Ukrajina v ognju: Doba mrtvorojenih" (2014) prikazuje ruskega gverilca, ki pokončuje ukrajinskega vojaka, ki je namenoma upodobljen s tradicionalno ukrajinsko frizuro čub – tej frizuri se namreč v ruščini reče hohol in Rusi ta izraz uporabljajo kot še eno žaljivo poimenovanje za Ukrajince na splošno. Na naslovnici "Divje polje 2017: Na ruševinah Ukrajine" (2014) tank Ljudske republike Doneck zmečka avtomobil, v katerem so ukrajinski "nacisti". Na naslovnici "Ukrajinski pekel: To je naša vojna!" (2014) ruski vojak zajame ameriškega vojaškega pilota, na naslovnici "Ukrajinska fronta: Rdeče zvezde nad Majdanom" (2014) pa je upodobljeno uničenje ameriškega vojaškega letala.

 

 

"Sporočilo ruskih romanov v kategoriji "bojna fantastika" je jasno: vojna v Ukrajini bo sicer krvava, a precej lahka, predvsem pa zmagovita, kajti Rusija je vojaško superiorna."

 

 

Sporočilo teh romanov, trženih pod oznako "bojna fantastika", je jasno: vojna v Ukrajini bo sicer krvava, a precej lahka, predvsem pa zmagovita, kajti Rusija je vojaško superiorna. S temi romani, ki so bili od leta 2014 dostopni povsod po Rusiji, so avtorji in založniki želeli v petnajstletne dečke zasaditi seme, ki naj bi se razcvetelo v dvajsetletnih vojakih. Podobni ukrajinofobni znanstveno-fantastični vojni romani so sicer v Rusiji izhajali že pred letom 2014. Najbolj znani pisec teh romanov Gleb Bobrov je recimo svoj tovrstni prvenec objavil že leta 2008. Opus Gleba Bobrova lahko sploh razumemo kot nekakšen ruski literarni odgovor na famozni ameriški rasistični roman Williama Luthra Piercea Turnerjevi dnevniki (1978). Drugače pa takšni pogrošni "bojno-fantastični" vojni romani, niso izum, ki bi bil vezan le na Ukrajino. Podobne romaneskne cvetke so v minulih letih v Rusiji izhajale recimo tudi na temo Gruzije, a ne v tako velikem številu.      

 

Toda tudi to še ni vse. Omeniti je treba še prav posebne romane iz žanra alternativne zgodovine oziroma spekulativne fikcije, ki imajo to skupno lastnost, da se v njih glavni protagonist, sicer sodobnik, nenadoma znajde v nekem drugem času in (ali) prostoru. V angleščini tovrstnemu literarnemu zapletu pravijo accidental travel. Klasični primer je recimo satira Marka Twaina Jenki iz Connecticuta na dvoru kralja Arturja (1889), kjer se sodobna oseba nenadoma znajde v srednjem veku. Pisatelj Edmond Hamilton je šel še naprej in v romanu Zvezdni kralji (1949) sodobnega zavarovalniškega agenta prestavil v telo princa galaktičnega imperija iz daljne prihodnosti.

 

Med ruskimi bralci je spekulativna fikcija s tovrstnim literarnim zapletom že od prej izjemno priljubljena in v ruščini imajo zanj poseben izraz "popadančestvo" (popadancy). Pravzaprav so zgodbe s tovrstnim literarnim zapletom v Rusiji tako priljubljene, da lahko govorimo kar o popadančestvu kot posebnem literarnem žanru. Nekako vzporedno z nenadnim začetkom množičnega pojavljanja neostalinističnih zgodovinskih monografij na knjižnem trgu pa je ruska propaganda pomembno nadgradila tudi "popadančestvo" kot žanr, saj mu je dodala novi ključni element: zgodovinsko zamero. Tako zdaj glavni junak, t. i. "popadanec", izkoristi priložnost potovanja v preteklost za to, da spremeni tok zgodovine oziroma jo na novo napiše in tako Rusijo povzdigne na piedestal svetovne veličine, kamor naj bi ta v resnici spadala.

 

 

"Rusko tolmačenje lastne zgodovine je polno mitov o ukradenih zmagah in izdajah Rusije."

 

Ti romani tako gradijo na temeljni ruski nacionalni travmi, po kateri je bila zgodovina do Rusije vedno znova nepoštena. Rusija je bila zato vedno znova opeharjena za svoje pravo mesto v svetu. Spisek ruskih zgodovinskih zamer je znan in zelo dolg: vse od Mongolov, zaradi katerih naj bi Rusija izgubila tri stoletja razvoja, pa angleške kraljice Elizabete I., ki se ni hotela poročiti z Ivanom Groznim itd. itd. Rusko tolmačenje lastne zgodovine je polno mitov o ukradenih zmagah in izdajah Rusije. (Mimogrede, tudi nacisti so po prvi svetovni vojni veliko govorili o "izdaji" Nemčije.)

 

Pogrošni vojni romani iz žanra alternativne zgodovine oziroma "popadančestva«, v katerih se naključni sodobni ruski domoljub znajde v preteklosti in "popravi" zgodovino, so zato v Rusiji zelo priljubljeni: v njih Rusija vedno zmaga nad izdajalskim Zahodom in kaznuje svoje tekmece.

 

Poglejmo nekaj primerov iz nepregledne množice teh romanov: v romanu "Car iz prihodnosti" (2013) se protagonist iz sedanjosti znajde v telesu carja Nikolaja II., prepreči rusko revolucijo, porazi Veliko Britanijo in z avtomatskimi granatometi osvoji Istanbul; v romanu "Vstani, Rusija! Desant iz prihodnosti" (2010) carja Nikolaj II. in Aleksander III. s sodobnim orožjem zagotovita veličino Rusije v prihodnosti; v romanu "London mora biti uničen! Rusko izkrcanje v Angliji" (2014) sodobni ruski specialci z jurišnimi puškami napadejo London v času admirala Nelsona; v romanu "Korporacija Ruska Amerika" (2018) pa se protagonist iz sedanjosti znajde v 18. stoletju, za Rusijo osvoji britanske ameriške kolonije, uniči britanski imperij in nekako mimogrede še ustavi genocid nad Indijanci. Zanimivo je, da v teh romanih Velika Britanija praviloma igra vlogo največjega sovražnika Rusije. 

 

 

 

 

 

"Ruska zgodovinska travma je tudi v tem, da je Hitler prelomil pakt Hitler-Stalin in začel pobijati Sovjete, namesto da bi skupaj s Sovjeti osvajal svet."

 

Kako pa je z Nemčijo? Sumlenny izpostavlja, da je na Zahodu eden največjih nesporazumov v zvezi z Rusijo prepričanje, da Rusija sovraži nemške naciste. Že res, da je Rusija okrog zgodovinskega spomina na t.i. veliko domovinsko vojno zgradila osrednji državni kult, toda v resnici je ruska zgodovinska travma bolj v tem, da je Hitler prelomil pakt s Stalinom (Ribbentrop - Molotov) in začel pobijati Sovjete, namesto da bi skupaj s Sovjeti osvajal svet. Torej gre za še eno zgodovinsko izdajstvo Rusije. In odmev tega odnosa Rusov do nemških nacistov lahko zaslutimo tudi v romanih iz žanra "popadančestvo", ki nam na nek način odstirajo pogled na najtemnejše sanje ruske nacije.

 

Dober primer je recimo roman "Tovariš Firer: Zmagoslavje blitzkriega" (2012), ki je kot bestseller dobil še nadaljevanje v romanu z naslovom "Tovariš Hitler. Obesite Churchilla!" (2013). V teh dveh romanih se sodobni Rus zbudi v telesu Adolfa Hitlerja, postane zaveznik Josifa Stalina ter Sovjetom pomaga premagati britanski imperij in ZDA. Potem ko tovariš Hitler obesi Churchilla zaradi vojnih zločinov, pomaga Sovjetom kot prvim razviti atomsko bombo in ukaže Wehrmachtu, da naj se bori skupaj z Rdečo armado.

 

 

 

Na Zahodu je eden največjih nesporazumov v zvezi z Rusijo prepričanje, da Rusija sovraži nemške naciste. 

 

 

Na naslovnicah teh dveh romanov, v katerih avtor fantazira o prijateljskem zavezništvu med Hitlerjem in Stalinom, je Hitler upodobljen enkrat v gestapovskem plašču, pod katerim nosi značilno rusko vojaško majico, drugič pa v uniformi sodobnih ruskih padalcev, pod katero nosi našitke Schutzstaffel (SS).  

 

Med številnimi drugimi podobnimi romani omenimo recimo še "Napad na prihodnost! Specnaz popadancev" (2011), v katerem se dve enoti Specnaza, ruskih specialnih enot, znajdeta v letu 1941 in premagata celotni Wehrmacht. Nemčija se nato združi z ZSSR v Evroazijsko unijo, ki jo nato napade anglosaško "atlantsko zavezništvo". Začne se nuklearna tretja svetovna vojna, a zmagovalec je znan. Iz predstavitve knjige:

 

"Rusko-nemško bratstvo v orožju proti "zvezdno-črtasti kugi"! Sovjetska armada v zavezništvu z Wehrmachtom juriša na prihodnost in osvobaja ves svet! "Popadanci" na novo pišejo zgodovino XX. stoletja v zmagoviti rdeči barvi!"

 

Naslednji primer, roman "Poročnik iz prihodnosti. Specnaz GRU proti banderovcem" (2014), si zasluži omembo predvsem zaradi posebej bizarne naslovnice, na kateri v podobi Specnaz poročnika iz prihodnosti prepoznamo obraz aktualnega ruskega obrambnega ministra Sergeja Šojguja, kako pred ozadjem požganega Lvova aretira dva banderovca – obraza slednjih dveh pa pripadata (kakšno naključje!) ob izidu romana aktualnemu ukrajinskemu predsedniku Oleksandru Turčinovu in premierju Arseniju Jatsenjuku.

 

Zaradi podobno bizarnih razlogov si častno omembo zaslužita še romana "Za domovino! Za Putina!: Trikolora nad Reichstagom" (2013), v katerem sodobni ruski tanki leta 1945 jurišajo nad Berlin, in pa "Klicni znak: KOLORAD. Naš človek Vasilij Stalin" (2016), v katerem se "popadanec" znajde v telesu Stalinovega sina in reši stalinizem, na naslovnici pa sredi druge svetovne vojne dela selfi z mobilnim telefonom.

 

Včasih se sicer žanri v romanih te sorte tudi pomešajo in ne gre vedno zgolj za "popadančestvo". Takšen primer je recimo roman "Sin rajha" (2012), v katerem se potek druge svetovne vojne na neki točki zasuka drugače in zahodni zavezniki nenadoma napadejo Sovjetsko zvezo. Opis vsebine iz ruske spletne knjigarne:

 

"Rdeča armada in Wehrmacht se z ramo ob rami borita proti novemu svetovnemu redu. Angleški piloti bombardirajo mirna mesta in celo ladje, ki prevažajo begunske otroke. Na eni od teh ladij, ki pluje po Črnem morju, je tudi petnajstletni Genka Kudrin. Uspelo mu je pobegniti. Fanta rešijo nemški vojaki. Genka Kudrin želi samo eno – maščevati se, z lastnimi rokami pobiti Britance, Francoze in druge sovražnike svoje domovine. To je v skladu s politiko rajha in Nemci pošljejo Genko v legendarno enoto."

 

V bistvu gre pri vseh teh romanih za ruske revanšistične mokre sanje. Tako tudi v znanstveno-fantastičnem romanu "Medalja za mesto Washington" (2015), ki se dogaja v dvajsetih letih 21. stoletja, torej v naši sedanjosti, in v katerem ruske jurišne enote napadejo Washington, da bi enkrat za vselej odstranile grožnjo, ki jo ZDA predstavljajo za mir v svetu. 

 

 

 

Naslovnice zgoraj omenjenih vojnih romanov.

 

 

Kot ugotavlja nemška slavistka in literarna teoretičarka Nina Weller, je za romane iz žanra "popadančestvo" značilno, da manipulacije zgodovine v njih preusmerjajo zgodovinske dogodke v smer monumentalistične podobe zgodovine, ki se napaja iz podobnih nacionalnopatriotskih in neoimperialističnih vrednostnih usmeritev, kot se tudi aktualna uradna razlaga zgodovine v Putinovi Rusiji. Vojni romani iz žanra "popadančestvo" s svojimi neoimperialnimi sanjarijami so namenjeni enakemu ciljnemu občinstvu kot "bojna fantastika". Tako kot poplava neostalinističnih monografij je tudi ta nepregledna množica naslovov pogrošne revanšistične fikcije na ruskem knjižnem trgu del državno vodene propagande.

 

 

"Kremelj se je ves čas zavedal, da bo za svoje geopolitične cilje potreboval legije zvestih sledilcev, ki bodo na zunanji svet – predvsem na Ukrajino in ZDA – gledali kot na sovražne entitete, s katerimi se bo nekoč treba soočiti."

 

 

Seveda pa je vse to le en segment dogajanja na ruskem knjižnem trgu in tudi knjižni trg sam je le del državne propagande, ki sega v vse pore ruske družbe. Televizije, filmov in vsega drugega na tem mestu sploh ne omenjamo. Dodajmo še, da sicer omenjeni primeri iz ruskega knjižnega trga niso noben dokaz, da je Putin svoje zdajšnje konkretne poteze vnaprej načrtoval že pred mnogimi leti, temveč gre zgolj za to, da se je Kremelj ves čas zavedal, da bo za svoje geopolitične cilje potreboval legije zvestih sledilcev, ki bodo na zunanji svet – predvsem na Ukrajino in ZDA – gledali kot na sovražne entitete, s katerimi se bo nekoč treba soočiti.   

 

Dogajanje na ruskem knjižnem trgu je bil jasen svarilni znak, v katero smer gre Rusija. In to le eden od številnih svarilnih znakov, ki pa jih na Zahodu niso upoštevali. Seveda se postavlja vprašanje, zakaj jih niso upoštevali. Po Sumlennyjevem mnenju je pri tem šlo za nevarno mešanico nevednosti, fascinacije z Rusijo, lenobe in korupcije. Mnogi zahodnjaki, ki so se odpravili v Rusijo na delo v diplomatska predstavništva ipd., se preprosto niso prav dosti poglabljali v lokalno kulturo. Mogoče so prej prebrali Tolstoja in Dostojevskega ter bili nato mnenja, da pa zdaj razumejo Rusijo. Toda citiranje ruske poezije iz 19. stoletja je za Ruse imenitno iz istega razloga, kot je za Evropejce citiranje starogrških ali pa rimskih klasikov. To je mrtva kultura ruskega plemstva iz 19. stoletja.

 

Za razumevanje moderne Rusije so po Sumlennyjevih besedah bolj merodajni avtorji kot so Krilov, Holmogorov, Galkovski in podobni, ki pa jih pri nas praviloma ne poznamo. Poleg tega se svarilnih znakov ni upoštevalo tudi zato, ker bi bilo to preprosto v škodo gospodarskemu sodelovanju. Nenazadnje so tudi na Zahodu nekatere knjige zanič, bi pri nas marsikdo porekel in zamahnil z roko. Že res, vendar ne v tako velikih količinah, s tako osredotočenim fokusom na eno temo in s takšno ravnijo sovraštva.       

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
34
China's Communist Party holds cadres responsible for family members' activities
2
11.08.2022 21:00
Chinas human rights record reaches new depths with the determination of what type of commercial activities can be pursued by the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
6
09.08.2022 22:30
Ruska pravoslavna cerkev je eden ključnih stebrov ideologije putinizma, ki vlada Rusiji zadnjih dvajset let. Vladimir Putin se ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Panika je odveč, dvigovanje obrestnih mer ne bo prav dosti obremenilo slovenskega proračuna
8
08.08.2022 22:22
Kaj za Slovenijo pomeni dvigovanje obrestnih mer v Združenih državah in Evropi kot odgovor na visoko inflacijo? Na osnovi ... Več.
Piše: Bine Kordež
Protiamerikanizem in ruska propaganda v Grčiji
10
07.08.2022 19:00
Ruska propagandna mašinerija ne napada le zahodnoevropskih in srednjeevropskih držav, ampak intenzivno deluje tudi v južni ... Več.
Piše: George X. Protopapas
Po Putinu Putin? Čeprav se zdi ruski predsednik zdrav, ugibanja o tem, kdo bo naslednji ruski car, ne prenehajo
8
31.07.2022 21:45
Ugibanja o zdravju Vladimirja Putina so v zadnjem času resda nekoliko potihnila in v zahodnih obveščevalnih krogih (CIA, MI6) so ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Čas je, da se preselite v Rusijo. Pa pohitite, zima prihaja ...
14
30.07.2022 21:57
Propagandna vojna, ki je del vojaških spopadov v Ukrajini, je dosegla nov vrhunec s kratkim ruskim promocijskim videom, ki ... Več.
Piše: Uredništvo
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
30
28.07.2022 23:59
V analizi vojne v Ukrajini, ki jo je pripravil Marko Golob in se nam zdi pomemben prispevek k širši osvetlitvi vojne v Evropi, ... Več.
Piše: Marko Golob
Closing down of Confucius institutions as major China’s communist propaganda activities in the Western countries
12
27.07.2022 23:56
Confucius Institutes (CI), Chinas overseas image management programme, are facing closures in different parts of the world. The ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Višji davki na premoženje: Naivno bi bilo dvigniti davke bogatim in jim pobirati milijone
8
26.07.2022 21:45
Da pri nas zberemo relativno malo davkov od premoženja, precej bolj pa so z davki obremenjene plače, je splošno sprejeto ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ruska vojna v Ukrajini načenja trdnost Evropske unije, nemška politika že previdno signalizira Moskvi
14
25.07.2022 21:00
Evropa je ujeta med vojno, v kateri se ne more odkrito boriti, in naraščajočo inflacijo, ki je ne more ukrotiti. V nekaterih ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Po letih debelih krav primanjkljaj raste, previdni Slovenci pa so v zadnjem letu kupili že za več kot 200 milijonov evrov zlata
8
19.07.2022 20:00
V razmerah visoke rasti cen, negotovosti zaradi vojne v Ukrajini in tudi nakazovanih sprememb v geostrateških politikah so drugi ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pismo o Ukrajini: Hočemo enotno EU, hočemo zmago Ukrajine in poraz Putinovega režima!
17
18.07.2022 22:00
Državljan Jure Gubanc je slovenskemu premierju in vladni ekipi napisal pismo, v katerem pojasnjuje, zakaj je moralno in ... Več.
Piše: Jure Gubanc
Ne glede na članstvo v zvezi NATO je Slovenija dolžna sama skrbeti za svojo varnost
24
14.07.2022 18:00
Ljudje, ki nočejo hraniti svoje vojske, bodo kmalu prisiljeni hraniti vojsko nekoga drugega, je nekoč dejal Napoleon. Misel je ... Več.
Piše: Janko Šteh
Zakaj Peter Grum ne more biti v. d. generalnega direktorja Fursa in zakaj bi bilo bolje, če bi bil tiho
12
13.07.2022 13:49
Finančni inšpektor je povedal, da v svoji sedemnajstletni karieri še nikoli ni doživel, da bi kdo nanj vršil takšen pritisk, da ... Več.
Piše: Ivan Simič
Kako končati vojno v Ukrajini: Kaj je že pred štirimi meseci predlagal Henry Kissinger
16
09.07.2022 21:00
6. marca, komaj dva tedna po začetku ruske vojne z Ukrajno, je Henry Kissinger v Washington Postu objavil prispevek z naslovom ... Več.
Piše: Henry Kissinger
Privatizacija znanosti: Slovenija za preboj potrebuje ogromno novih podjetj z visoko dodano vrednostjo
17
08.07.2022 09:00
V Sloveniji na področju znanosti in visokošolskega izobraževanja po letu 1974 vladata izrazita negativna selekcija in nepotizem, ... Več.
Piše: Uredništvo
New World Order: China recalibrating its strategy in Central and Eastern Europe
12
05.07.2022 19:00
China considers Central and Eastern Europe as part of a Chinese sphere of influence on the European continent. From Beijings ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Morda bo spet kriva prejšnja vlada, če je bila lanska gospodarska rast v Sloveniji kar 10-odstotna*
18
03.07.2022 20:39
Potem ko je na začetku leta Statistični urad okvirno izračunal, da je bila gospodarska rast v Sloveniji v lanskem letu dobrih 8 ... Več.
Piše: Bine Kordež
Premier Golob očita Milanu Kučanu streljanje kozlov, sam pa klati neumnosti o Zahodnem Balkanu
29
30.06.2022 21:00
Večina prebivalcev na Zahodnem Balkanu, še posebej Slovani, je trenutno na strani Rusije. To moramo upoštevati. Če bomo to ... Več.
Piše: Uredništvo
Družba blaginje: Ali je finančna pomoč države za otroke ustrezno razporejena?
5
29.06.2022 21:35
Finančna pomoč države pri vzgoji otrok in s tem spodbujanje rodnosti je vedno v ospredju programov vseh političnih strank. Poleg ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
Denis Poniž
Ogledov: 2.285
02/
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
Ivan Simič
Ogledov: 1.685
03/
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
Miha Burger
Ogledov: 1.592
04/
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
Milan Krek
Ogledov: 1.554
05/
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
Božo Cerar
Ogledov: 1.416
06/
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
Dejan Steinbuch
Ogledov: 976
07/
Protiamerikanizem in ruska propaganda v Grčiji
George X. Protopapas
Ogledov: 1.091
08/
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
Maksimiljan Fras
Ogledov: 934
09/
Panika je odveč, dvigovanje obrestnih mer ne bo prav dosti obremenilo slovenskega proračuna
Bine Kordež
Ogledov: 632
10/
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
Marko Golob
Ogledov: 3.154