Tokrat ne bom milosten. Ne zato, ker minister, sodeč po njegovi izjavi, ne more delati z menoj, ampak zato, ker se ne morem strinjati, da se v Sloveniji ne dela strokovno in da se ogroža zaradi tega človeška življenja. Kot vsako delo ima tudi nujna medicinska pomoč svoje strokovne in kadrovske zahteve, opredeljena je tudi v pravnih aktih, ki še vedno veljajo. Brez izpolnjenih kadrovskih zahtev ni mogoče pričakovati uspeha, ki ga mora taka ekipa imeti, če hoče reševati življenja v izrednih razmerah - imeti mora v svoji ekipi zdravnika. In uspeh je pomemben, saj ta ekipa dobesedno rešuje življenja. Tokrat me je zmotil naslov v časniku Delo: V Kočevju občasno brez dežurnega zdravnika. Ne boste verjeli, tako stanje je danes, v 21. stoletju, sredi EU resničnost in ne pomota.  

Vsak minister za zdravje si na začetku svojega mandata zada vsaj eno veliko nalogo in potem z njo živi, kot so prisiljeni živeti še vsi okoli njega, če to hočejo ali ne in, pa tudi vsa medijska scena vse do odhoda ministra, ko ugotavlja, da je bila naloga za tako kratek čas prevelika, prezahtevna in roko na srce tudi neizvedljiva, in še kup drugih krivcev najde mimogrede, da opraviči svoje početje v času mandata. Tudi minister Loredan ni izjema in ni začel nič drugače kot njegovi predhodniki in predhodnice. Kot da bi veljalo nepisano pravilo in bi se drug od drugega učili, kako začeti in ob tem pozabiti, kako vse te velike ideje lahko na koncu klavrno končajo, od predhodnikov pa se ne naučijo dovolj, da bi bolj racionalno stopili v ministrske škornje.

Ministrov eksperiment

Gospod minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je odločil in večkrat povedal celemu svetu, da bo v prvih 18. mesecih s stresnim testom preizkusil meje slovenskega zdravstva. Če bo šlo tako naprej, bodo te meje vse bolj neprehodne, ne bo jih težko najti, jih bo pa težko sanirati. Vse več prebivalcev pa bo onkraj teh meja in bo iskalo pomoč pri zasebnikih. (Še dobro, da jih sploh imamo!) 

Minister se je odločil, da bo zdravstvo v posebnem eksperimentu pripeljal do skrajnih mejah njegove zmogljivosti in ob tem spregledal, da naše zdravstvo že marsikje deluje preko meja zmogljivosti, tako tehničnih kot človeških. Tehniko lahko zamenjaš, če imaš denar, težko pa zamenjaš ljudi, še posebej, če jih preprosto nimaš več dovolj. Tedaj niti denar ne pomaga, kajti ima ima samo 24 ur.

Opozoril sem že, da lahko Loredanov test zmogljivosti pomembno poseže v naše pravice in dostopnost do zdravnika. Ministrov preizkus naj bi bil predpogoj, da bi lahko potem vzpostavili nov red v zdravstvu z novo zakonodajo na podlagi rezultatov preizkusa, v katerem bomo morali neprostovoljno sodelovati vsi prebivalci Slovenije, saj nas ni nihče vprašal, če bi hoteli sodelovati. Za to je bil sprejet tudi čisto poseben zakon, ki ga je državni zbor sprejel po hitrem postopku, ker očitno zmanjkuje časa. A glej ga, šmenta, rešitve tega problema, ki se mu je zgodil dobesedno čez noč v Kočevju le nekaj dni po sprejemu zakona, pa ta zakon ne vsebuje! Zakon ne pokriva tega področja in ni uporaben za reševanje problemov, ki se v tem trenutku očitno zgodijo na robu vzdržnosti sistema ali celo že preko tega roba, kjer vlada anarhija. 

Kdo je Loredanu prodal idejo?

In tu smo na svoj račun prišli tisti ministrovi "svetovalci", ki smo mu svetovali, da hitri zakon najprej dobro premisli in ga dopolni. Pa ni poslušal, ker ministrom ni potrebno vedno poslušati svojih kolegov zdravnikov, ko mu ti kaj pametnega svetujejo. Največkrat je ravno obratno: ko postanejo ministri, mislijo, da naenkrat vse vedo in v glavo jim stopi neka superiornost. Tudi to je neverjetna skupna lastnost vseh ministrov za zdravje (da boste bolje razumeli situacijo, ki se ne dogaja zgolj in samo ministru Loredanu, ampak se je dogajala tudi njegovim predhodnikom, le da je bil takrat sedanji minister v opoziciji in je pogosto kritiziral rešitve prejšnjih ministrov).  

Čeprav sumim, kdo mu je prodal idejo o stresnem testu, mu je ministru ne bi bilo potrebno na mah kupiti in z njo okužiti še predsednika vlade, ki je sprva ta stresni test uporabljal v svojih govorih. V zadnjem času pa se iz predsednikovih ust ta pogruntavščina, ki jo podpira in uveljavlja v vsakodnevni praksi minister za zdravje, le še poredkoma sliši. Je pač tako, da je naš premier tudi doktor znanosti in vešč raznih raziskovalnih metodologij in ima verjetno malo bolj natančen vpogled v znanost in v raziskavo svojega ministra za zdravje, ki naj bi po prvi oceni stala neverjetne pol milijarde evrov, po zadnji oceni ministrstva za finance pa le še 200 milijonov. Odličen prihranek in seveda slabo načrtovanje stroškov raziskave, če se pri stroških raziskave zmotiš kar za 60 odstotkov ...

Kaj bi dali slovenski raziskovalci za to, da bi jim vlada namenila 200 milijonov evrov za eno samcato raziskavo! Naj samo omenim zapis Statističnega urada (SURS):

"Slovenija je v letu 2020 za raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD) namenila 243,5 milijona evrov državnih proračunskih sredstev."

Raziskave brez protokolov

Priznajte, da se sedaj ti milijoni vidijo čisto iz druge perspektive. Če je seveda to res preizkus – raziskava, potem bi bilo dobro videti protokol raziskave. In ker se dela na ljudeh in z ljudmi, bi rad videl tudi mnenje etične komisije, sam potek raziskave, njene cilje itd., a se bojim, da tega na ministrstvu za zdravje ne bomo našli, da teh dokumentov nikoli ne bomo videli. Nenazadnje jih niso videli niti poslanci državnega zbora, ko so glasovali o zakonu.

Dobro je tudi prebrati Uredbo o financiranju znanstveno-raziskovalne dejavnosti iz proračuna Republike Slovenije, da bi videli, katerim pogojem morajo predlogi raziskav ustrezati, da dobijo vladna raziskovalna sredstva. Močno dvomim, da je ministrov projekt zadostil vsem tem pogojem. Bodo pač delali preizkus takole čez palec. Okvirno vedo, kaj bi radi in ni hudič, da ne bodo prišli na koncu do nekih podatkov. Če bodo uporabni ali ne, bomo videli na koncu preizkusa, ko bomo zapravili teh 200 milijonov (ali tudi več). Da ne govorim o tem, da je to samoevalvacija sistema, kar je v takem primeru slab pristop, saj so evalvatorji nenehoma v skušnjavi zaščite obstoječega sistema, ne težijo pa k odpiranju problemov in iskanju novih rešitev.

Evalvacijo sistema bi morala delati neodvisna raziskovalna inštitucija, šele to bi bila resna evalvacija, ki bi jo lahko tudi sam podprl ob predpostavki, da bi o njej dala pozitivno mnenje tudi etična komisija. In potem je prisoten še večji problem, kot je viden na prvi pogled, kajti Loredanov preizkus se bo delal na podlagi zakona, ki je bil sprejet v parlamentu, pa tam nikomur ni padlo na pamet, da bi povprašal ministra o zgoraj navedenih predpogojih za preizkus. Namesto tega so poslanci koalicije samo soglasno so podprli svojega ministra in mu dali prav. Taka je pač realnost v tem trenutku v Sloveniji. 

Za testiranje vzdržnosti slovenskega zdravstva si je vzel minister kar 18 mesecev dragocenega časa, od katerega mu konec tega meseca ostaja le še 16 mesecev. Novembra 2023 bomo izvedeli, kje so meje slovenskega zdravstva. Če bi bil naš minister dober opazovalec, bi hitro opazil meje našega zdravstva, ki so vse okoli njega v zdravstvu. Brez 18-mesečnega preizkusa, vrednega 200 milijonov evrov, bi moral predvsem ukrepati, ker v tem trenutku potrebujemo ukrepe, če hočemo ohraniti javno zdravstvo, ne pa se iti nekakšnega preizkušanja zdravstvenega sistema, ki ga je epidemija Covid-19 že čisto dovolj preizkusila, zato ne potrebuje nobenih preizkusov več. Če želi minister dati v ospredje človeka, mora začeti ukrepati, sicer ta že čez 16 mesecev ne bo mogel drugam na pregled kot k zasebnikom, kjer bo edino lahko še pravočasno pregledan, brez predhodne dolge čakalne dobe ...

"Dokler bodo politiki organizirali in vodili zdravstveno varstvo, ne bomo prišli do razumnih rešitev."

Pojdimo k priljubljenemu geslu našega ministra, da je bolnik prvi in da mora biti zdravstveni sistem podrejen potrebam bolnika. Lepo se sliši, vendar zadnje informacije iz Zdravstvenega doma Kočevje in še nekaterih drugih zdravstvenih domov, kjer nimajo več dovolj zdravnikov, da bi zagotovili nočno dežurstvo (službo nujne medicinske pomoči), pove, da je naš zdravstveni sistem že na robu. Prav na tistem robu, ki ga s testom želi doseči in najti minister v naslednjih 16. mesecih, pa se je v manj kot dveh mesecih njegovega ministrovanja ta rob kar sam pokazal v vsej svoji širini in dolžini (in se podrobno zapisal v dnevnem časopisu Delo).

Zgodba iz kočevskega zdravstvenega doma

Dragi gospod minister, tule je pa res ogroženo zdravje pacienta (kakor tudi vaše geslo, da je v zdravstvu prvi bolnik), ki ponoči hudo zboli in ga prideta lahko obiskati le dva reševalca, ki odločata o njegovem življenju in smrti. Eden od njiju je voznik, zdravnika ni, ker je zdravnikom vseh političnih norosti dovolj in ne želijo več žrtvovati svojega življenja in družin za politične cilje posameznih politikov, ki prihajajo z obljubami, odhajajo pa s potopitvami lastnih strank v druge stranke (in s potopitvijo zdravstva za še kakšen centimeter globje). Je to rob, ki ste ga hoteli videti, gospod minister. Kajti tole ni več rob, tole je že preko roba, tole je prostor nereda in improvizacij po sistemu "znajdi se, kdor se hoče in zmore".

"Zdravniki so odšli na dopust, čeprav so vedeli, da ne bo dežurnega nočnega zdravnika za prvo medicinsko pomoč. To pomeni, da je tudi zdravnikom dovolj, da ne zmorejo več in da so na robu ali pa celo že preko roba, ki ga išče naš minister."

Direktor Zdravstvenega doma Kočevje nima več na razpolago dovolj zdravnikov, ki bi dežurali v nočnem času in zagotovili polno ekipo za nujno medicinsko pomoč v Kočevju, ki sodi med večje občine po številu prebivalcev (33. mesto s 15.623 prebivalci) in je tudi največja občina po površini v Sloveniji. Kljub temu je direktor dovolil zdravnikom odhod na dopust, ker mora delati v smeri, da zagotovi za delo v zdravstvenem domu vsaj te zdravnike, ki jih ima, saj za druge ni veliko upanja, da bodo prišli in jim omogoči vsaj nujni dopust. Zato direktor sedaj nima zdravnikov, ki bi ponoči delali v nujni medicinski pomoči. Zdravniki z visoko etiko so odšli na dopust, čeprav so vedeli, da ne bo dežurnega nočnega zdravnika za prvo medicinsko pomoč. To pomeni, da je tudi zdravnikom dovolj in da ne zmorejo več; so na robu ali pa celo že preko roba, ki ga išče naš minister. Preprosto, zdravniki ne zmorejo več, da bi se vsakodnevno brez zasluženih dopustov žrtvovali preko vseh meja. Tudi zanje obstaja meja in ravno ta meja je rob, ki ga je hotel videti minister in sedaj ga ima tukaj, sredi vročega poletja že v drugem mesecu svojega ministrovanja. Tako kočevski zdravstveni dom ni imel možnosti popolniti ekipe z zdravnikom in so zato reševalci, ki niso imeli zdravnika, sami reševali pacienta s srčnim infarktom. Pacient je tokrat preživel. Vsi so imeli srečo. Toda javnega zdravstvenega sistema ne morete graditi na sreči opoteči, kot bi rekel Frane Milčinski Ježek.

Lokalci si "kradejo" zdravnike

Sedaj se postavlja raziskovalno vprašanje, ali bo to dejstvo, da občani in ministrov priljubljeni bolnik, ki mora biti v ospredju dogajanja, ne more priti do ustrezne prve medicinske pomoči, ki mu po zakonu pripada, pripeljalo do tega, da bo minister zapisal to dejstvo vestno, kot to znajo delati birokrati v raziskovalni zapisnik, in počakal, da se preizkus konča in da najde še druge podobne primere v zdravstvu in se potem po 16. mesecih loti reševanja problema, vmes pa pusti Zdravstveni dom Kočevje in njihove bolnike v nemilosti, ali pa se takoj loti tega problema, ki ga je našel že tam preko roba zdravstvenega sistema.

Lokalni direktorji zdravstvenih domov, ki so hrbtenica javnega zdravstva, se med seboj pogajajo za zdravnike in jim ponujajo boljše ugodnosti. Tako rekoč "kradejo" si zdravnike, da lahko vsaj delno zapolnijo kadrovske manjke, ki jih še dolgo časa ne bodo mogli v celoti, ker zdravnikov preprosto ni. In zdravniki so iz javnih sredstev za dežurstva plačani toliko, kot so uspešni pri pogajanjih z direktorji javnih zavodov; nemogoča situacija - deset dežurnih zdravnikov in verjetno 10 različnih plačilnih tarif.

Eden od direktorjev prizna: "Direktorji barantamo, kličemo drug drugega, da bi zagotovili zdravnika. To je katastrofa." 

Eden od direktorjev prizna: "Direktorji barantamo, kličemo drug drugega, da bi zagotovili zdravnika. To je katastrofa." To je res katastrofa, gospod direktor! Je pa hkrati tudi realnost javnega zdravja v Sloveniji v času ministrovega eksperimenta doseganja meja zmogljivosti zdravstvenega sistema. Tole, gospod minister, čisto nič ne diši po javnem zdravstvu, veliko bolj po anarhiji in zdravstvenih domovih, ki si kupujejo delovno silo kot tržni subjekti na trgu dela ter med seboj tekmujejo - in to v sistemu javnega zdravja z denarjem nas zavarovancev.

Kaj za boga se vam mora še zgoditi, gospod minister, da se boste zbudil in nekaj naredili, preden preteče teh vaših 16 mesecev poskusa, raziskava brez protokola?

"Zanimivo je tudi priporočilo ministrstva, da naj zdravstveni domovi zdravnika na terenu aktivirajo, ko bo to le nujno potrebno."

Novinarka je za nasvet vprašala tudi ministrstvo za zdravstvo. Ministrstvo (beri: gospod minister) svetuje zavodom, ki organizirajo službo nujne medicinske pomoči, da naj prilagodijo njihove kadrovske zmožnosti tako, da bodo na svojem območju lahko izvajali izvajanje nujnih zdravstvenih storitev. Ali se zavedate minister, da s tem zmanjšate dostopnost ljudi v programe zdravstvenega doma, ko sočasno obljubljate skrajševanje čakalnih vrst in večjo dostopnost do zdravnika?

Kdo je odgovoren?

Dajete torej dve nasprotujoči si navodili. Zanimivo je tudi priporočilo ministrstva, da naj zdravstveni domovi zdravnika na terenu aktivirajo, ko bo to le nujno potrebno. Tole lahko govori samo nekdo, ki nikoli ni dežural in ne ve, da je prihod na mesto, kamor je klican zdravnik v dežurstvu vse do trenutka, ko naredi status in anamnezo, največkrat popolna neznanka, za kakšen klinični primer gre in kako je potrebno postopati. Minister ima veliko priporočil in nasvetov, a naj ga na tej točki ustavim in mu odkrito povem, da je za organizacijo javnega zdravstva v Sloveniji odgovorno Ministrstvo za zdravje s svojimi direktorati in ministrom, ki je seveda najbolj odgovoren za to, kar se dela na terenu. Dejstvo, da oskrbita človeka z infarktom na terenu v času dežurstva sredi noči samo dva reševalca, dežurnega zdravnika pa ni, ker je na dopustu, presega vse dopustne meje, gospod minister.

"Dejstvo, da oskrbita človeka z infarktom na terenu v času dežurstva sredi noči samo dva reševalca, dežurnega zdravnika pa ni, ker je na dopustu, presega vse dopustne meje, gospod minister."

Minister, premaknite se že in sprejmite ukrepe, ki bodo uredili nujno medicinsko pomoč tako, kot mora biti urejena, vse piše v Pravilniku o nujni medicinski pomoči. Vi ste tisti, ki morate predlagati ustrezne zakone, odloke in druge dokumente. Vi morate poseči v ta kaos, preden se zgodi smrt zaradi malomarnosti (neprisotnosti zdravnika) in preden končate s to svojo študijo, kajti to da ni dežurnega zdravnika v Kočevju, je malomarnost. Le še raziskati je potrebno, čigava malomarnost. Temu se boste, gospod minister, težko izognili, ker je tudi vaša. Padalo bo po vas, ko se bo zgodil prvi smrtni primer, padati bi moralo že sedaj, ko še ni mrtvih. A mediji še kar spijo, strokovna združenja spijo, ker zdravniška in sestrska zbornica spita spanje pravičnega, ker direktorji zdravstvenih domov ne odreagirajo in celo poglabljajo nered s pogajanji z zdravniki za sredstva zdravstvenega zavarovanja, ker so pacienti srečni, da sploh kaj dobijo. To se dogaja, ko imate vodilne in uslužbence, ki nimajo dovolj pojma o medicini in dežurstvih in pišejo navodila dežurnim. Kako bi bilo lahko drugače? Manjka stroka, ki je vedno to obvladovala, pa jo je sedaj zamenjala politika; ni važno, katera. Pomembno je, da je to sedaj politično vprašanje, ne strokovno ter da prihaja očitno do zmede in neracionalnih odločitev.

Javno zdravstvo propada iz dneva v dan

Na ministrstvu so pojasnili novinarki, da so pristojni za urejanje predpisov o pogojih in načinih delovanja nujne medicinske pomoči v skladu z zakonodajo. Le kje so izgubili tudi odgovornost za delovanje sistema in s tem povezan nadzorni sistem, ki je tudi tukaj odpovedal? Nikjer nisem zasledil, da bi kdo vprašal direktorja Zdravstvenega doma Kočevje po zdravi pameti, ko je tako malomarno odredil dežurstvo. Nikjer nisem zasledil, da bi ministrstvo za zdravje izvedlo kakšen nadzor nad opravljanjem nujne medicinske pomoči v Kočevju. Kot pravite, morajo javni zavodi zagotavljati izvajanje službe. A kako, če ni zdravnikov, in če jim je nekdo (ve se, kdo!) predpisal mrežo nujne medicinske pomoči na teritoriju Slovenije. Hkrati na ministrstvu iščejo tudi rešitve za zagotovitev kadrov. Za te vemo, da tam delajo že kar nekaj desetletij. Gospodje, povečati bo treba vpise na medicinski fakulteti in urediti plačna razmerja. Kako preprosto se sliši tole, premika pa ni.

Dragi minister, to da delata na terenu v programu nujne medicinske pomoči ponoči samo dva reševalca brez zdravnika v vozilu in tudi brez dežurnega zdravnika v Zdravstvenem domu Kočevje (kočevska občina je v po površini največja v Sloveniji), je nekaj nesprejemljivega za Slovenijo sredi EU v 21. stoletju. Če imate ob tem še podatek, da je bil med pacienti tudi takšen s srčnim infarktom, morajo zagoreti vse rdeče luči na Ministrstvu za zdravje in na vladi. Na to bi morali takoj odreagirati, poslati nadzor in preveriti, kaj se na terenu v resnici dogajalo.  Verjetno razumete, da se tako pač ne moremo iti javnega zdravstva, medtem ko vi merite meje vzdržnosti javnega zdravstva, to pa nezadržno propada iz dneva v dan. Seveda ste za organizacijo in potek nujne medicinske pomoči odgovorni tudi vi, gospod minister. Baje ste ustanovili nov urad za to področje. Le vi lahko spremenite zakonodajo in spremenite geografska območja za dežurstvo. 

Kdaj za boga svetega boste to storili, da bomo pacienti prepričani, da nas bo, ko bo hudo, obiskal zdravnik, ki bo znal reševati življenja veliko bolje kot reševalci, katerim se zahvaljujem, da so delali tisto noč, čeravno sami in mimo pravil. Vsaj nekdo je bil na terenu, ki je lahko ljudi zapeljal do bližnjega dežurnega zdravnika. 

"Minister, ni vam potrebno porabiti 200 milijonov, da bi videli in našli mejne pogoje delovanja javnega zdravja. Pred nosom jih imate."

Ostanite zdravi in nosite masko na območju, kjer je koncentracija dima zaradi hudih poletnih požarov visoka. Z FPP2 masko si lahko kar dobro zaščitite pljuča pred nevarnimi delci v dimu, ki se sprošča ob gorenju. Pa tudi pred kovidom vas ščiti.