Komentar

Evropska unija v svetu 21. stoletja bo morala spremeniti sistem odločanja, ali pa je čez desetletje ne bo več

Povojno obdobje je svet upravljala skupina G7, v kateri so se znašle najrazvitejše države. V samo nekaj letih ali celo mesecih pa se je razmerje sil tako dramatično spremenilo, da se danes svet vedno bolj pomika v upravljanje skupine G2, torej ZDA in Kitajska. Evrope ni. Evrope ni niti v kontekstu ruske vojne v Ukrajini. Če bo Evropa želela soupravljati svet, bo morala oblikovati "politično Evropo" s procesom hitrega odločanja. Ruska invazija na Ukrajino je EU dobesedno porinila v neko novo obdobje, za katero je značilna nujnost strateškega odločanja. Pri tem igrata ključno vlogo način sprejemanja odločitev in hitrost. V vedno slabši mednarodni situaciji postaja odločanje EU s soglasjem v zunanjih zadevah v smislu učinkovitosti delovanja vedno bolj kritično. Pozivi k spremembi načina zunanjepolitičnega odločanja postajajo zato vedno bolj urgentni. Namesto soglasja se tehtnica nagiba h kvalificirani večini.

24.07.2022 22:55
Piše: Iztok Mirošič
Ključne besede:   EU   Evropska unija   Bruselj   Rusija   Kitajska   Ukrajina   Iztok Mirošič

V interesu Slovenije je učinkovita, torej močna EU. Skozi tako EU je močnejša tudi Slovenija.

Katero telefonsko številko moram poklicati, da dobim Evropo, pravi legenda, po kateri naj bi nekdanji ameriški zunanji minister Henry Kissinger spraševal za telefonsko številko (združene) Evrope. To anekdotično vprašanje še danes simbolizira razumevanje in odnos do moči (glasu) Evropske unije (EU) kot politične entitete ter njenih razmerij z državami članicami pri delovanju v mednarodnih odnosih. Koliko zunanjih politik ima pravzaprav EU? V bistvu se vprašanje dotika temeljnih pogojev uspešnega delovanja v mednarodni skupnosti – učinkovitega odločanja za vodenje učinkovite, enotne zunanje politike.

 

Učinkovitost odločanja, moč glasu je izpostavljena kot osrednja in nujna kategorija suverenosti in (državne ) moči akterja pri uveljavljanju lastnih (nacionalnih) interesov v meddržavnih (mednarodnih) odnosih. V bližnji preteklosti je šla Evropska unija skozi raznovrstne krize (finančno, ekonomsko, migracijsko, Brexit, zdravstveno), ki so jo usmerile na pot potrebnih preoblikovanj. EU s svojim ustrojem se mora spremenjenim (mednarodnim) situacijam nenehno prilagajati. Adaptiranje poteka s preoblikovanjem temeljnih pogodb o delovanju kot tudi z razmisleki o potrebnih spremembah njenega delovanja v prihodnosti. Taka je bila na primer tudi zadnja Konvencija o prihodnosti Evrope, ki naj bi ji, tako se zdi, sledila medvladna konvencija.

 

Zunanji dejavniki torej vplivajo na (pre)oblikovanje notranjegaa ustroja EU, ta pa na njeno odzivanje v zunanjem okolju. Tudi današnji izzivi in hitre spremembe v mednarodnem okolju, predvsem varnostne (ruska agresivnost in njen vpliv na evropsko varnostno arhitekturo, kitajski vzpon), silijo EU k novim spremembam za večjo učinkovitost (zunanjega) delovanja. Moč EU je namreč odvisna od notranje kohezije ali enotnosti množice njenih notranjih akterjev. V bistvu to pomeni, da je moč EU odvisna od učinkovitosti oziroma hitrosti sprejemanja njenih odločitev. Pri tem ne moremo mimo razmerja učinkovitost – demokratičnost.  V osrčju sprememb načina odločanja je vedno razmerje med učinkovitostjo (odločanja, delovanja) in demokratičnostjo (legitimnostjo – podporo državljanov, a v EU tudi držav članic, ki ohranjajo zunanje politično suverenost) sprejetih odločitev. Po mnenju nekaterih naj bi bile nedemokratične tvorbe z enostavnejšo hierarhijo in nedeljeno avtoriteto odločanja pri sprejemanju odločitev učinkovitejše in zato imele močnejši mednarodni glas  od "dekadentnih" in prezapletenih demokratičnih.

 

 

Nova EU v novem svetu

 

Svet je vse manj multilateralen in vse bolj geopolitičen. Svet pravil, mednarodnih organizacij in prava se umika svetu, temelječem na moči. V novem multipolarnem svetu igrata pomembno vlogo realizem moči in igra "ničelne vsote". Mednarodna aktivnost Kitajske in napadalnost Rusije postavljata v ospredje delitev sveta na Zahod in Vzhod, na sisteme z demokratičnimi in tiste z avtoritarnimi družbenimi modeli razvoja. Zadnji so vedno bolj privlačni in videni kot sprejemljiva alternativa celo populistom na Zahodu.

 

V jedru hitro spreminjajočega se večpolnega sveta so sposobnost, hitrost in učinkovitost sprejemanja odločitev posameznih mednarodnih akterjev. Odločilni kriterij za oblikovanje prihodnjega svetovnega reda iz današnjega nereda bo očitno prav hitrost sprejemanja pomembnih odločitev. Če je povojno obdobje svet upravljala skupina G7 (najrazvitejše države), se danes svet vedno bolj pomika v upravljanje skupine G2 (ZDA in Kitajska). Evrope ni. Če bo Evropa želela soupravljati svet bo morala oblikovati "politično Evropo" s procesom hitrega odločanja. Ruska invazija na Ukrajino je posebej EU dobesedno porinila v neko novo obdobje, za katero je značilna nujnost strateškega odločanja. Visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Borrell je to obdobje označil kot rojstvo "geopolitične EU". Nekako v sozvočju s proklamacijo predsednice Evropske komisije (EK) Ursule Von der Layen o Evropski komisiji kot geopolitični instituciji.

 

 

"Prav šok ukrajinske vojne z dramatičnimi posledicami bo predstavljal pravi trenutek za spremembe odločanja in pospešek k močnejši, enotni zunanji politiki EU."

 

 

Znano je, da EU danes izvaja skupno, ne enotno zunanjo politiko. Zunanjepolitično odločanje EU je pogosto zahteven in zamuden proces usklajevanja držav članic, ki se velikokrat konča na razvodenelem najmanjšem skupnem imenovalcu. Pogosto pravimo, da EU nima pravega stališča. To ni strateško vodenje zunanje politike, zato se postavlja  vprašanje, kako oblikovati učinkovito zunanjo politiko, ki bi povečala moč EU v novem geopolitičnem svetu Kako v množici suverenih odločevalcev vzpostaviti učinkovito zunanjepolitično odločanje EU? Kako vzpostaviti odločanje, ki bo EU opolnomočilo za strateško zunanjepolitično delovanje za uresničevanje lastnih interesov v globalni skupnosti? Kako sistemsko/sistematično urediti učinkovito odločanje in s tem moč EU v mednarodnih zadevah?

 

To so vprašanja o tem kakšno zunanjo/varnostno politiko EU oziroma kakšno EU si v prihodnosti sploh želimo?

 

 

Problem je tudi v pravilih odločanja

 

Odziv na rusko agresijo na Ukrajino je pokazal presenetljivo enotnost, koherentnost in odločnost EU (sankcije, finančna podpora Ukrajini, prvič v zgodovini pošiljanje orožja, sprejem beguncev), ki je presenetila Rusijo, a tudi samo EU. A podobnih izzivov bo v prihodnosti verjetno še precej, zato zunanjepolitično delovanje EU ne more temeljiti samo na ad hoc mobilizaciji. Potrebuje vzdržno in trajno osnovo.

 

Tudi v ukrajinski situaciji je bila namreč dosedanja enotnost in učinkovitost EU bolj plod dveh izjemnih zunanjih dejavnikov: brutalnosti ruske agresije in koordinacije Zahoda s strani ZDA. Potihnile so celo ideje o tako imenovani strateški (vojaški) avtonomiji Evrope. V vedno slabši mednarodni situaciji tako postaja odločanje EU s soglasjem v zunanjih zadevah v smislu učinkovitosti delovanja vedno bolj kritično. Pozivi k spremembi načina zunanjepolitičnega odločanja postajajo zato vedno bolj urgentni. Tudi Konferenca o prihodnosti Evrope, evropski državljani torej, je v tej zvezi naslovila zahtevo po več Evrope. Sem verjetno sodijo tudi predlogi za spremembo načina odločanja, ki bi prinesli več EU v zunanje  zadeve. 

 

Sedanji aranžmaji zunanje politike EU imajo strukturne probleme. Gre za kompleksna razmerja med institucionalnimi partnerji (Evropski svet, Evropska komisija, Služba EU za zunanje delovanje, EEAS) in državami članicami, ki vodijo tudi lastne, paralelne nacionalne zunanje politike. Veliko je delitev nejasno definiranih vlog in premalo skupne akcije na ravni EU. Tudi v EU je zaznati disonance stališč predvsem glede učinkovitosti posameznih sankcij proti Rusiji. Madžarska pa je nekatere celo blokirala in preprečila izkaz enotnosti in učinkovitosti EU.

 

Prav odločanje s soglasjem v Svetu EU za zunanje odnose (FAC), ki sicer v primerjavi z Evropskim svetom močno izgublja na pomenu, vidijo predvsem velike jedrne države EU kot vzrok za blokade in zamude pri sprejemanju odločitev. Tako odločanje dojemajo kot nedemokratično, kot tiranijo manjšine nad večino. Soglasje oziroma možnost veta, ki naj bi bil eden poslednjih izkazov enakopravnosti članic EU, vidijo kot temeljno oviro večji učinkovitosti evropskega odločanja, vodenju močnejše, enotne zunanje politike EU in večji moči EU v mednarodnih odnosih. Prav ruska agresija naj bi jasno pokazala, da bi bilo za EU veliko boljše odločanje s kvalificirano večino kot soglasjem.

 

Bilo bi veliko hitrejše in pravočasno.

 

 

Odločanje s kvalificirano večino

 

Razprava o uvedbi odločanja z kvalificirano večino na področju evropske zunanje politike je sicer stara kot sama Skupna zunanja in varnostna politika EU (SZVP). Že ob nastanku je bilo vnaprej jasno, da bo doseganje soglasja v veliki skupini držav članic resna pomanjkljivost EU v odzivanju na mednarodne izzive. S širitvami EU je ta problem le še naraščal in prav zato bodo verjetno vse prihodnje širitve brez radikalnega preskoka v kvaliteti same evropske integracije postale nemogoče in irelevantne.

 

Kvalificirano večino je sicer v EU uspelo uveljaviti že na mnogih področjih in politikah, a v zunanji politike ni bilo preboja. Proti so bile namreč vedno predvsem manjše države članice zaradi bojazni izgube veta, nujnega za ščitenje svojih partikularnih nacionalnih interesov in demonstracijo enakopravnosti članstva. Zato nekateri menijo, da bo prav šok ukrajinske vojne z dramatičnimi posledicami predstavljal pravi trenutek za spremembe odločanja in pospešek k močnejši, enotni zunanji politiki EU. Če namreč članice sprejemajo večji pomen enotnosti v zunanji politiki EU, bi bila logična tudi sprememba načina soglasnega odločanja.

 

Predlogi nekaterih praktičnih analitikov gredo v smeri uvedbe kvalificirane večine v zunanjih zadevah na vseh področjih, razen tistih, na katerih Lizbonska pogodba takšno večino eksplicitno izključuje – kjer imajo odločitve vojaške ali obrambne posledice. Boljši od sedanjega stanja brez napredka bi bil po njihovem mnenju celo "phasing in" ali postopno uvajanje OKV za večjo učinkovitost odločanja.

 

 

"V današnjem geopolitičnem svetu postaja ekonomska moč EU ključni del politike njene moči za obrambo in uveljavljanje interesov."

 

 

V nasprotju z mnogimi, ki menijo, da so za spremembo načina odločanja v Svetu EU za zunanje zadeve (FAC) od soglasja k kvalificirani večini potrebne spremembe temeljnih pogodb (kar pa je zardi možnih referendumov, tudi zavrnitvenih,  komplicirana pot), pa nekateri menijo, da se to lahko izvede že v okviru obstoječe Pogodbe o EU (t.i. passarelle EU). Člen 31 navedene pogodbe (posebej 3. odstavek) naj bi na osnovi soglasnega sklepa Evropskega sveta predstavljal ustrezno pravno podlago za odločanje s kvalificirano večino. Članice, ki bi imele z odločitvijo na osnovi kvalificirane večine skrbi, bi se lahko konstruktivno vzdržale pri odločanju in bile posledično izvzete od implementacije odločitve (kot na primer Avstrija, Malta, Irska v primeru odločitve o pošiljanju orožja v Ukrajino). Tak način bi lahko uspešno preprečeval blokade odločanja. Zasilna zavora pa je v primeru, da je predmet odločanja za članico vitalnega ali nacionalnega pomena, lahko tudi možnost, da država zahteva prenos odločanja s Sveta na ES, ki odloča s soglasjem.

 

Kljub strahu majhnih držav članic pred izgubo veta uvedba kvalificirane večine na zunanjepolitičnem področju po mnenju zagovornikov to le ne bi bila taka revolucija. Nedvomno bi prioriteta še vedno ostalo odločanje s soglasjem. Kvalificirana večina pa le izjema. To bi olajšalo doseganje soglasja za potrebne odločitve; take, ki ne bi odražale zgolj najmanjšega skupnega imenovalca. Ni pa jasno, ali bi bila kvalificirana večina primerna tudi za odločanje o prihodnjih širitvah EU. Ali bi veto ostal.

 

 

Institucionalna prenova

 

Za vodenje evropske zunanje politike z močnejšim glasom bi morali reformirati tudi institucionalno osnovo, začenši z Evropsko zunanjo službo (EEAS). Ta se je že rodila s strukturnimi napakami in brez avtoritete, ki bi omogočala uspešno koordinacijo med Komisijo in članicami ali vodenje političnega procesa v Svetu EU. Države članice pravzaprav celo nikoli niso želele imeti "pravega" zunanjega ministra EU.

 

V današnjem geopolitičnem svetu postaja ekonomska moč EU ključni del politike njene moči za obrambo in uveljavljanje interesov. S širitvijo pristojnosti na različna področja in politike (npr. obrambno-varnostne zadeve, obrambni fond, trgovinska, konkurenčna investicijska politika idr.) postaja Evropska komisija vodilna institucija v EU, ki razvija politiko mednarodne odpornosti (resiliance) EU, zmanjševanja njene asimetrične odvisnosti in vzpostavlja strateške gospodarske sektorje. Zunanji ekonomski odnosi tako postajajo vedno pomembnejši del zunanje politike EU. EEAS, Evropska zunanja služba, bi zato morala doseči večjo stopnjo integracije s Komisijo. Po drugi strani pa bi EEAS moral okrepiti Evropski svet s strateškimi analitičnimi podlagami, ki bi moral razpravljati strateško. Nekateri menijo, da bi moral postati neke vrste National Security Council kot v Beli hiši.

 

Čeprav večina zunanjih odnosov EU ostaja v domeni medvladnega sodelovanja, potrebuje EU za močnejši glas koordinacijo in enoten pristop vseh EU akterjev v vseh mednarodnih aktivnostih (ekonomskih, obrambnih, varnostnih, zunanjepolitičnih, konkurenčnih, investicijskih). Mandat za odločanje o zunanji in varnostni politiki ima po pogodbi ES, ki bi moral delovati strateško in ne zgolj kot krizni manager, kot deluje danes. EEAS bi moral z ustreznimi podlagami za strateško razpravo, ki jih danes žal še ni, okrepiti institucionalno moč Evropskega sveta. Strateške razprave in strateško predvidevanje postajajo absolutna nuja institucionalnega odločanja, saj predstavljajo temelj močne, robustne in učinkovite evropske zunanje politike. Strateški kompas EU naj bi končno omogočil, da z razvojem boljše varnostno-obrambne komponente in učinkovito zunanjo politiko EU postane pomemben, avtonomen in suveren mednarodni igralec.  Ukrajinska kriza je pokazala, da bo pot do take avtonomije še dolga.

 

 

Večja moč unije, več suverenosti nacij

 

Schumanova vizija je bila združena Evropa, Macronova dandanašnja vizija suverene in avtonomne EU temelji na EU več hitrosti, evropski kontinent pa bi združevala Evropska politična skupnost. Predsednik Evropskega sveta Charles Michel vidi evropski razvoj v Evropski geopolitični skupnosti, ki bi postopoma vključevala Zahodni Balkan in države Vzhodnega partnerstva. Italijanski politik Enrico Letta razpravlja o EU kot konfederaciji. O EU kot uravnoteženi uniji nacionalnih držav je razmišljala tudi Ljubljanska pobuda.

 

Profesor Marco Baldassari razvija zanimivo idejo EU kot tristopenjske politične federacije z jedrom (Francija, ZRN, Italija, Španija), preostankom EU z Zahodnim Balkanom in sporazumom o svobodni trgovini in sodelovanjem z Afriko v tretji stopnji. Nekateri vidijo v jedru sicer večstopenjske EU ali unije koncentričnih krogov zgolj države ustanoviteljice. Vsem tem razmislekom je skupno, da bi združena EU pomenila za članice več teže na vseh področjih delovanja, vključno z njihovo mednarodno težo. In zelo verjetno prihodnje širitve EU ne bo pred ustrezno spremembo temeljnih pogodb EU oziroma formiranjem neke oblike EU kot političnega subjekta poglobljene integracije vključno z institucionalno reformo in reformo sistema odločanja.

 

Zahteve "več Evrope" na različnih politikah, z učinkovitim odločanjem, so izrazili tudi državljani EU na Konferenci o prihodnosti Evrope. Premik odločanja od soglasja k kvalificirani večini bi lahko pomenil tudi premik k večji evropski federalizaciji tudi na področju zunanjih zadev. To bi bilo sicer v nasprotju z idejami evroskeptikov in suverenistov, ki poudarjajo Evropo narodov, primarno suverenost nacije in zavračajo poglabljanje unije kot projekt elit. A več federalizma tokrat zahtevajo evropski državljani (Konferenca o prihodnosti Evrope) in ne politične elite kot nekoč.

 

 

"Sodobni svet je geopolitični svet, temelječ na moči. Nobena članica EU ni dovolj velika in močna za samostojno uveljavljanje svojih vrednot, interesov ali standardov v večpolarnem svetu."

 

 

Spremembam temeljnih pogodb in načinu glasovanja tako nasprotujejo zlasti manjše in srednje velike članice EU, predvsem iz Skandinavije in Vzhodne Evrope. Francija, Nemčija in Italija, jedrne države, so podpornice večje stopnje pragmatičnega federalizma (vključno s spremembo odločanja od soglasja h kvalificirani večini). V sodobnem, zapletenem mednarodnem okolju pomeni deliti suverenost v bistvu dobiti več moči, pravijo. Na osnovi prenosa novih delov nacionalne suverenosti na EU bi nacionalne države skozi učinkovitejšo in močnejšo EU povratno dobile tudi večjo nacionalno moč. Šibka, neučinkovita EU (počasno sprejemanje odločitev) v globalnem svetu pomeni šibke nacionalne (bolj suverene) države članice. Nobena EU članica, celo največja, pa ni dovolj velika in močna za vodenje uspešne suverene politike v sodobnem geopolitičnem svetu.

 

Pravzaprav različne vizije razvoja EU/Evrope v prihodnosti predpostavljajo tudi različne institucionalne vezi in s tem različno participacijo pri odločanju. Ne gre le za vzpostavljanja razmerij jedro – periferija znotraj EU ali na evropskem kontinentu. Razvoj prihodnje EU bo šel verjetno v smeri Evropske unije fleksibilnih, spremenljivih jeder okrepljenega sodelovanja posameznih članic. Nekateri temu pravijo EU variabilne geometrije ali fleksibilni formati sodelovanja. Najbolj ambiciozni, najnaprednejši se bodo združevali v jedrne skupine na različnih področjih (podobno kot Evrocona ali Schengen). Te bodo ostale odprte za sledilce, v kolikor bodo želeli vstopiti. Zna se zgoditi, da se bodo najnaprednejši odpovedali uporabi soglasja za odločanje o zunanjepolitičnih zadevah. Formirali bodo najnaprednejšo skupino, jedro držav, v kateri se bo o zunanji politiki EU odločalo hitro s kvalificirano večino. Na čelu je francoski predsednik Macron, ki podpira sklic medvladne konvencije za reformo institucij in temeljnih pogodb EU.

 

 

Kje bo Slovenija?

 

Sodobni svet je geopolitični svet, temelječ na moči. Nobena članica EU ni dovolj velika in močna za samostojno uveljavljanje svojih vrednot, interesov ali standardov v večpolarnem svetu. Da bi povečale svojo moč, se članice EU odpovedujejo delom lastne suverenosti. Prenesejo jo na skupno entiteto – EU. V Evropi absolutna nacionalna suverenost ni več dovolj za reševanje problemov 21. stoletja, zato evropske države moč združujejo na ravni EU. EU z močnejšim glasom v svetu pomeni močnejše države članice. Da bi bila močna, mora biti EU učinkovita. Mora učinkovito odločati. Učinkovita in močna EU je v interesu Slovenije. S tem Slovenija povečuje lastno moč.

 

Pred nami je dilema – ali ohraniti svojo popolno suverenost v zunanjepolitičnem odločanju v Svetu EU (soglasje, veto) ali povečati učinkovitost EU in s tem moč glasu EU v svetu? Preko učinkovite EU, s prehodom na odločanje s kvalificirano večino in odpovedjo vetu, torej povečati lastno slovensko nacionalno moč? Ne pozabimo, da se načelo soglasja, tudi Slovenije, ohrani pri odločanju v Evropskem svetu in da obstajajo varovalke posebne občutljivosti za nacionalne interese posamezne članice tudi pri morebitnem glasovanju v Svetu. Že sedanje pogodbe izključujejo vpliv preglasovanja za odločitev z vojaškimi posledicami na države članice.

 

 

Jugoslovanske izkušnje v Bruslju

 

Slovenija ima izkušnje s preglasovanjem velikih, posebej v zunanji politiki,  iz bivše SFRJ. Ni bilo dobro, zato je tudi danes pri delovanju v EU zelo pazljiva. Ne želi, da bi se naša zunanja politika in diplomacija v EU zreducirali na raven nekdanjih republiških komitejev, ki so lahko delali "ekonomijo in regije", ne pa "prave zunanje politike". Dejansko pa ostajali brez vpliva. Ne gre podcenjevati dejstva, da smo danes za mnoge države diplomatsko interesantni predvsem zato, ker kot majhna država enakopravno vplivamo na odločitve velike EU z enakim glasom kot velika Nemčija ali Francija.

 

 

"Slovenija naj bi bila v jedru EU. To pomeni v skupini držav, ki najhitreje napredujejo in pospešeno in učinkovito sodelujejo. V interesu Slovenije je učinkovita, torej močna EU. Skozi tako EU je močnejša tudi Slovenija."

 

 

Skupaj s še 12 manjšimi in srednjimi članicami EU je naša država oblikovala mnenje proti reformi pogodb in institucij EU. Razumeti je, da je Slovenija tudi proti reformi odločanja in uporabe kvalificirane večine v Svetu za zunanje odnose. Želi ohraniti veto. Jedrne države, "najnaprednejše", vključno z Beneluksom (manjše članice), kamor Slovenijo uvršča politika nove vlade, imajo nasprotno ali odprto stališče. Kot pravijo želijo z večjo učinkovitostjo okrepiti glas in moč EU. Bistvo jedra EU je način odločanja, ki mora biti učinkovit, da poveča moč skupne entitete kot tudi posameznih delov. Vodenje politike pa ni le proklamacija želja, v kateri del EU sodimo, so predvsem dejanja. In to na vseh področjih (vrednote, migracije, obramba in varnost, obramba, davki, zunanja politika.). Jedrna EU pomeni učinkovito EU. V jedru EU je sam način odločanja in ta mora biti učinkovit.

 

V Sloveniji o oblikovanju nacionalnega stališča do prenove pogodb EU, institucij in načina odločanja ni bilo resne javne ali strokovne razprave. Kljub javnim pozivom, ki sem ga prispeval tudi sam, take nacionalne razprave ni bilo ne v času slovenskega predsedovanja EU, ne v času poteka Konference o prihodnosti EU. Niti na Blejskem strateškem forumu ne. Stališče, precej rudimentarno, je bilo oblikovano na politično-uradniški ravni,  verjetno potrjeno na delovnih telesih Državnega zbora.

 

A o tako pomembnih interesih Slovenije (tj. v kakšni EU želi delovati in kaj od nje dobiti) in o oblikovanju naših stališč na verjetni prihodnji medvladni Konvenciji o prihodnosti Evrope, bi morala potekati širša, vsaj strokovna razprava in legitimizacija stališča. Preučiti bi morali osnovna merila in kriterije, cost-benefit analizo, za definiranje nacionalnega interesa za takšno ali drugačno slovensko odločitev glede reforme pogodb, institucij in sistema odločanja EU. Prenova pogodb lahko pomeni njihovo potrjevanje na referendumih v državah članicah.  V Sloveniji sicer to ni nujno. A tudi ne izključeno.

 

 

***

 

Leta 2018 sem kot državni sekretar na gradu Jable vodil serijo javnih strokovnih okroglih miz o slovenskem delovanju in interesih v EU. Med drugim tudi o spremembi odločanja od soglasja h kvalificirani večini. Mnenja udeležencev so bila različna, tako leve kot desne politične provenience. Veliko jih je bilo za ohranitev veta v odločanju o zunanjepolitičnih zadevah na ravni EU. Nekateri pa so menili, da ni primarni interes Slovenije ohranitev veta v odločanju, temveč je - če je Slovenija dejansko proevropska država - okrepitev moči EU v svetu. Posledično bi skozi okrepljeno moč EU okrepili tudi slovensko nacionalno moč. Paziti pa bi morali na ustrezna varovala za enakopravnost majhnih držav članic in njihovih identitet pri glasovanju.

 

Slovenija naj bi bila v jedru EU. To pomeni v skupini držav, ki najhitreje napredujejo in pospešeno in učinkovito sodelujejo. V interesu Slovenije je učinkovita, torej močna EU. Skozi tako EU je močnejša tudi Slovenija. S tem, ko  bomo odgovorili na vprašanje, kakšen način odločanja EU v zunanjih zadevah želimo,  bomo odgovorili tudi na vprašanje kako močan glas EU v svetu želimo ali  kakšno in kako učinkovito, močno prihodnjo  EU želimo. In seveda posledično kakšno prihodnjo Slovenijo si želimo.

 

Iztok Mirošič je veleposlanik. Prispevek odraža izključno osebno mnenje avtorja in v ničemer ne odraža mnenja Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije. Naslov in podnaslov sta uredniška.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
20
10.08.2022 23:45
Zakaj je Donald Trump lahko ključ do rešitve vojne v Ukrajini? Ker je nekonvencionalni politik z mentaliteto trgovca in ker je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
18
05.08.2022 20:00
Februarja letos sem ob odločni in enotni reakciji Evropske unije na rusko invazijo na Ukrajino na tem mestu zapisal, da je ... Več.
Piše: Božo Cerar
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
14
04.08.2022 20:00
Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t.i. novi razred , kakor ... Več.
Piše: Denis Poniž
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
10
03.08.2022 23:45
Strategi t.i. levice so že zdavnaj ugotovili, da jim ta nedorečenost okrog nevladnih organizacij in civilne družbe silno ... Več.
Piše: Miha Burger
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
16
02.08.2022 23:00
Vladni predlog kar štirih zakonskih sprememb na področju davkov, kar mediji ljubkovalno imenujejo davčna reforma, že na prvi ... Več.
Piše: Ivan Simič
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
14
01.08.2022 22:00
Predsednik Golob, vseeno hvala za vaš trud. Uspeli ste opozoriti na potrebe gasilcev in to je dobro. Upam, da vam uspe ... Več.
Piše: Milan Krek
Genialni minister Loredan bi 18 mesecev delal stresni test zdravstva za pol milijarde evrov, največja slovenska občina pa je ponoči brez dežurnega zdravnika
15
24.07.2022 00:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je odločil in večkrat povedal celemu svetu, da bo v prvih 18. mesecih mandata s ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne razumem ljudi, ki svoje življenje in svojo moč izkoriščajo za obtoževanje in uničevanje drugih
8
20.07.2022 20:00
Ne razumem posameznikov, ki jim visoke pozicije tako udarijo v glavo, da izgubijo razsodnost in namesto da bi svoje delo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Loredanov zakon o interventnih ukrepih v zdravstvu ali kako bo Aleš Šabeder nadzoroval tri klonirane Šabedre
10
17.07.2022 22:45
Loredanov zakon prinaša tudi poseben urad, Urad za nadzor kakovosti in nabav v zdravstvu, ki naj bi med drugim nadziral ... Več.
Piše: Milan Krek
Duh stalinizma in rentgenska slika Ruske kapelice v globokem vesolju
26
16.07.2022 18:00
Levica, ki je trenutno na oblasti oziroma misli, da je, še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine zapletenih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stop za avtokracijo: "Važna je vsaka gesta, vsaka beseda, vsaka akcija, da se prepreči avtokracija kjerkoli v svetu!"
15
12.07.2022 22:00
Dobro in koristno bi bilo, če bi vsak državljan sveta, ki ima idejo, kako zmanjšati možnost nastanka avtokracije, to tudi ... Več.
Piše: Miha Burger
Novi generalni direktor NIJZ Branko Gabrovec si je dal zlakirati tla v pisarni, da bo lažje plesal
15
11.07.2022 22:41
Ko sem si želel 4. julija, preden sem predal posle, še zadnjič ogledati svojo pisarno na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, ... Več.
Piše: Milan Krek
Obstaja veliko stvari, ki so pomembne v svobodni družbi. Izbira je ena izmed njih.
6
10.07.2022 22:00
O tem, kako pomembna je izbira, se po mojem mnenju premalo govori.Najbolj očitno je v ključni moči, ki jo imajo volivci pri ... Več.
Piše: Keith Miles
Urška Klakočar Zupančič je najšibkejši člen sedanje oblasti. Skrbi me zanjo.
27
06.07.2022 18:00
Janez Janša in njegovi verniki so bili neotesani, pa je narod raje dvignil pesti za Gibanje Svoboda. Robert Golob, predsednik ... Več.
Piše: Ana Jud
Pričevanje iz prve roke: Kako je bil Milan Krek prisiljen odstopiti kot generalni direktor NIJZ
26
04.07.2022 21:25
Seveda je moj odstop zoper vsa pravila vodenja, a tako pač je. Če se politika odloči, da moraš oditi, saj edino ona ve, kaj je ... Več.
Piše: Milan Krek
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
12
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
14
26.06.2022 21:35
Odstopil sem po imenovanju novega ministra za finance in to zaradi tega, ker imam svoj ponos in ne dovolim, da kdor koli ... Več.
Piše: Ivan Simič
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
27
25.06.2022 21:48
Proslava ne more biti kronotop za razkazovanje nekega hudo poškodovanega ega, za zasebno poplesavanje in nasmihanje v slogu ... Več.
Piše: Denis Poniž
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
35
23.06.2022 21:50
Če je celotna desna politična opcija odvisna le od ene osebe in v tridesetih letih ni bila sposobna proizvesti novega voditelja, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Mi smo pa delali specializacije in študije za koga, gospodje politiki? Čemu smo trošili dragoceni čas? Zato da bomo izpolnjevali vaše politične želje?
24
21.06.2022 06:35
O političnih pritiskih na NIJZ sem vam že veliko pisal. Danes bom pisal o pritiskih na Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
Denis Poniž
Ogledov: 2.286
02/
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
Ivan Simič
Ogledov: 1.687
03/
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
Miha Burger
Ogledov: 1.595
04/
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
Milan Krek
Ogledov: 1.555
05/
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
Božo Cerar
Ogledov: 1.416
06/
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
Dejan Steinbuch
Ogledov: 979
07/
Protiamerikanizem in ruska propaganda v Grčiji
George X. Protopapas
Ogledov: 1.091
08/
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
Maksimiljan Fras
Ogledov: 934
09/
Panika je odveč, dvigovanje obrestnih mer ne bo prav dosti obremenilo slovenskega proračuna
Bine Kordež
Ogledov: 633
10/
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
Marko Golob
Ogledov: 3.156