Obseg zbranih davkov od prejemkov ljudi se v razvitejših državah Evropske unije giblje med 26 in 28 % BDP (povprečje EU je 24,5 % - podatki za leto 2019). V Sloveniji je delež primerljivih davkov 21,3 % BDP. Ob približno enakem obsegu prejemkov iz dela v BDP torej v Sloveniji tudi od plač zberemo relativno manj davščin glede na razvitejše države EU. Zato ne drži trditev, da je delo pri nas nadpovprečno davčno obremenjeno. Pri tem ni odveč poudariti, da predstavljajo neto plače plačilo za tekoče delo, davki in prispevki od plač pa v bistvu plačilo zaposlenim za čas, ko ne morejo delati (v starosti - za pokojnine, za zdravstveno oskrbo in boleznine, za čas brezposelnosti, za pomoči otrokom, socialne pomoči ...). Razumljivo podjetniški sektor izpostavlja, da neto plače niso problem, težava pa je v visokih davkih - ker se ta sektor pač ne obremenjuje s plačili ljudem v času, ko niso sposobni za delo. In ob večjem deležu zbranih davkov od plače razvitejše države lahko relativno več namenjajo tudi za vse omenjena socialne izdatke in zagotavljajo višji nivo socialne varnosti.

To so pravila, ki veljajo v EU. Domači pozivi k nižji davčni obremenitvi plač (manjši solidarnosti) lahko vodijo samo k nižjemu nivoju socialne države. To moramo imeti stalno pred očmi.

A če se vrnemo k davku od premoženja: tega v Sloveniji zberemo za približno 0,6 % BDP. Povprečje za EU je 2,2 % (2019), v nekaterih državah tudi preko 3 % BDP, kot je prikazano na prvi sliki. 

(Vir: Eurostat, OECD Statistics)

Na sliki so samo za primerjavo dodani tudi podatki, ki jih zbira OECD. Zaradi drugačne metodologije se nekoliko razlikujejo, a ne pomembno. Če bi (poenostavljeno izračunano) tudi v Sloveniji zbirali tovrstne davke po povprečni EU stopnji, bi dodatni davčni prilivi znašali okoli 800 milijonov evrov, za kolikor bi denimo lahko znižali kake druge davke ali pokrili načrtovane večje izdatke za socialno varnost v bodoče. A to je samo hipotetičen izračun, razmere seveda niso tako enostavne in enoznačne.

(Vir: Eurostat, Tax revenue statistics (podrobnejši podatki v tabeli na koncu članka)

Zanimivi so že podatki na drugi sliki, kjer je za nekaj značilnih držav prikazana podrobnejša struktura zbranega davke od premoženja (vse v % BDP posamezne države). Pogledali smo, kaj vse sestavlja ta statistično opredeljen "davek od premoženja". Kot najpomembnejši je davek od nepremičnin (spodnji del stolpca), kjer npr. Francija in Italija res zbereta dva ali trikrat večji delež - a poglejmo Nemčijo, Avstrijo ali nekatere druge države, ki od lastništva nepremičnin zberejo relativno celo manj davka kot v Sloveniji. Torej, razpravljati, kako "vse" države imetnike nepremičnin davčno bolj obremenjujejo, preprosto ne drži. Na žalost je pač tako, da se v tovrstnih analizah in ocenah (tudi uglednih institucij, ki nam delijo nasvete) nihče preveč ne poglobi v podatke. Vsi nastopajo s posplošenimi ocenami.

Druga skupina teh davkov je davek od prometa z nepremičninami, kjer so prav tako prisotne precejšnje razlike med državami. V Sloveniji ga zberemo le 44 milijonov evrov (0,1 % BDP), V Franciji je denimo 0,7 % BDP, kar nekaj več tudi v Nemčiji in Avstriji (0,5 %), skoraj pa ga ni na Češkem in Slovaškem. Če bi povzeli evropske izkušnje, bi morali torej razmišljati bolj v smeri večjega obremenjevanja prometa z nepremičninami (preprodaje). A tudi tu bi se hitro srečali z odporom in tudi omejitvami, o čemer več v nadaljevanju. Potem pa v Franciji kot državi z najvišjimi davki na premoženje izstopajo davki na dedovanje in darila, kar je vsekakor področje vredno razmisleka - a tega davka na primer v  drugih državah skoraj nimajo (nekaj več Nemčija). Ostali davki, ki prinašajo večje razlike, so tudi rezultat različnih davčnih pristopov, kjer je vprašanje razporejanja ter tudi pristopa držav.

V Franciji k visokemu skupnemu odstotku davkov na premoženje prispeva tudi uvrstitev "davkov na kapital in plače" med davke na premoženje (!). V Italiji, ki tudi izstopa, zberejo večji delež BDP kot Slovenija z "registracijskim davkom" in "koleki" (takse). V Avstriji npr. izstopajo davki na finančne transakcije (0,3 % BDP, Nemčija 0,1 %, a Italija le 0,02 %). Praksa po posameznih državah je torej dokaj različna, tudi zgodovina, odprto pa je tudi, če bi lahko vse navedene davke uvrščali med davke na premoženje ter koliko bi jih lahko uvedli v Sloveniji.

Če torej povzamemo razmere v EU, ti odstotki zbranih davkov od premoženja niso tako enopomenski in samo pri davku od nepremičnin v Sloveniji pravzaprav niti ne odstopamo tako veliko, posebno če gledamo primerljivejše države kot Nemčija, Avstrija ali tudi Češka. Zaradi tega pri uvajanju sprememb ne moremo enostavno povzemati nekih splošnih odstotkov drugih držav, temveč je potrebno pogledati različne strukture ter tudi realne možnosti glede na premoženja, ki jih imamo v Sloveniji.

Za nekaj razmislekov o potencialu obdavčevanja premoženja so na spodaj priloženi tabeli osnovni podatki o premoženju v Sloveniji. Seštevek oziroma skupni znesek premoženja namenoma ni naveden, ker ima seštevanje celotnega premoženja določene omejitve zaradi podvajanja podatkov. Denimo, da ima neka oseba milijon evrov denarnega premoženja (prvi znesek); če ga ima na banki, je isti znesek del bilančne vsote banke (drugič). Ko banka to posodi nekemu podjetju in to kupi stroj za milijon evrov, je seveda ta stroj del premoženja tega podjetja (tretjič).

Bi obdavčevali premoženje na vseh treh stopnjah? To je tipičen primer, ki kaže, kako je pač potrebno pri seštevanju premoženja posameznih subjektov ter njihovemu obdavčevanju najprej realno oceniti možnosti in obremenitve. Zelo enostaven je namreč zaključek - npr. 3 tisočinke od 300 milijard, pa imamo milijardo davka na premoženje!

Opombe:

* ostali davki od premoženja (davek od prometa z nepremičninami 44 milijonov evrov, davek od dedovanja in daril 16 milijonov) 

** ostalo finančno premoženje prebivalstva (delnice, deleži, skladi...) 

*** ostala sredstva podjetij (zaloge, terjatve, denar, finančne naložbe...)

Vir: GURS, MF, BS, AJPES, SURS

Poglejmo torej konkretne številke o premoženju, in sicer po stanju 31.decembra 2019, pred pretresi v zadnjih dveh letih. Največji obseg premoženja so seveda nepremičnine, katerih zadnja dosegljiva vrednost (vrednotenje GURS) je znašala nekaj preko 150 milijard evrov. Od tega ima prebivalstvo dobrih 100 milijard, kjer pa se je predvsem potrebno zavedati, da gre za dokaj razpršeno premoženje in da je v rokah ožjega kroga premožnejših ljudi mogoče 5 do 10 milijard (odvisno od kriterijev).

Danes prebivalstvo plača približno 70 milijonov evrov davkov od nepremičnin (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča) in prevelike spremembe bi močno odprle vprašanja ustreznosti vrednotenja, povzročila premike premoženja in podobna izogibanja ter močna nasprotovanja. Enako velja tudi za potenciale pobiranja teh davkov od lastnikov večjih vrednosti nepremičnin, ker je tega relativno manj. Dileme so tudi, zakaj močneje obremenjevati samo eno obliko premoženja, kako obravnavati na primer okoli 10 milijard evrov nepremičnin na Hrvaškem, ki predstavljajo samo "presežno premoženje", tudi to, da so bili dohodki za nakup tega premoženja praviloma že močno obdavčeni, pa tudi sicer bi se višje obremenitve verjetno prelile predvsem v višje najemnine. Vse to zahteva kar precej previdnosti pri uvajanju sprememb, da ne bi bili učinki nasprotni.

Kot je razvidno iz tabele, bistveno večji del prispevka za zemljišča plačujejo pravzaprav pravne osebe, kjer so stopnje precej višje in kjer bi podjetniški sektor težko pomembneje dodatno obremenili zato, ker pač investirajo v nepremičnine, potrebne za njihovo dejavnost. V tabeli je še podatek, da smo od dedovanja in daril v 2019 zbrali 16 milijonov evrov, od preprodaj nepremičnin pa 44 milijonov. Dedovanje je vsekakor področje, ki bo lahko predmet razprave (čeprav denimo v Avstriji ali na Švedskem tega ni), pri prometu z nepremičninami pa je že več omejitev, da ne bi ljudem preveč otežili menjav stanovanjskih objektov.

V tem kontekstu je zanimiva ideja, da bi na primer prispevek za dopolnilno zdravstveno zavarovanje (DZZ) nadomestili z davkom od nepremičnin. Danes dva upokojenca plačata za DZZ 800 evrov letno, ta prispevek pa bi lahko vezali na vrednost nepremičnin (premoženje) in tako denimo uvedli večjo solidarnost (več naj plača tisti s premoženjem). In nekdo z manjšim stanovanjem bi plačal npr. samo 300 evrov namesto današnjih 800 za DZZ. A kakšna bo reakcija (upokojenega) para ali posameznika, ki bi za večjo hišo moral plačati 1.500 evrov letno? In ljudje v najemnih stanovanjih - bodo zato toliko višje najemnine (lastniki stanovanja bi prenesli davek na najemnike - tudi zaradi izenačenja z lastniki lastnih enot)? To je ponovni samo primer, ki kaže, kako občutljivi bi bili takšni posegi, ki so na načelni ravni logični in preprosti.

Omeniti je še potrebno, da se skupni znesek 152 milijard evrov nanaša na zadnje razpoložljive podrobnejše podatke o strukturi vrednosti nepremičnin. Za tem je GURS pripravljal nove ocene na osnovi izboljšanih modelov vrednotenja, ki so pokazali precej višje vrednosti. Vsekakor bo to predmet novih izračunov možne višine davkov, a potrebno je izhajati iz današnjega stanja, ko za neko povprečno stanovanje/hišo plača družina danes manj kot 100 evrov letno in nekajkratno povečanje preprosto ne bo sprejemljivo. Seveda je potem hitro na mizi argument, da povečanje ne bo veljalo za bivalne objekte do določene velikosti - a presežnih nepremičnin po obsegu vrednosti ni tako veliko, da bi si samo iz tega vira lahko obetali nekaj stomilijonske dodane prilive.

Druga relativno močno skupina premoženja prebivalstva je finančno premoženje. Na volj imamo predvsem podrobnejše podatke o depozitih na bankah. Na primer: 2.000 ljudi z depoziti nad 300.000 evrov ima skupaj 1,3 milijarde premoženja, depozite v vrednosti nad 100 tisoč evrov pa ima 22.000 ljudi (znesek 4,2 milijarde). Tudi tu prav veliko prostora za obdavčevanje ni, tako zaradi mobilnosti denarja in nasploh dejstva, da pri premoženju danes obdavčujemo donose in da imamo omejitve, če bi ob tem davčno obremenjevali še lastništvo oziroma vrednost kot takšno. Gotovina seveda ne more biti del obdavčitve (niti ni podatkov), pri naložbah pa imamo nekaj podatkov za naložbe v finančne instrumente, kjer obstaja nekaj prostora (a bi zahtevalo veliko administriranja ter povzročilo evazijo). Pri naložbah v (lastna) podjetja pa smo prav tako omejeni, ker to lahko spremljamo edino preko podjetij samih, obdavčevati lastnike kot takšne in določati vrednost pa je skoraj nemogoče.

Potem pridemo do premoženja (sredstev) podjetij, katerih vrednost je znašala preko 100 milijard evrov. Seveda je možno uvesti kakšno minimalno stopnjo davka od sredstev (ali kapitala) podjetij, a se naprej srečamo s tem, da bi davčno obremenili že nepremičnine (bi jih še enkrat skozi bilančno vsoto?) Bi davčno obremenjevali kupljeno opremo, zaloge, terjatve, medsebojno posojanje denarja med podjetji ... ? Ali odštevati obveznosti, finančne in ostale? Ali na primer obdavčevati samo knjižno vrednost neto premoženja (kapitala) - ali pred tem odšteti nepremične? Kakršnokoli večje obremenjevanje premoženja (sredstev) podjetij bi odprlo vse navedene dileme ter ugovore in verjetno ne bi prišli do sprejemljive rešitve.

Ostane še premoženje bank (bilančna vsota), kjer se je možno pogovarjati zopet samo o neki res minimalni stopnji (tisočinki). V nasprotnem primeru preveč posežemo na skupni ustvarjen dobiček bank, ponovno obremenjujemo depozite (poleg premoženja posameznika ali podjetja), lahko pa to razumemo tudi kot dodatni davek (obresti) na posojila, ker bodo pač banke to poskušale prenesti na komitente. Večkrat omenjeno prenašanje morebitne uvedbe davka na premoženje podjetniškega sektorja na končne uporabnike in potrošnike je nasploh pomembna omejitev pri uvajanju kakšnih večjih sprememb pri davkih na premoženje. Da ne bi v cilju obremeniti premožne lastnike, to na koncu plačali navadni potrošniki.

Vse navedene omejitve in nesporna dejstva torej kažejo, da je manevrski prostor pri uvajanju davkov na premoženje precej manjši kot se kaže na prvi pogled in na poenostavljeno računanje kako bomo lahko obremenili samo neko premoženje premožnejših posameznike in od njih pobrali na stotine milijonov eur. Tega presežnega premoženja v Sloveniji pač vseeno ni tako veliko, zaradi prenosov obremenitve na druge ter tudi visoko obremenitve najvišjih dohodkov, pa uvajanje spremembe zahteva dodatno previdnost - čeprav seveda večina nima nobenih dilem do zaključkov, da morajo tisti, ki imajo več, tudi plačati več. A konkretni pregled in primerjave pokažejo realne možnosti in te se gibljejo mogoče v višini dvesto, tristo ali nekaj več milijonov evrov. Oostalo so želje in ocene, ki jih dela nekdo, ki ne upošteva in ne pozna dejanskega stanja in podatkov.

_____________________________ 

Opomba: Naslov in podnaslov sta uredniška.