Na Zahodu veliko ugibajo o zdravju ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki bo 7. oktobra dopolnil sedemdeset let. Krožijo številne govorice o tej ali oni bolezni, a nobene od teh diagnoz na daljavo ni mogoče zares potrditi. Pri tem ne gre zgolj za vprašanje, kako dolgo bi v primeru domnevne bolezni lahko še živel, temveč gre še bolj za to, kako bi bolezen vplivala na njegove odločitve. Različne bolezni imajo namreč lahko različen vpliv na sprejemanje odločitev.

Kot pravi ameriški zdravnik Leslie Pyenson (vir), ki je za ameriško Centralno obveščevalno agencijo (CIA) dolga leta pripravljal analize o zdravstvenem stanju tujih državnikov, lahko diagnoza neozdravljivega raka povzroči spremembe v vodenju in morda celo spremeni psihološke lastnosti voditelja, medtem ko je druge vrste raka (recimo raka ščitnice) mogoče obvladati z zdravili in z minimalnim vplivom na vsakodnevno delovanje. Po drugi strani lahko Parkinsonova bolezen pomeni večletno počasno upadanje mentalnih sposobnosti, medtem ko kronične bolečine v hrbtu pomenijo za voditelja zgolj veliko nelagodja.

Vse omenjene diagnoze so le nekatere od tistih, ki krožijo v zahodnih medijih. Psihiater Kenneth Dekleva, ki je za ameriški State Department vrsto let pripravljal podobne analize kot Pyenson, pa je v zvezi z oceno Putinovega mentalnega zdravja izpostavil, kako se vsi opazovalci strinjajo, da se je njegov krog najbližjih sodelavcev oziroma svetovalcev skozi čas občutno zožil. Pri avtoritarnih voditeljih se pogosto dogaja, da dlje kot so na oblasti, več je črno-belega razmišljanja in pri odločanju sčasoma vedno manj pozornosti posvečajo nekaterim odtenkom, čemur pravimo kognitivna togost.

William Burns, šef Cie, meni, da je Vladimir Putin ta hip "povsem preveč zdrav".

Direktor Cie William Burns, ki se je novembra 2021 kot zadnji ameriški diplomat osebno srečal s Putinom, pa se je pred dnevi med intervjujem na letošnjem varnostnem forumu v Aspenu na zastavljeno vprašanje o osebnem zdravstvenem stanju ruskega predsednika nekoliko ironično izrazil, da je ta "povsem preveč zdrav". Takšna ocena gotovo dodatno jemlje veter iz jader vsem številnim domnevam, da naj bi bil Putin ta hip kakor koli resneje bolan ter iz njih dela bolj želje kot pa dejstva. Toda z zdravjem je pač tako, da se lahko stvari hitro spremenijo, posebej če si star že skoraj sedemdeset let in če imaš za sovražnika ves zahodni svet.

Predsednik kot gospodar sužnjev

Tako kot se govorice o Putinovih dozdevnih zdravstvenih težavah gibljejo v sferi nepotrjenih domnev, so tudi ugibanja o možnem Putinovem nasledniku predvsem - ugibanja. Ko govorimo o tem, je dobro imeti pred očmi poseben status, ki ga ima predsednik v Rusiji. Kot izpostavlja poznavalec ruske stvarnosti Kamil Galeev, je ruski predsednik z vidika zapisanega prava sicer javni uslužbenec, ki ga je mogoče zaslišati, proti njemu protestirati ali pa ga odstaviti. Toda po neformalnem, nezapisanem ruskem pravu je predsednik skoraj monarhična figura, edini vir moči in legitimnosti v državi.

Ruska politična kultura je namreč kvazimonarhična, posebej med osrednjo politično elito. Ta kultura je dobro vidna recimo v rabi jezika. Včasih namreč za predsednika Rusije v teh krogih uporabljajo kar izraz gosudar, kar v ruščini pomeni toliko kot "suveren". Pri tem dodajmo, da so v ruščini izraz gosudar prvotno uporabljali sužnji oziroma sužnjem podobni podložniki ("holopy") za naslavljanje svojega lastnika. Tako da izraz gosudarstvo, ki danes v ruščini pomeni "državo", lahko tehnično gledano pomeni tudi nekaj takega kot "oblast nad sužnji". In takšnemu predsedniku v ruski kvazimonarhiji pač nihče ne odreka pravice, da po lastni presoji izbere svojega naslednika. Tako je tudi Putin prišel na oblast.

Boris Jelcin je namreč za svojega naslednika aktivno iskal ravno takšen profil človeka, kot je Putin, torej nekoga iz vrst varnostno-obveščevalnih služb. (Jelcin je sicer takrat od izbranca pričakoval tudi, da bo po prihodu na oblast zaščitil interese in dobro ime njega in njegove družine, katere člani so se takrat znašli sredi obtožb o korupciji.) Zadnji trije Jelcinovi predsedniki vlad so bili vsi poklicni pripadniki varnostno-obveščevalnih služb: Jevgenij Primakov je bil direktor SVR (Zunanja obveščevalna služba), Sergej Stepašin direktor FSB (Zvezna varnostna služba), tako kot tudi Vladimir Putin.

"Putin si je že na samem začetku kariere konsolidiral svojo oblast s pomočjo vojne; ta trik je potem ponovil vsakič, ko je njegova priljubljenost v javnosti začela upadati."

Na koncu se je Jelcin odločil za Putina in da bi mu olajšal prevzem oblasti, je sam 31. decembra 1999 nenadoma odstopil s položaja ruskega predsednika, s čimer je dotedanji predsednik vlade Putin avtomatično postal novi predsednik Rusije, ki pa je moral nato marca 2000 prestati še svoje prve predsedniške volitve. To zanj sicer ni bilo tako preprosto, saj je bil za volivce neznan obraz. Da bi si na hitro ustvaril ime, se je zato takoj vojaško lotil uporniške Čečenije in njeno glavno mesto Grozni poslal v kameno dobo. S tem si je v ruski javnosti zgradil podobo nepopustljivega in zmagovitega vojaškega voditelja. Rusko javno mnenje pa ima rado zmagovite vojaške voditelje, zato so ga na volitvah leta 2000 tudi nagradili s prvo izvolitvijo za predsednika. Tako je Putin že na samem začetku konsolidiral svojo oblast s pomočjo vojne, in nato je ta trik ponovil vsakič, ko je njegova priljubljenost v javnosti začela upadati.

Koga bi (lahko) izbral Putin

Koga bo torej Putin izbral za svojega naslednika? Med zahodnimi poznavalci kroži kar nekaj imen. Vsem kandidatom pa je skupno, da gre za ljudi iz njegovega notranjega kroga, pripadnike ruske politične in poslovne elite, ki jim v ruščini pravijo siloviki. Ta izraz pomeni toliko kot "ljudje sile" in se nanaša na njihovo poreklo iz vrst varnostno-obveščevalnih služb, vojske, policije in podobnih državnih ustanov. Siloviki so sploh najmočnejše Putinovo orodje za vzdrževanje oblasti v Rusiji, saj z njihovo pomočjo ne zatira zgolj protirežimskih protestov, temveč tudi vzdržuje pod nadzorom lokalne guvernerje, da ne bi ti v svojih provincah slučajno premalo poslušali želja Kremlja in preveč razmišljali s svojo glavo. Kot recimo Sergej Furgal, guverner oddaljenega Habarovska, ki ni hotel prisluhniti Putinovi osebni želji in se leta 2018 umakniti iz volilne tekme ter prepustiti volilne zmage izbrancu Kremlja, zaradi česar so čez dve leti ponj prišli siloviki (FSB), ga aretirali in odvedli s seboj na sodni proces v Moskvo.

Aleksander Bortnikov: 14 let na čelu FSB, eden najmočnejših Putinovih silovikov.

V nadaljevanju omenjam  nekatere silovike, v katerih na Zahodu največkrat vidijo možne Putinove naslednike. Večinoma gre za njegove stare prijatelje iz časov KGB oziroma iz Sankt Peterburga, ki jih je po prihodu na oblast nastavil na vodilne položaje v varnostno-obveščevalnih službah in drugje.

Za enega najmočnejših silovikov velja Aleksander Bortnikov (70), ki je od leta 2008 direktor FSB. Pod njim je ta tajna služba postala država znotraj države in je drastično okrnila civilno družbo v Rusiji. Bortnikov je znan po tem, da naj bi osebno nadziral operacijo zastrupitve Putinovega kritika Aleksandra Litvinenka leta 2006 v Londonu s polonijem 210. Zaradi zastrupitve ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega leta 2020 z živčnim strupom novičok pa si je prislužil uvrstitev na seznam sankcioniranih s strani Evropske unije. Očitajo mu tudi korupcijo v zvezi z nekaterimi nepremičninskimi posli, sicer pa velja za togega in nekarizmatičnega človeka.

Nariškin in Patrušev

Še dva vplivna silovika, ki sta začela kot agenta KGB, sta Sergej Nariškin (67) in Nikolaj Patrušev (71). Nariškin je od leta 2016 direktor SVR, zunanje obveščevalne službe. Očitajo mu, da tudi on stoji za zastrupitvijo Navalnega. Sicer pa si je nekaj pozornosti prislužil že leta 2013 z izjavo, da v Rusiji ni političnih zapornikov. Od aneksije Krima leta 2014 pa velja za enega ključnih koordinatorjev stikov Rusije z evropsko skrajno desnico.

Putin je svojega šefa Zunanje obveščevalne službe Nariškina javno ponižal kot šolarčka.

Pozornost vsega sveta pa je obrnil nase 21. februarja 2022 (vir), ko je na sestanku Sveta za nacionalno varnost pred kamerami jecljajoč in tresoč se poskusil še zadnji hip preložiti že odločeno invazijo na Ukrajino, zaradi česar ga je Putin takrat javno ponižal ex cathedra kot kašnega malega šolarja. Nariškin je takrat namreč vedel, da je bil Putin slabo obveščen o možnostih uspeha ukrajinske specialne operacije, a v pravilnost carjevih odločitev se ne sme dvomiti.     

Tudi na Nikolaja Patruševa (71) letijo očitki o vpletenosti v zastrupitev Litvinenka in Navalnega. Njegov varnostno-obveščevalni izdelek pa je tudi organizacija spodletelega državnega udara oktobra 2016 v Črni gori. Patrušev je bil do leta 2008 direktor FSB, zdaj pa je sekretar Sveta za nacionalno varnost. Pod njegovim nadzorom je nastala posodobljena ruska strategija nacionalne varnosti (2021), ki dopušča uporabo nasilja, če je ogrožena suverenost in ozemeljska celovitost Rusije.

Ali je Nikolaj Patrušev, sekretar Sveta za nacionalno varnost, res najnevarnejši človek v Rusiji?

Po mnenju poznavalca ruske politike Marka Galeottija je Patrušev "najnevarnejši človek v Rusiji", ker je njegov način razmišljanja paranoiden in ker verjame v razne teorije zarot. Skupaj z obrambnim ministrom Šojgujem naj bi bil tudi del majhne skupine jastrebov okrog Putina, ki so skupaj s predsednikom sprejeli končno odločitev o invaziji na Ukrajino.

Zakaj Šojgu ne more do vrha

Aktualni ruski obrambni minister Sergej Šojgu (67) je prekaljeni karierni politik, ki se odlično znajde na kremeljskem parketu, saj je edini ruski minister, ki je tako rekoč neprekinjeno član ruskih vlad vse od leta 1991. Delal je že za vse ruske predsednike, vse predsednike vlad in se izognil vsem čistkam. Nikoli se ni spopadal z interesnimi skupinami in vedno je znal z mediji. Toda general Šojgu ima neko drugo težavo: po etnični pripadnosti je sibirski Tuvanec in ljudje ga že zaradi njegovih azijskih obraznih potez ne dojemajo kot etničnega Rusa. Poleg tega si je na obrobju Moskve zgradil veliko palačo, ki je videti vse preveč v kitajskem slogu.

General Sergej Šojgu: sodeloval je v vseh vladah po letu 1991.

Sicer pa je Šojgu povsem asimiliran: je krščen, ima rusko ime in tudi svojim otrokom je dal ruska imena. Toda kljub temu bi v današnji Rusiji kot pripadnik azijske etnične manjšine zelo težko postal vrhovni voditelj. Zato Putin v njem tudi nikoli ni videl nekoga, ki bi ga lahko ogrožal in mu je torej lahko mirno zaupal resor, ki pokriva vojsko. Kot obrambni minister je odigral ključno vlogo pri aneksiji Krima in v vojaških operacijah v Siriji. Manj znano pa je, da ima Šojgu celo svojo zasebno vojsko, ki je sicer majhna in šteje verjetno manj kot 2.500 mož, nahaja pa se v oddaljeni Tuvi, ki meji na Mongolijo. 

"General Šojgu je po etnični pripadnosti sibirski Tuvanec in ljudje ga že zaradi njegovih azijskih obraznih potez ne dojemajo kot etničnega Rusa. Poleg tega si je na obrobju Moskve zgradil palačo v kitajskem slogu."

Igor Sečin (61) je bil Putinov osebni pomočnik že v Sankt Peterburgu in mu je kot takšen sledil pri vzponu na oblast v Moskvi. Ko je Putin prispel na vrh, je iz njega naredil oligarha. Leta 2004 je Sečina imenoval za predsednika uprave Rosnefta in od takrat se Sečin giblje med tem ruskim državnim naftnim podjetjem in Kremljem. Po mnenju več zahodnih medijev naj bi bil za Putinom drugi najmočnejši človek v Rusiji.

Igor Sečin je eden najtesnejših Putinovih sodelavcev in zaradi svojega vpliva tudi nevaren.

Rusi so Sečinu zaradi obrazne mimike, ki pogosto izraža nezadovoljstvo, nadeli vzdevek Darth Vader. Ko je Rosneft pod Sečinom pogoltnil naftno podjetje Yukos, njegovega predsednika uprave Mihaila Hodorkovskega, do takrat najbogatejšega Rusa, pa so spravili za zapahe, je Hodorkovski kot glavni vzrok za svojo aretacijo in konec Yukosa obdolžil Sečinov pohlep. Ko se je leta 2016 Rosneftu pri prevzemu naftnega podjetja Bašneft na poti znašel takratni gospodarski minister Aleksej Uljukajev, je Sečin tudi za tega sodno uredil, da je nenadoma za več let izginil v kazenski koloniji v Tveru.

Čemezov in Belousov

Sergeja Čemezova (69) s Putinom med drugim vežejo spomini na mladostna leta, ki sta jih kot agenta KGB skupaj preživela v vzhodnonemškem Dresdnu. Leta 2007 je Putin Čemezova imenoval za generalnega direktorja državne korporacije Rostec, pod katero spada ruska oborožitvena industrija. Čemezov pa je pristal tudi v upravah ali kar na čelu uprav še številnih drugih velikih ruskih podjetij. Tako je tudi Čemezov ekspresno postal oligarh. Kot primer njegovega načina poslovanja Kamil Galeev omeni zgodbo iz podjetja Uralkali, velikega proizvajalca kalijevih gnojil, kjer je Čemezov prav tako predsednik uprave: Dejavnost podjetja Uralkali je kritično odvisna od rudarskih strojev, ki jih zagotavlja podjetje Kopejskij mašzavod, ki je v Rusiji s številnimi patenti monopolist pri proizvodnji rudarskih strojev za rudnike kalija in premoga. Ko je po aneksiji Krima leta 2014 vrednost rublja zelo upadla in so bile uvedene sankcije, so stroški proizvodnje omenjenih rudarskih strojev strmo narasli, kot tudi stroški njihovega vzdrževanja in popravil. Nove cene pa Čemezovu nikakor niso bile všeč, zato se je odločil dobavo strojev preprosto prestaviti v tujino. To je storil tako, da je v Rusiji proizvedene rudarske stroje pod pretvezo, da jih pošilja na popravilo k cenovno ugodnejšemu izvajalcu, poslal v podjetje T Machinery na Češko, da bi jih Čehi lahko razstavili, kopirali in začeli sami proizvajati. Na ta način je Putinov prijatelj Čemezov sabotiral celotno rusko agendo za nadomeščanje uvoza.

Sergej Čemezov je Putinov stari kolega in prijatelj iz časov KGB in službovanja v Dresdnu.

Še eden, ki ga nekateri na Zahodu vidijo kot kandidata za nasledstvo, je recimo aktualni namestnik ruskega predsednika vlade Andrej Belousov (63), ki je po stroki ekonomist. Belousov je med drugim znan po svojem prepričanju, da je razraščanje srednjega razreda za Rusijo problematično, in sicer zato, ker pripadniki srednjega razreda kupujejo uvoženo blago, s čimer slabšajo rusko trgovinsko bilanco; zvišujejo stroške dela in zahtevajo več delavskih pravic, s čimer izničujejo rusko konkurenčno prednost, ki je v poceni delovni sili; pa tudi poskušajo se izseljevati iz Rusije.

Zdi se, da Belousov govori v imenu ruske elite, ki ji ni v interesu, da bi bili navadni ruski državljani osebno premožni.

Sobjanin in Medvedjev

Dobro obveščeni latvijski novičarski portal Meduza pa je že maja poročal (vir), da ruske elite vse bolj razpravljajo o prihodnosti po Putinu in da nekateri kremeljski uradniki že tiho pretehtavajo možne Putinove naslednike. Na njihovem seznamu kandidatov naj bi bili tudi moskovski župan Sergej Sobjanin, namestnik predsednika Sveta za nacionalno varnost Dimitrij Medvedjev ter prvi namestnik vodje osebja administracije ruskega predsednika Sergej Kirijenko.

Dimitrij Medvedjev je doslej veljal za zmernega, po agresiji na Ukrajino se je zelo radikaliziral.

Kar zadeva župana Sobjanina (64), ima ta enako težavo kot obrambni minister Šojgu: ker pripada etnični manjšini Mansov iz zahodne Sibirije, je zaradi svojih azijskih obraznih potez za ruske nacionaliste nesprejemljiv kot vrhovni vodja. Tako visoko v hierarhiji pa je uspel priti zato, ker se je povsem asimiliral: ima rusko ime in patronimik, pogosto se kaže v cerkvi in tudi sicer je povsem prevzel rusko kulturo.

"V zadnjem času Dimitrij Medvedjev preseneča Zahod s svojimi jeznimi prorežimskimi izjavami, v katerih je celo pripravljen rožljati z jedrskim orožjem in dvomiti v nadaljnji obstoj Ukrajine čez dve leti."

Predsedniški mandat Dimitrija Medvedjeva (56) imajo Rusi na splošno v lepem spominu in tudi za zahodne opazovalce je bil to čas prizadevanj za pozitivne spremembe v Rusiji. Aleksej Navalni je sicer v letih 2016 in 2017 umazal njegovo javno podobo z obtožbami o korupciji, ko je razkril resnični obseg njegovega zasebnega premoženja, ki ga je Medvedjev do takrat javnosti skrbno prikrival. Navalni je kot glavni vir njegovega nenavadno velikega zasebnega premoženja omenil darila ruskih oligarhov in posojila državnih bank. Kot človek na najvišjih položajih v državi je bil namreč obojega deležen v zelo širokogrudni meri. V zadnjem času pa Medvedjev preseneča Zahod predvsem s svojimi jeznimi prorežimskimi izjavami, v katerih je celo pripravljen rožljati z jedrskim orožjem in dvomiti v nadaljnji obstoj Ukrajine čez dve leti.

Vsekakor pa je Medvedjev človek Putinovega velikega osebnega zaupanja.

Skriti arhitekt putinizma

Sergej Kirijenko (59) je od leta 2016 formalno prvi namestnik vodje osebja administracije ruskega predsednika, za Galeeva pa je danes glavni arhitekt putinizma. Kdo je torej Kirijenko? Po študiju ladjedelništva v Nižnem Novgorodu se je leta 1986 zaposlil v tamkajšnji ladjedelnici, a ga je bolj zanimala kariera v Komsomolu, sovjetski organizaciji komunistične mladine. Ko se je v poznih osemdesetih letih 20. stoletja začela perestrojka in so Sovjeti začeli z reformami svojega monetarnega sistema ter uvajati prvine tržnega gospodarstva, so bili ravno vodstveni kadri Komsomola med prvimi, ki so to znali izkoristili in na ta račun začeli osebno izjemno bogateti. Zato je med današnjimi ruskimi oligarhi in sploh med rusko elito tako veliko nekdanjih komsomolcev. V 80-ih letih med vodstvenimi kadri Komsomola že zdavnaj ni bilo več idealističnih vernikov v leninizem, temveč so bili to le še neverjetno cinični in oportunistični mladi ljudje. Ti kadri so izrabili kolaps sovjetskega sistema bolje kot kdor koli drug.

Sergej Kirijenko je leta 1998 kot ruski premier spravil Putina na čelu FSB. 

V njihove vrste je spadal tudi Kirijenko, ki se je v začetku 90-ih let začel v Nižnem Novgorodu ukvarjati s podjetništvom, najprej kot kriminalni podjetnik. Znan je bil tudi po svojem zanimanju za scientologijo. Med vzpenjanjem v poslovnem svetu se je zbližal s takratnim mladim guvernerjem Nižnega Novgoroda Borisom Nemcovom, in ko je Nemcov leta 1997 postal namestnik predsednika vlade in minister za energetiko, je s seboj v Moskvo vzel tudi Kirijenka in ga naredil za svojega namestnika. Takrat se je začel Kirijenkov neverjetni vzpon: maja 1997 postane namestnik ministra za energetiko, novembra 1997 minister za energetiko namesto Nemcova, marca 1998 pa ga Jelcin že postavi za predsednika vlade. Takrat je bil star šele 35 let in povsem neznan. Novinarji so mu med sabo pravili Kinder Surprise. Izkazalo se je, da ga je Jelcin tako nenadoma izbral za novega predsednika vlade zato, ker je Kremelj potreboval grešnega kozla, na katerega bo lahko zvrnil krivdo za izbruh velike finančne krize, ki je bila takrat tik pred vrati.

Toda v svojem kratkem mandatu je Kirijenko kot predsednik vlade sprejel ključno odločitev: zlobiral je Putinovo imenovanje na mesto direktorja FSB. Ko je nato Rusija avgusta 1998 razglasila bankrot, so ga seveda takoj odstavili in zdelo se je, da je njegove politične kariere za zmeraj konec. Toda Putin ni pozabil nanj in ko se je leta 2000 kot novi ruski predsednik lotil razgradnje regionalne avtonomije in utrditve centralizirane vladavine, se je obrnil na Kirijenka, da mu je pomagal preveč neodvisne guvernerje pripraviti do tega, da so se podredili novemu režimu. Leta 2005 je bil nato Kirijenko delegiran na položaj generalnega direktorja državne jedrske korporacije Rosatom, leta 2016 pa je izkoristil priložnost za vrnitev v Kremelj in si tam kmalu zgradil vpliv, ki precej presega njegov formalni položaj. Sam sicer raje ostaja v senci, a po Galeevih besedah naj bi imel zelo velik vpliv na Putinovo notranjo politiko in predstavlja eno glavnih gonilnih sil vojne v Ukrajini.

Kdo bi bil boljši od Putina?

Zgoraj omenjeni siloviki in Putinovi prijatelji vsekakor niso vsa imena, ki krožijo v zahodni javnosti kot možni Putinovi nasledniki. Toda vprašajmo se takole: Koga od zgoraj omenjenih bi pa vi želeli videti na položaju novega ruskega predsednika namesto Putina? Vsi navedeni kandidati namreč bolj ali manj dajejo vtis, da so predvsem zagotovilo za kontinuiteto v ruski politiki. Vsi so osebno blizu Putinu. To so njegovi "dvorjani".

Zdaj pa se vprašajmo takole: Kaj pa če bi prestol v Kremlju zasedel nekdo od Putinovih nasprotnikov? Recimo Navalni ali Hodorkovski? Zahodna javnost vsekakor navija za tak scenarij. Toda zdi se, da ne glede na to, ali bi bil Putinov naslednik njegov človek ali ne, je za zasedbo prestola v Kremlju pomembno predvsem eno: da je kandidat najprej ruski nacionalist. To je predpogoj. Takrat je za rusko ljudstvo in njegove elite sprejemljiv. In nato novi car sme pripeljati s seboj svoje dvorjane in nastaviti nove silovike …