Naj uvodoma citiram stavek iz mojega zadnjega prispevka na portalu+ (vir): "Po mojem prepričanju avtokracijo prepreči lahko le angažma čim večjega števila državljanov." Ko pa se pojavi besedica kako lahko sodeluje, je takoj ena velika zmeda, nerazumevanje, nezainteresiranost … še na desetine označb okrog besedice kako državljan lahko ali sme (ne sme) ali ima možnost (nima možnosti) oziroma je itak vse brez veze, saj se nič ne da, ljudi nič ne zanima itd. Pa saj je že Sokrat rekel, da ne more vsak …

Letos so pred nami tudi volitve predsednika(ce) države. In prav vsi predsedniški kandidati, ki so se do sedaj pojavili, presenetljivo, prav unisono (v en glas) zagotavljajo v svojih izjavah, kako bodo predvsem poslušali in upoštevali glas državljana. Pa nihče od njih še ni omenil, kako, na kakšen način, po kakšni metodi bo poslušal glas ljudstva. Še pomembneje, da bo to tudi upošteval in posredoval odločevalcem!

A preden nadaljujemo s predsedniškimi kandidati, preverimo, kakšno je z besedico kako sodelovanje med državljanom in novoizvoljeno zakonodajno in izvršilno oblastjo, z eno besedo, med državljanom in gospodom Robertom Golobom. Pred nekaj dnevi, prejšnji petek (29. julija)., sem kar v nekaj medijih zasledil kot eno glavnih novic, kako se je Golob sestal z desetinami NVO-jev, torej s predstavniki t.i. nevladnih organizacij (v več medijih sem zasledil besedico "desetinami"). Verjetno to nima kakšnega posebnega pomena in nočem zveneti cinično, a me vseeno zanima, če je bil kdo med temi "desetinami", ki slučajno ni volil sedanje oblasti? Sem vprašal Vilija Kovačiča, če je bil povabljen, pa se je le zasmejal ...

Naj takoj poudarim, da v nobeni od novic o tem srečanju ni bilo niti približno omenjeno kako, tj. po kakšni metodi ali postopkovnem pravilu se bo glas državljana, v tem primeru pač predstavnika NVO (čeprav je tukaj takoj absurd med besedico "predstavnik" od vlade financirane nevladne organizacije in pojmom "neposredna demokracija"), slišal in upošteval. Vendar me to, da je bila besedica kako spet pozabljena, po vseh letih sledenja temu fenomenu niti ne preseneča. Konec koncev so strategi t.i. levice že zdavnaj ugotovili, da jim ta nedorečenost okrog besedice kako silno odgovarja, posebej ker je prav vsa t.i. desnica padla na to njihovo finto nedorečenosti, zato sta danes pri desničarjih pojma civilna družba in aktivni državljan samo še nekaj "levičarskega". Torej slabega, ostanek prejšnjega sistema itd. itd.

Vsi po vrsti pozabljajo, da je aktivno državljanstvo v najvišjih dokumentih tako evropske (Aarhuška konvencija, Lizbonska pogodba itd.) kot svetovne skupnosti (OZN), zabeleženo kot pomembno. Bolj me je to pot presenetilo nekaj drugega. V vseh novicah o tem Golobovem sestanku z NVO-ji sem opazil zelo veliko komentarjev. Naj se osredotočim na novico, objavljeno na MMC, portalu javne RTV Slovenija. Navedenih je 237 komentarjev, med vsemi njimi pa ni niti enega samega (!), za katerega bi lahko rekel, da njegov avtor vsaj približno razume situacijo z nevladnimi organizacijami, kot jo razumem jaz. Niti enega! Vseeno ali je bil komentator ciničen in žaljiv oziroma poln hvale in čestitk! Vseeno, ali je dišal po t.i. levem ali t.i. desnem. Popolno nerazumevanje tega, kaj, kdo, kaj šele kako, predvsem pa vse pomešano ... od gasilcev do Inštituta 8. marec, ali pa društva za male živali. Priznam, čisto zares sem se vprašal, kdo je sedaj nor; teh 237 komentatorjev ali pa jaz, ki se že 30 let intenzivno ukvarjam s to problematiko ... 

Če se vrnemo k našim predsedniškim kandidatom, njihovim lepim izjavam o upoštevanju državljana, in imamo pred očmi zgoraj opisano okrog enega od dogodkov na relaciji oblast – upoštevanje državljana. Institut predsednika(ce) države je v resnici dobro in pravo mesto, da se sliši in upošteva želja in volja državljana. 

Dober mesec pred volitvami predsednika države decembra 2017 sem na naslov tega instituta poslal pismo s predlogom, kako lahko predsednik države organizira določeno obliko oziroma metodo slišanja in upoštevanja volje in želje državljana, dodal idejno skico konkretne metode in predlagal, da predsednik države Borut Pahor, takrat v vlogi predsedniškega kandidata za drugi mandat, na predvolilnih soočenjih to pove in obljubi. Od njegove predstavnice za stike z javnostjo sem dobil prijazen odgovor, da je to zelo zanimiv predlog in ga bodo temeljito preštudirali po volitvah, če Pahorju uspe.

V predvolilnih soočenjih sem nekajkrat celo zasledil, kako je Pahor v tej smeri tudi obljubljal da bo vabil državljane k sodelovanju. Po volitvah sem bil še enkrat v stiku z omenjeno predstavnico za stike z javnostjo, je še enkrat obljubila da bo moj predlog obravnavan. Kasneje ni bilo nobenega stika več, a moram navesti, da je Pahor pa očitno v tej smeri naredil določene poteze, saj je nekajkrat povabil določene strokovnjake na okrogle mize, o rezultatih teh razprav pa se iz medijev ni dalo kaj dosti razbrati, moja ocena je, da je nastalo nekaj debatnih krožkov, verjetno čisto prijetnih.

Bojim se, da se lahko z novim predsednikom države – vsaj kar se slišanja in upoštevanja državljana tiče –, pride samo do prijetnega, neobveznega klepeta. Kot zapisano na začetku, še noben kandidat se ni bolj lotil besedice kako, čeprav mi daje ta hip tako rekoč edino upanje oziroma pomeni edini korak k bolj konkretni definiciji kako, pa stavek, ki sem ga zasledil pri predsedniški kandidatki Nini Krajnik, to je, da bo vzpostavila urad za aktivno državljanstvo. Bo uspela to idejo še bolj konkretno predstaviti javnosti, državljanu? Povedati, predstaviti kako?

Naj sklenem; od začetnega pesimizma pa do optimističnega poziva vsem predsedniškim kandidatom: Poskušajte prepričati katerega od omenjenih 237 komentatorjev članka o pogovoru premierja Goloba z NVO-ji, da boste na institutu predsednika(ce) države preizkusili metodo ugotavljanja in upoštevanja želje in volje državljana.

Naj samo še dodam, da je bilo teh metod ugotavljanja in upoštevanja želje in volje državljana po svetu preizkušenih že kar nekaj, o tem sem tudi že pisal v marsikaterem prispevku na portalu+. Ne gre za odkrivanje tople vode, kot prevladuje mnenje pri nas. Gre za pogum, narediti preizkus angažiranja državljana za preprečitev avtokracije, še več, za rešitev demokracije.