Nihče ne more vplivati na to, kje, kdaj in v kakšnem okolju bo rojen in odraščal. Vsekakor pa je od okolja marsikaj odvisno, recimo tudi to, ali si rojen v bogastvu ali mizeriji, v družini, kjer si zaželen in ljubljen, ali pa v taki, ki ti pusti neizbrisne brazgotine strahu, trpljenja in trpinčenja.

Ko človek odraste, posebej, če mu v mladosti ni bilo z rožicami postlano, mora najti načine, da predela svojo mladost in najde pot iz labirinta preteklosti. A vsekakor je bolje, če so pogoji odraščanja normalni, če otrok in mladostnik nima osnovnih eksistencialnih in posebej emocionalnih problemov, ki zavirajo in pohabljajo njegovo odraščanje.

Vendar pa ni nobena skrivnost, da tudi marsikateri otrok, ki odrašča v urejenih razmerah, ne postane trdna in celovita osebnost, ampak ostaja v mentalnih plenicah, največkrat zaradi pretirane, bolestne skrbi staršev ali njihovih prepotentnih ambicij, da bodo vzgojili novega genija. Zgodb o izgubljenih eksistencah zaradi preveč ambicioznih staršev je na kupe.  Morda so ti ljudje še bolj pohabljeni od tistih, ki so odraščali v neurejenih, nasilniških družinah. A bistvo mojega zapisa tiči drugje.

***

Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t.i. novi razred, kakor oholi in prepotentni partijci, ki so bili prepričani, da se je zaradi njih svet začel vrteti drugače, lepa metafora te miselnosti pa je skrita v Solženicinovem kratkem romanu En dan Ivana Denisoviča, kjer zaporniki v gulagu čisto resno razpravljajo, ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu.

Ded osebe, ki jo skušam skicirati, je bil tipičen, ne previsoko in ne prenizko stoječi partijski aparatčik, manj umsko omejen kot kakšen France Popit, Franc Leskošek ali Ivan Maček, a ne dovolj bister, da bi v partijski hierarhiji prilezel kam više. Njegov sin in oče osebe, ki je predmet te portretne skice, bi verjetno postal mentalni in ideološki klon svojega očeta, če ne bi vmes Slovenija postala samostojna država in se je raje podal v uredniške in nato v akademske vode.

Do tedaj vsemogočni in vse obvladujoči partijci so se morali malce potuhniti, predvsem pa poskrbeti, kot se lahko poučimo v nekaj neznansko zanimivih raziskovalnih poročilih, da so ohranili solidno finančno bazo, s katero se začeli počasi plesti novo mrežo, ki je po različnih povezavah (družinskih, kriminalno-pajdaških, policijskih in sodnih, pa še kakšnih) pričela znova prevzemati oblast, če ni šlo zlepa, je pa zagotovo šlo zgrda, ker se tega "zgrda" niso nikoli ustrašili, saj so lahko sledi svojih nečednih poslov zabrisali na več načinov, tudi s pomočjo pokvarjenih medijev, korumpiranega sodstva in ne tako maloštevilnih ostankov Udbe.

Nikoli končana zgodba slovenske tranzicije je tragikomična, saj so njeni negativni poganjki prav osebe, ki vzdržujejo pajdaški sistem, ena od njih je predmet tega spisa.

Revolucionarji in njihovi razvajeni potomci so se zavedali, da so tako močni in nedotakljivi predvsem zato, ker so obvladovali medije, tiskane, avdio in vizualne; vsak poskus vzpostavitve alternativnih medijev so spretno blokirali ali celo uničili, zato je danes po oceni neodvisnih komunikacijskih strokovnjakov razmerje "naši" mediji in "nam sovražni" mediji nekako 90:10 ali celo 95:5.

Drugi steber ponovnega pridobivanja moči in z njo oblasti, je šolski sistem, od vrtcev, ko malčke vlačijo Po poteh spominov in tovarištva, preko osnovnih in srednjih šol do akademske sfere, kjer v glavnem, govorim za področje humanistike, vladajo preverjeni naši kadri, ki ne samo, da perejo možgane svojim študentkam in študentom, ampak redki javni poskusi upiranja tej vsesplošni partijsko-nasilniški ideologiji so dokaz, da tiha večina sprejema to pranje kot nekaj samoumevnega.

Tako ni čudno, da ljudje, ki so se rodili po juniju 1991, govorijo kot poznavalci o bivši totalitarni državi in nadvse resno razlagajo, kako dobro se je takrat ljudem godilo in kakšen zlat človek je bil diktator v maršalski uniformi. Ena boljših trditev o bivši državi, ki sem jo prebral, je tista, da v Jugi ni bilo brezdomcev. Ojej, ne bo držalo! Poznal sem in govoril vsaj s tremi, pa jih je bilo v Ljubljani veliko več, menda jih je bilo v obubožanem Mariboru še več. Ob tem ti občudovalci totalitarne tvorbe tudi zanikajo vsa spoznanja, ki so jih objavili nerežimski, nepartijski in v večini primerov (ne zaradi svojega šibkega akademskega habitusa, ampak zaradi neprave idejne usmeritve) daleč stran od akademskih institucij delujoči raziskovalci, ki so pokazali, da naša polpretekla zgodovina ob herojstvu premore tudi zločinstvo in da bi tisti, ki znova in znova hočejo oblast samo zase, to zločinstvo vztrajno kujejo v (rdeče) zvezde, čeprav že od 2004 sodimo uradno pod rumene!

***

Oseba, o katerih pišem, je tipičen primerek tako zmaličenega pogleda na svet. Pogleda, ki vidi samo z levim očesom in razločuje samo rdečo barvo. Ta invalidni pogled je sveto prepričan, da je svet narejen levosučno, vse kar je desno, je zavrženo, nevarno in je treba uničiti, če že ne uničiti pa vsaj blokirati, osmešiti, karikirati. Ko celih trideset let, toliko je približno stara oseba iz našega zapisa, poslušaš o tem, kako si poseben, kako si namenjen višjim, torej radikalno levim ciljem, kako je svet krivično urejen, ker ima tudi desno polovico, in ni vse leva (celota), kako te začnejo sooblikovati in obenem povzdigovati mediji, ki jih upravljajo podobni ljudje, se počasi izgubljaš iz realnosti v nevarne fantazme egoističnega ekskluzivizma.

Taka oseba se zanesljivo odtujuje tistemu svetu, ki je na neštetih področjih, bolj in manj pomembnih, zgrajen binarno, včasih ima celo tri, štiri ali več parametrov. Medijska podpora, podpora določenih ljudi iz politike, kulture, gospodarstva, ne nazadnje podpora enako mislečih osebkov iz tujine, podpora ljudi, ki bi se tudi sami radi sončili v bleščavi nenadnega uspeha osebe, ki v resnici v tridesetih letih svojega življenja ni naredila nič omembe vrednega, ustvarja novo osebnost, ki jo je težko opisati, lahko pa določimo nekaj njenih tipičnih lastnosti. Ker oseba nima nobenih realnih izkušenj in še manj dosežkov, konstruira vzporedni svet, katerega drobci so napaberkovani iz različnih levosučnih ideologij, pri tem ji vneto pomaga del akademske sfere s humanističnim pedigrejem.

Kdor ne verjame v ta konstrukt, vernikov pa ji ne manjka, o njih bi veljalo napisati poseben spis, je njen sovražnik ali vsaj nekdo, ki zlobno prizadeva njeno občutljivo dušico. Pri tem, ko bi sama, če bi seveda lahko, če bi civilizacijske norme to dopuščale, z lastnimi rokami podavila vse, ki si upajo misliti drugače, kaj misliti drugače, samo rahlo podvomiti v njeni umet(el)ni svet ali izraziti dvom v metode, s katerimi oseba in njeni privrženci (privrženke) krčevito branijo svoj prav in propagirajo cilje, ki so sleparski, zlagani in sovražni do sleherne drugačnosti, pa čeprav je samo izrečena ali zapisana.

Ker oseba nima nobenih realnih izkušenj, nobenega resničnega odnosa do načinov, s katerimi ljudje oblikujejo skupnost(i), je prepričana, da o vsem, kar oblikuje sodobni svet, ve vse in to najbolje, vsi drugi pa so nevedni zagovedneži, ki jih bi bilo najbolje stlačiti v nekakšen rezervat, da ne bi s svojo prisotnostjo in idejami, kvarili podobe njenega krasnega novega sveta. Ker ve vse o vsem, ustanovi inštitut in se postavi za njegovega vodjo (direktorja). To so revolucionarne metode spreminjanja sveta in hkrati polnjenja lastnega mošnjička, sleparija, a ne za njen, ampak za naš, davkoplačevalski denar.

Avtor tega zapisa, ki o sebi neskromno misli, da je del znanstveno-raziskovalne sfere, si naivno predstavlja, da je nekaj, kar si nadene ime inštitut, ustanova, na kateri se zberejo strokovnjaki z nekega področja in želi znanje o tem področju razvijati skladno s standardi, ki veljajo za znanstveno-raziskovalne ustanove po celem svetu. Hkrati z razvijanjem znanja se razvijajo tudi sami, svoje dosežke objavljajo v znanstvenih revijah, pišejo monografije, sodelujejo na konferencah in znanstvenih simpozijih. Vse to jih verificira in jim daje znanstveno legitimnost, rezultati njihovih raziskav pa so namenjeni dobrobiti ljudi.

A vidim, da sem se zmotil. Hudo, hudo zmotil! Danes je lahko inštitut tudi poštni nabiralnik na neki stanovanjski stavbi, še pomembnejši od nabiralnika pa je transakcijski račun, kamor direktor inštituta dobiva davkoplačevalski denar, ki ga za protiusluge (dotaknili se jih bomo v nadaljevanju) inštitutu radodarno, z obema rokama, deli levosučna oblast, ki nam, drugo- in tretjerazrednim, z redkimi izjemami vlada tudi vseh 31 samostojnih let.

In tu je kleč. Oseba je od zibelke naprej navajena, da dobi to, kar zahteva.

Pa ne samo "to", več kot "to". Oseba je namreč prepričana, da ji pripada vse tisto, kar si poželi, kako bi sploh lahko bilo drugače? Mediji o tem cuzanju denarja, o sto tisočih in celo milijonih evrov, ki se prelivajo tako rekoč v privatne radikalno leve žepe, spodobno molčijo, saj so sami del sistema ropanja državnega proračuna, del roparske mreže enako mislečih. In ker velik del Slovencev iz tega ali onega razloga (tudi o tem bi bila zanimiva študija!) verjame glavnim, režimskim, levosučnim medijem, to ni nikakršen problem.

Problem je 100, 200 ali 400 evrov, ki jih je, upravičeno ali ne, porabil nekdo, ki ni naš in ki zato nima nobene pravice do česarkoli. Ker vse pravice smo pograbili "mi", da lahko krmimo naše zavode, inštitute, akademije, s skupnim ljubkim imenom "nevladne organizacije". Daleč sem od tega, da bi vse NVO metal v isti koš. A z vso odgovornostjo trdim, da inštitut osebe, katere portret skiciram, ni naredil ničesar, kar bi prispevalo k večji dobrobiti Slovencev, slovenskih državljanov ali vsaj njihovih skupin.

Ve se, proti komu je uperjen ta revolucionarni boj vnukov klavskih dedov: proti vsem, ki niso tako radikalno levi in tako radikalno požrešni na tuj denar, kot so naši bojevniki in bojevnice.

In ko to osebo nenaši mediji, po večini se nahajajo in delujejo v virtualnem prostoru, ki je še vedno za velik odstotek Slovencev tabula rasa ali vsaj nekaj sumljivega, povprašajo, vljudno in argumentirano, kaj je njen inštitut naredil za vse tiste evre, ki smo jih davkoplačevalci neprostovoljno dali v črno luknjo, koš brez dna, nikoli sit Cerberjev gobec, oseba užaljeno zacepeta s svojimi krepkimi nogicami, besno zatrese svojo glavico, se postavi v bojni položaj in režimskim medijem, ki jo uslužno ponujajo dan za dnem, kot trgovci blago s pretečenim rokom uporabe, potoži o groznih krivicah, ki se ji godijo, o neznanskih mukah, ki jih doživlja njena nedolžna ranjena psiha.

To je tipična obrambna drža zlikovca, ki ga zasačijo: ni krivec, je žrtev! Režimski mediji vse to jadikovanje in pritoževanje vestno in natančno prenesejo svojim bralcem in poslušalcem. Ne poročajo pa, ti vsemogočni režimski mediji, ki zaposlujejo topoumne, a hudo zveste novinarje in novinarke, o tem, da taka oseba dobi, poleg direktorovanja, še dobro plačano službo v neki mestni ustanovi, saj je, kakor vsi okoli nje, v najboljših odnosih z gradonačenikom. Je "naša" in ima vse mogoče privilegije, od tuje štipendije do tega, da oblečena kot da gre na plažo, nastopa v parlamentu in žali ljudi, ki jim ne seže niti do gležnjev, zato seveda misli, da si lahko dovoli vse.

In nova oblast, ki jo je pomagala ustoličiti s prevarantskimi metodami in neizmerno demagogijo, ji veselo pritrjuje in se z njo pajdaši na načine, ki so daleč stran od vsake demokratične transparentnosti. Skriva se za nekakšno filantropijo, a v resnici zagovarja najbolj radikalne, cheguevaristične ideje, ki dičijo ekstremno levo stranko zadimljenih osebkov. Slika se s kriminalci, ki so v sistemu pajdaškega levičarstva seveda zaščiteni in le tu in tam jih dobijo malce po prstih, saj je treba ustvariti videz resne, nepristranske in pravno kot solza čiste države.

Ima vse, a hoče še več, ker je tako navajena, ker je tako vzgojena. Đilasov novi razred je vedno dobro poskrbel zase in kot je ta oseba odletela z bogato štipendijo na gnili kapitalistični zahod, tako so že otroci revolucionarjev študirali na Zahodu in ne v Rusiji ali Nemški demokratični republiki. Nič ni dovolj dobro, malce se potrudijo samo takrat, ko ni treba storiti drugega, kot stegniti roko ali jezik. In blebetava jezičnost, brez sleherne resnične vsebine, je tako značilna za portretirano osebo, kot za vse druge levičarje, ki v realnem sektorju, če tja po pomoti celo zaidejo, delajo samo škodo in so nekoristni kot vime pri biku. Se bojim, da te primere levičarski aktivisti podnebne pravičnosti in zelenega prehoda ne bodo razumeli, saj zagotovo ne ločijo krave od bika ali vola.

Vse, kar znajo, je boj oziroma bojevanje (ker so internacionalci, uporabljajo angleški izraz fighting, v dobri stari balkanski maniri seveda pisan fonetično). Ve se, proti komu je uperjen ta revolucionarni boj vnukov klavskih dedov: proti vsem, ki niso tako radikalno levi in tako radikalno požrešni na tuj denar, kot so naši bojevniki in bojevnice. Zdi se, da niso in tudi ne bodo nikdar odrasli v osebnosti, v odgovorne osebnosti, ki znajo in zmorejo komunicirati spoštljivo in tolerantno tudi z drugače mislečimi, ampak zgolj režijo, grozijo in, to jim je najbolj pri srcu, guncajo afne.

Naj sklenem to portretno skico z ugotovitvijo, da čaka to revolucionarno osebo zagotovo svetla bodočnost, vsaj toliko časa, dokler bodo na oblasti in v vseh pomembnih segmentih družbe ljudje, ki so ji podobni in ki delijo iste radikalne in nihilistične ideje. Svetla bodočnost pa je pred njo tudi toliko časa, dokler Slovenci ne bomo doživeli kolektivne katarze in prebujenja iz otrplosti, v katero so nas pahnili revolucionarni levičarji, dedi, očetje in vnuki. Z drugimi besedami: še vedno čakamo na Cankarjevo očiščenje in pomlajenje, in samo upamo lahko, da to ne bo čakanje na Godota.

Prispevek je bil objavljen na spletni strani KUD-KDO pod izvirnim naslovom Ob up: Skica za portret leve razvajenke (vir). Za objavo na portalu+ je bil spremenjen naslov.