In preizkušnje so sedaj tu. Vojna je že v šestem mesecu in je nedvomno bistveno prispevala k visokim cenam energentov, hrane, visoki inflaciji in s tem padcu življenjskega standarda. Da ne govorimo o visokem krvnem davku Ukrajincev in milijonih beguncev. Pa o zastrupljenih odnosih v Evropi in svetu in rožljanju z jedrskim orožjem. In nič ne kaže, da bo vojne kmalu konec. Ukrajinci se na nejevoljo nekaterih - tudi pri nas - še naprej odločno upirajo in trmasto branijo svojo neodvisnost. Tudi zahvaljujoč zahodni vojaški pomoči. In ruski predsednik Putin tako še ni dosegel uspehov, ki bi ga vsaj začasno navedli k prekinitvi ognja in pogajanjem o miru, pod njegovimi pogoji seveda.  Takšni ali drugačni pozivi k miru se razumljivo vrstijo. 

Tudi pri nas, kjer se je pred tedni na podlagi pisem dveh skupin intelektualcev razvila ostra razprava o tem, ali Ukrajincem v obrambi pred agresorjem, ki se je namenil, da jih izbriše s sveta, pomagati z orožjem ali ne. Prva skupina, recimo ji leva, očitno nezadovoljna s trenutno politiko Evropske unije ali njenih jedrnih držav, če hočete, se je zavzela za drugačen pristop. Pozvala je k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini. Kakšno konkretno stališče naj bi to bilo, ni navedla, razen da je izključila vojaško pomoč Ukrajini in se zavzela za iskanje diplomatskih poti in metod z določenimi koncesijami obema stranema.

Druga skupina, ki bi jo politično in ideološko težko opredelili zaradi zelo raznolikih podpisnikov, pa je nasprotno menila, da je mir v Ukrajini moč doseči le z odločno podporo ukrajinski obrambi, z vsemi sredstvi, se pravi z nadaljevanjem dosedanjega pristopa. Torej tudi vojaško pomočjo.

Sam bi podpisal pismo te druge skupine. Če smo se Slovenci leta 1991 odločili za samoodločbo in potem branili pred napadom, bi bilo nemoralno, če bi to pravico kratili drugim. Spomnimo, Ukrajina nam je takrat stala ob strani in nas mednarodno priznala še istega, se pravi 1991 leta. Tudi obstoječa mednarodna ureditev, tudi obstoječe mednarodno pravo, daje napadeni državi vso pravico, da se brani. Sama ali s pomočjo drugih. Nekateri pri nas nikakor nočejo priznati zablode iz leta 2014 oziroma ob ruski aneksiji Krima in potegniti nauka iz popuščanja nekemu drugemu agresorju izpred štiriinosemdesetih let.

Tovrstna razhajanja po začetni enotnosti in izražanje ruskemu agresorju naklonjenih stališč, tudi po številnih vojnih zločinih praktično vsak dan, niso kakšna naša posebnost. Spopad med tistimi, ki stojijo v bran ukrajinski suverenosti in obstoječemu mednarodnemu redu in tistimi, ki menijo, da bi si Ukrajina morala pridobiti mir z obsežnimi koncesijami Rusiji, tj. agresorju, poteka tudi drugod. Ti drugi so za enkrat še v manjšini. Za primere omenjenega spopada ni treba hoditi daleč, dovolj je pogledati k našim sosedom. Zanimivo, da za razliko od nas, tam naklonjenost  režimu Putina izražajo predvsem na desnem oziroma zelo desnem političnem polu.

Italija pod vodstvom Maria Draghija, katerega vlada narodne enotnosti je pred dnevi padla, je bila sicer na čelu zelo odločne politike EU zoper rusko agresijo. V Legi Nord, močni nacionalistični stranki z italijanskega desnega roba, ki je tudi bila del vladajoče koalicije, jih ni malo, ki bi se bili voljni odpovedati ozemlju in varnosti Ukrajine v zameno za normalne ekonomske odnose z Rusijo. V evropski in ameriški podpori Ukrajini vidijo nevarno eskalacijo in so zagovorniki koncesij z ukrajinske strani in na tej podlagi mirovnih pogovorov. Zadnje tedne postajajo vse glasnejši.

Populist Matteo Salvini, njihov voditelj, ki ne skopari s kritikami na račun EU, je med italijanskimi politiki vsekakor najbolj naklonjen ruskemu predsedniku Putinu. Ni bil zadovoljen z italijansko vojaško pomočjo Ukrajini (podobno kot populistična leva stranka Gibanje pet zvezd), niti ne podpiral članstva Finske in Švedske v Natu, saj naj bi to mir v Ukrajini le oddaljevalo. V preteklosti je bilo precej govoric, da naj bi Rusija oziroma Putinov režim Salvinijevo Lego tudi finančno podpirala. Omenjali so se stiki ruskih diplomatov s predstavniki Lege, do katerih naj bi prišlo tik pred padcem Draghijeve vlade, za katerega je med drugim zaslužna tudi Lega. Na septembrskih parlamentarnih volitvah koaliciji desnih strank, katere članica je tudi Lega, sicer kaže dobro. Lahko bi torej prišlo do spremembe v italijanski zunanji politiki, čeprav je Georgia Meloni, vodja Bratov Italije, sorodne desne stranke in trenutno po javnih anketah vodilne, zaenkrat še odločno na evro-atlantski liniji. Podprla je tako sankcije zoper Rusijo kot pošiljke orožja Ukrajini.

Viktorja Orbana, predsednika madžarske vlade in trna v peti EU, ki je zaradi tega drag gost v Moskvi, ni treba posebej predstavljati. Bil je odločno proti pošiljanju orožja Ukrajini. V sprejemanju sankcij zoper Rusijo je EU povzročal precej težav in jih tudi uspel razvodeniti. Po njegovi zaslugi na primer se na sankcijski listi ne nahaja vodja ruske pravoslavne cerkve patriarh Kiril, ki je blagoslovil rusko invazijo na sosednjo državo. Orban sicer ne govori o razumnem oblikovanju stališča, se pa zavzema za spremembo strategije EU v odnosu do rusko-ukrajinske vojne. Namesto na pomoč v orožju se naj bi osredotočila na mirovne pogovore.

Še en vnet zagovornik doktrine miru? Le kdo ni zanj in za mirovne pogovore? V vseh treh primerih gre seveda za nekaj drugega, za zelo gnil mir. Lahko bi ga označili tudi kot mir za vsako ceno. Naj Ukrajince stane kolikor stane. Tudi če je to kapitulacija. Z odtegnitvijo vojaške pomoči Ukrajini bi ta država seveda v spopadu z veliko močnejšim agresorjem potegnila zelo kratko. Ob izrazito poslabšani pogajalski poziciji, mirovni pogovori ne bi bili mirovni pogovori, ampak pogovori o predaji. Tolažba, da je mednarodno pravo na strani Ukrajine, je zelo slaba tolažba. Rusija je v minulih mesecih ponovno dokazala, da se nanj požvižga, da prisega le na golo silo, na moč svojega orožja, tudi jedrskega.

V opisanih primerih imamo opraviti ne le z izdajo Ukrajincev, ampak tudi z obračanjem hrbta demokratičnim vrednotam in obstoječemu evropskemu, pa tudi svetovnemu redu. Tega se lahko seveda dopolni, izboljša, ne pa odpravi na način, kot si to želi Putin. Ta  očitno razgrajuje tako Ustanovno listino OZN iz leta 1945 kot Helsinško zaključno listino iz leta 1975. Prva od držav zahteva, da se v svojih odnosih vzdržujejo grožnje s silo ali uporabe sile, ki bi bila naperjena proti teritorialni nedotakljivosti ali politični neodvisnosti katerekoli države. Druga govori o suvereni enakosti držav, o enakosti pravic in samoodločbi narodov in prepoveduje spreminjanje državnih meja s silo.

Z reševanjem obraza ruskega predsednika s takšnimi ali drugačnimi koncesijami samo spodbujamo njegov apetit po novih podrejanjih. Potrjujemo ga v prepričanju, da se s silo da oblikovati vplivna območja in razdeliti svet med močnimi. Takšnemu svetu, ki ne pozna vladavine prava, kjer vlada zakon džungle in ki ni naš svet, se lahko uspešno zoperstavimo le z odločnostjo in enotnostjo.

Ta je na čedalje večji preizkušnji.