Ruska propagandna mašinerija ne napada le zahodnoevropskih in srednjeevropskih držav, ampak intenzivno deluje tudi v južni Evropi in na Balkanu. Grčija, ki je trenutno med bolj izpostavljenimi članicami EU glede brezpogojne podpore in vojaške pomoči Ukrajini, je zaradi tega še posebej pod udarom Putinove divizije za usmerjanje javnega mnenja. Grško javno mnenje je najbolj zmanipulirano na spletu, saj več kot večina grških uporabnikov speta oziroma družabnih omrežij občuduje Putina in podpira rusko agresijo na Ukrajino. Grke bombardirajo z mitom o zlobnem Zahodu, ki je škodljiv za Grčijo, na drugi strani pa je dobrohotna, pravoslavna Rusija. Prav tako vztrajno ponavljajo laži, ki smo se jih naposlušali tudi pri nas: namreč da bo Evropska unija vsak čas razpadla, medtem ko bo Rusija iz sankcij in vojne izšla še močnejša ...
V Grčiji so pod ruskim vplivom štiri parlamentarne stranke: Siriza, Komunistična partija Grčije, Mera25 in Grška rešitev. Prve tri so leve, Grška rešitev pa je ultrakonservativna desnica. Prispevek novinarskega kolega iz Aten torej potrjuje, da so v Evropski uniji za rusko oziroma putinistično ideologijo dovzetne edinole skrajno leve in skrajno desne stranke.
Zunanja politika grške vlade do Rusije je sprožila odzive med politično nasprotnimi parlamentarnimi strankami in v javnosti. Reakcije so različne: od protiameriških nastrojenosti levih in skrajno desnih strank (morda v prizadevanju za pridobitev političnih koristi). V tem kontekstu je ruska propaganda znova našla način, da prodre v segmente grškega javnega mnenja, geografsko pa je ruski vpliv močnejši v severni Grčiji.
Premier Kiriakos Micotakis je že na začetku obsodil rusko vojaško invazijo na Ukrajino in poslal vojaško pomoč napadeni državi. Grška diplomacija trdno temelji na načelih mednarodnega javnega prava in je usklajena z osrednjimi politikami Evropske unije in zveze NATO. Poleg tega sta grško-ameriški in grško-francoski obrambni sporazum okrepila mednarodno podobo in geopolitično vlogo Grčije. Zaradi številnih realističnih in pragmatičnih razlogov ima Grčija ves potencial, da postane zanesljiva partnerica za tranzit energije v kontekstu diverzifikacije energetskih virov EU in prizadevanja za zmanjšanje odvisnosti od ruskega plina. Poleg tega lahko Grčija poveča svojo vlogo pri stabilizaciji Zahodnega Balkana, regije, ki je del ruske geopolitične agende.
Vendar pa grško diplomacijo proti Rusiji kritizirajo opozicijske stranke, ki podpirajo idejo, da bi morala Grčija slediti uravnoteženi diplomaciji med ZDA in Rusijo. Nekateri mediji so šli še dlje in prevzeli ruski narativ. Kar zadeva propagando samo po sebi, gre za tipično matrico teorije zarote, nihilističnih, dekonstruktivnih in osebnih napadov, sredi tega pa širjenje strahu pred jezo in povračilnimi ukrepi Rusije.
Kar zadeva vojaško pomoč Ukrajini, je ta odločitev sprožila odzive štirih politično nasprotnih parlamentarnih strank: Sirize (levica), Komunistične partije Grčije, Grške rešitve (ultra konservativna desnica) in Mera25 (levi neoliberalci). Prav tako je ta četverica glasovala proti grško-ameriškemu obrambnemu sporazumu, češ da ne služi grškim nacionalnim interesom. Nasprotno pa je Kinal-Pasok (socialdemokratska, sredinska stranka) podprl obrambni sporazum kot tudi vojaško pomoč Ukrajini.
Trenutno je del grškega javnega mnenja prepričan, da ameriška strategija ne upošteva grških nacionalnih interesov. Prav tako grško javno mnenje, predvsem levičarsko, tradicionalno ohranja in podpira protiameriška čustva. Razlog je njihovo komunistično ozadje, ki ga spodbuja ameriška podpora grški vojaški hunti (1967-1974). Protiameriška čustva prevzemajo nekateri privrženci ultrakonservativne in skrajne desnice, ki pozivajo tudi k trdi politiki Micotakisove vlade do Turčije. Poleg tega skrajna desnica meni, da Washington favorizira Turčijo v nasprotju z grškimi nacionalnimi interesi v Egejskem morju.
State Department je izjavil, da je treba "spoštovati in zaščititi suverenost in ozemeljsko celovitost vseh držav", kar je treba razumeti kot poziv k izogibanju provokativni retoriki, ki bi lahko stopnjevala napetosti, pri čemer se nanaša na Ankaro. Kritiki Washingtona podpirajo idejo, da bi morale ZDA sprejeti učinkovite ukrepe, s katerimi bi Turčijo prisilili, da opusti svojo ekspanzivno politiko do Grčije.
Po drugi strani pa ruska propaganda v Grčiji temelji na paleti razlogov. Uporablja koncepte, kot so zgodovinske vezi, pravoslavna vera, kulturni odnosi in ustvarjanje mita o tem, kako so Rusi v preteklosti Grčiji pomembno pomagali pri osamosvojitvi izpod otomanskega jarma, čeprav so domnevni ruski prispevek k grški revoluciji (1821) proti Otomanskemu cesarstvu v celoti izpodbili ugledni zgodovinarji.
Geografsko gledano je Rusija prodrla predvsem v severno Grčijo. Solun in Aleksandropolis sta vrh ruske infiltracije, ki financira, investira in razvija kulturno-verska združenja. Zlasti Aleksandropolis je bil nedavno pobraten s Sosnovim Borom (2011), Sankt Peterburgom (2016) in Simferopolom – Krim (2016). Leta 2018 je grška levičarska vlada Sirize izgnala dva ruska diplomata, ki ju je obtožila sodelovanja s poslovneži, da bi podkupila lokalne vladne uradnike.
Ruska propaganda v Grčiji je še posebej očitna na grškem internetu. Glede na neobjavljeno kvantitativno analizo (analiza vsebine) orodja Web & Social Listening Analytics PaloPro za obdobje od 4. do 11. julija 2022 večina uporabnikov grškega interneta in družbenih medijev občuduje Putina in podpira rusko invazijo v Ukrajini. Precejšen del grške spletne javnosti meni, da je Vladimir Putin močno zagovornik grških nacionalnih interesov, medtem ko ne zaupajo tudi EU.
Številni grški spletni mediji – ki se ekskluzivno osredotočajo na nacionalna vprašanja – menijo, da bi lahko Rusija podprla Grčijo v primeru grško-turške vojne. Mediji namenoma zanemarjajo dejstvo, da Turčija in Rusija vzdržujeta tesne diplomatske odnose in sodelujeta na področju energetike ter močno omalovažujeta dejstvo, da Grčija sodi v temeljno jedro zahodnega sveta. Propaganda sistematično prikazuje naslednji dipol: Zahod kot zlovešča celota proti dobrohotni sili (Rusiji in Putinu). Prav tako projicirajo prepričanje, da EU razpada, medtem ko bo Rusija v prihodnosti prevladujoča sila.
Poleg tega večina uporabnikov družbenih omrežij meni, da je Putin reformator postsovjetske Rusije, edini voditelj, ki nasprotuje ZDA in EU. Motivirala sta jih njihova protiameriška in protievropska čustva. Veliko grških uporabnikov verjame tudi v grško-rusko prijateljstvo. Grški uporabniki ne upravičujejo svojih argumentov, ki kažejo na nepoznavanje zgodovine – glede tega, koliko je Rusija v preteklosti podpirala grške nacionalne interese. Poleg tega precejšnje število uporabnikov meni, da se je Micotakisova vlada popolnoma predala ameriškim strategijam, ki so Rusijo označile za sovražnika.
Vendar pa je atenska vlada usklajena z Zahodom in sledi politikam EU in Nata v zvezi z rusko invazijo v Ukrajini. Obnovljeni obrambni sporazum med ZDA in Grčijo omogoča Američanom dostop do štirih pomembnih grških baz, vključno z Aleksandropolisom, kar seveda spodkopava rusko strategijo, zlasti na Zahodnem Balkanu. Grška vlada krepi svoje obrambne odnose z Washingtonom, ki deli enake poglede na Balkan, Egejsko morje in jugovzhodno Sredozemlje kljub ameriški uravnoteženi diplomaciji glede Turčije.
Ob upoštevanju, da Rusija dejavno spodkopava prostor EU in Nata, in da se Turčija – predvsem Recep Tayyip Erdogan – distancira od Zahoda, ob nekaterih priložnostih izsiljuje Washington in Bruselj (širitev Nata 2022 in begunska kriza 2015), je grško tesno obrambno zavezništvo z ZDA pragmatičen pristop, ki temelji na pristnih tradicionalnih vezeh. Če bo Grčija ostala sama, se bo soočila s težavami pri ohranjanju svoje stabilizacijske vloge v regiji, saj bo pod pritiskom ekspanzionistične in revizionistične Turčije, ki nenehno izziva grško nacionalno suverenost.
George X. Protopapas je strokovnjak za mednarodne odnose in novinar s sedežem v Atenah. Je tudi član Mednarodnega inštituta IFIMES iz Ljubljane, ki nam je omogočil objavo prispevka.