Med dobro obveščenimi iz krogov slovenske rimokatoliške cerkve je završalo. Več medijev na čelu s Slovenskimi novicami je objavilo sicer popolnoma nepreverjeno novico o ovadbi zoper novomeškega škofa Andreja Sajeta, osumljenega davčne utaje. Če je zoper nekoga dejansko vložena kazenska ovadba, je težko preveriti brez kršitve tajnosti osebnih podatkov, saj policija tega ne posreduje javnosti. Toda zoper Sajeta, ki je letos postal tudi predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK), kar ga uvršča med tri ali štiri najvplivnejše slovenske duhovnike, v resnici ni bila vložena ovadba, zatrjujejo naši viri. Je pa na več naslovov prišla anonimka zoper Andreja Sajeta, ki ga med drugim obtožuje, da je "delal na črno" na avstrijskem Koroškem. Anonimko so poslali na policijo, KPK, Finančno upravo in vsem škofom - razen Sajetu. Avtor oziroma avtorji so se s tem nehote razkrili. Očitno je, da gre za Sajetove duhovniške kolege, kajti kdo izven cerkvenih krogov bi pisal anonimko o maševanju nekega škofa v tujini in ga obtoževal, da je za to prejemal denar, ki ga ni prijavil Fursu.

Zakaj je bil tarča anonimke ravno benevolentni Saje, ki velja za enega najbolj nekonfliktnih, poštenih, dialoških in moralno čistih cerkvenih dostojanstvenikov pri nas? V nadaljevanju bomo razkrili, da gre za zaroto, del obračuna med - pogojno rečeno - dvema strujama v vrhu slovenske cerkve. Prva velja za zelo konservativno, nagnjeno k statusnim simbolom in matrialnim dobrinam, njeni pripadniki so v zasebnih pogovorih občasno izjemno kritični do aktualnega papeža Frančiška (pravijo mu, da je "socialist", "rdeči papež" ipd.), skeptični so do večje vloge laikov v cerkvi, pobude civilne katoliške družbe jemljejo z nezaupanjem, ne verjamejo v sistemske spolne zlorabe v cerkvi in so prepričani, da gre za prenapihnjene zgodbe.

Papež Frančišek ni zadovoljen z nadškofom Zoretom, pravijo dobro obveščeni. To sproža ugibanje, ali bi bil lahko ravno škof Saje najboljši kandidat za naslednjega ljubljanskega nadškofa in metropolita.

Druga, pogojno rečeno liberalnejša in generacijsko mlajša struja, pa je zagon dobila šele s prihodom papeža Frančiška. Zaveda se, da slovenska cerkev ni naredila nobenega resnega, kaj šele iskrenega koraka glede soočenja s spolnimi zlorabami njenih duhovnikov (deloma to sicer ne drži, saj je nadškof Anton Stres glede spolnih zlorab naredil več od svojih predhodnikov, vendar še vedno ne dovolj, predvsem pa so se izogibali medijem in javnosti, kar najbrž ni bila najboljša strategija). Vodstvo slovenske rimokatoliške cerkve, ki jo predstavlja aktualni ljubljanski nadškof Stanislav Zore, je glede tega še vedno do skrajno dvolično, saj javno poudarja, da se ukvarjajo s spolnimi zlorabami, da gredo od primera do primera, medtem ko v ozadju poskušajo pod preprogo pomesti najbolj občutljive primere. Po naših informacijah je cerkev doslej izplačala izjemno visoke denarje odškodnine najmanj štirim žrtvam spolnih zlorab z zameno za molk! Ko je civilnodružbena iniciativa dovolj.je pred leti javno naslovila vprašanje spolni zlorab na vodstvo slovenske cerkve, so se skesano oglasili tudi nekateri (bivši) visoki cerkveni dostojanstveniki (ime enega je znano uredništvu, op. uredn.) in izrazili pripravljenost, da javno izpovejo vse, kar vedo o sistematičnem prikrivanju spolnih zlorab v slovenski cerkvi. Zgodilo se ni nič, ker je očitno nekdo potegnil ročno zavoro in prepovedal, da se o tem govori.

So nadškofu že šteti dnevi?

Liberalnejši del slovenske cerkve je vse te anomalije opazoval leta in leta, vendar je šele letos prišlo do generacijske in mentalitetne priložnosti. K temu je precej pripomogel novi papeški nuncij v Sloveniji, Alzačan Jean-Marie Speich, ki je po treh letih prebivanja v Ljubljani očitno do obisti spoznal razmere v slovenski cerkvi (v nekaterih izjavah je bil celo šokantno oster in neprizanesljiv do slovenskih duhovnikov, ki so zaradi tega pisali užaljeno pismo v Vatikan) in papežu predlagal tudi konkretne ukrepe. Andrej Saje je bil Speichov izbor za položaj predsednika Slovenske škofovske konference, kar je nedvomno pomenljiva poteza, ki daje slutiti, da je Saje zelo resen kandidat za naslednjega ljubljanskega nadškofa in metropolita.

Da je Vatikan precej nezadovoljen s sedanjim nadškofom Stanislavom Zoretom, je postalo jasno ob letošnjemm obisku predsednika republike Boruta Pahorja v Vatikanu, ko papež Zoreta sploh ni sprejel na avdienci. Frančiškan Zore nadškof postal novembra 2014, kar pomeni, da je bil izbira sedanjega papeža, vendar pa nad imenovanjem niso bili vsi navdušeni; Zore naj ne bi bil najbolj primeren za ta položaj, probleme naj bi imel s sprejemanjem odločitev, odločnostjo ipd.. Sveti sedež je očitno potreboval nekaj let, da je prišel do podobnega zaključka, kajti apostolski nuncij Speich je Zoreta na diplomatski način že opozoril, da je morda čas za častni umik, s tem, ko mu je ponudil položaj beograjskega nadškofa, kar pa je Zore menda precej odločno zavrnil.

Papeški nuncij v Sloveniji Jean-Marie Speich je bil tisti, ki je za novomeškega škofa izbral Sajeta.

Pač pa je papež junija letos, kmalu po izvolitvi sprejel novo vodstvo SŠK in v pogovoru z murskosoboškim in celjskim škofom, ki sta mu potožila nad slabimi materialnimi razmerami v njunih škofijah, celo naročil, naj Sveti sedež vsaki škofiji donira po 100.000 evrov. Naklonjenost vatikanske kurije je torej očitno na strani tiste struje v slovenski cerkvi, ki želi počistiti nesnago, ki se je nabrala v zadnjih tridesetih letih, škof Saje pa bi pri tem utegnil igrati zelo pomembno, če ne kar ključno vlogo.

Pomembni so detajli, denimo tisti v izjavi po srečanju treh slovenskih škofov (med njimi ni bilo Zoreta) s papežem:

"Dotaknili so se nujnosti dosledne obravnave spolnega nasilja ter ničelnetolerance do tega zla, kjer morajo biti v ospredju žrtve. Govorili so o nujnosti večplastnega pristopa do tega vprašanja, pri čemer je potrebno posebno pozornost nameniti formaciji duhovniških kandidatov, preventivi in pomoči žrtvam."

Kdo je kdo med škofi 

Slovenska škofovska konferenca (SŠK), ki jo od marca letos vodi Andrej Saje, je najvišja ustanova katoliške cerkve pri nas, njeni člani pa so vsi slovenski škofje. To pomeni, da je Saje postal že skoraj tako pomemben cerkveni dostojanstvenik kot ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, ki je pred tem vodil SŠK, od marca letos pa je njen član. Poleg Zoreta in Sajeta so člani SŠK še Peter Štumpf (murskosoboški škof in podpredsednik), Jurij Bizjak (koprski škof), Alojz Cvikl (mariborski nadškof metropolit), Maksimilijan Matjaž (celjski škof) ter oba pomožna ljubljanska škofa Anton Jamnik in Franc Šuštar. Generalni tajnik SŠK in obenem njen tiskovni predstavnik je ostal Tadej Strahovec, ki ga laična javnost pozna po zelo konservativnih stališčih in pogledih, ki jih zastopa v medijih. Strehovec je leta 2016 na portalu 24kul.si, ki ga urejuje, objavil članek, v katerem je 165 posameznikov in 14 navladnih organizacij označil za "abortivni lobi, odgovoren za ubijanje nerojenih otrok". Zaradi tega se je znašel na sodišču, obtožen spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, vendar je bil obtožni predlog kasneje umaknjen, saj mu ni bilo možno dokazati avtorstva spornega članka. Strehovec pa nima, pravijo naši viri, težav le s sprejemanjem odgovornosti glede objav spornih člankov, pač pa naj bi bil tudi precej dvoličen, ko gre za njegovo spolno usmerjenost na eni ter homofobno vsebino portala 24kul na drugi strani. Tipičen medijski naslov se denimo glasi: Homoseksualnost je bolezen. Obstaja možnost zdravljenja! (vir)

Kratka zgodovina nadškofov

Homoseksualni duhovniški lobi ni nezakonit, je pa gotovo v nasprotju z naukom in doktrino cerkve. Že uvodoma smo zapisali, da bodo soočenje z žrtvami spolnih zlorab, kršenje celibata med duhovniki ter netransparentne cerkvene finance ključne tri točke, okoli katerih se bo vrtela izbira bodočega ljubljanskega nadškofa in metropolita. Cerkev na Slovenskem je v zadnjih treh desetletjih "zamenjala" pet nadškofov. Po Alojziju Šuštarju (1980-1997) in Francu Rodetu (1997-2004) sta se relativno hitro zamenjala Alojzij Uran (2004-2009) in Anton Stres (2009-2013), preden je nadškofijski ordinariat vselil sedanji nadškof Zore.

Slovenski škofje, člani Slovenske škofovske konference od marca letos. Navidezna idila?

Uran je za upokojitev zaprosil sam zaradi slabega zdravja, vendar ga to ni rešilo pred maščevanjem njegovih naslednikov, ki mu je zamerili, da ljubljanska nadškofija ni želela finančno pomagati mariborski nadškofiji pri reševanju največjega škandala v zgodovini cerkvenih financ na Slovenskem. Po upokojitvi so namreč Urana, ki za finančni zlom mariborske nadškofije v bistvu res ni bil prav nič kriv, dobesedno pregnali iz Slovenije, tako da je do leta 2016 živel v neki župniji na Tržaškem, šele potem se je lahko vrnil domov, kjer je spomladi 2020 umrl v ljubljanskem Hospicu.

Uranov naslednik Stres je bil pred imenovanjem za nadškofa v Mariboru pomožni škof in - kakšna ironija - v marsičem tudi osebno udeležen pri poslovanju mariborske nadškofije, ki je v času privatizacije postajala lakomna kapitala in po začetnih uspehih vedno bolj drzno nastopala na trgu kot gospodarska družba oziroma lastnica kapitala. Zvonovi in projekt T-2 so finančno pokopali nadškofijo, v kateri je bil Stres pomožni škof, nadrejen ekonomu Mirku Kraševcu, ki je šel na koncu za nekaj časa v zapor. Mariborski nadškof Kramberger je moral za kazen oditi, Stresa pa so posledice ujele v vlogi ljubljanskega nadškofa, kar pa ga ni rešilo in se je moral prav tako posloviti s položaja (za nekaj let se je umaknil v osamo v Francijo).

Nadškofijske cerkvene finance

Finančni zlom mariborske nadškofije, o čemer je prvi poročal italijanski tisk, je bil posledica štajerske vehemence, da lahko podobno kot v Ljubljani tudi tam ustvarijo cerkveno zgodbo o uspehu. Prepričani, da bodo finančno obogatili svojo nadškofijo, so se posla lotili preveč površno, imeli pa so tudi precej smole, kajti Slovenijo je okoli leta 2010 z zamudo dosegla recesija.

Ljubljanska nadškofija, na drugi strani, nikoli ni imela težav s poslovanjem, prej obratno. Njen sveti gral se imenuje Metropolitana in je družba z omejeno odgovornostjo. Poslovanje ljubljanske nadškofije je skoraj povsem identično poslovanju Metropolitane. Ljubljanska nadškofija je 100% lastnica in ustanoviteljica Metropolitane. Nadzornika sta Andrej Jereb in Iztok Petrič, direktorja pa Blaž Gregorc in Robert Ogorevc. Imena, ki sama po sebi še ničesar ne povedo.

Blaž Gregorc, bivši vrhniški župnik, je ekonom ljubljanske nadškofije, torej njen glavni finančnik.

Gregorc je obenem tudi ekonom ljubljanske nadškofije, torej glavni cerkveni finančnik, ki je nasledil dolgoletnega direktorja Janeza Celarja. Nekateri sicer dvomijo, da je Gregorc, ki je bil pred tem župnik na Vrhniki in ga je Marjan Podobnik pred leti v nekem sporu označil za "udbovca in člana globoke države" (Podobnik mu je očital, da je Gregorc lobiral proti njemu pri izvolitvi za predsednika Kmetijsko-gozdarske zbornice), dejansko alfa in omega cerkvenih financ v Ljubljani. Ti glasovi tudi trdijo, da ima še vedno vse niti v rokah Celarc, vendar gre po naših informacijah za zgrešene predstave, za veliko preveč domišljije. Janezu Celarju, ki je bil tudi stolni kanonik, je pred dvema letoma poteklo članstvo v nadškofijski gospodarski upravi in je bil tudi razrešen kot direktor Metropolitane. Namesto tega je postal duhovni pomočnik v župniji Vrh-Sveti Trije Kraji. Če kdo morda ne ve, kje je to, mu lahko pomagamo: gre za vas blizu Rovt nad Logatcem. Več kot očitno je torej, da so Celarja tja "umaknili", podobno kot je cerkev v zadnjih letih v odročne župnije poslala še kakšnega duhovnika, ki je bodisi padel v nemilost bodisi so se ga hoteli znebiti.

Nadškofija Ljubljana je tudi lastnica prostranih gozdov na Pokljuki, Jelovici in Zgornji Savinjski dolini. Za upravljanje z lesom je zato prek Metropolitane kupila družbo Gozdno gospodarstvo Bled. Toda ravno z lesom so imeli pred leti že težave, kajti Metropolitana je po več letih ugotovila, da je od prodaje lesa skrivnostno izginilo okoli 200.000 evrov. Nadškofija se je zapletla v še eno dvomljivo poslovno zgodbo: lastniško je vstopila v Papirnico Goričane, ki je obnavljala razvpiti grad Goričane pri Medvodah, v katerem si je želel rezidenco urediti kardinal Rode, javnost pa se je zgražala ob vrtoglavo visokih zneskih obnove in interierja.

Med ostalimi pravnimi subjekti, ki jih lastniško 100-odstotno obvladuje ljubljanska nadškofija, so Katoliški inštitut, Škofijska karitas Ljubljana, Zavod sv. Stanislava, medtem ko je delež v založbi Družina 40-odsoten. Nadškofija ima tudi nekaj več kot 6 odstotkov delnic v MC Medicor, mednarodnem centru za kardiovaskularne bolezni.

Ne gre le za denar

Ustanovitev dveh novih škofij (novomeške in celjske) je s seboj prinesla tudi finančne posledice, na kar je javno prvi izpostavil celjski škof Maksimiljan Matjaž, njegove besede pa bi lahko razumeli tudi tako, da v Sloveniji obstaja ena zelo bogata nadškofija in pet bolj revnih škofij. Vendar pa za napetosti znotraj slovenske cerkve ne moremo kriviti le denarja ali materialnih dobrin, čeprav so nekateri - danes sicer že upokojeni - pomembni dušni pastirji ljubljanske nadškofije v preteklosti vozili luksuzne limuzine, ki so jih kupili z velikim popustom, in prebivali v razkošnih stanovanjih, za katera niso plačevali nobene najemnine. Gre tudi za odnos, ki ga vodstvo rimokatoliške cerkve kaže do vernikov. Vprašanje transparentnosti v finančnem poslovanju in resno in iskreno soočenje z vso težo spolnih zlorab bosta odločilni za prihodnost cerkve na Slovenskem.

V Vatikanu so se očitno že odločili, da stvari ne bodo prepuščali naključjem, zato je povsem možno, da je iskanje naslednjega nadškofa že v teku, temu primerna pa je tudi živčnost "starih sil", ki želijo obdržati status quo, s tem pa tudi svoje privilegije.

Pa naj stane, kar hoče.