Mladenič je bliskovito stekel na oder in začel mahati proti človekoma, ki sta bila tam zato, da bi se pogovarjala o literaturi. Dogodek se je odvijal v majhnem kraju na zahodu zvezne države New York in o njem slovenski bralci verjetno ne bi nikoli izvedeli, če se ne bi zgodilo nasilje. Zločin v imenu religije. Dejanje, ki simbolizira vso bestialnost podivjanjega sveta, v katerem je sovraštvo zameglilo razum.

Salman Rushide, nad katerim iranski verski fašizem že leta 1988 razglasil fatvo, smrtno obsodbo v imenu boga, se je vsa ta dolga leta nekako uspeval izogibati krogli, ki jo je iranski ajatola Homeini izstrelil proti njemu. Toda verski fanatiki so potrpežljivi. Ne mudi se jim. Čakali so na trenutek, ko bo pozornost popustila. Ko bo pisatelj, avtor Satanskih stihov, zaradi katerih se je znašel na islamističnih vešalih, sam na odru, brez policijske zaščite.

To se je zgodilo v petek. Ironija je hotela, da se je Rushdie udeležil literarnega dogodka neprofitne organizacije, ki podpira preganjane pisatelje iz vsega sveta. Na prireditvi je bil tudi nekdo, ki je tja prišel po navodilih božanskih glasov v glavi, zaradi katerih je stekel na oder z nožem v roku in Rushideja večkrat zabodel v vrat, roko, obraz in trebuh. Pisateljev agent je v izjavi za javnost povedal, da bo pisatelj verjetno ostal slep na eno oko, da ima resno poškodovano živčevje roke in da je bil zaboden tudi v ledvica. Priključen je na ventilator, napravo za umetno predihavanje. Njegovo zdravstveno stanje je resno. 

Hadi Matar, napadelec, je bil besen, divji, ko so ga udeleženci zbili po tleh in obvladali. Pet moških je bilo treba, da so ga prizemljili, pa je duševni bolnik še vedno mahal z roko, v kateri je pred tem držal nož. Kot bi bil omamljen, podobno kot asasini iz Alamuta, odličnega romana, ki ga je pred skoraj stoletjem napisal preroški Vladimir Bartol. Preroški zato, ker je podrobno popisal tehnologijo manipulacije, s katerimi islamistični pridigarji novačijo dečke (in bržkone tudi deklice), jih počasi, a vztrajno preparirajo z ideologijo izkrivljenega islama, da postanejo orodja v njihovih rokah. In potem jih, če je potrebno, pošiljajo v boj. Za boga. In za bogato nagrado: takojšnji prihod v nebesa, kjer jih čaka 40 devic in izobilje vsega ...

Starec iz gore je svoje atentatorje po svetu pošiljal potem, ko jih je s kanabisom dovolj močno omamil, da so bili povsem podrejeni njegovi volji. Moderni asasini ne potrebujejo droge, ampak medijsko indoktrinacijo, s katero jih polnijo mule in ostali islamistični skrajneži, ki zlorabljajo vero v hudičeve namene. Islam je postal najbolj zlorabljena religija, zaradi atentata na Rushdieja bo del muslimanskega sveta plesal po ulicah in zažigal njegove slike, preklinjal Ameriko in morda še Evropo, tiha večina pa bo molčala in se spraševala, kakšne bodo tokrat posledice zanje.

Fanatizem je fanatizem. Nobene razlike ni med krščanskim, hinduističnim ali muslimanskim. V trenutku, ko duhovnik zlorabi boga za nekaj, kar je usmerjeno proti drugemu človeku, preneha biti duhovnik. Hadi Matar, ki je v petek poskušal umoriti Salmana Rushdieja, je bil pod vplivom nekoga. Če se izkaže, da je izpolnjeval ukaz ajatole Homeinija izpred 34 let, bo to nov dokaz, kakšno prekleto zlo je verski fanatizem.

Verski fanatizem je zlo, proti kateremu se bo treba boriti z vso ljubeznijo, ki jo premoremo. Kajti asasini postanejo morilci zato, ker niso imeli ljubezni. Ker so bili zapuščeni, sami in zlorabljeni. Ko so jih v roke dobili verski skrajneži, so te travme spretno izkoristili za svoje cilje.

Naj ponovim: proti fanatizmu, naj bo to verska vojna ruskih pravoslavcev proti Ukrajincem ali islamistični džihad proti vsem domnevnim nevernikom, se ne borimo s sovraštvom. S sovraštvom bomo na koncu na vse muslimane gledali z nezaupanjem in strahom. Proti verskemu fantizmu se borimo tudi tako, da si preberemo Satanske stihe, ki so pred leti izšli tudi v slovenščini v založbi Učila. 

Iranski režim še 30 let po Homeinijevi smrti nadaljuje politiko fatve. Leta 2012 je neka verska fundacija obljubila pol milijona evrov nagrade za Rushdiejevo glavo. Namesto da sovražimo vse muslimane zaradi zavržnih dejanj islamističnih duševnih bolnikov, lahko od naših politikov pričakujemo, naj od Irana ob vsaki priložnosti zahtevajo konec teh srednjeveških norosti. Če bomo našim politikom vztrajno gledali pod prste, bodo sčasoma razumeli, da so se kot demokrati zavezani vedno in povsod boriti za vrednote, po zaslugi katerih smo se od križarskih vitezov dvignili v nekaj več in po zaslugi racionalizma in renesanse postali to, kar smo.

DEJAN STEINBUCH