Moj dolgoletni prijatelj, ki ga je veliko prekmalu v svoj objem za vedno vzela mati zemlja, mi je velikokrat rekel, da je vedno vredno počakati in spremljati, kako se sprva nejasni dogodki sčasoma izkristalizirajo in na koncu imaš odgovor na vprašanje, s katerim se predhodno mučiš dneve in dneve. Zato je po njegovem nesmiselno izgubljati čas za iskanje zapletenih odgovorov, ker se ti pojavijo sami po sebi, le potrpežljivo moraš čakati nanje. In kot kaže, je imel pokojni prijatelj prav v svojem razmišljanju, kajti zadnji dogodki okoli spletnega medija Necenzurirano se vse bolj kristalizirajo; vse bolj je jasno, kaj je bil ta medij, čemu je služil.

Piko na i mi je dala objava na tviterju, češ kaj dela službeno vozilo medija Necenzurirano na naslovu v Kanalu na Soči, kjer trenutno živi predsednik vlade. Še dodatno pa so se odprla ozadja, ko je predsednik vlade za vodjo vladnega Urada za komuniciranje (UKOM) zaposlil ženo gospoda Cirmana, ki je tudi urednik medija Necenzurirano. Predsednik mu je javno ponudil tudi službo, če bi jo hotel, podobno kot je dejansko dal službo v svoji stranki Vesni Vuković, novinarki Necenzurirano.

Malo neokusno je, če predsednik vlade kar javno ponuja nekomu službo, kot da bi bil lastnik države. A to je postalo pri nas sprejemljivo, novinarjem in še komu se nič ne zdi narobe in predsednik se gre lahko še naprej velikega poglavarja, ne da bi mu kdo postavljal kritično ogledalo v medijih. Preveč očitno, da bi človek lahko spregledal dejstva in povezave. To se še ni zgodilo v zgodovini slovenskih vlad. Vse se dogaja odprto, javno in preko medijev, ki so spet polni hipokrizije, kot je njihova navada že nekaj mesecev.

V času direktovanja na NIJZ sem se srečal velikokrat s pisanjem spletnega medija Necenzurirano. Nikakor mi ni bilo jasno, zakaj se le oni tako intenzivno ukvarjajo z menoj in nacionalnim inštitutom, zakaj o nas pišejo stvari, ki se sploh niso zgodile. Zanimivo pa je bilo to, da so se neresnice najprej pojavile v Necenzurirano, potem pa še v ostalih medijih. Nikoli ni nihče preverjal trditev in zapisov v Necenzurirano. Vedno so jih samo povzemali, kar tudi govori o kvaliteti novinarskega dela v teh medijih. Le redki, in še to vedno eni in isti, so se toliko potrudili, da so me povprašali o zapisanih trditvah, čeprav potem običajno sploh niso objavili prispevka na to temo.

Spraševal sem kolege v komunikacijskem centru NIJZ, zakaj se to dogaja. Nekaj časa so bili modro tiho, ko pa sem zahteval, da se napišejo demantiji in da tudi eventualno kazensko preganja ta "medij za neresnice", so mi svetovali, da je najbolje, da vse skupaj spregledam in da tega berem, ker tako ali tako večina zapisanega ni res, da gre verjetno za naročene članke, naročnik pa je nekdo, ki me želi diskreditirati. Razložili so mi tudi, da v naši državi obstajajo mediji, ki so sposobni načrtno diskreditirati posameznika, podjetje, zavod … To slednje sem takrat težko sprejel, ker nekaj je pa tudi vredna novinarska etika, mar ni tako, novinarji? Danes mi je jasno, da so imeli kolegi na NIJZ prav. V njihovem govorjenju sem tedaj začutil kanček strahu; ne vem, zakaj, a oni so verjetno vedeli, od kod se je privlekel ta strah v njihov glas. Njihov odpor do pisanja demantijev in eventualne tožbe, mi še vedno ni jasen, a kot bi rekel umrli prijatelj, počakati moraš. Vse pride počasi ven, pa četudi je še tako skrito.

Posebej zanimivi so bili zapisi o meni ali NIJZ, objavljeni v Necenzurirano, ki so bili polni žalitev in laži, spodaj pa se ni nihče podpisal. Napisali so, da to piše "nekdo, ki dobro ve, kako je pri nas in ne bi radi izdal svojega imena". No, tega obrekovalca sem, vsaj upam, počasi identificiral, vendar naj njegovo ime ostane še naprej v tajnosti, saj ravno to hoče, pa naj se mu želja izpolni. A domišljam si, da mu je težko spati z bremenom laži, ki jih je širil. Malce mu tudi privoščim trpljenje, saj je zdravo za takšne ljudi, če pa tega nelagodja ne čuti, se pa itak ve, kakšna osebnost je in mu ni pomoči.

Tako se je to dogajalo skoraj dve leti in s prihodom nove vlade se je le nadaljevalo, stopnjevalo. Iz demonstracij na slovenskih trgih in iz zapisov posameznih veljakov opozicijskih strank mi je bilo jasno, da sem tarča opozicije in da ne bodo popustili. Njim je bilo malo mar za epidemijo, njihov edini cilj je bil zrušiti vlado. To se je videlo tudi v medijih in se je odkrito pokazalo, ko je opozicija zmagala na volitvah.

Ena izmed odločujočih stvari za moje končno spoznanje je bil postopek moje odstavitve z mesta direktorja NIJZ. Kot se morda spomnite, mi je bilo zagroženo, da me bodo diskreditirali v medijih. In prepričan sem bil, da bo diskretizacijo v medijih začel ravno medij, o katerem pišem. Imel sem prav. O meni so napisali spet celo vrsto konstruktov in me hoteli na ta način diskreditirati. Vendar jih tokrat večina medijev ni povzemala.

A čakal sem tisto, kar sem dočakal pred dnevi, ko se je vsulo; novinarji iz Necenzurirano so začeli prestopati v službe vladnih strank, katerim so v času boja proti Janezu Janši verjetno zvesto služili in sedaj je pač prišel čas za nagrade. Verjeto se zgodba s tem še ne končuje. Potrebno bo še naprej spremljati dogajanje, sedaj se njihova metoda dela očitno seli v vladne sobane, žalostno za novinarstvo, ki še vedno molči, a tako je dejstvo, kateremu smo priča v zadnjih tednih. Žalostno za vlado, ki potrebuje tovrstne metode dela in ljudi, ki znajo to delati in si upajo to početi.

Kot zdravniku se mi postavlja še veliko neodgovorjenih vprašanj. Eno je, kako se lahko človek, profesionalec v novinarskem delu, spusti tako nizko in obravnava ljudi na popolnoma nečloveški in neprimeren način. Kako lahko nekdo kot novinar največkrat piše o nekom, ne da bi mu postavil samo eno vprašanje? In še bolj pomembno vprašanje, kakšne osebnosti so to in kakšne osebnosti nam sedaj vladajo, da potrebujejo v svojih službah takšno sorto ljudi?

Dokler so bili samo eden izmed medijev, niso imeli moči. S prehodom na mesta, kjer je moč, pa dobivajo čisto druge možnosti za svoje negativno delovanje. Da bodo kot ljudje pri svojih letih spremenili svoje vedenje, močno dvomim in tisti, ki jih je ali jih bo zaposlil, mora tudi to vedeti in jih mora s temi dejstvi zaposliti, torej jih potrebuje take kot so. In naslednje vprašanje je, zakaj jih potrebuje takšne, kot so?

Prijatelj mi je rekel: počakaj, vse bo prišlo na plan. Takrat bomo vedeli, kaj so počeli in kako so to počeli, kajti resnica vedno pride enkrat na dan, pa četudi čez desetletja.

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva.