Julija je Joseph Biden kot predsednik Združenih držav Amerike prvič obiskal Izrael in Savdsko Arabijo. Znano je, da je bil glavni cilj potovanja prepričati slednjo, naj poveča proizvodnjo nafte, da bi ublažila pritisk, ki ga povzročajo naraščajoče svetovne cene energije. Vendar velja spomniti, da ko je Biden Savdsko Arabijo leta 2019 kaznoval za umor disidentskega novinarja Jamala Khashoggija, jo je opisal kot bolno, izobčeno državo, in dodal, da nima kratkoročnih načrtov za srečanje s savdskim prestolonaslednikom Mohamedom bin Salmanom (MBS), dejanskim vladarjem Savdske Arabije. Zato ni presenetljivo, da je bil predsednik Biden deležen ostrih kritik ne le zato, ker Savdske Arabije ni spodbudil k povečanju proizvodnje nafte, ampak tudi zato, ker se je prijateljsko pozdravil s kronskim princem bin Salmanom. Kljub temu nekateri trdijo, da so kritike neupravičene; navsezadnje je bil Zahod kot celota tisti, ki je Bidna postavil v tako neroden položaj.

Preprosto povedano, politični voditelji se – kot je bilo pogosto navedeno v preteklih analizah inštituta IFIMES – redno srečujejo z dilemo, ali ohraniti interese svojega naroda ali biti moralen pri reševanju mednarodnih problemov. Realisti ponavadi poudarjajo, da se morajo politični voditelji neizogibno pogajati z diktatorji, da bi zaščitili interese svojih državljanov; borci za človekove pravice (moralisti) pa poudarjajo, da morajo politični voditelji potegniti jasno mejo do diktatorjev, ki imajo slabe izkušnje s človekovimi pravicami, in da ne bi smeli izdati žrtev omenjenih diktatorjev zaradi gospodarskih ali geopolitičnih koristi svojih držav.

Ameriški dvojni standardi in turški pragmatizem

Po eni strani je Bidnova administracija razkrila zaupno poročilo Cie, v katerem je bilo ugotovljeno, da za umorom Jamala Khashoggija stoji savdski prestolonaslednik, po drugi strani pa ZDA bodočega savdskega kralja osebno niso nikoli sankcionirale, temveč le druge, ki so sodelovali pri umoru. Ta odziv je sprožil kritike tako realistov kot moralistov. Realisti so trdili, da bi razbesnenje MBS v bližnji prihodnosti škodilo ZDA, medtem ko so moralisti neuspeh, da bi proti MBS uvedli neposredne kaznovalne ukrepe, obsodili kot hinavščino.

"Z vidika dajanja prednosti človekovim pravicam se Bidnovo srečanje z MBS razume tako, kot da so Američani požrli svojo besedo in se predali diktatorju."

Glede obiska ameriškega predsednika v Savdski Arabiji nekateri realisti menijo, da se je Joseph Biden ustrelil v nogo, medtem ko drugi menijo, da lahko Bidnova poteza dolgoročno pomaga ameriško-savdskim odnosom, čeprav je kratkoročno ponižujoča. Z vidika dajanja prednosti človekovim pravicam se Bidnovo srečanje z MBS razume tako, kot da so Američani požrli svojo besedo in se predali diktatorju.

Omeniti velja, da je imela Turčija pomembno vlogo pri tem, da je Khashoggijev umor prišel v središče svetovne pozornosti; vendar je težko reči, ali je bil njihov motiv za to početje povsem altruističen. Takrat so ZDA močno kritizirale turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana zaradi kršitev človekovih pravic doma, Turčija pa je bila predmet ameriških sankcij. Razkritje Khashoggijevega umora bi lahko bilo preračunljiv poskus osramotitve ZDA: če bi se ZDA odločile kaznovati Savdsko Arabijo, bi utrpele geopolitične izgube, če pa bi tolerirale dejanja Savdske Arabije, bi svetu pokazale, da imajo ZDA dvojne standarde, ko gre za človekove pravice.

Turčija je prav tako upala, da bo primer uporabila za spodkopavanje savdskega vodstva v muslimanskem sunitskem bloku. Glede na hitro poslabšanje gospodarskega položaja Turčije v zadnjih mesecih mora Erdogan nujno razbremeniti odnose s sosednjimi državami. To je delno razlog, zakaj je Turčija prekinila sojenje za umor Khashoggija, aprila predala primer Savdski Arabiji in junija pozdravila prestolonaslednika Mohameda bin Salmana na uradnem obisku v Ankari. To je le nekaj primerov turške opustitve pravičnosti zaradi lastnih politično-ekonomskih koristi. Kot tak je bil Bidnov obisk nekoliko manj nečasten kot Erdoganovo vedenje, ker ZDA vseeno niso preklicale svojih sankcij. Glede na to, da se ZDA razglašajo za vodilne pri obrambi človekovih pravic po svetu, je Bidnovo kompromisarstvo vseeno sprožilo hude kritike.

Energetska in podnebna kriza nista samo Bidnova krivda

Seveda je nepošteno kriviti samo Bidnovo administracijo za ustvarjanje velikih kriz, s katerimi se trenutno sooča Zahod. Na primer, Rusija je zatirala disidentske novinarje in aktiviste za človekove pravice že dolgo pred invazijo na Ukrajino, vendar proti Putinu in njegovi eliti niti Evropa niti ZDA nista uvedli obsežnih sankcij ali pospešili svojih prizadevanj za energetsko neodvisnost, da bi zmanjšali odvisnost od Rusije. Poleg tega po umoru Khashoggija nobena evropska država ni obljubila, da bo bojkotirala energijo Savdske Arabije, kot so to storile ZDA. Zato lahko rečemo, da zahodni voditelji v zadnjih letih niso pokazali veliko odločnosti, da bi zmanjšali svojo odvisnost od energije avtoritarnih režimov.

"Zahodni voditelji v zadnjih letih niso pokazali veliko odločnosti, da bi zmanjšali svojo odvisnost od energije avtoritarnih režimov."

Po tem standardu Biden ni nujno bolj hinavski od katerega koli drugega politika v zahodnem bloku. Nedavna energetska kriza, ki jo je povzročila uvedba sankcij Zahoda proti Rusiji, je pravzaprav posledica njihove dolgoletne prakse obravnavanja hudičev, dealing with devils. Moralno odgovornost bi torej morali skupaj deliti njihovi voditelji.

Dodati je treba, da zunanje politike Zahoda pogosto ne vodijo zgolj človekove pravice ali interesi. Dejansko sta ZDA in Evropska unija podpisnici skupnega celovitega akcijskega načrta iz leta 2015 (tako imenovani Iranski jedrski sporazum) kljub razvpiti zgodovini Irana glede usmrtitev disidentov v zadnjih 35 letih. Prvotni namen sporazuma je bil uporabiti normalizacijo trgovine kot vabo, da bi zvabili Iran v postopno opustitev razvoja jedrskega orožja in izboljšanje domačih človekovih pravic. Vendar pa Zahod dogovora ni sklenil na predpostavki, da se bodo človekove pravice v Iranu bistveno ali čez noč izboljšale, temveč je sklepal kompromise.

Kmalu po tem, ko je Donald Trump postal ameriški predsednik, se je enostransko umaknil iz iranskega jedrskega sporazuma, ker je trdil, da je poln vrzeli, ki Iranu dovoljujejo, da še naprej tajno razvija jedrsko orožje. Kasneje je Iran dejavno rafiniral obogateni uran, potreben za jedrsko orožje, medtem ko so njegovi domači ortodoksni konservativci v zadnjih letih ponovno pridobili popolno politično moč.

Vprašanje, ali je grožnjo Irana povzročila Obamina omilitev sankcij ali Trumpov enostranski umik iz jedrskega sporazuma, je bila tema vročih razprav. Omeniti velja tudi, da sta Trumpovo priznanje Jeruzalema za izraelsko prestolnico in njegov načrt Mir do blaginje: vizija za izboljšanje življenj palestinskega in izraelskega ljudstva, ki Izraelu omogoča okupacijo večine Zahodnega brega, temeljila na preziru do Palestine.

Zapuščina Trumpove bližnjevzhodne politike

Biden je svojo namero, da revidira Trumpovo politiko na Bližnjem vzhodu, pokazal tako med predsedniško kampanjo kot na začetku svojega predsedovanja. Vendar dokazi kažejo, da se je Trumpova politika postopoma ukoreninila. Poleg tega so se močno spremenile geopolitične razmere. Zato Biden težko preprosto ravna, kot želi, in tudi če bi, se tudi rezultati ne bi zdeli učinkoviti.

Nekateri levičarski kritiki seveda trdijo, da je podnebna kriza ravno posledica prekomerne porabe neobnovljive energije. Zato bi morala Bidnova administracija namesto prosjačenja diktatorjem, naj povečajo proizvodnjo energije sredi trenutne energetske krize, izkoristiti to priložnost za spodbujanje čiste energije in zmanjšanje svetovnih emisij toplogrednih plinov – in to kljub bolečini, ki jo bo to kratkoročno povzročilo ljudem. Kljub temu se vmesne volitve (midterms) v ZDA bližajo in prisiljevanje volivcev k zmanjšanju porabe energije v takem času bo samo otežilo stvari za Bidna in z njim povezano Demokratsko stranko. Zato je predmet razprave, ali je tak pristop sploh preudaren.

Nenazadnje trditve, da "ZDA ne bi bile soočene s tako pasivno geopolitično situacijo, če bi bil Trump ponovno izvoljen za predsednika ZDA", ni mogoče dokazati. Trump je dobro znan po svoji nepredvidljivosti in muhavosti pri vodenju ameriških zunanjih zadev, kljub njegovemu doslednemu trdemu stališču do Irana in njegovi naklonjenosti Izraelu in Savdski Arabiji. Na podlagi svojih prejšnjih dejanj bi lahko Trump odstopil od pristopa Ukrajine k Natu in trdil, da podpira pravico Ukrajine, da se pridruži Natu, a bi nato ponovil stališče drugih proti širitvi Nata. Lahko bi se nepremišljeno odzval tudi na ruske vojaške grožnje, kar bi globalne razmere naredilo še bolj negotove. Navsezadnje lahko tako Trumpovi zvesti podporniki kot njegovi nasprotniki najdejo primere, ki podpirajo svoje argumente, hkrati pa si zatiskajo oči pred neprijetnimi resnicami ...

T-Fai Yeung je raziskovalec na Inštitutu za globalne študije v Hong Kongu, nekdanji bloger za Stand News in gostujoči pisec Hong Kong Economic Journal, Linhe Zaobao (Singapur), Ming Pao Daily News, The News Lens, UDN Global (Tajvan). Objavo njegovega prispevka, ki je bil v angleščini objavljen pod izvirnim naslovom President Biden's Visit to Saudi Arabia: Saudi-US Relations in Freefall (vir), je omogočil inštitut IFIMES iz Ljubljane.