Stara sovjetska šaljiva uganka se glasi: "Kaj je dolgo, zeleno in ima vonj po klobasah?" Odgovor: "Vlak Moskva–Tver!" To je šala iz sovjetske stvarnosti. Ljudje iz provinc so se namreč morali redno z vlakom voziti na nakupe v Moskvo, kajti police v njihovih domačih trgovinah so bile prazne, pogosto dobesedno. V centralno načrtovanem gospodarstvu je bila država tista, ki je posamezne kraje oskrbovala s hrano. Kot opisuje tatarski zgodovinar Kamil Galeev, so v Zvezi sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) posamezna mesta razporedili v štiri "kategorije oskrbe", ki so določale, koliko hrane bodo ta imela na svojih policah. Moskvo so vedno oskrbovali veliko bolje kot katero koli drugo mesto, medtem ko je bila oskrba krajev, kot je recimo Tver, obupno slaba. V provincialnih sovjetskih mestih nižjih kategorij oskrbe v trgovinah dobesedno ni bilo hrane. Ne samo, da v njih ni bilo delikates, v njih ni bilo tudi ničesar drugega. Niti osnovnih živil ne. Police so bile včasih povsem prazne.

Kako so potem ljudje sploh lahko preživeli? En način je bilo vrtičkarstvo, ki ga v Rusiji poznajo pod izrazom dače. Primarna vloga dač torej ni rekreativni turizem, ampak samooskrbno kmetovanje za mukotrpno pridelavo krompirja in druge hrane, ki je ni na policah trgovin. Drugi način preživetja je bila siva ekonomija: če hrane ljudje niso pridelali sami, so jo kupili od nekoga, ki jo je bodisi prideloval ali kradel. ZSSR je imela obsežno sivo ekonomijo, ki je velikemu delu prebivalstva omogočala preživetje. Podobno je tudi v današnji Rusiji.

Sovjetska siva ekonomija

Seveda pa se je sivo ekonomijo šla tudi država. V času največje lakote pod Stalinom, v času holodomora, so npr. obstajale posebne državne trgovine, kjer si lahko še vedno dobil tako rekoč vse, a ne za rublje, temveč le za trdo valuto, zlato ali dragulje. To je bil način, kako je sovjetska država iz stradajočega prebivalstva iztisnila vse, kar je še imelo kakšno vrednost. Torej: zlato za hrano. Pozneje je država s podobnim namenom ustanovila t.i. kolhozne tržnice, kjer so ljudje prav tako še vedno lahko kupili hrano, ki je drugače ni bilo v trgovinah, a po nekajkrat višji ceni od uradne. Tretji način preživetja za ljudi iz provinc pa so bile redne nakupovalne vožnje z vlakom v bolje oskrbovana mesta. Moskva je bila vedno zelo dobro preskrbljena, zato so se ljudje v njo množično vozili na nakupe tudi iz več sto ali tisoč kilometrov oddaljenih krajev. Po kakšen zimski plašč ali televizor so se bili pripravljeni pripeljati tudi iz Sibirije ali Kazahstana (vir). Moskovčani niso marali teh tujcev, ker so sproti izpraznili "njihove" trgovine. Nakupovalne vožnje v Moskvo so pogosto organizirala kar lokalna podjetja za svoje delavce: ti so se uradno odpravili npr. na ogled muzejev, v resnici pa so se takoj po prihodu z nakupovalnimi vrečkami in torbami razkropili po moskovskih trgovinah. Na ta način so recimo tovarniški delavci iz Saratova prihajali v Moskvo kupovat v Saratovu pridelano hrano, ki je pa pri njih doma ni bilo mogoče kupiti.

Stalin se sprehaja po obzidju Kremlja (1943); Moskva je imela vedno poseben status, celo v času najhujše lakote so imeli v mestu posebne trgovine, kjer se je dobilo vse. Vendar ne za rublje. 

Da ljudje iz province ne bi pokupili vsega, so moskovske oblasti omejile količino hrane, ki jo je lahko posameznik prejel ob enem nakupu. A provincialci se niso predali: postavili so se v vrsto, opravili nakup, nato pa se znova postavili na rep iste vrste in nakup ponovili. In še enkrat. In še enkrat. Ko se je pred razpadom ZSSR gospodarsko stanje vse bolj slabšalo, je Moskva sprejela še strožje ukrepe: leta 1990 so uvedli obvezne nakupovalne izkaznice, ki so jih lahko prejeli le domačini in s katerimi naj bi se ti identificirali ob vsakem nakupu. S temi nakupovalnimi izkaznicami so želeli lačnim ljudem iz provinc onemogočiti nakupovanje v dobro založenih moskovskih trgovinah, a resnici na ljubo zaposleni v trgovinah niso vedno od kupcev zahtevali, da predložijo te dokumente, čeprav so navadno hitro prepoznali ljudi iz provinc po njihovem izgledu in po tem, kako so bili oblečeni. 

Sovjetske nakupovalne vožnje z vlaki kažejo, da je imela v izrazu centralno načrtovano gospodarstvo ključni pomen beseda "centralno". Centralno načrtovana ZSSR je bila hierarhična družba izrazite neenakosti. O tem, ali si lahko kupite hrano ali ne, je odločal vam dodeljeni status in ne denar. Hierarhija in neenakost pa sta imeli tudi geografsko dimenzijo: tisti, ki so živeli blizu središča moči, so bili obilno preskrbljeni, medtem ko se je le dve ali tri ure vožnje iz Moskve začelo območje skrajne revščine – tako rekoč drugi planet.

Knežje mesto Moskva

Galeev poudarja, da je Moskva tisto, čemur je Max Weber rekel Fürstenstadt ali knežje mesto. Torej mesto, zgrajeno okrog knežjega dvora, ki živi od izdatkov kneza, njegovih uradnikov in dvorjanov. Blaginja Moskve je posledica njenega osrednjega položaja v sistemu imperija. V tako centraliziranem imperiju, kot je Rusija, je namreč mnenje Moskovčanov za Kremelj ključnega pomena. Zato je gospodarski učinek aktualne vojne v Ukrajini v Moskvi skoraj nezaznaven (vir). Še več: Moskovčani doživljajo aktualno vojno v Ukrajini zgolj kot nekakšen šum v ozadju (vir). Knez bo namreč pripravljen na vse mogoče stroške in bo vložil vse napore, da bi v svojem Fürstenstadtu ohranjal kakovost življenja in miselnost, da je vse tako kot običajno. Za kakovost življenja v preostalem imperiju pa mu ob tem ne bo kaj dosti mar.  

Moskva je ogromen Fürstenstadt. Gre za velemesto z 12,5 milijoni prebivalcev, v metropolitanski regiji pa jih živi več kot 20 milijonov, kar je približno 14% vsega prebivalstva Rusije. To ni le velemesto ogromnih dimenzij, ampak tudi ogromnih apetitov, ki izsesava vire iz celotnega imperija. Po svoji geografski legi pa je Moskva med podobno velikimi velemesti po svetu sploh anomalija v več pogledih.

Prvič: Nobeno drugo podobno veliko mesto se ne nahaja tako daleč na severu. Moskva leži severneje od najsevernejše točke Kitajske, v Severni Ameriki pa je v teh geografskih širinah le redko poseljen svet med Aljasko in severnim Labradorjem. 

Drugič: Moskva se nahaja globoko v notranjosti kontinenta in daleč stran od koriščenih vodnih poti. Od najbližjega pristanišča Sankt Peterburga je po najkrajši cestni povezavi oddaljena 700 kilometrov. Toda tovorni železniški promet med tema mestoma poteka po še veliko daljšem loku skozi mesti Vologda in Jaroslavelj, saj je najkrajša železniška povezava rezervirana za hitri potniški vlak Sapsan. Večina velemest po svetu se nahaja bodisi ob morski obali ali blizu nje (npr. São Paulo) ali pa ob dejansko koriščenih plovnih vodnih poteh (npr. Chicago). Na ta način je logistika cenejša in mesto je lažje vzdrževati. Tista redka velemesta, ki niso ne ob morski obali ne blizu nje in ne ob plovnih vodnih poteh, se nahajajo sredi zelo rodovitnih regij, kjer pridelajo veliko hrane (npr. Ciudad de México, Bogota ali Delhi) – draga logistika sicer pogosto obsoja takšna velemesta na revščino, toda zaradi obilice hrane je njihov obstoj vzdržen. V primeru Moskve pa temu ni tako.

Tretjič: Moskva se nahaja sredi slabo rodovitne regije. Tej regiji v Rusiji pravijo Nečrnozemlje, kar se nanaša na njeno neprimerno slabšo rodovitnost v primerjavi z Evrazijsko stepo, ki se nahaja precej južneje od Moskve.

Privilegirana moskovska kasta       

Glede na revščino velikega dela Rusije se zdi vzdrževanje Moskve, takšne kot je, preprosto predrago. Kljub temu, da je Moskvo zelo težko vzdrževati in prehraniti, pa Moskovčani niso smeli nikoli občutiti pomanjkanja in ga tudi med aktualno vojno z Ukrajino ne smejo. Po Galeevih besedah so ravno ti nenasitni apetiti ogromne Moskve, ki izsesava celotno Rusijo, eden glavnih razlogov za zahteve po dekolonizaciji ruskega imperija. Rusija je namreč zadnji evropski kolonialni imperij, ki še vedno obstaja. In kot takšna je sama po sebi anomalija.

Moskovska trgovina za "navadne ljudi" konec osemdesetih, ko je bil propad komunizma tik pred vrati, trgovine v sovjetskih trgovinah pa dobesedno prazne.

Tudi v vojni v Ukrajini se Rusija vede kot kolonialni imperij, ko pošilja na fronto nadpovprečno veliko pripadnikov etničnih manjšin (tj. prebivalcev kolonij) in ko npr. izjemno redko poseljena Kamčatka z drugega konca sveta v bojih v Donbasu utrpi več smrtnih žrtev kot velemesto Moskva (vir). To je namreč še eden od mnogih privilegijev Moskovčanov znotraj Rusije: namesto njih se na ukrajinskih poljih smrti borijo Dagestanci in Burjati. Ker je torej Moskva povsem odvisna od svojega statusa metropole velikanskega kolonialnega imperija, so vse politične sile v Moskvi usmerjene v sabotiranje procesa dekolonizacije Rusije.   

Kako je Rusija sploh postala ozemeljsko tako velika? Rusi so kot slovanski narod svoje ime podedovali od germanskih Nordijcev, ki so v zgodnjem srednjem veku v vzhodni Evropi vzpostavili državo, znano pod imenom Kijevska Rusija, in ji vladali, dokler ni ob mongolski invaziji v 13. stoletju ta razpadla, vladajoči razred Nordijcev pa se je medtem zlil in izginil v morju slovansko govoreče večine; podobno so tudi današnji Bolgari svoje ime podedovali od nekdanjega tujerodnega vladajočega razreda – turško govorečih Bolgarov iz Evrazijske stepe.) Na pogorišču multietnične Kijevske Rusije je nato nastalo več novih slovanskih državnih tvorb, a to so bile zelo revne dežele. Rusi takrat niso imeli dostopa do izjemno rodovitne stepe južno od reke Oke, kjer so takrat vladali stepski nomadi, ki ruskim kmetom niso dovolili, da bi se tam naseljevali in obdelovali eno najbolj rodovitnih prsti na svetu – črnozjom. Namesto tega so se Rusi morali zadovoljiti s kmetovanjem na veliko bolj skromni zemlji severno od tod. Tudi rudnih bogastev niso imeli. Imeli so sicer veliko gozdov, a je bil zaradi slabe infrastrukture masovni izvoz lesa nemogoč. Lukrativen izvoz belih sužnjev v Sredozemlje, ki je cvetel v Kijevski Rusiji, pa je prekinila mongolska invazija. Da bi pridobili sredstva za nakup orožja, so se zato takratni Rusi usmerili predvsem v izvoz krzna in lovili divje živali s kakovostnim krznom dobesedno do roba iztrebljenja. Zato so se morali v iskanju soboljev in bobrov odpravljati vse bolj proti vzhodu, v notranjost Sibirije. Z izvozom krzna je še posebej obogatel Novgorod.

Moskovska velika kneževina

Ena od srednjeveških slovanskih držav, ki so nastale na pogorišču Kijevske Rusije, pa je bila tudi Moskovska velika kneževina, ki je bila na začetku le majhna, nepomembna kneževina, ena od številnih. A je pridobila na pomenu, ko so njeni knezi začeli pobirati davke za Zlato hordo in na ta način postali premožni. Začeli so strateško kupovati posesti v okolici kneževine in širiti svoj politični vpliv proti severu. Pri tem so se kolikor mogoče izogibali večjim oboroženim konfliktom. Ekspanzija Moskovske velike kneževine je zato prej zgodba o uspešnih sovražnih prevzemih, kot pa o epskih bitkah v slogu Tolkienovega Gospodarja prstanov. Moskovski knezi so namreč v sosednjih deželah, ki so jih hoteli zavzeti, navadno raje korak za korakom širili svoj vpliv s podkupovanjem, izsiljevanjem, mehko močjo, nameščanjem svojih zastopnikov, ki so postopoma izpodrinjali zastopnike domače oblasti in tako naprej. Tako je med vzpostavitvijo dejanskega nadzora na novem ozemlju in njegovo formalno priključitvijo lahko minilo tudi célo stoletje. Na ta način je Moskva postopoma oslabila tudi bogati Novgorod, preden ga je leta 1478 dokončno zavzela. Nato se je ozemeljsko širila naprej proti severu, do obal Arktičnega oceana. 

V času Ivana Groznega (1530–1584), zadnjega moskovskega kneza in prvega vseruskega carja, je Moskva leta 1552 na jugu uničila Kazanski kanat in si s tem odprla trgovsko pot proti Bližnjemu vzhodu brez posrednikov. V istem času je tudi neka angleška pomorska odprava iskala severno trgovsko morsko pot na Daljni vzhod in pri tem priplula na južno obalo Belega morja, misleč, da je prispela na Kitajsko. Tako se je za Rusijo po srečnem naključju odprla tudi prva pomorska pot za trgovanje z Zahodom in Ivan Grozni je na obali Belega morja dal zgraditi prvo rusko pomorsko pristanišče Arhangelsk. Tako je arktični del Rusije, ki je nadziral pomorsko pot na Zahod in rečne povezave s Sibirijo, takrat postal njen gospodarsko najpomembnejši in najbogatejši del.

Peter Veliki je zgradil Sankt Peterburg, ki je bil ruska prestolnica 200 let, vse do komunistične revolucije.

Ko pa je Peter I. (1672–1725) leta 1703 v močvirnatem ustju reke Neve z velikimi stroški in za ceno mnogih človeških življenj ustanovil novo glavno rusko pristanišče Sankt Peterburg, se je začel zaton arktičnega dela Rusije. Zunanja trgovina se je prestavila na Baltik, poti v Sibirijo so se premaknile še bolj proti jugu, na pacifiški obali pa je postal glavno rusko oporišče danes malo znani Ohotsk, od koder je Rusija nato osvojila Aljasko. Ker je bila zaradi oddaljenosti komunikacija s pacifiškim delom Rusije zelo otežena, so leta 1891 začeli graditi transsibirsko železnico.

Zelo pomembno je bilo tudi vprašanje umestitve te železnice v prostor, saj so se zavedali, da bodo s tem določili prihodnjo socialno-ekonomsko podobo Sibirije in Rusije na splošno. Na koncu so se jo odločili postaviti južneje od že uveljavljene poti skozi Sibirijo, da bi tako lažje dostopali do slabše izkoriščenih virov v južni Sibiriji. To je po eni strani pomenilo zaton Tobolska, do takrat največjega in najbogatejšega mesta v Sibiriji, po drugi strani pa nesluten vzpon cele vrste mest ob novi železnici, od Samare, Čeljabinska, Novosibirska, ki pred gradnjo železnice sploh še ni obstajal, pa vse do Vladivostoka. Tako se je gospodarsko središče Rusije skozi stoletja pomikalo od subarktičnega severa vse bolj proti jugu, in se pomika še naprej, v smeri krasnodarske črnomorske obale. Medtem ko se Rusija drugje prebivalstveno krči in stara, je namreč Krasnodar danes med najhitreje rastočimi mesti v Evropi, bližnji Novorosijsk pa je že nekaj časa največje rusko pristanišče (vir). Rusija pa tako kot pred stoletji tudi danes svojo imperialno ekspanzijo financira s pomočjo izvoza surovin: nekoč je izvažala soboljevino, da je prišla do mečev in helebard, danes pa izvaža nafto in zemeljski plin, da lahko pride do zahodne tehnologije.

Koliko je dejansko Rusov v Rusiji?

Etnična podoba Rusije se danes hitro spreminja zaradi izjemno nizke rodnosti pri etničnih Rusih in posledičnega naraščanja deleža etničnih manjšin v skupnem številu prebivalstva. Uradni statistični podatki, po katerih je še vedno skoraj 80 % prebivalcev Rusije etničnih Rusov, po Galeevem mnenju niso zanesljivi. V večini regij je namreč prebivalstvo etnično zelo mešano, zato je etnična opredelitev posameznika večinoma stvar osebne izbire, ne pa rodovnika, ki lahko korenini v več različnih etničnih skupnostih hkrati.

Pri tem je ključno vprašanje, na kakšni osnovi posameznik sprejme svojo izbiro. Recimo v Tatarstanu so se pred letom 1991 zaradi višjega družbenega statusa Rusov tako rekoč vsi otroci iz mešanih zakonov odločali, da so Rusi; ker pa je po letu 1991 življenjski standard v Tatarstanu postal precej višji kot v večini drugih delov Rusije, s čimer se je spremenil tudi družbeni status Tatarov, se otroci iz mešanih zakonov zdaj tam veliko raje odločajo, da so Tatari.

Argument, da bi Rusija morala ostati ozemeljsko neokrnjnena, ker je 80 % ruska, torej zveni podobno, kot če bi rekli, da je bilo 90 % španskega imperija dejansko španskega, ker so bili vsi kastiljsko govoreči katoličani in bi zato morali za vedno ostati pod oblastjo Madrida. Za Madrid ta argument ni deloval. Pa za Pariz tudi ne, in ne za London ali Lizbono … Tudi med ruskimi kolonijami imajo nekatere pretežno belopolto prebivalstvo, druge pa so poseljene z ljudmi azijskega rasnega porekla. Vse pa bi po Galeevem mnenju morale prejeti priložnost za neodvisnost od metropole. Kajti ni mogoče pristati na to, da je namen vsega preostalega ruskega imperija le v tem, da se ga izčrpava v korist Moskve. Poleg tega je ločitev kolonij od Moskve tudi pogoj, da se Rusijo trajno vojaško oslabi in s tem občutno zmanjša grožnjo, ki jo ta predstavlja za svoje evropske sosede. Če namreč Moskva ohrani nadzor nad svojimi kolonijami, zmore preživeti težke čase in se nato ponovno vojaško okrepi.

1917, 1991, 202?

Ob tem se sicer postavlja pomembno vprašanje: Ko je leta 1917 in 1991 Rusija doživela kolaps, je začasno oslabela, a se je nato ponovno postavila na noge. Kakšne pa so danes možnosti, da se podobno spet postavi na noge, če ponovno doživi kolaps? Zdi se, da slabše kot prej. Najprej je tu demografski dejavnik: kot že rečeno, ruskega naroda je po naravni poti iz leta v leto manj (depopulacija). Naslednji dejavnik pa je ekonomski: Rusija je bila zadnja desetletja izjemno odvisna od izvoza surovin, predvsem nafte in zemeljskega plina. Toda zaloge poceni dostopne nafte in zemeljskega plina so že precej izčrpane.

Rusko pridobivanje plina in nafte se seli vse bolj na sever, na Arktiko, kjer so stroški črpanja izjemno visoki.

Kot poudarja Galeev, se skoraj vse zaloge, ki jih Rusija še ima na razpolago, nahajajo daleč na severu, v Arktiki, kjer pa stroški črpanja nafte in zemeljskega plina izjemno narastejo, s tem pa tudi odvisnost od tuje finančne in tehnološke pomoči. Koliko višji so danes v resnici stroški črpanja za Rusijo, ne vemo, ker je to državna skrivnost. Lahko pa upoštevamo ocene strokovnjakov IHS Markit (danes je to podjetje del S&P Global), ki so leta 2019 prišli do sklepa, da so stroški proizvodnje nafte v Rusiji med najvišjimi na svetu. Po njihovih ocenah so leta 2019 znašali stroški proizvodnje ruske nafte brent na kopnem 42 dolarjev, na morju pa 44 dolarjev na sod. Za primerjavo: Saudova Arabija je takrat proizvajala nafto po 17 dolarjev na sod, na mednarodnih trgih pa je znašala cena soda nafte okrog 62 dolarjev (vir). Koliko so te ocene zanesljive? Njihovo zanesljivost posredno podpira dejstvo, da je v zadnjem desetletju Rusija nenehno nižala davčna bremena na izvoz nafte in zemeljskega plina. S tem je namreč poskušala svoja naftna podjetja stroškovno obdržati nad vodo. To pa tudi pomeni, da zaradi naraščajočih stroškov črpanja upada višina zaslužka, ki ga država lahko naredi z izvozom nafte in zemeljskega plina. 

Zdi se torej, da se časovno okno za uspešno izvedbo imperialne ekspanzije Rusije v demografskem in ekonomskem smislu samo po sebi zapira. Učinkovite sankcije na izvoz zahodne tehnologije pa bi lahko to časovno okno še veliko hitreje zaprle.