Zakaj nekateri Slovenci navijajo za Rusijo? To je zame uganka. Nekaj izjemnega je pomisliti na vzporednice med tako veliko državo, kot je Ukrajina, in tako majhno državo, kot je Slovenija. Naj pojasnim. Junija 1991 je Slovenija po referendumu (plebiscitu) decembra 1990 razglasila neodvisnost. Avgusta 1991 je Ukrajina pridobila neodvisnost od Sovjetske zveze, ki je bila potrjena z referendumom decembra 1991. Obema državama so neodvisnost priznali v mednarodni skupnosti in s pogodbo. Obe državi sta članici Združenih narodov.
Vemo, da je bila Slovenija v procesu priznanja ogrožena s strani jugoslovanske armade in oblasti v Beogradu. Vemo tudi, da so skrajni nacionalisti v Beogradu spodbujali uničujočo vojaško akcijo tako proti Hrvaški kot proti Bosni in Hercegovini. Po podatkih Mednarodnega centra za pravičnost med tranzicijo (International Center for Transitional Justice) je bilo v jugoslovanskih vojnah ubitih 140.000 ljudi, verjetno pa vsaj toliko tudi ranjenih. Vemo tudi, da so skrajni nacionalisti iz Beograda poskušali ponovno ustvariti hegemonijo, ki so jo imeli v SFRJ.
Podobna situacija je očitna v Ukrajini, kjer je Putin pokazal svojo pravo podobo nacionalista in tako kot tisti v Beogradu poskuša razširiti svoj "imperij". Pot je jasna - Gruzija (Abhazija, Južna Osetija in Adžarija), Moldavija (Pridnestrje), regija Donbas in nato celotna Ukrajina. Vsi ti primeri so očitna kršitev mednarodnih sporazumov in načel.
Ni čudno, da se baltske države in države, kot sta Finska in Švedska, pridružujejo obrambni organizaciji Nato. Ni čudno, da Poljska prevzema svojo tradicionalno vlogo branilke Evrope. Ne smemo pozabiti njene junaške zmage nad boljševiško Rdečo armado v letih 1919–1920. Slovenci se seveda oziramo dlje nazaj v bitko za Dunaj proti Osmanom, ko je poljski kralj Jan III. Sobieski vodil sile, ki so prišle za pomoč, in je imel glavno poveljstvo.
Kako lahko torej Slovenci podpirajo Rusijo, ki poskuša oživiti svoj nekdanji carski imperij? Načelo, ki ga poskušajo predlagati Rusi, ni le v nasprotju z vsemi demokratičnimi pravicami ljudi, ampak je pravzaprav tudi smešno. Če bi bilo takšno načelo veljavno, bi upravičilo dejanja Beograda v jugoslovanskih vojnah in bi upravičilo vse vrste vojaških akcij. Kaj pa Avstrija, ki bi lahko zahtevala nazaj Slovenijo, ali Mehika, ki bi si povrnila Arizono, Novo Mehiko, Kalifornijo in Teksas? Ali Nizozemska, ki bi si povrnila Indonezijo, ali Francija, ki bi hotela nazaj Alžirijo, da ne omenjam Združenega kraljestva, ki bi zahtevalo najrazličnejša ozemlja po vsem svetu ... Civilizirane države ponujajo demokratične referendume za ločitev, kot je Kanada s Quebecom, ali Združeno kraljestvo s Škotsko in Severno Irsko, ali Sudan z Južnim Sudanom, ali v primeru Islandije sporazumno ločitev od Danske.
Druge države, zlasti Španija, niso dovolile pravne ločitve enega od svojih sestavnih delov. Vendar je to povsem drugačna situacija kot v primeru države, ki se je dogovorila za demokratično ločitev in potem leta kasneje poskuša obrniti situacijo proti volji ločenega dela. Bi bili tisti v Sloveniji, ki so naklonjeni Rusiji, enako naklonjeni poskusu Beograda, da ponovno prevzame nadzor nad Hrvaško in Slovenijo?
Rusofili v Sloveniji, ki so nenadoma odkrili Rusko kapelico nad Kranjsko Goro in na Gorenjsko na spominsko slovesnost pripeljali ljudi, kot sta Putin in Lavrov, so bili na začetku dobronamerni, četudi naivni, ko je svet upal, da se bo Rusija popolnoma vključila v sistem svobodnega sveta. Domačini so že takrat mrmrali, da so se stari komunisti, ki 45 let niso storili ničesar za zaščito kapelice (za razliko od domačinov), nenadoma pojavili, da bi se poklonili v plazu pod Vršičem umrlim vojakom med prvo svetovno vojno. Ob prisotnosti najvišjih ruskih politikov in cerkvenih ljudi nihče ni niti omenil, da je bil dobršen delež mrtvih vojakov pravzaprav Ukrajincev in tudi drugih Nerusov.
Ali glede na sedanjo rusko agresijo ni morda prišel čas, da na naslednji spominski slovesnosti sodelujejo tudi predstavniki Ukrajine in drugih sodobnih držav?