Ko smo na portalu+ pred šestimi leti, maja 2016, objavili hommage Ivu Hvalici ob njegovi 80-letnici, je bil portretiranec v odlični formi in tako kot (skoraj) vsak dan se je tudi takrat povzpel na 646 metrov visoki Škabrijel nad domačim Solkanom, čigar predmestje, kot je pravil Ivo, je Nova Gorica. Ravno Škabrijel, kjer so med prvo svetovno vojno potekale hude bitke, je postal nekakšen ritual v življenju Iva Hvalice, ki so ga najtežje bitke čakale po koncu politične kariere leta 2001. Na nek način je bil žrtev znotrajstrankarskega obračuna v SDS, po drugi strani pa ga je prizadevna in iskrena parlamentarna drža, ki jo je izoblikoval v dveh poslanskih mandatih (1992-1996, 1996-2000), drago stala, kajti ko so se po njegovi politični in siceršnji upokojitvi spravili nanj, so to storili brezobzirno, brutalno in na ponižujoč način. Tista leta so bila za Iva težka in kot je sam kasneje večkrat dejal, ni šlo samo za to, da mu v bizarnih sodnih postopkih poberejo vse premoženje in ga spravijo v bankrot, ampak je šlo zlasti za to, da ga sistem demonstrativno zmelje in pripelje do (roba) norosti. Kalvarija je trajala več let, a se je na koncu srečno končala, saj je slovensko sodstvo vsaj v tem primeru odločilo pravično in pošteno.

Škabrijel mu je pomagal, da je ostal v telesni in duševni kondiciji v tistih časih. In ko se je po nekaj letih hudih bitk, v katerih mu stranka, ki jo je konec osemdesetih pomagal soustvarjati, ni stala ob strani, naposled le pobral in znova dvignil, je navada ostala. Skoraj vsak dan, poleti in pozimi, spomladi ali jeseni, je Ivo zjutraj odšel na svojo "sveto goro", dejansko poimenovano po nadangelu Gabrijelu. V množici agencijskih "novic" o smrti Iva Hvalice tega podatka ne boste zasledili, kot ne boste izvedeli še nekaj ključnih podatkov iz njegovega življenja, pomembnih za razumevanje njegove politične poti, ki se je končala mnogo prezgodaj. Končala pa se je zato, ker razumevanje parlamentarizma, kakršnega je poskušal kot (opozicijski) poslanec uveljavljati Hvalica, ni bilo skladno s pojmovanjem skupščinskega glasovanja v Državnem zboru, kar je bilo po volji vseh slovenskih političnih strank, levih in desnih. Na tem mestu in z vso resnostjo velja izpostaviti žalostno dejstvo, in sicer da nihče v slovenski politiki ni navdušen nad poslanci, kakršen je bil Ivo. Poslanci, ki so dejansko predstavniki vsega ljudstva, ki so neodvisni in samostojni, ki ne prejemajo nikakršnih navodil od svojih strankarskih, partijskih šefov, ki razpravljajo več kot tri minute, če je to potrebno in ki so pri svojem delu transparentni in med ljudmi vzbujajo občutek zaupanja. To so poslanci, ki jih ljudje poznajo. Ki jih spremljajo pri njihovem delu in se k njim obračajo s predlogi, prošnjami, kritikami ali pohvalami.

Podatek, ki so ga mediji omenili v zvezi s pokojnikom, namreč da je nosilec rekorda v najdaljšem govoru v zgodovini slovenskega parlamentarizma, ko je med razpravo o privzatizaciji neprekinjeno govoril skoraj štiri ure, ni impresiven samo zaradi trajanja govora, čeprav govoriti 240 minut "na pamet" zagotovo ni mačji kašelj; podatek je namreč veliko bolj pomenljiv, ker je aktualna poslovniška omejitev replik (in siceršnjih nastopov) v Državnem zboru 3 minute. Tri minute. 180 sekund.

To je tisti absurd, katerega ljudje, ki niso doživeli prvih, dejansko demokratičnih let slovenskega parlamentarizma, nikoli ne bodo razumeli. Ivo ni le razumel bistva parlamentarizma, ki je v italijanskem glagolu parlare, torej v govorjenju, saj to nadomešča primitivizem in kaos ulice, pač pa je bil tudi eden njegovih ključnih gradnikov. Gradbenik po osnovni izobrazbi je gradil nekaj, kar je politična elita, prežeta s partijsko logiko, kasneje zravnala z zemljo. Kakšen parlamentarizem neki, lepo vas prosim! Parlament je prostor, kjer se potrjujejo zakoni. Parlament ni prostor za (dolge) razprave, kjer se "poslanci spet prepirajo".

Ta neumna, škodljiva sintagma, češ da je parlament kraj, kjer je "poslanci spet prepirajo", je bila sicer pogruntavščina medijev, česar jim ne smemo nikoli odpustiti. Kajti poleg politične elite obeh barv so bili prav mediji tisti, ki so najbolj zaslužni, da smo na Slovenskem pokopali parlamentarno demokracijo.

To so tista dejstva, ki so po mojem ključna za razumevanje dejanske vloge Iva Hvalice pri rojstvu parlamentarizma pri nas. Moj prvi spomin nanj sicer sega v čas študija, ko smo na Pravni fakulteti uprizarjali simulacijo zakonodajnega postopka v Državnem zboru, ki tistihmal še ni bil deležen prenove osrednje "skupščinske" dvorane. Naneslo je, da sem v žrebu dobil njegovo "identiteto" in zasedel njegov poslanski sedež; enega izmed zgolj štirih, ki jih je v sklicu 1992-1996 imela tedanja SDSS. Ko so nas novinarji spraševali, kako je biti poslanec in "simulirati" parlamentarni proces, sem dejal, da so stoli slabi, neudobni in da me že vse dopoldne boli glava. Naslednji dan je na naslovnici Dnevnika, v desnem okvirčku zgoraj, izšla moja slika z izjavo, citiram po spominu: "Simuliram poslanca Iva Hvalico. Njegov sedež seva tako negativno energijo, da me že vse dopoldne boli glava."

Posledici tega "nesporazuma" - v bistvu pa najbrž kar namerne manipulacija Dnevnika, ki Hvalice ni posebej ljubil v tistih časih - sta bili dve: nejevoljni profesor Igor Kavčič me je zjutraj takoj poslal k poslancu in mi zabičal, naj se mu opravičim, če sem to res rekel. Obenem pa me je Dnevnikova pobalinska medijska manipulacija prepričala, da mogoče ne bi bil javni tožilec, temveč raje novinar, ki bi svoje delo opravljal bolje od Petanovih manipulantov. 

Pri poslancu, čigar "sedež sega negativno energijo", sem se potem seveda nemudoma oglasil in mu pojasnil, za kaj je v resnici šlo. Incident, ki je vzbudil nekaj smeha in dobro voljo, je kriv, da sva z Ivom postala prijatelja, čeprav sva zadnja leta zaradi različnih razlogov redkeje komunicirala. Nazadnje lani decembra, ko sem upal, da se bom oglasil pri njemu v Solkanu po koncu sestanka z Robertom Golobom. Žal mi je zmanjkalo časa za Iva, tako da sva imela zadnjih nekaj stikov le po telefonu. Dokler nisem sinoči izvedel za žalostno novico, sem še kar upal, da se bova ob prvi priložnosti spet dobila "čez mejo", v kraju s posebno energijo, v restavraciji Alla Dama Bianca v Devinu, kamor je včasih Ivo zelo rad zahajal ...

Po prisilni politični upokojitvi je Ivo napisal knjigo Zadnja replika. Večkrat sem ga previdno nagovarjal, naj napiše še nadaljevanje, v kateri bo z lucidnostjo zunanjega opazovalca popisal politično dogajanje v zadnjem desetletju ali dveh. Do zamisli je bil zadržan, morda je imel občutek, da je svoje že povedal in da ena replika zadostuje. Ivo pa je bil v vseh pogledih preveč pristen parlamentarec, da bi si vzel besedo dvakrat.

Dragi Ivo, miza na terasi Bele gospe v miniaturnem devinskem pristanišču, kjer poleti diši po borovcih, te bo vedno čakala.

DEJAN STEINBUCH