Poslovil se je prijatelj. Teden dni pred nedeljsko žalostno vestjo sva se zadnjič slišala. S tresočim glasom se je javil, rekoč, da bo poklical nazaj po kosilu. Nazaj me je potem poklicala soproga Gracijana in sporočila: "Ivo se poslavlja ..."

Odšel je velikan slovenske parlamentarne scene, velemojster retorike iz poslanskih klopi, predvsem pa velik domoljub in neomajno zaprisežen demokrat. Obiskovalcem in mladim je vedno znova ponavljal misel goriškega rojaka, da demokracija nikoli ni optimalno doseženo stanje, ampak je potrebna stalnega izpopolnjevanja. Zaradi teh vrlin in z njim zelo skladnih vrednot sem vesel, da so se najine poti prekrižale v letu 1996 in se je med nama spletlo pristno prijateljstvo, ohranjeno vse do njegovega slovesa in da ga niso skrhali nobeni vmesni dogodki.  

Zbliževala naju je tudi velika ljubezen do obema zelo ljubega pesnika Simona Gregorčiča. Ivo ga je iz rojstnega Kanala, z desnega brega "bistre hčere planin, brdke" Soče pozdravljal v Vrsno in na pokopališče pod vasjo na levem bregu reke. Svežina in lahkoten tek njune Soče sta se odsevala v njegovi duši, temperamentu in kristalno čistih mislih. Velikokrat sva omenjala Gregorčičeve verze, njegove preroške misli kot je napoved "tod sekla bridka bodo jekla in Soča, ti mi boš krvava tekla", ki so se tako tragično uresničile ob njuni ljubljeni Soči in so zaznamovale tudi njegovo družino, z izselitvijo mamine družine, z opustošenjem pa njegovo sveto goro zadnjih let, Škabrijel. Prav na Škabrijelu je z vsakodnevnim pohodom nabral novih moči, da je prestal poskus brutalnega eksistenčnega uničenja s strani sodne instance, zato ker se je z dušo in telesom boril proti zlu korupcije. Zaupal mi je, da so ga takrat obhajale zelo mračne misli, kako opozoriti na v nebo vpijočo krivico. 

Ivo se je v prelomnih časih demokratizacije in snovanja samostojne Slovenije z žarom in neomajnim patriotizmom odzval na drug Gregorčičev poziv: "Le vstani, uborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je vstajenja dan". Vstajenja dan Slovenije in Slovencev je Ivo od samega začetka Socialdemokratske zveze snoval skupaj s Francetom Tomšičem in mojim velikim sosedom dr. Jožetom Pučnikom, postal je njegov najtesnejši soborec v stranki in pozneje v Državnem zboru. To je bila nevidna vez, takrat se še nisva poznala, bila pa sva v isti stranki in se borila za iste ideale in vrednote.

Ivo Hvalica je bil tudi veliki mojster govorjene besede, preziral pa je brane, od tretjih oseb napisane razprave. Nas poslance je spodbujal  k spontani, argumentirani razpravi in prepričan sem, da je bil vzornik tudi marsikateremu poslancu konkurenčne opcije. Bil je častilec slovenskega jezika. Pogosto je omenil, kako je kot majhen deček pred Otonom Župančičem recitiral njegovo pesem in pesnika navdušil. In kot se je Župančič spraševal "Veš poet svoj dolg?", se je Ivo spraševal, "Veš poslan'c svoj dolg?". In si je kot pesnik odgovarjal: "Vem poslan'c svoj dolg, v prsih tu me žge, bom zavijal kot volk … "

In jaz dodajam - in se je kot lev boril za svoje ljudi! Boj Iva Hvalice je končan, izbojeval je številne zmage. Oplemenitil je svoj narod in mu zapustil neizbrisno sled.

Jože Jerovšek je nekdanji politik in dolgoletni poslanec Državnega zbora (1996-2014).