Pogreb političnega nasprotnika je lakmusov papir človeške taktnosti, obzirnosti in bontona. V zgodovini je morda čudne, sumljive smrti umrlo kup pomembnih osebnosti, pa so bili vseeno deležni častnega pogreba z vsem pompom. Pravijo, da je vsak "normalen" diktator svojemu pokojnemu rivalu, resničnemu ali namišljenemu, priredil spodoben državniški pogreb. Več kot je bilo vencev in gardistov, večja je bila verjetnost, da smrt ni bila povsem naključna.

Takšno je bilo pač 20. stoletje, politika je bila kljub vsemu še gentlemanska, vsaj za javnost. Zato naj tisti, ki Putinu očitajo, da ni prišel na pogreb Mihaila Gorbačova, ne spregledajo, da se je od njega pred tem vseeno poslovil v bolnišnici, kjer je umrl, ruska oblast pa je pogrebu dala nekaj uradnega ceremoniala. Gorbačov je bil ne glede na svoj politični in osebni renome po letu 1991 zgodovinska oseba, zadnji voditelj Sovjetske zveze, kot tudi Varšavskega pakta in celotnega vzhodnega bloka. Poleg tega je bil tudi demokrat, kar je za Rusijo na ravni božjega čudeža, kajti ta dežela je imela ob Gorbačovu v vsej svoji večstoletni zgodovini samo še enega demokrata, morda sicer pogojno rečeno demokrata, a še vseeno relativnega demokrata, namreč Borisa Jelcina.

Vsi drugi ruski ali sovjetski voditelji so bili avtokrati, diktatorji ali morilci. Putinova obsedenost z renovatio imperii, ki jo je februarska vojna napoved Ukrajini dokončno formalizirala, je direktna negacija Gorbijeve perestrojke in glasnosti, ki sta ob kasnejšem ekonomskem kolapsu privedli do razpada sistema in imperija; komunizem kot družbeno-ekonomski sistem se je enostavno izčrpal, ker mu je zmanjkalo denarja in motivacije, na drugi strani pa je konec komunistične diktature prebudil nacionalne težnje v Sovjetski zvezi, ki je razpadla skoraj sočasno z Jugoslavijo. Za Putina, ki je ta zgodovinski čas doživljal kot uslužbenec KGB, je bil klavrn konec ZSSR travmatičen, zato njegova pripomba, da je bila zanj največja katastrofa 20. stoletja propad Sovjetske zveze, niti ni presenetljiva.

Pogreb političnega nasprotnika je lakmusov papir človeške taktnosti, obzirnosti in bontona.

Mihail Gorbačov je bil po mnenju Putina in večine opranoglavih Rusov glavni krivec za to. Zato Putina ni bilo na pogrebno slovesnost, čeprav se je pred tem pokojniku vseeno poklonil z obiskom bolnišnice, kjer je položil rdeče vrtinice ob njegovi odprti krsti. S tem je pokazal odnos države oziroma oblasti do nekdanjega predsednika.

+++

Pogreb Iva Hvalice, ki je bil med leti 1992-2000 bržkone najbolj prepoznaven obraz Državnega zbora in nekakšen zvočnik parlamentarizma na Slovenskem, je razkril, da za razliko od Rusije, kjer celo avtokratski predsednik izkaže nekaj spoštovanja pokojniku, o katerem zagotovo ni imel dobrega mnenja, Slovenija ni država niti nič ne kaže, da bo kmalu to postala. Odnos oblasti in državnega aparata namreč potrjuje bojazni, da pri nas nihče ne spoštuje temeljnih načel politične kulture in (družbene) etike. Če umre nekdanji poslanec, minister ali drug visok javni funkcionar, se spodobi, da je njegov pogreb deležen vsaj minimalnega spoštovanja in spomina predstavnikov oblasti, četudi je ima to v rokah druga stranka ali drug politični pol. Toda pri Hvalici niti tega ne moremo izpostaviti, kajti po umiku iz stranke (SDS) in politike bi ga težko uvrstili na eno ali drugo stran. Njegov konflikt z Janezom Janšo, ki bo prihodnje leto 30 let predsednik nekdanje socialdemokratske stranke, kaže na vse razsežnosti damnatio memoriae, izbrisa iz spomina strankarske zavesti.

Za razliko od Putina se Janša v nobeni obliki ni oglasil ob smrti svojega starega in dolgoletnega strankarskega tovariša, poslanca in celo nekaj časa podpredsednika stranke. Janše na pogrebu Hvalice ni bilo; še huje, na pogrebu se ni prikazal niti noben drug aktualni poslanec ali predstavnik oblasti, kaj šele funkcionar stranke, ki jo je Hvalica pomagal ustanavljati. Kot zapisano uvodoma: čast države - ne pa tudi stranke SDS ali Državnega zbora kot institucije! - je rešil Matej Arčon, bivši župan Nove Gorice in Golobov minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Ne gre torej le za vprašanje osebnih zamer, frustracij ali sovraštva. Putin je zagotovo preziral Gorbačova, ampak Rusija kot država je ne glede zmogla nekaj osnovnih pietetnih gest. Na drugi strani Janša ni mogel iz svoje kože in njegov molk je bil tokrat resnično pomenljiv. Včasih tišina dejansko pove več kot tisoč besed.

Moraliziranje prepuščam drugim, nenazadnje bodo naši spletni komentatorji tudi tokrat prišli na svoj račun. Kakšen je Putin, vsaj približno vemo ali ugibamo. Pri Janši smo subjektivnejši, saj gre vseeno za nekoga, ki nam je bližji zaradi svojega porekla, kariere in vloge v slovenski družbi in politiki. Vendar si ne gre delati utvar. Za razliko do Gorbačova, ki je bil vseeno blag, pravzaprav dober človek, za politika nedvomno predober, sta Putin in Janša brezobzirna. Putin je precej na boljšem, saj se mu ni treba pretvarjati, da je demokrat in da verjame v demokracijo. Janša ima to smolo, da mora krotiti svoj ego in vsaj približno spoštovati proceduro, pa naj gre za kadrovanje, zakonodajni proces, referendume ali - konec koncev - osnovno človeško pieteto do pokojnika.

+++

Naj končam z anekdoto, ki potrjuje, da so pogrebi (bivših) politikov vedno posebne vrste dogodek; opazovalci pozorno opazujejo prisotne politike, njihovo obrazno mimiko, gestikulacijo, in seveda tudi to, s kom so skupaj, s kom se na pogrebu pogovarjajo in si šepetajo, pozornim opazovalcem pa ne uide ni to, kdo na pogrebu manjka in pri tem ločijo med tistimi, ki so svojo odsotnost opravičili in poslali cvetje ali venec, ter tistimi, ki niti tega niso naredili. 

Človeka najbolj ponižaš, če mu odrečeš pravico do obstoja, zanikaš njegovo eksistenco.

Avgusta 2011 sva se z Ivom Hvalico udeležila pogreba Andreja Bajuka na ljubljanskih Žalah. Bilo je tako vroče popoldne, da sta padla skupaj celo gardista Slovenske vojske, prisoten pa je bil takorekoč ves slovenski politični vrh s takratnim premierjem Pahorjem, predsednikom Državnega zbora Gantarjem in predsednikom republike. Tam je bil tudi Janša. Z Ivom sva stala nekoliko v ozadju, da sva imela vsaj nekaj sence, saj je bilo peklensko vroče, dobesedno sem čutil, kako mi pod srajico po sredini hrbta kaplja znoj. Poslanci SDS, ki so prihajali med množico, ki se je zbrala pred mrliško vežico, so seveda opazili svojega nekdanjega poslanskega kolega in strankarskega tovariša, vendar tega niso z ničemer pokazali. Nihče si ga ni upal opazneje pozdraviti, kaj šele da bi prišel bližje in se rokoval z njim. Vseeno so nekateri zmogli vsaj toliko poguma, kajti ves čas je nad njimi bdelo sokolje oko njihovega šefa, da so Ivu pokimali in mu dali vedeti, da so ga opazili in da ga ne sramujejo pozdraviti.

Med pogrebnim obredom nama ni prišel bližje nihče iz njihove poslanske skupine, kajti nihče si ni upal zameriti šefu, ki naju je ob prihodu na hitro oplazil s pogledom, vendar tudi on Hvalici ni namenil pozdrava. Janša je na Bajukov pogreb prišel v kontekstu, ki ga bodo poznavalci zakulisnih spletk razumeli, če namignem, da je bila ta udeležba v marsičem na podobnem nivoju kot Putinov obisk bolnišnice, v kateri je umrl Gorbačov.

Takrat sem se šele počasi zavedel, kaj pomeni popolna komunikacijska blokada, ignoranca. Človeka najbolj ponižaš, da mu odrekaš pravico do obstoja. Če zanikaš njegovo eksistenco. Če greš mimo njega, kot da ne obstaja. Kot da ga ni. In ko ta nemo, ta nihče umre, se ne zmeniš za to.