Vojna med Rusijo in Ukrajino je vojna med dvema hitro starajočima se narodoma, ki jima obema akutno primanjkuje mladine. V tem si sicer delita usodo z veliko večino drugih evropskih narodov. Toda če je imela Ukrajina leta 1993 še okrog 52 milijonov prebivalcev, jih je od takrat naprej zaradi višje umrljivosti od rodnosti in zaradi množičnega izseljevanja vsako leto izgubila za več kot eno Ljubljano (vir). Tako jih je v začetku leta 2022 imela, če ne upoštevamo Krima, po ocenah le še okrog 41 milijonov; (vir) če pa ne upoštevamo niti Donecka in Luganska, pa še 6 milijonov prebivalcev manj, torej 35 milijonov. Od začetka ruske invazije 24. februarja 2022 do danes se je po podatkih Združenih narodov v različnih državah Evrope znašlo še dobrih 7 milijonov ukrajinskih beguncev (vir). To pomeni, da je ta hip v Ukrajni manj kot 30 milijonov prebivalcev.

Na drugi strani je tudi etničnih Rusov vsako leto manj, negativni prirastek znaša več kot dve Ljubljani. Na ta način se precej hitro zmanjšuje delež Rusov v skupnem številu prebivalcev Rusije, kar bo nedvomno pomembno zaznamovalo prihodnost te države. Seveda bodo posledice vojne v demografskem smislu strahotne predvsem za napadeno državo, Ukrajino. Ostaja tudi neznanka, koliko od omenjenih sedmih milijonov beguncev se po koncu vojne ne bo več vrnilo v domovino. V materialnem smislu pa bi bile lahko posledice vojne že do zdaj precej hujše, če Ukrajina ne bi razpolagala s protiletalsko obrambo. Rusija bi namreč z veseljem pošiljala nad ukrajinska mesta svoje bombnike, da bi jih ti ravnali z zemljo, kot je pred tem to počela v Siriji ali Čečeniji, a je zaradi učinkovite ukrajinske protiletalske obrambe to zdaj zanjo preveč tvegano.

"Ruska vojska in Skupina Wagner za svoje urjenje koristita vojaško vadišče v Mulinu vzhodno od Moskve, ki je edino sodobno rusko vojaško vadišče. Leta 2021 je na njem ruska vojska izpeljala neposredne priprave na invazijo na Ukrajino. Vadišče v Mulinu je postavilo nemško podjetje Rheinmetall."

Znano je tudi, da ima Rusija poleg tega težave pri zagotavljanju novih vojakov. Splošno mobilizacijo vseh moških v starosti 18–60 let izvaja le v t.i. Donecki in Luganski ljudski republiki, ker ti dve formalno nista del Rusije, in pa v vsakem na novo osvojenem mestu v Donbasu, kjer zajete ukrajinske državljane nato pošilja kot topovsko hrano nad utrjene ukrajinske položaje. Dobesedno jih prisilno pošiljajo v napade v slogu prve svetovne vojne, in sicer z orožjem, ki je bilo v rabi v drugi svetovni vojni. Tega zločinskega početja Rusije na okupiranih ukrajinskih ozemljih zahodni NVO-ji začuda ne komentirajo.

Ruska vojska in plačanci

V Rusiji je splošno mobilizacijo danes zelo težko in zelo tvegano izvesti. Vojaška doktrina sodobne Rusije namreč ni naklonjena možnosti splošne mobilizacije. Zaradi varčevanja je država prenehala vzdrževati drago infrastrukturo iz sovjetskih časov za primer splošne mobilizacije in jo je v minulih letih sistematično odstranila. Če bi torej Kremelj danes razglasil splošno mobilizacijo, bi imel z njeno izvedbo velike težave. V največjih ruskih logističnih središčih bi se nenadoma neprostovoljno zbrale ogromne množice oboroženih, a nemotiviranih nabornikov. Posebej v Moskvi, ki je daleč najpomembnejše prometno vozlišče v Rusiji, saj skozi njo potekajo skoraj vse pomembne cestne, letalske in predvsem železniške povezave s severa proti jugu, z vzhoda proti zahodu.

Takšna izjemna koncentracija oboroženih, nemotiviranih ljudi, ki bi obtičali v Moskvi na svoji poti v ukrajinsko mesoreznico, bi predstavljala precejšnje tveganje za režim, saj bi se te nezadovoljne, oborožene množice nahajale v neposredni bližini Kremlja in bi bile tudi neposredno zainteresirane za strmoglavljenje režima. Splošna mobilizacija v Rusiji je torej scenarij za prevrat – pravzaprav edini možni scenarij za prevrat, saj so drugače možnosti za njegovo izvedbo v takšnih razmerah skoraj nične.

Da se Rusi bolj kot na tehnologijo zanašajo na puške, granate in primitivne rakete iz časov II. svetovne vojne, dokazuje vojaško sodelovanje s Severno Korejo in napoved uvoza velikih količin zastarelega orožja.

Ker je torej splošna mobilizacija za Putinov režim preveč tvegana, se ji ta izogiba, po drugi strani pa poskuša k podpisu pogodbe za vstop v rusko vojsko zvabiti čim več revežev iz provinc, in sicer s ponujanjem za tamkajšnje razmere zelo dobrih zaslužkov. A za zaposlitev v vojski in nato odhod na ukrajinska polja smrti se jih kljub temu odloči precej manj, kot bi si jih v Kremlju želeli. Tako so ruske oblasti že kmalu po začetku invazije poskušale novačiti nove vojake tudi med gastarbajterji iz Centralne Azije, v Sankt Peterburgu pa so nedavno oblasti nekega mestnega okrožja poskušale novačiti celo v lokalnem zavetišču za brezdomce (vir).

"Jevgenij Prigožin, vodja Skupine Wagner, za popolnitev vrst svoje organizacije sistematično novači plačance po ruskih zaporih, pri čemer posebej nagovarja obsojene morilce in oborožene roparje."

Vojaške obveznike na služenju vojaškega roka poveljujoči častniki pogosto poskušajo na ta ali oni način preprosto prisiliti k podpisu pogodbe za zaposlitev v ruski vojski, ki je sicer znana po tem, da so razmere in medsebojni odnosi v njej izjemno brutalni. Jevgenij Prigožin, vodja Skupine Wagner, za popolnitev vrst svoje organizacije sistematično novači nove plačance kar po ruskih zaporih, pri čemer posebej nagovarja tiste zapornike, ki so bili obsojeni zaradi umora ali oboroženega ropa (vir).

Tu dodajmo, da je zloglasna Skupina Wagner, ki ji v vojaškem žargonu zaradi njenega imena pravijo "orkester", njenim pripadnikom pa "glasbeniki", le najbolj znana izmed več zasebnih vojaških podjetij oz. paravojaških organizacij, ki se udeležujejo bojev v Ukrajini na ruski strani. Za te ruske paravojaške formacije je na splošno značilno, da je med njimi zelo razširjena raba nacistične simbolike in sploh občudovanje nacionalsocializma. Nenazadnje je bil tudi Richard Wagner najljubši Hitlerjev skladatelj. 

Tako redna ruska vojska kot plačanci Skupine Wagner za svoje urjenje koristijo najnovejše rusko vojaško vadišče v Mulinu, ki se nahaja vzhodno od Moskve, v Niženovgorodski oblasti. To je edino sodobno vojaško vadišče, ki ga premore Rusija in leta 2021 je na njem ruska vojska izpeljala neposredne priprave na invazijo na Ukrajino (vir). Vadišče v Mulinu je Rusiji postavilo nemško podjetje Rheinmetall, ki se je pri njegovi zasnovi zgledovalo po vojaškem vadišču Bundeswehra v Altmarku, zato je primerljivo s sodobnimi vadišči zveze NATO.

Umazani posli nemškega Rheinmetalla ...

Ko je Rheinmetall leta 2011 podpisal pogodbo za njegovo gradnjo, je upal, da bo to šele prvo od serije velikih naročil Rusije pri nemški oborožitveni industriji (vir). Takratni ruski obrambni minister Serdjukov je bil namreč zelo naklonjen uvozu zahodne oborožitvene tehnologije, s čimer si je nakopal jezo ruskega vojaško-industrijskega lobija, predvsem Sergeja Čemezova, direktorja korporacije Rostec, kar je Serdjukova na koncu leta 2012 stalo ministrskega položaja.

"Nemški Rheinmetall je le eno od številnih zahodnih podjetij, ki so v minulih dveh desetletjih pomagala Putinu zgraditi njegov vojaški stroj."

Ko je leta 2014 Rusija anektirala Krim in začela vojno v Donbasu, se je Rheinmetall zaradi sankcij Evropske unije sicer moral formalno umakniti iz tega posla, toda tatarski novinar Kamil Galeev dokumentirano dokazuje, da se je posel v Mulinu za to nemško podjetje nadaljeval tudi po tem letu, in sicer preko ruskega posredniškega podjetja, ki se je oskrbovalo pri Rheinmetallu (vir). Po razkriti dokumentaciji naj bi Rheinmetall zadnje pošiljke opreme dostavljal v Mulino še leta 2019, kar pomeni, da je bil pri tem projektu dejansko zvesto zraven tako rekoč do konca njegove gradnje leta 2020.  

Nemški Rheinmetall je le eno od številnih zahodnih podjetij, ki so v minulih dveh desetletjih pomagala Putinu zgraditi njegov vojaški stroj. Pri tem ne gre le za podjetja neposredno iz oborožitvenega sektorja, temveč za vsa podjetja, ki so prodajala Rusiji izdelke zahodne tehnologije, ki se lahko uporabljajo tako v civilne kot v vojaške namene. Ruska oborožitvena industrija po Galeevih besedah večinoma uporablja izdelke nemške strojne industrije in nemško programsko opremo. Večino softvera, ki ga v svoji proizvodnji uporablja ruska oborožitvena industrija, zagotavljata predvsem Siemens in Heidenhain. Če bi na Zahodu dosegli, da bi zgolj ti dve podjetji izklopili svojo programsko opremo, ki je v rabi v ruski oborožitveni industriji, bi Putinovemu vojaškemu stroju zadali izjemen udarec. Da je kaj takšnega načeloma možno izvesti, je leta 2019 pokazal primer avstrijskega podjetja LMF, ko je to preprosto preko satelita izklopilo svoje kompresorje, ki so bili v rabi pri Gazpromu in jih s tem na en mah naredilo neuporabne (vir).

... a sezam umazanih zahodnih podjetij je dolg

Skoraj vsi CNC stroji, ki so v rabi v Rusiji, so uvoženi iz Zahoda, večinoma iz Nemčije, pa tudi iz Japonske. Poleg nemških obdelovalnih strojev, ki jih je največ, v ruski oborožitveni industriji sicer uporabljajo tudi italijanske, švicarske, avstrijske in češke. Zelo pomembni so tudi švedski instrumenti za natančno rezanje kovin, nemške rezalne tekočine (Zet-Chemie), pa tudi razni preprostejši izdelki strojne industrije, kot so kroglični vijaki, ležaji, vretena ipd. Vse to so za rusko oborožitveno industrijo ključni izdelki zahodne tehnologije, ki jih Rusija uvaža iz Zahodne Evrope in brez njih Putin svojega vojaškega stroja ne more ohranjati v pogonu. Rusija je v minulih letih na teh tehnoloških področjih sicer poskušala postati bolj samozadostna, a ji to ni uspelo. Tudi Kitajska ni v stanju, da bi lahko nadomestila takšen izpad evropskih dobaviteljev. 

Zahodne sankcije so žal porozne in izvažanje omenjene ključne zahodne tehnologije v Rusijo se nadaljuje tudi po februarski invaziji na Ukrajino. Tihotapljenje te tehnologije v Rusijo naj bi bilo po Galeevih besedah praviloma organizirano na presenetljivo preprost način, običajno z zgolj enim samim posredniškim podjetjem. Tako kot v primeru Rheinmetalla. V zadnjem času se je recimo zelo okrepil izvoz Turčije v Rusijo in pojavlja se sum, da Turčija služi kot ena od posrednic oziroma tihotapskih središč za dostavljanje omenjene zahodnoevropske tehnologije kupcem znotraj ruske oborožitvene industrije.

Ruska vojska v Ukrajino najraje pošilja nabornike iz revnih provinc, ki niso etnični Rusi, plačance iz zasebnih armad, kakršna je Skupina Wagner, imeovana po Hitlerjevemu najljubšemu skladatelju.

Pri proizvodnji svojih t.i. naprednih oborožitvenih sistemov je ruska oborožitvena industrija povsem odvisna od uvoza nekaterih ključnih elektronskih komponent, kot so satelitski navigacijski sistemi. Raziskovalci britanske organizacije Conflict Armament Research so zadnje mesece med terenskim delom v Ukrajini odkrili, da ruska vojska v svojih vojaških helikopterjih, brezpilotnih letalih in raketnih izstrelkih ter sploh v svoji komunikacijski in navigacijski opremi dosledno uporablja uvožene elektronske komponente (vir).

Putin je odvisen od zahodne elektronike

Do septembra so raziskovalci Conflict Armament Research v ruskih orožjih in vojaški opremi, ki so jih preverili, identificirali kar 144 neruskih proizvajalcev elektronskih komponent. Veliko teh komponent je bilo proizvedenih po letu 2014, nekatere celo leta 2021. Pri tem gre tako za zahodnoevropska, ameriška kot tudi za azijska podjetja. Odkrili so tudi, da ruska oborožitvena industrija v različnih oborožitvenih sistemih uporablja celo enake sklope elektronskih komponent, kar pomeni, da bi bilo mogoče rusko proizvodnjo naprednih oborožitvenih sistemov zelo preprosto spraviti na kolena, če bi Rusiji zgolj onemogočili dostop do teh komponent. Zato je ključnega pomena, da se razkrijejo trgovske poti in posredniki, preko katerih te komponente pristanejo v ruski oborožitveni industriji.

"Spor z Zahodom bo torej tudi Rusijo v gospodarskem smislu zelo drago stal, a je to za Kremelj manj pomembno od škode, ki jo bo ob tem prizadejal denarnicam zahodnih potrošnikov."

Račun za to, da nismo že prej uspeli ustaviti Putinovega vojaškega stroja z dovolj učinkovitimi sankcijami na izvoz zahodne industrijske opreme in elektronskih komponent, bomo zdaj prejeli ob začetku letošnje kurilne sezone in z recesijo, ki se napoveduje. Toda tako kot je Evropska unija odvisna od uvoza ruskih fosilnih goriv, je tudi Rusija odvisna od izvoza fosilnih goriv na evropski trg. Rusija namreč nikakor ne razpolaga z vsaj približno zadostno infrastrukturo, ki bi ji omogočala, da bi se lahko nenadno preusmerila na trge v drugih delih sveta in s tem kolikor toliko nadomestila izpad dohodka od izvoza v EU.

Tudi za pospešeni izvoz fosilnih goriv na Kitajsko bi najprej morala v zadostnem obsegu zgraditi izjemno drago infrastrukturo. Poleg tega bo v tem primeru povsem odvisna od kitajskega diktiranja cen, ki bodo v vsakem pogledu precej nižje od tistih, ki jih je do zdaj za svoja fosilna goriva dosegala na evropskih trgih. Spor z Zahodom bo torej tudi Rusijo v gospodarskem smislu zelo drago stal, a zdi se, da je to za Kremelj manj pomembno od škode, ki jo bo ob tem prizadejal denarnicam zahodnih potrošnikov.