Rusko-ukrajinska vojna je zaradi svojih razsežnosti in nepredvidljivih posledic ta hip deležna osrednje pozornosti vseh članic Evropske unije, ki ležijo v neposredni bližini vojnega žarišča. Lahko se tolažimo, da je med nami in Ukrajino še Madžarska, katere uradna politika je sumljivo blizu režimu v Kremlju, vendar to za slovensko varnost nič ne pomeni. Zahodni Balkan je tisti, ki se kot sod smodnika per definitionem lahko že jutri spremeni v naslednje vojno žarišče, od Metlike oddaljeno vsega nekaj deset kilometrov.

Rusko imperialno prebujenje, ki se je zaradi nezmožnosti EU, da sama (po)skrbi za svoje strateške interese - namesto tega je bruseljska politična kasta krmilo odločanja prepustila v roke Američanom -, sprevrglo v brutalno razkazovanje vojaške sile, potrebno gledati v vseh razsežnostih, tudi prostorski. Nikakor torej ne le v neposredni ruski soseščini (Gruzija, Moldavija, Ukrajina ipd.), pač pa tudi povsod tam, kjer je Rusija zgodovinsko poskušala igrati vlogo gospodarja, zavojevalca ali zaveznika. Zahodni Balkan je v tem smislu zagotovo strateškega pomena za naslednje ruske poteze, s katerimi bo Putin poskušal preusmeriti pozornost zahoda z ukrajinskega bojišča.

***

Ker slovensko vlado trenutno vodi človek, ki ga zunanja politika absolutno ne zanima (videz pač vara), in ker se predsednik Pahor počasi odhaja iz Erjavčeve, precejšnji del politične odgovornosti hočeš nočeš prehaja na zunanjo ministrico Tanjo Fajon. Ta je svojo službo sprva vzela resno in v prvih 100 dneh na nek način presenetila. Toda potem je glede bistvenih vprašanj, povezanih z rusko-ukrajinsko vojno, nenadoma začela spuščati dvoumne signale. Slovenija seveda podpira Ukrajino, ampak ... Slovenija pomaga Kijevu, ampak ... Ta "ampak" je postal zadržek v vsebinskem smislu, ko gre za slovensko pomoč Ukrajini. Dilema, okoli katere smo se prerekali že na začetku poletja, ko je skupina, zbrana okoli dveh bivših predsednikov republike, poskušala instrumentalizirati zunanjo ministrico s tezo o nekakšni deljeni krivdi za vojno, kot tudi s cinično tezo, da vojaška pomoč napadeni državi ni etična, saj da podaljšuje vojno, trpljenje in umiranje.

Resnica je mnogo preprostejša in jo zgodovina potrjuje: vojne so se rojevale prvenstveno zato, ker je bila agresorska država sveto prepričana, da nasprotnik nima realnih možnosti za zmago. Vojna dveh približno vojaško enakovrednih držav bi bila preveč tvegana oziroma nesmiselna. Če Putin in njegovi generali ne bi bili prepričani, da lahko Ukrajno zlomijo v nekaj dneh, je ne bi tako neposredno in odkrito napadli.

Zaradi tega je svetohlinsko odrekati pomoč državi, ko jo to najbolj potrebuje. Ukrajina je dokaz, kako odločilna, usodna je vojaška pomoč. Kajti odkar imajo na voljo zahodno orožje, so na bojiščih neprimerno suverenejši in uspešnejši. Aktualna protiofenziva v Donbasu to potrjuje - Rusi se ponovno umikajo, kajti na bojišču nimajo več (takšne) premoči kot v prejšnjih tednih in mesecih.

***

Če je doslej kazalo, da bo slovenska vlada zmogla ohraniti načelno držo, ko gre za politiko do Ukrajine oziroma Rusije, se zadnje izjave zunanje ministrice slišijo kot zapoznel odmev akcije dveh bivših predsednikov in njunih intelektualcev na vpoklic. Če se je doslej zdelo, da bo ministrica ostala zavezana skupni - ali pa vsaj prevladujoči - evropski politiki do Ukrajine, da se bo izogibala podpori enega ali drugega skrajnega pola (madžarskemu paktiranju s Putinom oziroma poljskemu vehementnemu lobiranju za vojaško pomoč Kijevu v vseh razpoložljivih okvirih), je zdaj dala vedeti, da kljub vsemu ne zmore ubežati gravitaciji tistega dela slovenske politike, ki že dvajset let rovari v zakulisju in s svojimi spletkarskimi operacijami povzroča škodo vsakokratni oblasti. Tudi levici. 

Pahor je bil dovolj spreten, bržkone tudi zvit, da je brez hujših posledic ubežal tem gravitacijskim silam. Zaradi tega bo njegov odhod s položaja predsednika republike vsekakor pustil konkretne posledice (tudi) na slovenski zunanji politiki. Eden izmed omembe vrednih mejnikov Pahorjeve predsedniške kariere je nedvomno Proces Brdo - Brioni, se pravi njegova* pobuda o Zahodnem Balkanu, kjer ima lahko neodločnost Evropske unije zelo resne, celo krvave posledice. Prav ta geografska entiteta je v lahko v določeni vzročno-posledični zvezi z vojno, ki divja na vzhodu Evrope, saj Putin poskuša izkoristiti preveliko pasivnost, neambicioznost Evropske unije glede širitve s tem, da poskuša na svojo stran dobiti čim več držav v regiji (če ne držav, pa vsaj federalnih enot). Srbija, Republika Srbska in morda tudi Severna Makedonija, ki jih imajo Rusi že tradicionalno za svojo interesno sfero (Črna gora jim je vsaj začasno ubežala, vendar je politično povsem razklana), sicer niso "izgubljene" za EU, vendar po drugi strani tudi niso preveč navdušene nad članstvom. Severna Makedonija na prvi pogled kaže drugačno sliko, bržkone tudi po zaslugi albanskih strank, vendar je konservativni, nacionalistični del politike pod ruskim vplivim.

***

Današnje srečanje voditeljev iniciative Brdo - Brioni, že 11. po vrsti, je zato bržkone tudi zadnje v takšnem formatu, vsaj kar se Slovenije tiče. Hrvaška, ki poskuša prevzeti vlogo motorja evropeizacije regije, bo Pahorjevo slovo zagotovo izkoristila, čeprav bo zaradi zgodovinskih konfliktov s pravoslavim delom Zahodnega Balkana težko dosegla kak preboj. Slovenska mehka moč v tem delu Evrope je namreč temeljila na relativni nevtralnosti, zgodovinskem ugledu in spoštovanju ter ponotranjenem občutku prebivalcev regije, da je naša država nekakšen vzorni primer članice EU, geografsko razpete med zahodno, srednjo Evropo in Balkanom. Če smo se prva leta po osamosvojitvi na vse kriplje otepali kakršnih koli opravkov z Balkanom, se je kasneje izkazalo, da ravno Slovenija - in ne Hrvaška - lahko opravlja evropsko misijo v tem delu Evrope. Seveda pod pogojem, da pri tem uživa podporo Bruslja oziroma jedrnih članic Unije.

Ni pomembno, kakšne politične barve je koalicija, ki sestavlja slovensko vlado. Ko gre za strateške interese, ko gre za zunanjo politiko, je bistveno, da vlada ravna v maksimalno korist države. Predpostavimo, da madžarska oblast ravna v najboljšo korist Madžarov, ko gre za Ukrajino - in da poljska vlada počne enako, ko gre za poljske interese glede Ukrajine (karkoli to že pomeni).

Kaj je torej tisto, kar lahko upravičeno pričakujemo od slovenske vlade na zunanjepolitičnem področju? 

V prvi vrsti je to politika, usmerjena v zagotavljanje stabilnosti na Zahodnem Balkanu. V pomiritev nacionalizmov v Bosni in Hercegovini ter Srbiji in Kosovu. Konkretna časovnica evropske poti zadnje čase etnično precej razburkane Bosne in Hercegovine, ki bo zaprla usta Miloradu Dodiku kot tudi bošnjaškim nacionalistom. In seveda čim prejšnji vstop Hrvaške v Schengen. Vse to je v strateškem interesu Slovenije.

______________________

* Borut Pahor je pobudo vsaj formalno podal skupaj s tedanjo hrvaško premierko Jadranko Kosor.