70 milijonov evrov t.i. skesnine, ker je kupec odstopil od pogodbe, bi bil škandal brez primere. Če bi šlo za kakšno multinacionalko ali - kot radi rečemo pri nas - zasebni sektor, seveda. V tem primeru bi padale glave, letele bi kazenske ovadbe in na koncu bi šel nekdo v zapor, ker je družbo oškodoval s svojim nevestnim delom, morda pa celo naklepno. V pogodbenem pravu obstaja institut dobrega gospodarja oziroma gospodarstvenika v bolj kvalificirani obliki. A ker večina ljudi še zdaj ni dojela v čem je kleč in ker je četrta veja oblasti izbrala samokastracijo, bo pri tem tudi ostalo. Oklepniki oziroma orožje je idealna materija za polarizacijo, ki ponovno poteka zgolj in samo na podlagi osebnih preferenc, medtem ko dejstva, logika in matematika niso pomembni. Morda bi plebs malo lažje razumel problem pogodbene kazni, če bi namesto tankov govorili o kruhu ali avtomobilih. Vendar nisem prepričan. Tisti, ki sledijo kultu osebnosti gospoda premierja, mu bodo verjeli tudi takrat, ko bo povedal, da ima Slovenija le še za dva tedna zalog premoga ...

V primeru oklepnikov nimamo opravka s kakšno multinacionalko ali zasebnim sektorjem, gre za politično odločitev. Nacionalni interes ni vreden nič. Nista pomembni niti kakovost in cena, šteje le to, da se prepreči realizacija posla, ki ga je sklenila druga politična stran(k)a. Kajti v vsaki normalni banana republiki je zgolj vladajoča struktura tista, ki lahko odloča o vsem in posledično lahko spreminja tudi stvari za nazaj. Gre za lastniško mentaliteto, ki je v Sloveniji na t.i. levici še nekoliko bolj prisotna kot na t.i. desnici. Kdor dobi volitve in sestavi vlado, postane lastnik države. Lahko počne vse, kar se mu zahoče, če mu le sodna in zakonodajna oblast ne mečeta preveč polen pod noge. Svobodnjaki doktorja Goloba imajo zaenkrat še srečo in niso naleteli na omembe vreden institucionalni odpor, kajti olajšanje zatiranega ljudstva po zlomu janšističnega režima je bilo tolikšno, da se odpustke novi vladi še zdaj deli brezplačno.

Ob 100. dneh vlade, ki so jo dominantni mediji in nova družbena elita obeležili kot nacionalni praznik, je v ušesih ostala edinole iskrena izjava premierja Roberta Goloba o spoštljivem komuniciranju. Povedal je, da se sicer ne morejo pohvaliti z ničemer posebej izstopajočim v teh stotih dneh, da pa so v slovenski prostor vnesli spoštljivo komuniciranje. Torej da ne žalijo več ljudi. Da javnost naslavljajo tako, kot se v normalni, urejeni državi spodobi.

Golob se (tokrat) ni zlagal. Drži, da se je njegova vlada - svojilni pridevnik so mediji ravno ob predstavitvi dosežkov na stoti dan vlade nekritično posvojili kot Vlada dr. Roberta Goloba - za razliko od predhodne v teh treh mesecih dejansko izogibala neprimernemu komuniciranju z mediji in javnostjo. Kar je treba pohvaliti. Obenem pa je treba povedati tudi to, da se tega bontona v koaliciji vsi ne držijo in da s političnimi nasprotniki (v opoziciji) in celo nekaterimi manj dominantnimi mediji, novinarji ali uredniki ne komunicirajo bistveno manj nespoštljivo, kot so se njihovi predhodniki na oblasti obnašali do nenaklonjenih medijev, novinarjev in urednikov. Desničarji, janšisti, fašisti in vsi drugi, ki so postali sinonim prejšnje oblasti, v novih razmerah, ko je zavladala svoboda, niso povsem izenačeni z "normalnimi ljudmi".

"Vlada dr. Roberta Goloba se je za razliko od predhodne v prvih treh mesecih po izvolitvi dejansko izogibala neprimernemu komuniciranju z mediji ali javnostjo."

Vlada dr. Roberta Goloba nam je skratka prijazno priskočila na pomoč s svojo iskrenostjo pri ugotovitvi, da je največji dosežek novih oblastnikov to, da nas ne zmerjajo več. Da nam vsaj na retorični ravni ne razkrivajo, kaj si mislijo o nas. Resda je to tudi edini dosežek te vlade doslej, ampak zagotovo se bodo potrudili in nas v prihodnjih mesecih in letih razveselili z višjimi davki in drugimi dajatvami, saj bo državno blagajno treba napolniti, ko bo dokončno presahnil helikopterski denar 

Vlada dr. Roberta Goloba nas za razliko od janšistov tudi ne posiljuje več s kovidno represijo. V bistvu se svobodnjaki ne vmeševajo več v nič; lahko bi nas vsak dan strašili s sedmim ali osmim valom Covid-19, ki trka na vrata in je odgovoren za več tisoč novih dnevnih okužb, pa tega ne delajo. Namesto tega nas puščajo svobodne, da se sami odločamo, ali nas bo skrbelo zdravje in bomo ravnali samozaščitno, ali pa bomo živeli tako, kot da je vse skupaj malce hujša gripa, svetovna zarota farmacevtskih multinacionalk (big pharma) ...

Razkorak med bivšimi in sedanjimi je občuten, ko gre za komuniciranje. Nobene razlike pa ni, ko gre za kadrovanje. Nobene. Vprašanje je celo, če niso svobodnjaki bolj neprizanesljivi in temeljiti. Argumentacija je nepomembna, saj sta samostalnik stroka oziroma pridevnik strokoven v tej državi vredna približno toliko kot beseda vrednota. Torej nič. Razvrednotena, posiljena, ponižana in zasmehovana stroka si dolgo dolgo ne bo opomogla od posilstva politike. Na žalost predstavniki stroke večinoma še vedno niso dojeli, kaj se jim je zgodilo.

V teh dneh je edini, ki se mu smeji, predsednik vlade. Populistična vojna okoli kupovanja oklepnikov, odstopa od pogodbe, plačevanja pogodbene kazni, iskanja alternative, ki zagotovo ne bo cenejša, ga prav nič ne gane. Pravzaprav ga vse to zanima približno toliko kot kultura ali zunanja politika. Torej skoraj nič. Njegova osredotočenost velja energetiki, konkretneje jedrski energiji. Pospešitev projekta NEK II je ključna za premierjevo agendo; Slovenija mora doseči ustrezno politično in družbeno soglasje glede čimprejšnje investicije v drugi blok Nuklearne elektrarne Krško. V parlamentu ne bi smelo biti težav, sploh ker je opozicija (SDS, NSi) podobnih pogledov, nadejajo pa se tudi ugodnih finančnih posledic (zase). V javnosti bo treba malce delati, da ne bo presenečenj, vendar neke posebne zaskrbljenosti ni.  Westinghouse mora poslati ponudbo, ki bo sprejemljiva. Med 5 in 6 milijardami evrov, idealno bi bilo nekje vmes.

Strošek izgradnje drugega bloka krške nuklearke bo osrednji infrastrukturni projekt Golobove vlade in razmere na trgu energentov so voda na ta mlin. Zdaj pa pride še tisto, kar je ključno za razumevanje tega "nacionalnega projekta" in razloga za Golobovo politično udejstvovanje: provizije. Na tem mestu bom raje zaključil. In kot opombo navedel, da so provizije pri takšnih poslih med 6 in 10 odstotki nekaj povsem običajnega. Zdaj pa si sami predstavljajte, kaj vse se lahko v Sloveniji "kupi" za pol milijarde evrov.

Dobesedno vse.