Včasih je veljalo, da je diploma že sama po sebi vstopnica med družbeno elito. Danes seveda to že dolgo ne velja več, saj je vrednost nečesa vedno obratno sorazmerna s pogostostjo pojavljanja le-tega. Če je namreč še v začetku devetdesetih let 20. stoletja veljalo, da je imelo diplomo le 7% Slovencev, je med današnjimi slovenskimi upokojenci takšnih že skoraj 15 %, medtem ko jih je med tridesetletniki dobrih 40% (vir). Delež mladih v starosti 19–24 let, ki so danes vključeni v višje- ali visokošolsko izobraževanje, pa v Sloveniji znaša 49,1%.

Vse diplome seveda nimajo enakega družbenega statusa: zdravniški poklic spada med tiste redke, ki iz vsem razumljivih razlogov naprej ohranjajo visok družbeni ugled, medtem ko je družbeni ugled recimo učiteljskega ceha v minulih tridesetih letih močno upadel. Na ulici je v tem času krožilo kot javna skrivnost, da se za poklic učitelja odločajo predvsem tisti srednješolci, ki naj ne bi bili dovolj sposobni za študij česa drugega. Ali če si sposodim besede nekega slovenskega gimnazijskega profesorja: "Za poklic učitelja se odločajo tri sorte ljudi: obupanci, bedaki in nepoboljšljivi idealisti." Pri čemer so ti zadnji ves ta čas predstavljali skrajno ogroženo vrsto. Za mnoge so namreč največji čar učiteljskega poklica predvsem poletne počitnice. 

Potem je tu še pojav višanja zahtevane formalne izobrazbe za opravljanje raznoraznih del, s čimer obstoječa formalna izobrazba, ki je do nedavnega še povsem zadoščala, izgublja svojo vrednost. Temu pojavu pravijo inflacija kvalifikacije (credential inflation). Znan primer so recimo srednješolsko izobražene medicinske sestre, ki jim zadnje čase odvzemajo številna področja dela, za katera je po novem zahtevana diploma.

Ponudba novih diplomiranih kadrov, predvsem s področja humanistike in družbenih ved, je v minulih letih zelo presegala povpraševanje na trgu dela. Tako so bili številni diplomanti, ki jim je sicer že na samem začetku poklicne kariere grozila dolgotrajna brezposelnost, prisiljeni poiskati zaposlitev pod ravnjo dosežene formalne izobrazbe. Nič nenavadnega ni bilo, če se je recimo diplomirana sociologinja zaposlila kot natakarica v vaškem bifeju, diplomirani filozof kot picopek, diplomirana umetnostna zgodovinarka kot prodajalka čevljev, medtem ko je kakšen profesor nemščine uspel najti delo zgolj ob plastičnem vedru v stričevem čistilnem servisu. Za njih je bila diploma, ki so jo prejeli v lični mapi ob zaključku študija in ki je zdaj tičala v zaprašeni škatli na domačem podstrešju, dejansko brez vrednosti. Nekateri so se sicer uspeli znajti tudi drugače, čeprav pogosto daleč stran od svoje stroke in je bilo za njih znanje, ki so si ga pridobili v času študija, enako neuporabno kot diploma iz umetnostne zgodovine za prodajalko čevljev.

Drži, da je vsako delo častno, toda družbeni status sociologinje, ki dela kot natakarica v vaškem bifeju ni enak statusu njene kolegice, ki je uspela dobiti zaposlitev na enem tistih številnih delovnih mest znotraj javnega sektorja, za katera sicer formalno zahtevajo diplomo, ne pa tudi neke konkretne študijske smeri. Delovnih nalog na takšnih delovnih mestih se je nato pogosto mogoče priučiti v dveh ali treh mesecih, ne glede na smer predhodne izobrazbe.

"Zdi se, da družba, ki ustvarja veliko visoko izobraženih, a hkrati zafrustriranih in razočaranih mladih ljudi, kar sama sili v težave."

Osmoljenci, ki se jim naložba v suficitarni študij ni obrestovala, so najverjetneje zapadli še ob prelomu tisočletja (pa tudi pozneje) še vedno v javnosti vseprisotni mantri, da je treba pri izbiri študija vedno gledati le na to, kar te najbolj veseli, kajti to boš potem počel vse življenje. Tako so mnogi gimnazijci, ki so jih mikale zanimive teorije o ustroju in delovanju družbe, iskanje odgovorov na temeljna filozofska vprašanja in literarni tokovi v svetovni literaturi, na koncu pristali na humanističnih in drugih družboslovnih študijskih programih ter se nato vsaj za čas študija počutili kot intelektualci. Za razliko od tistih svojih kolegov, ki so med študijem ves čas tičali v laboratoriju ali pa v svoji sobi za računalniškim zaslonom cele dneve vadili pisanje programske kode. Ob koncu študija je nato sledila streznitev, ko so ugotovili, da se ob njih na iste razpise za prosta delovna mesta prijavlja še petdeset ali pa sto drugih kandidatov in da so zato možnosti, da bodo na teh razpisih izbrani prav oni, praviloma precej skromne.

Izkazalo se je, da so bili njihovi kolegi, ki so ves čas tičali v laboratoriju ali pa cele dneve pisali programsko kodo, pri iskanju zaposlitve v veliki prednosti: ne samo, da so običajno hitro našli zaposlitev, marsikdaj so lahko celo sami izbirali med različnimi delodajalci. Za diplomanta humanistike pa je takrat prišlo zelo prav, če je imel po oddaji prošnje za zaposlitev nekoga, ki je lahko v teku izbirnega postopka po telefonu poklical zaželenega delodajalca ali pa se je z njim celo še pred formalno objavo razpisa o prostem delovnem mestu dogovoril o njegovi zaposlitvi. Vsi niso imeli te sreče. Da se torej zaposliš v stroki, ki si jo študiral, in se nato na delovnem mestu v tej svoji stroki razvijaš in napreduješ vse do upokojitve, za številne ni bilo več pravilo, temveč privilegij.

Globalna hiperprodukcija

Težave s prekomernim proizvajanjem kadrov s področja humanistike in družbenih ved seveda niso bile vezane le na Slovenijo. Tudi v ZDA je na primer v minulih letih nenadoma postalo ogromno tradicionalnih kariernih poti za humanistično izobražene kadre veliko težje dostopnih. Prelomnico predstavlja svetovna finančna kriza v letu 2008, po kateri se je med drugim ustavilo naraščanje števila novih delovnih mest v državni upravi. Podobno je bilo z zaposlovanjem na ameriških osnovnih in srednjih šolah. Tudi založniška dejavnost je v ZDA zelo trpela zaradi svetovne finančne krize, čeprav je bila ta dejavnost v težavah že vse od preloma tisočletja naprej. Posebej hudo je za tiskane časopise in revije, pri čemer vzpon digitalnih platform seveda ne more nadomestiti takšnega izpada delovnih mest (vir).

Strmo je začelo upadati tudi število novih študentov prava, potem ko se je razvedelo, da je tudi v pravniški karieri zdaj veliko težje uspeti kot nekoč (vir). Pa tudi zaposlovanje v akademski sferi na humanističnem področju, ki sicer nikoli ni bilo posebej močno, je po letu 2008 z zmanjšanjem financiranja visokega šolstva močno upadlo (vir). Toda v letih pred izbruhom svetovne finančne krize je izjemno naraščalo število študentov, ki so se vpisovali na študijske programe humanistike in družbenih ved (vir). Zdi se, da jih je veliko za svoj študij še vedno pričakovalo dvojno nagrado: da bodo lahko dobro zaslužili in hkrati imeli kariero, ki bo ustrezala njihovim osebnim interesom. Po končanem študiju, s katerim so se pogosto tudi precej zadolžili, je za te mlade ljudi zaradi stanja na trgu dela sledilo veliko razočaranje. Po novem je zaposlovala predvsem Silicijeva dolina, medtem ko je bilo delovnih mest v intelektualno zadovoljujočih oziroma družbeno prestižnih poklicih, za katere so se pripravljali študenti humanistike, še posebej malo. Pot v zgornji srednji razred, kamor so bili namenjeni, se je zanje zaprla.

Na ameriški trg dela je tako v minulih letih prišlo veliko visoko izobraženih ljudi z visokimi pričakovanji glede svojega položaja v ameriški družbi, od katerih se številna niso mogla izpolniti. V nastali situaciji je marsikdo videval vzporednice z znano tezo ameriškega polihistorja Petra Turchina o t.i. prekomernem proizvajanju elite (vir). Če družba po Turchinovi tezi proizvaja preveč potencialnih članov elite glede na svojo sposobnost, da jih sprejme v strukturo moči, je to lahko vzrok za družbeno nestabilnost, saj so tisti, ki so ostali zunaj, zafrustrirani zaradi svojega relativno nizkega družbenoekonomskega statusa. Razmere po izbruhu svetovne finančne krize naj bi tako v ZDA ustvarile vnetljivo družbeno okolje, ki je nato v minulem desetletju izbruhnilo v množične proteste in nemire.

Med ameriškimi milenijci je nenadoma tudi socializem postal bolj priljubljen kot prej, pri čemer ta priljubljenost ni temeljila na nekem delavskem gibanju, temveč na izobraženih mladih diplomantih, v katerih sta se nakopičila jeza in razočaranje zaradi neizpolnjenih pričakovanj, ki so jih imeli do ameriškega gospodarskega in družbenega sistema. Zdi se, da družba, ki ustvarja veliko visoko izobraženih, a hkrati zafrustriranih in razočaranih mladih ljudi, kar sama sili v težave.

Elita producira elito

Ameriška ekonomista Miles Kimball in Robert Willis sta izdelala teorijo, po kateri je sreča zgolj razlika med realnostjo in pričakovanji: če so stvari boljše od pričakovanj, smo srečni; če pa so slabše, smo razočarani (vir). Pomiritev razočaranih izobraženih milenijcev je zato možna na dva načina: bodisi z izboljšanjem realnosti ali pa z zmanjšanjem pričakovanj. Ker je malo verjetno, da bi se močna gospodarska rast, kot smo ji bili priča recimo ob tehnološkem bumu in nizkih cenah nafte v devetdesetih letih 20. stoletja, lahko že jutri spet ponovila, se zdi zmanjšanje pričakovanj realnejša rešitev. Če kot kazalnik za zmanjšana pričakovanja razumemo tudi nižji vpis na študijske programe humanistike in družbenih ved, se to v ZDA že nekaj let dogaja. Število študentov, ki diplomirajo recimo iz angleščine, zgodovine ali religiologije, se je v zadnjih petnajstih letih prepolovilo, medtem ko je študentov, ki diplomirajo npr. iz računalništva, že skoraj toliko kot sočasnih diplomantov iz vseh humanističnih ved skupaj. Ameriški srednješolci se tako danes posebej radi vpisujejo na študije, ki spadajo pod skupno oznako STEM (science, technology, engineering and mathematics) in na medicino. Tudi v Sloveniji je danes veliko zanimanja za študije kot sta računalništvo in medicina.

Statistični podatki za ZDA pa kažejo še na nekaj drugega: v ameriški akademski sferi vse bolj prevladujejo ljudje, ki so že po družinskem poreklu iz družbene elite (vir). Doktorji znanosti, ki so po poreklu iz neelitnega okolja, so bili sicer že prej redki, zdaj pa naravnost izginjajo. Leta 1970 je npr. le ena petina tistih, ki so doktorirali iz ekonomije, imelo vsaj enega starša s podiplomsko izobrazbo, zdaj ga imata že dve tretjini. Podobno je tudi v drugih akademskih disciplinah. Razlika je še večja na najboljših univerzah, kjer je delež novih doktorjev znanosti, ki nimajo niti enega starša z diplomo, povsem zanemarljiv in se še naprej manjša. Za študente, ki ne prihajajo iz elitnega družbenega okolja in se torej ne morejo naslanjati na družbena omrežja elit, je namreč pot do doktorata in nato do zaposlitve v akademski sferi veliko težja.

Zakaj torej v ameriški akademski sferi prevladujejo ljudje z elitnim družinskim poreklom? Eden verjetnejših odgovorov se glasi: če je veliko nagrad, ki jih nudi določeno delo, nedenarne narave, tedaj to delo ponavadi opravljajo ljudje, ki jim denar ni tako pomemben oziroma so finančno že preskrbljeni, ker izhajajo iz premožnih družin. Tako je ameriška akademska sfera, posebej na področju ekonomije, potihoma postala domena izolirane elite, ki verjetno nima veliko stika s težavami ameriškega srednjega razreda. To pa zna predstavljati, po mnenju Andrewa Van Dama, kolumnista ameriškega časopisa The Washington Post, resen problem: če namreč hočejo recimo raziskovalci s področja ekonomije razumeti nekatere ključne izzive, s katerimi se danes sooča ameriško gospodarstvo – naraščajoča inflacija, pomanjkanje delavcev, nevarnost recesije –, morajo razumeti vedenje običajnih ljudi. Vedeti morajo, kako bi se vsakdanji Američani odzvali, če bi se recimo cene na bencinskih črpalkah podvojile ali če bi bile trgovske police nenadoma prazne. Za takšne presoje pa njihove življenjske izkušnje, vezane zgolj na elitno družbeno okolje, niso najbolj primerne.

Slovenska posebnost: nepotizem

Tudi v Sloveniji je odločitev za akademsko kariero veliko lažja, če si po poreklu iz družbene elite. Vendar pa pri nas prihajajo do izraza tudi nekatere lokalne posebnosti. Če si recimo iz delavske družine, a je tvoj stric v svoji stroki ugleden univerzitetni profesor, je lahko odločitev za tvojo prihodnjo akademsko kariero še vedno predvsem stvar družinskega dogovora med stricem in starši. Temu drugače pravimo nepotizem. Seveda pa vsi nimajo takšne sreče s strici.

Večkrat za akademsko kariero ni dovolj niti izkazana odličnost v času študija. Pot do doktorata je takšnim študentom sicer praviloma odprta, medtem ko njihova zaposlitev v akademski sferi ni več tako samoumevna. Vsako leto namreč prihaja s slovenskih univerz na trg dela veliko več novih doktorjev znanosti, kot pa je za njih v akademski sferi prostih delovnih mest. Med vso to množico novih doktorjev znanosti pa se za obstoječa delovna mesta izvaja izbor, ki marsikdaj ni nujno objektivne narave. Pri tem ne gre le za osebna poznanstva. Glede na nekatere nedavne afere, povezane s spolnim predatorstvom, si recimo ni več tako težko predstavljati niti tega, da so lahko nekatere doktorandke, ne glede na svojo izkazano akademsko odličnost, v akademski sferi težje zaposljive zgolj zato, ker nekaterim merodajnim posameznikom za njihov osebni okus morda ne izgledajo dovolj čedne.

To trditev lahko tudi obrnemo: včasih ravno tako kakšen doktorand ni izbran na določeno delovno mesto, ker merodajnim posameznicam preprosto ne izgleda dovolj čeden. Nekateri posamezniki lahko tudi velik delovni elan in raziskovalno vnemo svojih potencialnih prihodnjih sodelavcev razumejo kot nezaželeno višanje delovnih norm in na daljši rok celo kot grožnjo lastnemu uveljavljenemu statusu v domači akademski stroki, kjer se sicer vsi med sabo osebno poznajo.

Ko je govora o prizadevanju za akademsko odličnost, je treba še omeniti, da nekaterim v akademski sferi ob predavanjih in akademskih raziskavah precej pozornosti pobere tudi katera od postranskih dejavnosti. Recimo (akademska) politika ali pa mamon. Pri slednjih imamo v mislih predvsem tiste, ki svojo poslovno priložnost vidijo v izdelovanju takšnih in drugačnih črpalk za črpanje proračunskih sredstev, ne pa onih, ki poslovno priložnost najdejo v sodelovanju z gospodarstvom. Marsikateri novi doktor znanosti si tako kot diplomanti poskuša najti službo bodisi izven svoje stroke ali pa pod ravnjo dosežene formalne izobrazbe. Nekateri naši novi doktorji znanosti, posebej tisti iz humanističnih in družbenih ved, pa se po opravljenem doktoratu najprej odpravijo na turnejo k stricem oziroma političnim veljakom v upanju, da jih bodo ti na naslednjih volitvah uvrstili na kakšno izvoljivo volilno mesto, ali pa jih vsaj postavili na katero od zaželenih delovnih mest znotraj javnega sektorja, kjer je kadrovanje v njihovi domeni. 

Problem prekomerne proizvodnje elite in ohranjanje razmeroma visokega števila vpisnih mest na suficitarnih študijskih programih je potrata človeških virov, ki je še toliko bolj nerazumna v luči globalnih demografskih trendov, ko marsikje grozi depopulacija. Vsak posameznik, ki gre skozi izobraževalni sistem, državo preprosto preveč stane za kaj takega. Poleg tega so tudi formativna leta v mladosti preveč dragocena, da bi jih kar tako zapravili za nek hobi-študij.