So skupnostni oziroma javni problemi, ki se v katerikoli človekovi skupnosti bolje rešujejo po vodstvenem, avtoritativnem, piramidalnem principu. In so skupnostni oziroma javni problemi, ki se bolje rešujejo posvetovalno, deliberativno oziroma po določeni metodi argumentacije (ali po še kakšni, do sedaj še neuveljavljeni metodi ugotavljanja volje celotnega človeštva).

Oba načina sta sicer v nekem stalnem nasprotju, konfliktu, predvsem v smislu, kdaj uporabiti en ali drug način. Do te dvojnosti ali dvopolnosti reševanja javnih problemov je sedaj človeštvo v bolj ali manj demokratičnih državnih sistemih večinoma le prišlo, sprejelo kot razumno in logično, kot osnovno zakonitost življenja v skupnosti. Vključno z omenjenim konfliktom.

Ta zakonitost življenja, ta dvojnost reševanja javnih problemov, ki je pripeljala do določene točke razvoja tudi demokracijo, izhaja, po mojem prepričanju, iz najbolj primarne zakonitosti vesolja, to je dvojnosti oziroma dualnosti ali dvopolnosti v podobi dveh osnovnih sil. Vse vesolje obvladuje dvopolnost, istočasni obstoj dveh nasprotnih si sil, gravitacije, ki vleče in sili skupaj na eni strani, ter njej nasprotne, še težje dojemljive sile primarnega vzgona, ki vleče in sili narazen na drugi strani. Že marsikdo je ta primarni vzgon poimenoval zamah Božje roke, znanstveniki pa se bolj nagibajo k poimenovanju te sile kot sila Prapoka. Dejstvo ali resničnost, če hočete, pa se kaže predvsem v pomenu ali obstoju določenega ravnotežja med tema nasprotujočima si silama vesolja, ravnotežja v določenem času in prostoru, zdaj in tukaj.

Brez tega ravnotežja bi hitro lahko prišli do prevlade ene ali druge sile in tako bi zelo hitro prišli do ene in edine velike strahotno goste črne luknje ali pa do ene in edine velike črne praznine. To, da v svojem življenju lahko začutimo realnost, zdaj in tukaj, v času in prostoru, se moramo zahvaliti le obstoju določenega ravnotežja med primarnima silama vesolja. Zato ima to ravnotežje pomen, pomen za življenje. V preprostem jeziku povedano, nekako se izplača malo bolj razumeti pomen tega ravnotežja, malo več se pogovarjati o njem, malo več ga upoštevati itd.

Ta dvojnost oziroma dvopolnost je tudi prav v vsakem delčku obstoječe žive narave našega planeta. Od pracelice do človeka. In čisto lahko pridemo do zaključka, da tako vesolje po eni strani kot na primer živa celic na drugi ne obstajata zaradi dveh prevladujočih nasprotnih sil, ampak predvsem zaradi ravnotežja med njima.

Omenjeno dvopolnost reševanja skupnostnih problemov večinoma povsod označujejo kot demokratični državni sistem. Vsi ostali državni sistemi, ki so obstajali ali ponekod še obstajajo, pa temeljijo na eni prevladujoči sili. Demokratični sistem, za razliko od omenjenih drugih, vsebuje v sebi tisto značilno tako za vesolje kot za življenje samo, tj. obstoj dveh nasprotujočih se sil. In kar je najvažnejše, obstoj nujnega ravnotežja med njima. Ki je bistveno za obstoj tako za vesolje kot za vsako življenje; je bistveno za preživetje človeštva, da se ne pusti uničiti prevladi ene sile.

Ni odveč opozoriti, da je to posebej opazno v današnjem času v obliki sile avtoritativnega vodenja, ki na žalost lahko hitro zdrkne v avtokracijo.

Nekaj mora človeštvo ukreniti, da prepreči avtokracijo, da učvrsti pomen ravnotežja. Brez dvoma je temelj temu ravnotežju postavil že Thomas Jefferson, eden izmed očetov ameriške ustave in demokracije, kot sem zapisal že v enem svojih prejšnjih prispevkov, med drugim tudi z omejitvijo vladanja na štiriletni mandat. Po drugi strani je Jefferson izustil tudi znameniti stavek o preprečitvi možnosti anarhije:

"You can not throw the governor for transient reason!"

Ali po naše: Ne moreš zamenjati vladarja zaradi nepomembnega vzroka!

Seveda smo daleč od tega, da bi se nasledniki Jeffersona vedno držali njegovih nasvetov, a vendar temelji, ki jih je postavil, še danes držijo in so osnova demokraciji.

Državni sistemi, ki so obstajali pred demokracijo ali še obstajajo in se ponekod celo zelo širijo, pa, še enkrat poudarjam, ne poznajo ali pa ne priznavajo osnovnega počela, značilnega tako za vesolje kot za življenje, tj. obstoja dveh osnovnih nasprotujočih se silnic in nujnega ravnotežja med njima. Če državni sistemi, kjer obstaja le ena prevladujoča avtoritarna sila, prestopajo meje, lahko zaradi uničevalnih potencialov, do katerih se je že dokopalo človeško znanje, sledi le še črni Nič - vseeno, ali je to luknja ali praznina.

Zato je osnovna naloga človeštva preprečiti silo avtoritarnosti, ki je več kot očitno ponekod že prestopila v avtokracijo. Mogoče bo celo kdo pri nas naredil korak za to preprečitev. Mogoče celo Golob ali Janša, morda Anže ali Nataša. Mogoče celo vi, ki tale hip tole berete in podpišete mojo peticijo (vir), da s svojim podpisom prisilite OZN (Organizacijo Združenih Narodov), da naredi natečaj za najboljšo idejo za preprečitev avtokracije.

Lahko pa se zgolj prepustimo Realpolitik in geostrateškim silam, pa gremo na morje ali smučat.

Dokler lahko.