Priča smo največji eskalaciji vojne v Ukrajini po začetku invazije 24. februarja letos. Uspešna ukrajinska protiofenziva v strateško pomembni Harkovski oblasti in hkratno razsulo ruske vojske v tej regiji so Putina spravili v veliko stisko. Odločil se je, da bo na hitro izpeljal formalno priključitev zasedenih vzhodnih ukrajinskih regij Lugansk, Doneck, Herson in Zaporožje k Rusiji, da bi lahko nadaljnje ukrajinske vojaške operacije v teh regijah označil kot napade na rusko ozemlje. Takoj nato, v sredo 21. septembra, pa je napovedal še delno vojaško mobilizacijo rezervistov in zagrozil, da bo rusko ozemlje branil tudi z nuklearnim orožjem, če bo treba.

Obe potezi so na Zahodu sprejeli kot znamenji njegove šibkosti (vir). S tem je namreč priznal, da mu je vojna v Ukrajini ušla iz rok in da so potrebne bistvene spremembe. Nedvomno pa je delna mobilizacija 300.000 rezervistov, ki je hkrati tudi prva ruska mobilizacija po drugi svetovni vojni, najbolj tvegana poteza, ki jo je kremeljski vladar naredil v svoji politični karieri. "Specialno vojaško operacijo" bo zdaj v uradnem ruskem besednjaku končno nadomestila beseda vojna.

Referendumi, ki so navadna farsa

Za potrebe delne mobilizacije je ruski parlament dan prej, v torek 20. septembra, najprej potrdil predlog zakona, ki zaostruje kazni za številna kazniva dejanja vojakov (dezerterstvo, poškodovanje vojaške lastnine in neposlušnost, če so storjena med vojaško mobilizacijo ali v bojnih razmerah). Prostovoljna predaja se po novem kaznuje z desetimi leti zapora (vir).

Še isti dan so predstavniki t.i. Luganske in Donecke ljudske republike sporočili, da nameravajo med 23. in 27. septembrom izvesti referendume o pridružitvi Rusiji. Uradniki v Hersonu in Zaporožju pa so napovedali, da bodo sledili njunemu zgledu. Zahodni voditelji so se še isti dan odzvali na te najave referendumov in oznanili, da njihovih izidov ne bodo sprejeli (vir). Samoumevno je, da so ti referendumi zgolj farsa in da bodo njihovi rezultati prirejeni. Rusija sicer zaenkrat še vedno zaseda večino luganske regije, a le del donecke, medtem ko v zaporoški ne nadzira niti glavnega mesta regije, pa tudi v harkovski regiji je ukrajinska protiofenziva močno oslabila ruske vojaške položaje.

S temi referendumi, ki jim bo sledila čimprejšnja aneksija k Rusiji, poskuša Putin torej zaščititi ruski vojni plen v podobi omenjenih štirih regij pred napredujočim osvobajanjem s strani ukrajinske vojske. Na podoben način je leta 2014 z lažnim referendumom in nato aneksijo že sklenil "zaščititi" Krim.

300.000 mobilizirancev v praksi

Kakšne pa bodo politične in vojaške posledice napovedane delne mobilizacije ruske vojske? Ideja splošne mobilizacije je v ruski javnosti zelo nepriljubljena; njena razglasitev bi zagotovo pomenila preveliko tveganje za nadaljnji obstoj režima. Delna mobilizacija 300.000 rezervistov pa se Putinu zdi še obvladljiva. A tudi ta napoved je v Rusiji sprožila proteste, ki jih režim poskuša sproti zadušiti. Nad mobilizacijo so navdušeni zgolj ruski nacionalisti, ki so do zdaj Putinu zamerili, da v vojni v Ukrajini ni že prej (še) bolj odločno nastopil. Ta tabor je doslej predstavljal okoli 25 % populacije. Toda zdi se, da se Putin boji nacionalistov bolj kot doslej povsem apatične ruske splošne javnosti in da si z mobilizacijo poskuša zagotoviti tudi politično kritje pred njihovimi kritikami.

Toda mobilizacija, čeprav delna, bo Rusijo postavila pred velike logistične izzive, kajti ni preprostega načina, kako usposobiti, opremiti in najti dovolj poveljujočih častnikov za to novo veliko vojsko. Rusija je namreč zaradi varčevanja v minulih letih razgradila drago infrastrukturo za potrebe splošne mobilizacije, ki jo je podedovala od Sovjetske zveze.

Demoralizirana armada 

Kot vemo iz objavljenih pričevanj ruskih vojakov (vir) in iz prestreženih telefonskih pogovorov, so mnogi ruski vojaki v Ukrajini zelo demoralizirani in se želijo zgolj vrniti domov. Nekatere ruske enote naj bi tako minule mesece zapustilo že od 20 do 40 odstotkov pripadnikov. Vendar je ruska vojska sčasoma začela vse bolj oteževati odhode. Tako naj bi nekateri vojaki morali ostali v Ukrajini, čeprav se jim je že iztekla pogodba.

Putinov novi odlok pa zdaj tako rekoč prepoveduje odhode, kar bo zelo slabo vplivalo na moralo vojakov. Tisti, ki bi se jim pogodbe iztekle to jesen, bodo zdaj namreč prisiljeni za nedoločen čas obtičati v vojski, kar bo velik problem, ker jih je veliko vstopilo v vojsko zgolj zaradi finančnih koristi, ne pa zato, da bi se borili in umirali. Putin sicer vedno znova poskuša vojno upravičevati kot "obrambo" t.i. Novorusije. Toda pričevanja ruskih vojakov s frone kažejo, da mnogi temu preprosto ne verjamejo in da pravzaprav ne vedo povsem, zakaj so sploh v Ukrajini. Po mnenju ameriškega vojaškega zgodovinarja Chrisa Owena gre zato pri napovedani ruski mobilizaciji v veliki meri za poskus, da se zaustavi nadaljnja krvavitev ruske vojske, saj statistični podatki o ubitih in ranjenih ne zajamejo tudi velikega števila tistih, ki so preprosto dezertirali in enako predstavljajo hors de combat kot tisti, ki so bili ubiti ali pohabljeni.

Poleg tega gre pri mobilizaciji za poskus povečanja učinkovitosti vojske. Rusija je namreč šla v to vojno s poklicno vojsko, zasnovano za manj obsežne ekspedicije v tujini, nato pa je ugotovila, da za zmago v Ukrajini nima dovolj vojakov. Vojaški učinek na terenu je bil temu primeren. Manj očitna posledica pomanjkanja vojakov pa je bilo tudi pomanjkanje rotacije, tj. omogočanja počitka vojakom izven fronte. To je zelo pomembno.

Znani angleški vojaški zgodovinar John Keegan je v svoji monografiji The Face of Battle (1976) navedel ameriške vojaške raziskave, ki kažejo, da bojna učinkovitost vojakov skozi čas zelo hitro upade in da ne obstaja nič takega kot je "navaditi se na boj". Vsak trenutek bojevanja je namreč velik fizični in psihični napor. Psihiatrične izgube so zato v vojni enako neizogibne kot strelne in šrapnelske rane. Omenjene raziskave so si bile enotne v tem, da vojak doseže vrhunec učinkovitosti v prvih dneh bojevanja, da pa nato njegova učinkovitost začne kmalu upadati in postaja vedno manj primeren za boj, dokler ni na koncu popolnoma neuporaben.

Večina vojakov postane v boju neučinkovita po 140–180 dneh. Mnogi ruski vojaki pa se zdaj v Ukrajini borijo že več kot 200 dni. 

Številni komentatorji so prepričani, da bi lahko na novo mobilizirane ruske enote prišle v Ukrajino šele čez več mesecev. Owen je mnenja, da bi se to utegnilo zgoditi že prej, saj naj bi bil eden glavnih namenov njihovega prihoda, da se omogoči rotacijo in počitek enotam, ki so zdaj že dlje časa na fronti. Kajti pričakuje se, da se bodo s prihodom zime ofenzivne vojaške operacije najverjetneje začele ustavljati in da bosta pred zimo obe strani poskušali predvsem utrditi svoje položaje do otoplitve februarja ali marca prihodnje leto. Zato to ni slab čas za rotacijo. Za varovanje obstoječih položajev namreč ni treba biti posebej dobro izurjen, kar so spomladi dokazale že ukrajinske sile teritorialne obrambe pri obrambi Kijeva. Pa tudi za šepajočo oskrbo frontnih položajev bodo ti novi kadri prišli zelo prav, saj Rusom primanjkuje ljudi za tako osnovne stvari, kot je pretovarjanje tovora in prevozi s tovornjaki.

Ob vsem navedenem pa je za oceno posledic načrtovane mobilizacije pomembno dejstvo, da tudi v svežih enotah, ki naj bi prišle v Ukrajino, ne bo neke prav visoke motivacije za boj. Ti ljudje se bodo v ukrajinski mesoreznici znašli proti svoji volji. Poleg tega naj bi bili ruski vojaki že v osnovi razmeroma slabo izurjeni, zato tudi nekajtedensko osnovno usposabljanje novih vojakov ne bo prineslo velike razlike. In tu je še ogromno frontno zaledje v Donbasu, kjer lahko ukrajinski partizani in posebne enote delujejo bolj ali manj brez večjih težav, saj je rusko okupacijsko območje v Ukrajini veliko kot Portugalska.

Kako pomagati ruskim dezerterjem

Dober poznavalec ruske stvarnosti Kamil Galeev je že marca letos predstavil izvirno zamisel, po kateri naj bi se zmago v Ukrajini na hitro doseglo tudi tako, da bi se ruskim vojakom preprosto olajšala odločitev za prebeg. V ta namen naj bi zanje ustvarili t.i. zeleni koridor v tople kraje. Šlo je za to, da bi ruskim vojakom, ki prebegnejo, plačali za prebeg v trdni zahodni valuti; tistim, ki bi v ruskih enotah najprej naredili sabotažo in nato prebegnili ali pa prebegnili z delujočo vojaško mehanizacijo, pa bi plačali še več. Nato bi jih namesto v ukrajinske zapore, kot je to praksa ob prebegih ruskih vojakov, poslali v takrat še prazne poceni turistične nastanitve v Turčijo, Egipt ipd., s perspektivo, da bi lahko od tam emigrirali v dežele s prijazno imigrantsko politiko, kot sta recimo Kolumbija ali Argentina.

Za vsakega ruskega imigranta bi se tem državam še posebej plačalo, da bi ga sprejele. Vmes pa bi bile slike prebeglih ruskih fantov v toplih krajih, ki bi jih ti sami objavljali na socialnih omrežjih, pomembno propagandno orožje. Če bi se le majhen odstotek ruskih vojakov odločil za takšen prebeg, bi bil učinek na medsebojno zaupanje in moralo znotraj ruske vojske ogromen, pa tudi sicer bi bilo to precej cenejše od vojaških operacij. Ta izviren predlog je bil sicer preveč nenavaden, da bi v javnosti naletel na odziv. Osnovna ideja pa je vsekakor še vedno vredna resnega premisleka: karto slabe motiviranosti ruske vojske bi bilo treba bolje izkoristiti. Za številne ruske vojake v Ukrajini bi bila namreč dobrodošla vsaka možnost, ki bi jim omogočila, da ubežijo iz bojev.

Mobilizacija kot sprožilec nemirov?

Rusija zdaj ponovno močneje igra na karto zastraševanja Zahoda z možnostjo uporabe jedrskega orožja. Toda po uradni ruski jedrski doktrini je njegova uporaba dovoljena le v primeru, če je ogrožen sam obstoj ruske države, kar je precej visoko postavljena letvica za njegovo upravičeno uprabo. Nekaj drugega pa je ogroženost nadaljnjega obstoja trenutnega režima v Kremlju. Putin je namreč do zdaj poskušal "zaščititi" rusko prebivalstvo pred resničnostjo vojne v Donbasu ter na ulicah Moskve in drugih velikih mest ustvarjati občutek normalnosti. Rusi so se na to odzivali in do zdaj množično obračali glave stran konflikta v Ukrajini. Toda z odločitvijo o mobilizaciji je to nenapisano socialno pogodbo kar sam razveljavil in vojna je nenadoma vstopila v ruske domove. Čas bo pokazal, kakšno dinamiko dogodkov bo ta odločitev sprožila znotraj Rusije same.