Parlamentarne volitve v Italiji so dobesedno pred vrati. Po anketah najbolje kaže desnici, posebej stranki Bratje Italije, kjer, če smo malce sarkastični, hlače nosi ženska, o kateri tuji mediji klišejsko ugibajo, ali je desničarka ali skrajna desničarka. Toda po oceni našega italijanskega sodelavca Valeria Fabbrija na teh volitvah ne gre za klišeje, pač pa za ideje, kako se soočiti s sodobnostjo. Gre za delce okvirja, ki bo dokončno izoblikovan po nedeljskih volitvah in bo vodil Italijo v iskanju poti po nevihtnem morju sedanjosti. Fabbri ne opozarja glasno na (post)fašistično nevarnost, prav nasprotno, verjame, da bodo te volitve še eden od preizkusov demokracije italijanske republike, ki bo morala aktivirati svoja politična in družbena protitelesa za spopad z novim izzivom.
Čez nekaj dni bo znan rezultat italijanskih volitev. Bližamo se zaključku iger in vsi vemo, da je favorit za zmago desna sredina; odvisno od posameznih avtorjev naj bi koalicija dosegla 44 do 45 odstotni delež, Giorgia Meloni pa je prva ženska v italijanski zgodovini, ki bi lahko postala predsednica vlade. Že to - torej zlom kristalnega stropa, ženska kot predsednica vlade - bi lahko pomenilo, da imajo te volitve zgodovinski pomen, a vendar niso pomembne samo zaradi tega.
Volilna kampanja je bila nenavadna zaradi časa (odvijala se je poleti, kar se v zgodovini še ni zgodilo) in konteksta (z vojno v Ukrajini in z resnim in sposobnim predsednikom vlade, ki pa je bil za stranke popoln tujec). Pravzaprav je bila bogatejša od kampanj v letih 2013 in 2018, saj je leto 2022 prelomno leto, v katerem se bo eno zgodovinsko obdobje končalo, drugo pa začelo.
Leta 2013 je bil čas Beppeja Grilla, ki je otvoril sezono populizma z velikim številom poslancev, ki jih je dobilo Gibanje petih zvezd, kar je pomenilo gromozanski odklon od standardnih strank, to pa je pripeljalo do treh vlad (Letta, Renzi, Gentiloni); leto 2018 je le še potrdilo veliko popularnost populizma Gibanja petih zvezd in na vrh desne sredine izstrelilo Salvinijevo Ligo ter pripeljalo do oblikovanja drugih treh vlad (Conte I, Conte II, Draghi), na koncu pa smo videli še tehnično rešitev, zadnjo možnost vsake velike italijanske krize (Ciampi leta 1993, Monti leta 2011 in Draghi leta 2021).
Leto 2022 je drugačno, po dveh letih pandemije, veliki gospodarski recesiji, pojavu masovne odtujitve, katere psihološke posledice se počasi kažejo (množičen pobeg na počitnice, odpovedi na milijone delavcev, ki želijo dobro počutje brez naporov), imamo ponovno odprtje in zagon proizvodnje, ki je sprožila lov na surovine, kar je privedlo do energetske krize in zvišalo inflacijo na globalni ravni. Najslaše še pride: prišlo je do tekmovanja velesil, ki se na življenje (in smrt) igrajo riziko nove svetovne ureditve.
"Nedeljske volitve bodo še eden od preizkusov demokracije italijanske republike, ki bo morala aktivirati svoja politična in družbena protitelesa za spopad z novim izzivom."
VALERIO FABBRI
Svet je vstopil v zelo spremenljivo fazo. Ureditev, vzpostavljena po Jalti, je izpuhtela, in kot je leta 1930 zapisal Antonio Gramsci, je "kriza ravno to, da staro umre, novo pa se ne more roditi: v tem vmesnem obdobju pride do najrazličnejših morbidnih pojavov". In ravno po takšnem scenariju poteka volilna bitka v Italiji. Kampanja je bila, kot neke vrsta kolesarske dirke jasna že na začetku: ženska, ki vodi sama (Giorgia Meloni, Bratje Italije), zasledovalec (Enrico Letta, Demokratska stranka) in preostali večji del skupine, držeč se tesno skupaj, sledi pa z daljave in se trudi za tretje mesto (Matteo Salvini, Liga in Giuseppe Conte, Gibanje petih zvezd), četrti del skupine (Naprej Italija in Tretji pol), pa še vsi tisti, ki bi radi presegli triodstotni parlamentarni prag.
Ne drži, da politika izgine tako hitro kot vžig vžigalice v temi, to so le iluzije obdobja družbenih medijev. Vedeti moramo, da onkraj meja pametnih telefonov obstajajo globlji in dolgotrajni pojavi. Element, ki ga je treba preučiti, je odnos sever-jug: Bo stranka Bratje Italije prehitela Ligo na industrijskih območjih? Če pride do tega, se bomo znašli pred zaključkom zgodovinskega cikla, ki se je začel na začetku devetdesetih let z Umbertom Bossijem, njegove posledice pa moramo še ugotoviti.
V igri ugibanja bo zelo pomembno opazovati, kaj se bo zgodilo na jugu, saj bi lahko prišlo do primata Gibanja petih zvezd tam, kjer ni ne dela ne industrije, na območjih, kjer je univerzalni dohodek postal volilni konsenz, status quo, družbena nedejavnost.
Na levi bo treba korenito spremeniti Demokratko stranko, sprememba ne bo mogla biti omejena le na vodstvo in na odnos s pripadniki Petih zvezd, tu gre za veliko več. Gre za ideje, kako se soočiti s sodobnostjo. Gre za delce okvirja, ki bo dokončno izoblikovan po volitvah naslednjo nedeljo in bo vodil Italijo v iskanju poti po nevihtnem morju sedanjosti. Avtor tega zapisa ne opozarja glasno na (post)fašistično nevarnost, prav nasprotno, verjame, da bodo te volitve še eden od preizkusov demokracije italijanske republike, ki bo morala aktivirati svoja politična in družbena protitelesa za spopad z novim izzivom.