Komentar

Bolnik s Kolodvorske: Rešitev za nacionalko je bodisi v podržavljenju bodisi v komercializaciji

Družbena klima, ki jo diktirajo paradržavni centri moči, tudi od novinarjev, katerih avtonomija naj bi bila tako ogrožena, zahteva ves njihov angažma v kulturnem boju. Igra moči, v katero se prej ali slej vključijo, jih navdaja z občutkom blažene krivde oziroma sokrivde, o kateri je nekoč pisal Edvard Kocbek. Utapljajo se v iluziji, da gre za njihov boj, zato so pripravljeni v tropu in posamično udariti z vsemi sredstvi. Samozvana četrta veja oblasti se tako spreminja v izvensodno eksekutivo, ki odgovarja le eni, prejkone prevratni paradržavni instanci. Ni odveč pritegniti tistim, ki vlečejo zgodovinske vzporednice bodisi z mitingaško klimo v Srbiji iz let pred razpadom SFRJ ali z zgodnjimi tridesetimi leti 20. stoletja v nekdanji Nemčiji. Na ti dve katastrofalni zgodovinski epizodi spominja tudi angažma številnih zaskrbljenih in globoko indigniranih, v resnici pa vzajemno zmanipuliranih akademikov, članov DSP, med njimi udarne peščice uglednih penovcev. Res, čas bi že bil pravilno presoditi in razsoditi, kdo nas v resnici razdvaja, katera zlodejna sila nas skuša s svojo perfidno igro ponovno strmoglaviti v absurdizem in mračnjaštvo tragičnih zablod, poznanih iz polpreteklosti.

28.09.2022 19:00
Piše: Marjan Frankovič
Ključne besede:   RTV Slovenija   nacionalka   Kolodvorska   komercializacija   podržavljenje   Programski svet   aktivizem   Edvard Kocbek   referendum   JLA   Rudi Šeligo   Dimitrij Rupel   Ivan Cankar   Hlapci   Zdenko Kalin

RTVS je postala kasarna nevarnih skrajnežev, ki ob podpori pouličnega vstajništva rušijo vse, kar prepoznajo za sebi sovražno; takšno, da onemogoča nedotakljivost in privilegirani status novinarskega establishmenta.

Kakor hitro se lotimo kritike proslulega zavoda, je treba, če parafraziramo znani Kristusov rek, ugotoviti naslednje: Ne gre le za bruno v očesu drugega, ampak tudi za slepo pego v našem lastnem očesu. Prevladujoči publikum, h kateremu je treba všteti tudi (samo)razglašene medijske eksperte in vse tiste poznavalce razmer, ki zaradi različnih razlogov puščajo to problematiko vnemar, na program nacionalke ne želi resno vplivati, čeprav bi se za to dalo najti vzvode, tja do najradikalnejšega, kakršnega bi predstavljal referendum o nadaljnji usodi te hiše.

 

Gre navsezadnje za prisilno naročniško vzdrževanje zavoda, ki ga mnogi ne moremo več priznati za svojega in ki bi se ga z dobro utemeljenim in temeljito pripravljenim referendumom dalo kaj hitro znebiti. Zgolj ukinitev trenutno uzakonjenega vira financiranja pa bi lahko imela anarhične posledice. Zato bi morali pobudniki zahtevo po ukinitvi prisilne naročnine s samim referendumskim vprašanjem - če je odgovor volilcev nanj afirmativen - zavezati zakonodajno in izvršno oblast tudi k temu, da v razumnem roku ena uzakoni in druga izpelje temeljito strukturno preobrazbo zavoda, ki bi v posledici pomenila povsem drugačno zasnovo in produkcijo programa.

 

 

Poti do trajne rešitve sta dve: podržavljenje ali komercializacija RTV zavoda.

 

 

V nobenem primeru se ne bi obdržal dosedanji način upravljanja, ki z videzom nekakšne samoupravne avtonomije prikriva politično in interesno podrejenost zavoda tranzicijski levici. V primeru, da pride do komercializacije, bi bilo to s slednjo nezdružljivo, v primeru podržavljenja pa bi prav uzakonitev drugačnega načina financiranja in upravljanja morala biti ena od nujnih posledic uspešnega referenduma.

 

O eventualni komercializaciji dosedanje državne radiotelevizije bo treba spregovoriti ločeno. Izpeljali bi jo lahko le skozi razprodajo sedanjih proizvodno-prostorskih kapacitet zavoda. Vendar pa bi gola razprodaja težko rešila pred zamrtjem že tako na minimum zreducirano proizvodnjo nacionalno pomembnih programskih vsebin in žal tudi ne bi rešila pred docela negotovo usodo nacionalno pomembnih arhivov. Te bi še pred razprodajo morali evakuirali na varno: toda kam!?

 

Kolikor pa bi prišlo do podržavljenja zavoda, bi se to seveda v temelju razlikovalo od njegove dosedanje (samoupravne) podružbljenosti, ki je zgolj kamuflaža za podrejenost: v preteklosti enopartijskemu režimu, danes paradržavi. Ta kamuflaža se je postopno preslikala v drugo, nič manjše zavajanje, saj je svojsko samoupravno podružbljenost zamenjal "servis v interesu javnosti". Prav ta javnost pa je prejkone tisti ideološki horizont, ki zagotavlja tranzicijski levici permanentno kontrolo nad zavodom, z drugimi besedami – omogoča jo starim udbokomunističnim oblastnim strukturam. Še več: v očeh številnih "poznavalcev medija’"jo dela za samoumevno. Načrt strukturnih sprememb bi moral torej zajeti prav vse vidike bodoče zakonske in programsko-proizvodne organiziranosti, ne le tiste, ki jih v obstoječem javnem servisu in njegovi programski zasnovi ter ponudbi najbolj pogrešamo (denimo visokokakovosten kulturno-umetniški program in objektivno poročanje), temveč tudi vse tisto, kar je v dosedanjem programu odvečnega ali naravnost škodljivega.

 

Opredeliti bi treba nacionalno pomembne programske vsebine - tako po zahtevani kvaliteti in kvantiteti kot po njih žanrski raznovrstnosti; ob tem pa gojiti sprotno analizo in kritiko vsega načrtovanega, proizvedenega ter predvajanega. Dosedanje govoričenje o javnem servisu (in enak narativ v zakonodaji) je - kot trdimo zgoraj - perfidno zavajanje, navsezadnje je tudi vsak zasebni medij del javnega medijskega prostora. Od nacionalke se loči le po načinu dostopnosti, različnosti ponudbe ter obliki vzdrževanja.

 

 

Podržavljeno nacionalko bi bilo treba v celoti vzdrževati s sredstvi iz državnega proračuna, saj naj bi odslej proizvajala in predvajala resnično samo tiste vsebine, ki so nacionalno-kulturno vsestransko opravičljive in nujne, četudi niso komercialno perspektivne in jih prav zategadelj ni mogoče pričakovati od komercialnih hiš.

 

 

Tudi objektivnosti pri informiranju ni mogoče pričakovati od komercialnih medijev, saj jih praviloma obvladujejo različni gospodarski in paradržavni ali strankarski lobiji. Tembolj pa bi morala biti objektivnost pri poročanju ključni cilj nacionalke. Objektivnost pri poročanju še ne pomeni mnenjske uravnoteženosti, ki je, kot menimo, povsem iluzoren cilj. Objektivnost vidimo v take vrste poročanju, ki pokriva vse relevantno dogajanje v družbi, pri tem pa upošteva zgolj preverjena in preverljiva dejstva, medtem ko naj njihova vrednostna ocena pripade publikumu.

 

Programski svet je treba sestaviti iz preverjenih zastopnikov tistih področij, ki so odločilno zastopana v samem programu. O programskem obsegu in področjih, ki so v nacionalnem interesu, je potreben strokovni in politični konsenz, o sestavi uprave in vodstva zavoda pa naj odloči vsakokratna vladajoča koalicija. Ta naj ima preko vodstva in programskega sveta tudi direktni vpliv na program, vendar le kadar gre za zagotavljanje splošne pravice državljanov do korektne in promptne obveščenosti ali ko gre za zagotavljanje kakovosti, umetniške prepričljivosti in zadostne zastopanosti tistih programov, ki so raison d’etre vsake nacionalke.

 

O spornih ali ekscesnih primerih naj razpravlja programski svet ter disciplinska komisija zavoda, o motnjah pri obveščanju pa tudi vladni urad za informiranje ter parlamentarni odbor za kulturo. Varuha pravic gledalcev, ki je v praksi le bedna advokatura njihovih kršilcev, ne potrebujemo. O informativnem programu, njegovem obsegu (sedaj je strahotno hipertrofiran in neprofesionalen, v največji mogoči meri enostransko navijaški ter prostaško maliciozen do vsega, kar mu politideološko ne ustreza) in profesionalni rehabilitaciji naj pred reformo poteka javna razprava, izdelajo naj se primerjalne študije, izpostavijo naj se temeljna pozitivna civilizacijska spoznanja o pravici do obveščenosti, o njeni nujni povezavi s svobodo govora, s svobodo posameznika in družbe; osveščati je treba javnost o zlorabi sredstev obveščanja za sprevračanje dejstev in za ideološko indoktrinacijo ter o možnosti ali celo nujnosti določenih sankcij, ko gre za namerno škodljivo dejavnost …

 

 

Nacionalna TV bi morala služiti predvsem nacionalni kulturi in njeni dediščini, katere del je tudi nacionalna zgodovina, sicer ne doma ne v družbi ostalih evropskih nacionalk nima pravega razloga za obstoj.

 

 

Kar danes v pretežni meri počne, je entertainment, žal tudi info-entertainment, za mene kaj žaltavo razvedrilo, ki pa ga enako vztrajno in enako nedostojno prakticirajo tudi komercialne postaje, torej bi ga lahko v celoti prepustili njim.

 

Družbena klima, ki jo diktirajo paradržavni centri moči, je pač taka, da tudi od novinarjev, katerih avtonomija je tako "ogrožena", zahteva ves njihov kulturnobojni angažma. Igra moči, v katero se prej ali slej vključijo, jih navdaja z občutkom "blažene krivde", sokrivde, o kateri je nekoč pisal Edvard Kocbek. Utapljajo se v iluziji, da gre za njihov boj, zato so pripravljeni v tropu in posamično udariti z vsemi sredstvi. Samozvana četrta veja oblasti se tako spreminja v izvensodno eksekutivo, ki odgovarja le eni, prejkone prevratni paradržavni instanci. Ni odveč pritegniti tistim, ki vlečejo zgodovinske vzporednice bodisi z mitingaško klimo v Srbiji iz let pred razpadom SFRJ ali z zgodnjimi tridesetimi leti 20. stoletja v nekdanji Nemčiji (s časom torej, ko se nacizem še ni dokopal do formalnih vzvodov oblasti). Na ti dve katastrofalni zgodovinski epizodi spominja tudi angažma številnih ,zaskrbljenih’ in ,globoko indigniranih’, v resnici pa vzajemno zmanipuliranih akademikov, članov DSP, med njimi udarne peščice ,uglednih penovcev’. Res, čas bi že bil pravilno presoditi in razsoditi, kdo nas v resnici razdvaja, katera zlodejna sila nas skuša s svojo perfidno igro ponovno strmoglaviti v absurdizem in mračnjaštvo tragičnih zablod, poznanih iz polpreteklosti.

RTVS je postala kasarna nevarnih skrajnežev, ki ob podpori pouličnega "vstajništva", t.i. ljudstva, rušijo vse, kar prepoznajo za sebi "sovražno", torej takšno, da onemogoča nedotakljivost in privilegirani status aktualnega novinarskega establishmenta. Koga ne bi potemtakem zamikalo, da kasarno RTVS dokončno blokira - podobno, kot so bile blokirane kasarne JLA v vojni za Slovenijo leta 1991?

 

Toda – ali z barikadami, odklopom elektrike in vode ali zgolj z ukinitvijo naročnine?

 

Le temeljita prenova in redefinicija kulturno-umetniškega programa ter celotne avdiovizualne produkcije na javni televiziji je garant za reafirmacijo njenega splošnega kulturnega pomena. Demokratično orientirani um je značilno nepozoren na pomen in vlogo kulture, ker se z njo identificira do take mere, da se mu zdita njena vloga in obstanek že kar preveč samoumevna. Vse drugače razmišlja totalitarna pamet. Zmeraj je z lahkoto obvladovala sebi priličeno enoumje novinarsko-propagandnega sektorja, vedno pa se je posebej potrudila tudi z nadzorom "produkcije smisla’" - kakršno je pokojni Rudi Šeligo pripisoval pravi umetnosti, vsaj kot imperativ pa tudi reprezentativnim kulturno-umetniškim vsebinam nacionalke.

 

Ideološki diskurz, ki ga obvladuje trdoroki establishment, pa je enoznačen, tavtološki in do neznosnosti redundanten. Predvidljiv je in popolnoma neustvarjalen ter zmeraj enak v pristopu, česarkoli se loti - kot je nekoč v začetku osemdesetih ugotavljal sociolog Dimitrij Rupel. Zato v kulturi ne zadoščajo le splošne smernice, totalitarna misel jo hoče nadzorovati tudi povsem od blizu, v živo hoče sodoločati in podoživljati tudi muke ustvarjalca. Totalitarni duh mu ne dá dihati, hoče njegovo deklarirano in tudi povsem dobesedno pripadnost, hoče vpogled v njegove misli, hoče videti, ali bo pokleknil in se pokrižal, ko bo njegov gospodar povzdignil monštranco, če zopet aludiramo na Cankarja.

 

Lahko pa kar naravnost pokažemo na novodobne režimske karnevale in inscenacije, s katerimi se tudi najbolj zvestim fedainom sleherni dan v letu vceplja in utrjuje poneverba zgodovine, z njihovo aktivno udeležbo pa tudi znova in znova gazi po resnici. Programski produkt temu prilagojenega kulturno-umetniškega programa je lahko le politična pornografija in plehki šund. Tudi če morda še ne prevladujeta, dajeta že nekaj časa osnovni ton in smisel celotnemu programskemu segmentu; politično pornografijo v formi in vsebini nostalgije za proslulim totalitarnim režimom, z adoracijo zločinskega lika Tita, z medijsko popularizacijo in baražnim ognjem v podporo novodobnemu vstajništvu ter maskiranim levim izgrednikom, z iskanjem in konstruiranjem razrednega, političnega ali že kar naravnega sovražnika, z zlaganim portretiranjem nikoli dovolj oblastí sitih političnih manipulantov, z lovljenjem vseh vrst obstrancev in transvestitov tipa JJJ ipd. - to blagó pač zadnje čase proizvaja in razpečava televizijski dokumentarni program; medtem pa za plehki sitcom in ostali šund skrbijo prvorazredni oportunisti druge vrste …

 

Hišni totalitarni establishment na RTVS je torej ves čas pospešeno kadrovsko "prenavljal" t.i. kulturno-umetniške programe, ki so mu, kolikor lahko sodimo po ihti in rezultatih te kadrovske konsolidacije, pravzaprav nadvse pomembni. Ker so nastavljali in zaposlovali sebi enake, ideološko izgrajene, vendar ustvarjalno sterilne kadre, je žetev seveda temu primerna. Toda tega nikomur ni za mar. Sprašujete se, kako je to mogoče, in najbrž menite enako kot sam, da si bo navsezadnje vendarle treba pošteno odgovoriti na to vprašanje …

 

Ivan Cankar je v svoji odlični drami Hlapci natanko orisal režimske hlapce. To ni neizobražena drhal, kakršno s "hlapci" ozmerja Jerman na proslulem shodu, to so učitelji - ki so Cankarja svoj čas tudi pravilno razumeli in nato preko svojega združenja dosegli cenzurno prepoved gledališke uprizoritve Hlapcev.

 

 

Hlapci, vsekakor pa krivci za stagnacijo in moralni propad družbe niso ti ali oni redki primitivni skrajneži, ki mečejo kocke, molotovke in mahajo z nekdanjo režimsko simbolno navlako, pač pa malomeščanska in izobraženska večina: ti s svojo neskončno prilagodljivostjo omogočajo razraščanje različnih anomalij in družbenih skrajnosti.

 

 

Takšno držo je tudi od Jermana zahteval oblastni župnik, tako si je liberalni veljak Grozd v komediji Za narodov blagor nameraval podrediti žurnalista Ščuko. Naš prevladujoči žurnalist je že kot pravilno usmerjeni produkt svoje stanovske šole nadvse razpoložljiv za hlapčevanje, saj je formiran za "družbenopolitičnega delavca". Nikakor torej ni naključje, da v naši deformirani demokraciji nagonsko išče in slej ko prej tudi najde svojega pravega gospodarja. Od tod do "gleichschaltunge" medijev in zapisov v njih pa je le korak. Zmeraj sem se čudil uglašenosti in natančni tempiranosti napadov na politične nasprotnike – kakor da bi vsakokrat vsi hkrati prejeli tajno okrožnico in se že naslednji hip po inštrukciji zagnali s peresom, mikrofonom, kamero – v izbrano tarčo.

 

Spominjam se ostankov t.i. delavske samouprave v mojem nekdanjem kolektivu. Ko je bilo, četudi na tajnih glasovanjih, treba dati prioriteto temu ali onemu od kandidatov za izpraznjeno vodstveno mesto, se je večina zmeraj odločila za tistega kandidata, ki v svojem kandidacijskem programu ni favoriziral nikakršnih sprememb, čeprav se je ta ista večina nenehno pridušala, da so razmere zmeraj slabše. Te vrste obnašanje večine torej vodi v popolno družbeno inercijo in v moralno indiferentnost, ki smo ji priče v poslednjem času.

 

Zmeraj me je motila skovanka "kulturno-umetniški", s kakršno so od nekdaj naslavljali tisti del programa slovenske nacionalne televizije, ki bi moral biti že po definiciji najpomembnejši del te kulturne ustanove, pa seveda to nikoli ni bil – prav nasprotno – dolgoletna tendenca kaže, da bo v svojem izvornem smislu sčasoma povsem usahnil. Da si je mogoče predstavljati nekaj, kar je sicer  kulturno, ne pa tudi umetniško, o tem ne more biti dvoma. Da pa je lahko nekaj umetniško in hkrati nekulturno, to si je nekoliko težje predstavljati, kolikor še vedno velja, da umetniško in umetnost ni nekaj docela poljubnega. Pa tudi če bi bilo tako in četudi v resnici je tako, da se dandanes ravno karkoli lahko samorazglasi za umetnost in nemara prav zato zaman pledira na občost, saj slejkoprej obvelja pri mnogih za neumetnost ali celo za šarlatanstvo, ki niti s kulturo oziroma kulturnostjo nima nikakršne zveze, lahko vendarle sklenemo, da vse, kar pri določeni publiki in stroki obvelja za umetniški artefakt, obvelja v najmanj istih krogih tudi za kulturni pojav, medtem ko v očeh drugih ne gre za nikakršno umetnost, kvečjemu za specifičen fenomen ali produkt kulture brez presežne, morda tudi brez vsakršne vrednosti.

 

Kulturnost je torej obvezni in zavezujoči atribut umetniškega fenomena in kultura njegov neizogibni dogajalni okvir in kontekst, medtem ko umetniškost še zdaleč ni ne prevladujoči smoter ne določujoči atribut vseh kulturnih fenomenov. Če je potemtakem skovanka "kulturno-umetniški" sestavljena iz enako poudarjenih dveh pojmov, potem prej ločuje kulturno od umetniškega, kot pa združuje, saj govori o kulturnih in umetniških programih, pri čemer prvi niso hkrati tudi drugi in enako ne drugi hkrati tudi prvi. Če pa je skovanka s poudarkom na prvem ali drugem od v njej zaobseženih pojmov, potem gre v prvem primeru za pleonazem, saj smo vendar poprej ugotavljali, da ne obstajajo nikakršni umetniški pojavi, ki ne bi sodili v domeno kulture, da bi torej bili "nekulturni", v drugem primeru pa za programe, ki se tičejo kulture zgolj zato, ker so umetniški. Sam bi se seveda zavzemal za slednje: v kulturno-umetniški program sodi le produkcija in posredovanje umetniških programov. Kulturno-izobraževalne, kulturno-informativne, kulturno-zabavne in telesno-kulturne programe bi treba organizacijsko ločiti od kulturno-umetniškega programa, vse naštete programske segmente pa v imenih razbremeniti pleonastičnega dodatka kulturno-, kakor ga že zdaj ni najti ob informativnem programu. In seveda, glede na nanovo utemeljen osnovni smoter in smisel nacionalke v celoti izločiti vse, kar ne sodi vanjo: dosedanje informativne, kulturno-informativne, kulturno-zabavne in telesno-kulturne programe.

 

Reformirana nacionalka se mora s svojim očiščenim programom osredotočiti predvsem na produkcijo, distribucijo, predvajanje in hranjenje naslednjih umetniških programov: igranih filmov vseh dolžin lastne in tuje produkcije, igranih nadaljevank višjega kakovostnega razreda, priredb dramskih predstav. Sem sodijo tudi glasbeni in baletni filmi ter studijske oddaje, umetniške priredbe zunanjih predstav in spektaklov, umetniško zasnovani etnodokumentarni in portretni filmi; originalni in tuji otroški in mladinski filmi, kvalitetne igrane serije, animirani filmi in umetniške priredbe lutkovnih in drugih predstav za otroke in mladino; umetniško zasnovan domači in tuji dokumentarni program.

 

 

Nacionalka mora gojiti svoj izvirni visoko kvalitetni izobraževalni program, predvajati mora tudi izbrane tuje dokumentarno izobraževalne oddaje in serije; s kvalitetnimi izobraževalnimi vsebinami mora servisirati tudi otroke in mladino.

 

 

Nacionalka mora po strogo izdelanih kriterijih kvalitete in nacionalne oz. splošne pomembnosti neposredno prenašati izbrane kulturne prireditve, umetniške predstave, verske dogodke in državne proslave; skrbeti mora za vsesplošno kulturno in umetniško osveščenost prebivalstva, zato mora vpeljati studijske pogovorne oddaje, ki bodo z izobraženimi in retorično spretnimi voditelji ter z izbranimi gosti obravnavale teme s področij umetnosti, družboslovja in humanistike, jezika, dediščine, zgodovine, religije in znanosti.

 

 

Post scriptum

 

O sedanjem kulturnem dometu RTVS naj spregovori njen emblem Pastirček ali Deček s piščalko Zdenka Kalina iz leta 1942! Za lažje umevanje simbolne vrednosti tega efeba, ki igra na aulos, je treba poseči nekoliko nazaj. Tako nam, denimo, slavna slika Apolon in Marsías Pietra Perugina govori o frigijskem godcu na piščal (aulos), ki jo je izdelala in sprva nanjo tudi igrala sama boginja Atena. Zavrgla jo je, ker se je ob igranju nanjo na nelep način šobila. Marsías jo je pobral in igranje nanjo ga je tako prevzelo, da si je drznil izzvati samega Apolona na tekmovanje. Apolon pa je postavil za sodelovanje en sam pogoj: zmagovalec lahko stori s poražencem, kar hoče.

 

Agon je poleg Muz spremljal in razsojal tudi Midas, frigijski kralj, in v svoji razsodbi dal prednost lokalnemu godcu, ne pa božanski Apolonovi liri. Kazen: oslovska ušesa. Skrita pod Midasovo pokrivalo jih odkrije brivec; skrivnosti ne more zadržati le zase; zašepeta in zakoplje jo v jamo. Na gomili zraste trsje in zemlji zaupano skrivnost ob pišu vetra raznese vsenaokrog. Marsíasa pa Apolon kot poraženca priveže na drevo in živemu sleče kožo … Marsíasovo usodo so objokavali pastirji, nimfe in satiri. V Ovidovih Metamorfozah beremo, da je od njihovih solza nastala reka. Platon (v Državi) pa govori o nasprotju med mračnimi dionizičnimi strastmi, ki jih izzove piščal, in sončno apolinično racionalnostjo, ki ji ustreza lira …

 

Plastiko Orfeja, ki igra na liro, je mogoče v Ljubljani najti na Trgu prekomorskih brigad, pred nekdanjim kinom Šiška, čeprav ne simbolizira ne prekomorcev ne urbanega zdriza pretežno glasbene kontra-kulture v nekdanjem kinu. Medtem pa populistična RTVS v svoji zasnovi in praksi niti simbolno ne premore apolinične note, ki bi jo predstavljala lira, pač pa na piščal (aulos) piskajočega efeba, katerega namen in smisel je prejkone nenehno opominjanje, zavračanje neposlušnega živinčeta ter grožnja vsej čredi, ki jo pasejo s tem medijem – ne pa ubrano in zbrano muziciranje, ki bi vsaj občasno sublimiralo hrup sveta in segalo v presežnost. Priapizem, na katerega cika pogled na efeba od spodaj, je zgolj drastična perspektiva medija, ki bo enkrat, kakor vse kaže, postal tudi dobesedno "program za odrasle" in obscenost ne bo le verbalna, vse prežemajoča politična laž in pornografija informativnega trobezljanja.

 

Za zdaj pa fantek s svojim piskanjem simbolno perpetuira le večni infantilizem te proslule ustanove …

 

Marjan Frankovič je režiser in scenarist. Esej je bil izvirno objavljen na portalu KUD-KDO pod naslovom Bolnik s kolodvorske (vir), za objavo na portalu+ je bil malenkostno editiran.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Politične usmeritve: Bizarno je, da aktualna politika s politizacijo zasleduje depolitizacijo
18
07.12.2022 16:45
Do zadnjih parlamentarnih volitev, pa še nekaj tednov zatem, po razglasitvi zmagovalcev, sicer z manjšim zanosom in energijo, ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Mediatorjev vodnik do miru v Ukrajini
10
06.12.2022 22:15
Mir bo prišel, ko bodo ZDA odstopile od nadaljnje širitve Nata proti mejam Rusije; mir bo, ko Rusija umakne svoje vojaške sile ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Rusija je država, ki podpira terorizem
13
01.12.2022 23:59
Evropski parlament je sprejel resolucijo, s katero je Rusijo označil za državo, ki promovira terorizem in se poslužuje ... Več.
Piše: Božo Cerar
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
31
30.11.2022 23:58
Kljub temu, da je Janez Janša ta hip politično oslabljen in da se v njegovi stranki krepijo kritični glasovi, to še zdaleč ne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
35
29.11.2022 21:00
V nedeljo, 27. novembra leta Gospodovega 2022, se je dokončno potrdila moja teza, da Slovenci (še) nismo narod, ampak precej ... Več.
Piše: Denis Poniž
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
27
28.11.2022 20:45
Super referendumska nedelja je mimo, Slovenija pa je še bolj zabetonirana v levo-desne koncepte vodenja države. Še najbolj ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
15
27.11.2022 20:30
Bi lahko rakete, ki so pred nekaj tedni padle na poljsko ozemlje in ubile dve osebi, zares sprožile tretjo svetovno vojno? To je ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
26
25.11.2022 22:57
Nedeljski referendumski tris bo najverjetneje dokazal, da politično aktivni volivci večinoma ne razumejo, za kaj gre pri treh ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
14
24.11.2022 23:59
Zoran Janković je kot izkušen politik prinesel okoli ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana in mu podtaknil kukavičje ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred referendumom o nacionalki: Samoupravni zavod RTV – imejte ga, na vaše stroške!
12
23.11.2022 22:26
Največja neustavnost sprejetega zakona o RTV Slovenija se skriva prav v tem, da ne odraža javnega interesa, ne odraža strukture ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Lažna "depolitizacija" kot nov zagon za korupcijo in ogrožanje temeljev demokracije
25
17.11.2022 21:00
Zadnje čase je v modi, da se vse depolitizira. Politične stranke so v nemilosti, mediji, vsaj večina njih, ljubijo nevladne ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Zdravstvo v Ljubljani se podira, neoliberalni minister Loredan pa bi "podkupoval" izgorele zdravnike!
11
15.11.2022 20:00
Zdravstvo v Ljubljani se podira, zdravniki množično odhajajo zaradi izgorelosti, sistem je tik pred zlomom. Pacienti pogosto ... Več.
Piše: Milan Krek
Semenj ničevosti: Slovenija, od kod norosti tvoje?
15
14.11.2022 23:20
Namesto načelnih in moralnih politikov in političark nam vlada horda ljudi, ki bi morala biti v vsaki normalni demokraciji ... Več.
Piše: Denis Poniž
Depeša politbiroja iz gostilne Pečarič ali zakaj ne bom več volil Nataše Pirc Musar
43
11.11.2022 22:59
Le nekaj dni po prvem krogu predsedniških volitev smo nekateri mediji prejeli dokument v obsegu A4 formata z neke vrste napotki, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Afera izbrisane napotnice: Pogrešam glas borcev za pravice ljudi, glas Jaše Jenulla, Teje Jarc, Nike Kovač ...
24
10.11.2022 20:25
Stanje v slovenskem javnem zdravstvu se slabša iz dneva v dan, čeprav se je pred volitvami in takoj po njih govorilo in ... Več.
Piše: Milan Krek
Predsedniške volitve 2022: Glas proti oligarhom
23
08.11.2022 19:00
Sistem, ki izigrava celotni levi spekter volivcev s kandidati, ki ne nosijo kvalitet ne levice, ne sredine in ne demokracije, in ... Več.
Piše: Aleks Jakulin
Bidnova zunanja politika potaplja kongresne demokrate in uničuje Ukrajino
10
07.11.2022 21:11
Ameriški predsednik Joe Biden in Demokrati lahko na vmesnih volitvah (midterms) doživijo hud poraz, kar ne bi smelo biti veliko ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Odprto pismo Ljubljani
12
06.11.2022 20:35
Sem kandidat za Mestni svet Ljubljane in odločil sem se, da napišem Odprto pismo Ljubljani. V skladu z zakonsko ureditvijo za ... Več.
Piše: Miha Burger
Sein Kampf: Kako je Sončni kralj napovedal vojno svojim kritikom in svobodi govora
38
02.11.2022 21:29
Prvi minister je napovedal vojni sovražnemu govoru. S tem je seveda napovedal tudi vojno proti slovenski ustavi in svobodi ... Več.
Piše: Milan Krek
Vsi sveti: Kdor mrtvim odreka pravico do groba, bo za večno preklet!
30
31.10.2022 22:04
Tisto, kar želim izpostaviti ob prazniku mrtvih, ob dnevu Vseh svetih, je predvsem dvoje: žalost in osebna prizadetost, da niti ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.904
02/
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.868
03/
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
Denis Poniž
Ogledov: 2.294
04/
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.678
05/
Rusija je država, ki podpira terorizem
Božo Cerar
Ogledov: 1.207
06/
Politične usmeritve: Bizarno je, da aktualna politika s politizacijo zasleduje depolitizacijo
Tilen Majnardi
Ogledov: 999
07/
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.085
08/
Mediatorjev vodnik do miru v Ukrajini
Jeffrey Sachs
Ogledov: 752
09/
Has the count down begun for Tik Tok in the U.S.?
Valerio Fabbri
Ogledov: 506
10/
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
Milan Krek
Ogledov: 1.918