Nekdanji ameriški svetovalec za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski je slavno opisal Ukrajino kot "geopolitično središče" Evrazije, ki je osrednjega pomena za moč Združenih držav Amerike in Rusije. Ker Rusija v sedanjem konfliktu vidi svoje vitalne varnostne interese, se vojna v Ukrajini hitro stopnjuje v jedrski obračun. Za ZDA in Rusijo je nujno, da se vzdržita, preden pride do katastrofe.

Od sredine 19. stoletja Zahod tekmuje z Rusijo glede Krima in - še natančneje - glede pomorske moči v Črnem morju. V krimski vojni (1853-1856) sta Britanija in Francija zavzeli Sevastopol in začasno pregnali rusko mornarico iz Črnega morja. Sedanji konflikt je v bistvu druga krimska vojna. Tokrat si vojaško zavezništvo pod vodstvom ZDA prizadeva razširiti Nato na Ukrajino in Gruzijo, tako da bi pet članic zavezništva obkrožilo Črno morje.

ZDA že dolgo obravnavajo kakršen koli poseg velikih sil na zahodni polobli kot neposredno grožnjo varnosti ZDA, kar sega vse do Monroejeve doktrine iz leta 1823, ki pravi:

"Dolgujemo torej odkritosti in prijateljskim odnosom, ki obstajajo med Združenimi državami in tistimi [evropskimi] silami, da razglasimo, da bi morali vsak poskus z njihove strani, da razširijo svoj sistem na kateri koli del te hemisfere, obravnavati kot nevarnega za naš mir in varnost."

Leta 1961 so ZDA napadle Kubo, ko je kubanski revolucionarni voditelj Fidel Castro zaprosil za podporo Sovjetsko zvezo. ZDA niso bile preveč zainteresirane za "pravico" Kube, da se poveže s katero koli državo, ki jo je želela - trditev, ki jo ZDA uveljavljajo glede domnevne pravice Ukrajine, da se pridruži Natu. Neuspešna ameriška invazija v Prašičjem zalivu leta 1961 je privedla do odločitve Sovjetske zveze, da leta 1962 postavi ofenzivno jedrsko orožje na Kubo, kar je ta mesec pred natanko 60 leti privedlo do kubanske raketne krize. Ta kriza je pripeljala svet na rob jedrske vojne.

Ameriško upoštevanje lastnih varnostnih interesov pa Američanov ni ustavilo pri poseganju v osrednje varnostne interese Rusije v soseščini Rusije. Ko je Sovjetska zveza oslabela, so politični voditelji ZDA začeli verjeti, da lahko ameriška vojska deluje, kot hoče. Leta 1991 je podsekretar za obrambo Paul Wolfowitz razložil generalu Wesleyju Clarku, da lahko ZDA namestijo svoje vojaške sile na Bližnjem vzhodu "in Sovjetska zveza nas ne bo ustavila". Ameriški uradniki za nacionalno varnost so se odločili strmoglaviti režime na Bližnjem vzhodu, povezane s Sovjetsko zvezo, in posegati v varnostne interese Rusije.

Leta 1990 sta Nemčija in ZDA dali zagotovila sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, da lahko Sovjetska zveza razpusti lastno vojaško zavezništvo, Varšavski pakt, brez strahu, da se bo Nato razširil proti vzhodu in nadomestil Sovjetsko zvezo. Na tej podlagi je Gorbačov leta 1990 privolil glede ponovne združitve Nemčije. Toda ob razpadu Sovjetske zveze je predsednik Bill Clinton odstopil od te obljube in podprl širitev Nata proti vzhodu.

Ruski predsednik Boris Jelcin je glasno protestiral, vendar ni mogel storiti ničesar, da bi to preprečil. Prvi človek ameriškega državnega sodelovanja z Rusijo George Kennan je izjavil, da je širitev Nata "začetek nove hladne vojne".

Pod Clintonovim nadzorom se je Nato leta 1999 razširil na Poljsko, Madžarsko in Češko. Pet let kasneje se je Nato pod predsednikom Georgeom W. Bushem mlajšim razširil na sedem drugih držav: baltske države (Estonija, Latvija in Litva), Črno morje (Bolgarija in Romunija), Balkan (Slovenija) in Slovaška. Pod predsednikom Barackom Obamo se je Nato leta 2009 razširil na Albanijo in Hrvaško, pod predsednikom Donaldom Trumpom pa leta 2019 na Črno goro.

Rusko nasprotovanje širitvi Nata se je močno okrepilo leta 1999, ko so države Nata prezrle Združene narode in napadle rusko zaveznico Srbijo, in se je še okrepilo v začetku novega tisočletka z ameriškimi vojnami v Iraku, Siriji in Libiji. Na Münchenski varnostni konferenci leta 2007 je predsednik Putin izjavil, da širitev Nata predstavlja "resno provokacijo, ki zmanjšuje stopnjo medsebojnega zaupanja".

Putin je nadaljeval:

"In imamo pravico vprašati: proti komu je ta širitev namenjena? In kaj se je zgodilo z zagotovili [o neširjenju Nata], ki so jih naši zahodni partnerji dali po razpadu Varšavskega pakta? Kje so te izjave danes? Nihče se jih niti ne spomni. Vendar si bom dovolil to publiko spomniti, kaj je bilo povedano. Rad bi citiral govor generalnega sekretarja Nata, gospoda Woernerja v Bruslju 17. maja 1990. Takrat je rekel: 'Dejstvo, da nismo pripravljeni postaviti Natove vojske zunaj nemškega ozemlja, daje Sovjetski zvezi možnost zanesljivo jamstvo za varnost.' Kje so te garancije?"

Tudi leta 2007, ko sta v Nato vstopili dve črnomorski državi, Bolgarija in Romunija, so ZDA ustanovile delovno skupino za območje Črnega morja (prvotno Task Force East). Nato so leta 2008 ZDA še povečale napetosti med ZDA in Rusijo z izjavo, da se bo Nato razširil v samo srce Črnega morja z vključitvijo Ukrajine in Gruzije, kar je ogrozilo ruski pomorski dostop do Črnega morja, Sredozemlja in Bližnjega vzhoda. Z vstopom Ukrajine in Gruzije bi bila Rusija obkrožena s petimi državami Nata v Črnem morju: Bolgarijo, Gruzijo, Romunijo, Turčijo in Ukrajino.

Rusijo je pred širitvijo Nata na Ukrajino sprva zaščitil ukrajinski proruski predsednik Viktor Janukovič, zaradi katerega je ukrajinski parlament leta 2010 razglasil nevtralnost Ukrajine. Toda leta 2014 so ZDA pomagale strmoglaviti Janukoviča in na oblast pripeljati odločno protirusko vlado. Takrat je izbruhnila vojna v Ukrajini, ko si je Rusija hitro prisvojila Krim in podprla proruske separatiste v Donbasu, regiji vzhodne Ukrajine z relativno visokim deležem ruskega prebivalstva. Ukrajinski parlament je pozneje leta 2014 formalno opustil nevtralnost.

Ukrajina in separatisti v Donbasu, ki jih podpira Rusija, že osem let bijejo brutalno vojno. Poskusi njenega končanja s sporazumi iz Minska so propadli, ko so se ukrajinski voditelji odločili, da ne bodo spoštovali sporazumov, ki so predvidevali avtonomijo Donbasa. Po letu 2014 so ZDA močno oborožile Ukrajino in pomagale prestrukturirati ukrajinsko vojsko, da bi bila interoperabilna z Natom, kar se je pokazalo v letošnjih bojih.

Do ruske invazije 24. februarja letos verjetno ne bi prišlo, če bi se ameriški predsednik Joe Biden konec leta 2021 strinjal s Putinovo zahtevo, da se konča širitev Nata proti vzhodu. Vojna bi se verjetno končala marca 2022, ko bi vladi Ukrajine in Rusije izmenjali osnutek mirovnega sporazuma, ki temelji na ukrajinski nevtralnosti. V zakulisju sta ZDA in Združeno kraljestvo prisilila Zelenskega, naj zavrne kakršen koli dogovor s Putinom in se bori naprej. Takrat je Ukrajina odstopila od pogajanj.

Rusija bo po potrebi stopnjevala, po možnosti do jedrskega orožja, da bi se izognila vojaškemu porazu in nadaljnji širitvi Nata proti vzhodu. Jedrska grožnja ni prazna, ampak merilo dojemanja ruskega vodstva o svojih varnostnih interesih. Grozljivo je, da so bile ZDA pripravljene uporabiti tudi jedrsko orožje v kubanski raketni krizi in visoki ukrajinski uradnik je nedavno pozval ZDA, naj začnejo z jedrskimi napadi, "takoj ko Rusija sploh pomisli na izvedbo jedrskih napadov", kar je zagotovo recept za III. svetovno vojno.

Spet smo na robu jedrske katastrofe.

Predsednika Johna F. Kennedya je jedrska konfrontacija med kubansko raketno krizo izučila. Krize ni rešil s silo volje ali vojaško močjo ZDA, temveč z diplomacijo in kompromisom, pri čemer je odstranil ameriške jedrske rakete v Turčiji v zameno za to, da je Sovjetska zveza odstranila svoje jedrske rakete na Kubi. Naslednje leto si je prizadeval za mir s Sovjetsko zvezo in podpisal pogodbo o delni prepovedi jedrskih poskusov.

Junija 1963 je Kennedy izrekel bistveno resnico, ki nas lahko danes ohranja pri življenju:

"Predvsem pa morajo jedrske sile ob obrambi lastnih življenjskih interesov preprečiti tiste spopade, ki nasprotnika pripeljejo do izbire bodisi ponižujočega umika bodisi jedrske vojne. Če bi sprejeli takšno smer v jedrski dobi, bi to pomenilo le dokaz bankrota naše politike – ali kolektivne želje po smrti sveta."

Nujno se je treba vrniti k osnutku mirovnega sporazuma med Rusijo in Ukrajino s konca marca, ki temelji na neširitvi Nata. Današnje obremenjene razmere lahko zlahka uidejo nadzoru, kot se je to na svetu zgodilo ob toliko preteklih priložnostih – vendar tokrat z možnostjo jedrske katastrofe.

Preživetje sveta je odvisno od preudarnosti, diplomacije in kompromisov vseh sprtih strani.

Copyright © Project Syndicate