Pogajalski cilj prejšnje vlade je bil višji. Za 350 milijonov se je nadejal izpogajati takratni minister Virant, vendar se je Cerar že na osnovi javnomnenjskih raziskav čutil poklicanega, da poseže vmes in pogajanja prestavi na čas po formiranju nove vlade. “Molk je zlato,” pravi stara ljudska modrost. Razliko pa se je Cerarjeva vlada namenila poiskati pri študentih in občinah. Ampak vrnimo se najprej k plačam.

Ni napredovanj, ni redne delovne uspešnosti, znižana vrednost regresa in tako dalje. Sami linearni ukrepi, ki več ali manj enako udarijo vse. Namesto da bi razlikovali med tistimi, ki svoje delo opravljajo dobro in tistimi, ki le hodijo v službo, se bo uravnilovka še povečala. Na ta način se bo seveda linearno tudi zmanjšala motivacija zaposlenih.

Šefi bi morali začeti opravljati svoje delo

Po več kot petih letih krize, bi počasi že lahko bili zreli za resnejši pristop k tej problematiki. Dejstvo namreč je, da imamo predrago državo in da si takšnega javnega sektorja enostavno ne moremo več privoščiti. Ampak namesto pristopa z valjarjem po stadionski travi, ki vse enako potlači, je potreben vrtnarski pristop. Nekatere rožice je potrebno zaliti, druge presaditi in plevel populiti. In to je potrebno tako na mikro ravni, med posameznimi zaposlenimi, kot tudi med posameznimi organi in sektorji. Pa to ne pomeni zgolj odpuščanja ljudi, pomeni tudi razmislek, katere javne storitve res še potrebujemo, katere agencije in postopki pa so namenjeni zgolj sami sebi in sodijo med plevel.

Prepričan sem, da bi velika večina javnih uslužbencev toplo pozdravila takšen pristop, saj gredo tudi njim samim na živce nesposobni posamezniki, ki so se tipično zaposlili po politični liniji, morda takrat celo kaj počeli, ob menjavi šefov pa nekako ostali ob strani, vendar s polno plačo. In ne samo, da sedaj ne opravijo dela, primernega plačilu, ampak celo ovirajo tiste, ki delajo. Ali je takšnih 5 ali 15 odstotkov, je težko oceniti. Vendar za takšen pristop bi morali šefi dejansko začeti opravljati svoje delo. Začenši s tistimi na najvišjih položajih.

Vendar ni vsa krivda na šefih. Pri tem ne smemo spregledati niti sindikatov, katerih moč je neposredno povezana s številom članov. In več kot bi jih odpustili, manj članov bi sindikatom ostalo. Še posebej zato, ker tisti, ki res dobro opravljajo svoje delo, precej manj potrebujejo sindikalno varstvo kot tisti, ki sami pri sebi vedo, da bi bilo najbolj pošteno, da bi bili odpuščeni. Ampak takšni so za sindikate najboljši člani. Zato ne bo popolnoma nobeno presenečenje, če se bodo sindikati na vsak predlog krčenja javnega sektorja z odpuščanjem odzvali s predlogom, da lahko enak učinek dosežemo z linearnim znižanjem plač. Sindikatom je pač v interesu, da izgubijo čim manj članov.

Vendar je dejstvo, da je edino pravo krčenje javnega sektorja preko zmanjšanja števila zaposlenih, ker to za sabo potegne tudi stroške, povezane z delovnim mestom- računalnik, miza, licence, elektrika, prostor, .... 

Dejstvo je, da se je v državni upravi, se pravi v ožjem javnem sektorju, število zaposlenih znižalo. Počasi in postopoma, vendar smo z leti prišli do več kot 10-odstotnega znižanja. Žal pa smo hkrati v širšem javnem sektorju za precej več povečali število zaposlenih. Neto učinek je torej negativen. Znova nam je uspel svetovni unikum. Število zaposlenih smo zmanjšali tako, da smo ga povečali.

Centralizacija javnih naročil ne gre čez noč

Da nameravajo s centralizacijo javnih naročil in najširšo uporabo modula e-obratne dražbe prihraniti več kot 80 milijonov evrov, se ne bere ravno realno. Še posebej, ker uvajanje takšnih sprememb zahteva svoj čas. Prepričati nekoga, da bo začel delati drugače, kot dela že 10 let, je pač težavno in ob tem ne smemo zanemariti še omenjenega v prejšnjih odstavkih, kjer smo ugotovili, da dobrih uslužbencev ne bo mogoče z ničemer motivirati. Morda se bo navedene prihranke uspelo realizirati, vendar ne v prvem letu.

Odhodek je lahko tudi prihranek

Erjavčevih izpogajanih 40 milijonov evrov za regres upokojencem bi vsak razumen človek označil kot dodaten proračunski odhodek. Pa vendarle jih je uspelo vladi zapisati kot ukrepe na prihodkovni strani državnega proračuna. In to v celotnem znesku 40 milijonov, čeprav potem v opombah piše, da jih bo 19 zagotovil KAD. Zadeva je zelo nedefinirana, zato jo je težko komentirati, pa vseeno.

Če bo KAD teh 19 milijonov nakazal poleg 50 milijonov, ki jih tako ali tako že mora, potem bi na prvi pogled res lahko govorili o tem, da iz integralnega proračuna ne bo šlo nekaj, kar bi sicer šlo. Ampak na račun tega, da se bodo sredstva v KAD-u hitreje počrpala. Kar pomeni, da bomo pač svojim otrokom požrli še tisto, kar se je malce prihranilo in se sedaj hrani v KAD-u. Pa pustimo tukaj na strani vprašanje, kako smiselno se je hkrati zadolževati v tujini, hkrati pa imeti sredstva, katerih donos ne dosega obresti, ki jih plačujemo za zadolževanje. Če pa je tistih 19 milijonov že vsebovanih v rednih 50 milijonih, potem se bodo sredstva za regres res črpala zunaj proračuna, hkrati pa se bo povečal transfer iz proračuna v ZPIZ.

Skratka, kakorkoli obrnemo, ta postavka med ukrepi na odhodkovni strani proračuna ni nič drugega kot slaba šala, oziroma še slabše, je direktno zajebavanje.

Študenti niso naložba, ampak molzna krava

In naj ta pregled zaključim s študenti. Na kratko, ker se bom temu delu podrobneje posvetil kdaj drugič. Da 10 odstotkov odhodkovnih ukrepov obesiš študentom, hkrati pa se imaš za socialno usmerjeno vlado, je skregano z zdravo pametjo. Študenti te bitke praktično ne morejo izgubiti, zato mora biti vsaka vlada pri direktnem mahanju z rdečo krpo pred študenti izjemno previdna. Študenti imajo precej več časa kot kdorkoli drug in na protestih lahko vztrajajo praktično neskončno dolgo. Večini namreč delo še vedno ne predstavlja glavnega vira dohodka. Ljudje so jim tipično naklonjeni, saj jih starejši dojemajo bodisi kot svoje otroke bodisi se nostalgično spominjajo svojih študentskih dni (in neumnosti, ki smo jih takrat počeli). Prisotne pa je tudi dovolj inteligence za razumno argumentacijo zahtev in dovolj mladostne zaletavosti, da argumentacije nasprotne strani ne sprejmeš.

Nekoč sem prebral, da je še vsaka vlada, ki je na ulico pognala študente, padla. Morda bo že ta točka med varčevalnimi ukrepi zadoščala, da nobena točka več ne bo pomembna. Ker bo celoten spisek skupaj z vlado odšel v pozabo.

P.S.: Zakaj se uvedba polnega plačila prispevkov za študentsko delo šteje med ukrepe na odhodkovni strani in ne med ukrepe na prihodkovni strani? Morda zato, da bo izgledalo, kot da se je več delalo na odhodkih kot na prihodkih?