Komentar

V čem sploh je kulturnost kulturnega boja, če je njegov diskurz prepojen z nekulturo: s strupenim sovraštvom, ovaduštvom, nasiljem in zlobo?

Če bi želeli na kratko označiti poglavitno nasprotje ali konflikt v naši posttranzicijski družbi, bi ga lahko zajeli v konflikt med težnjo po obnovi temeljnih vrednot zahodne družbe in virulentnim nasprotovanjem tej tendenci. To nasprotovanje se praviloma deklarira za napredno in levo, v resnici pa nas vleče nazaj v revolucijsko anarhijo, dekadenco in kaos. Za politični spopad v naši družbi pa je še nekolikanj bolj signifikantna beseda: virulentno. Označuje tisto, kar je kužno, strupeno in zategadelj povzroča bolezen, saj se nanaša na govorjenje ali ravnanje, ki je strupeno, sovražno, zlobno. Prav ta figurativni pomen najbolj točno označuje način delovanja in borbe naše samozvano napredne levice. 

V čem sploh je kulturnost kulturnega boja, če je njegov diskurz prepojen z nekulturo: s strupenim sovraštvom, ovaduštvom, nasiljem in zlobo? Ali pa je kulturni boj rezerviran samo za kulturnike in gre torej predvsem za prevlado na področju kulture? Ali ni, kolikor gre za vprašanje prevlade, v kulturni boj že po definiciji vključena tudi politika? Če pa je temu tako, potem je kulturni boj le oblika političnega boja za splošno prevlado v družbi.

06.10.2022 19:00
Piše: Marjan Frankovič
Ključne besede:   resentiment   levica   preteklost   Marx   Engels   Francija   revolucija   Anatole France   Evropa   Deleuze   Pascal Bonitzer   simptom

Polpreteklost je usedanjena preteklost. Polpreteklost je takšno stanje duha v državi in družbi, ki sili prebivalstvo, da se po eni strani vanjo vrača in da jo – preteklost – hkrati zavrača. Polpreteklost ni manj, pač pa več preteklosti … 

 

V leksikonih beremo: resentiment je ostanek ali podoživetje prejšnjega občutka, navadno neprijetnega, potisnjenega v podzavest, npr. občutka /prejete ali storjene/ krivice, želje po maščevanju; fig.: zagrenjenost, prikrita mržnja. Ali drugje: resentiment – prikrita mržnja, zagrenjenost; dolgotrajno, večkrat nezavedno sovraštvo; nevoščljivost. In spet drugje: resentiment je prikrito sovražno razpoloženje do oseb ali skupin oseb kot dolgotrajen učinek ponižujočih doživetij ali občutkov manjvrednosti.

 

Strinjam se, da premore slovenščina dovolj gibkosti in izrazja, s katerim se da izogniti prenekateri tujki. Toda nekatere od njih lahko napotijo radovednejšega bralca na povsem določeno sled: h kulturnobojni dediščini naše travmatične polpreteklosti. Taka beseda je resentiment. Kolikor pri njej vztrajamo, jo je treba vendarle malce podrobneje obrazložiti.

 

Izraz resentiment uporabljam v kontekstu in smislu sovražnega zavračanja vsake oblasti, kolikor ni "naša"; zavračanja ob zavedanju in v strahu, da se "nam samim" oblast lahko tudi kdaj izmakne. Brez te obrazložitve bi namreč prišlo do zmede. Kajti ta izraz v teoretskih in publicističnih doneskih naše "napredne inteligence" meri predvsem na dejansko ali umišljeno oživljanje fašizma, v domačih razmerah pač na tiste glasnike t. i. ponižanih in razžaljenih, ki že po definiciji ne sodijo v družbo "naprednih". Meri na njim pripisano osebno ali kolektivno sovražnost ter maščevalnost, na "fašistoidne preostanke domače kolaboracije". Šlo naj bi torej za travmatično podoživljanje v podzavest potisnjenih občutkov krivice in prizadetosti, pa tudi za nezavedno sprevračanje "neznosnega, sramotnega ozavedenja lastne krivd".

 

 

Sam prevladujoče oblike resentimenta povezujem predvsem s tem, kar pri nas govori in počenja razjarjena levica.

 

 

Kar navadili smo se že, teologi in eksegeti so nas prepričali in prepričujejo nas še kar naprej, da biblije ali korana in drugih svetih spisov ni mogoče brati dobesedno. Niti vsemogočni Bog ne nihče drug v njegovem imenu ni razdejal mest in templjev sovražnikov izbranega ljudstva ali vere, ni pobijal in iztrebljal malopridnih ter nevernih ali kar vsega na zemlji in nebu, kot o tem pripovedujejo sveti spisi.

 

Nekoliko težje bo z alegorično razlago Marxovih del, kajti gore trupel, ki jih je komunistični režim vsepovsod pustil za sabo, so tako rekoč še sveže in res jih bo težko brez preostanka prevesti v njihov preneseni pomen. Generacije marksistov so se zvrstile od časov, ko je Marx pozival k razrednemu boju, h krvavemu obračunu z razrednim sovražnikom (tej nalogi je mimogrede pritaknil še iztrebljenje dobršnega dela evropskih ljudstev, ki so gensko predestinirana cokla napredka in vsesplošne revolucionarne preobrazbe sveta in človeštva). S svojo mislijo in političnim delovanjem je pozival k revolucionarnemu prevratu in nasilju. Slednje naj bi zmagovalcem v razrednem boju, kajpak delavskemu razredu pod vodstvom Partije, narekovala sama logika Zgodovine. Ta narek pa so, kot vemo, komunisti vsepovsod vzeli kruto zares …

 

Kolikor hoče revolucionarni podmladek še naprej zavajati z Marxovo eshatologijo, se bo moral v ideologiji in retoriki tudi sam postopno odvrniti od dobesednega pomena Marxovih in Engelsovih praktičnih napotkov avantgardi delavskega razreda. Namen slednje je bil usposobiti delovno ljudstvo za krvavi revolucionarni obračun z razrednim sovražnikom in za nasilni prevzem oblasti. In ta obračun je terjal morje krvi in trupel. Zato bi se pod težo zgodovinske krivde morali tudi sledilci Marxa izogniti njegovemu dobesednemu tolmačenju. Znova bi se morali zateči v skrivnost spekulativne konstrukcije – stran od Prerokove dobesednosti – v novoheglovsko predzgodovino resnične historične misli.

 

Vendar pa se praktični imami neomarksizma in neoleninizma ne ozirajo na sociofilozofsko razsežnost in zgodovinsko spodletelost marksistične revolucionarne teorije in se še naprej poslužujejo nevzdržne hujskaške retorike v vsej njeni dobesednosti. Podobnost s preostalimi fundamentalisti ni naključna, nikoli ne priznajo krivde, tega da bi utegnil kdo bodisi v preteklosti, v sedanjosti ali v prihodnosti njihove predhodnike ali sledilce enoznačno prepoznati med tistimi z mečem, z bombo, brzostrelko ali z nožem v roki. Konkretno krivdo pač odkrivajo pri drugih. Nič nimajo proti temu, da jih vzdržuje nevidna roka trga, še posebej ne, če jim ta "roka" nezasluženo dodeljuje izsiljeni davkoplačevalski denar ter netransparentna sredstva iz sumljivih, največkrat ljudstvu odtujenih ali docela tujih fondov; če jim paradržava na široko trasira pot v akademsko, medijsko in v politekonomsko sfero, kjer nato uveljavljajo svoje nedemokratične in subverzivne agende – vse seveda pod krinko solidarnosti, odprtosti in borbe za nediskriminatornost tega ali onega splošnega načela ali segmenta družbe.

 

Na besedni ravni gre torej še kar naprej za diskurz o nujnosti sprememb in prevrata, v resnici pa zaenkrat le za  prevlado v obstoječem "proizvodnem odnosu", kot bi temu rekel nekdanji trdorokec Popit. Gre za novi razred, ki v razvpiti eri neoliberalizma prevzema odločujočo vlogo.

 

 

Neoliberalizem v najslabšem pomenu ter fašizacija oblasti –  to sta smisel in cilj novodobne politične levice.

 

 

Njena ideološka podoba pa je seveda sprevrnjena. Z njo daje vtis, da se bori proti obojemu. Dokler ji ne usahne moč retorike in z njo poglavitna medijska trobila, dokler bomo ljudje temu nasedali, dotlej bo neutrudno mahala po "fašistih" in "neoliberalcih" in na tak način prikrivala svoje podtalne pa tudi vedno bolj odkrite rabote. Slovenska skrajna levica pa še kar naprej straši z revolucionarno dobesednostjo, s permanentnim aktivizmom, sabotažami in zdaj prikritim zdaj odkritim nasilnim vstajništvom. Da se naslanja na internacionalno podporo in napotke evropske skrajne levice, za to ugotovitev ni potrebna nikakršna poglobljena analiza. Vse je že tu, takorekoč na dlani.

 

Pomenska in doživljajska prepričljivost, specifična teža ali gostota besede (verbalnega sporočila nasploh) se dandanes drastično spreminja. Točneje: relativizira. Spominja na podobna obdobja v zgodovini, na predreformacijsko krizo v pozni renesansi, na čas mračnjakov in njihovih obešenjaških quodlibet disputov ter na Erazmovo Hvalnico norosti. Spominja na predrevolucijski čas v Franciji, na Evropo pred prvo svetovno vojno. Pomen izrečenega vsak hip zaniha v drugo skrajnost in beseda postaja enako kot v primerljivih obdobjih iz preteklosti edina ali vsaj zadostna obremenilna stvar, ki te lahko stane tudi življenja.

 

Do česa lahko znova pride, o tem naj se vsakdo, dokler je še čas, pouči iz zgodovinopisja in literature. Morda je dobro začeti z dogajanjem konec 18. stoletja v Franciji. Kratko obdobje v francoski revoluciji zajame Anatole France v romanu Bogovi so žejni. Ta roman je izvrstna predstavitev mentalitete in značaja junakov, ki se vsak po svoje prebijajo, propadajo ali prosperirajo, se kot heroji revolucije in malodane svetniške nacionalne korifeje znajdejo prav na vrhu, kjer za kratko obdobje vedrijo in oblačíjo – ter nato naglo in zapovrstjo strmoglavljajo; roman se dogaja v letu najhujšega revolucijskega terorja (1793-94); življenje poteka v senci vsakodnevnih javnih eksekucij; giljotina komaj sledi obsodbam naglih sodišč, ki jih policija s pomočjo mreže ovaduhov tekoče oskrbuje z novimi in novimi osumljenci; ovadi te lahko vsakdo in kdorkoli – bodisi iz pritlehnih sebičnih razlogov ali zaradi revolucionarne zaslepljenosti; vsevprek nezaupanje in ovaduštvo ter iznad vsega patos smrtonosne ideologije. Le zakaj je avtor tega prodornega romana na stara leta podprl boljševiški prevrat v Rusiji?

 

Če bi želeli na kratko označiti poglavitno nasprotje ali konflikt v naši posttranzicijski družbi, bi ga idealiter lahko zajeli v konflikt med težnjo po obnovi temeljnih vrednot zahodne družbe in virulentnim nasprotovanjem tej tendenci. To nasprotovanje se praviloma deklarira za napredno in levo, v resnici pa nas vleče nazaj v revolucijsko anarhijo, dekadenco in kaos. V času aktualne virusne pandemije je nemara pomembno, da se spomnimo na prvotni pomen besede virus. Latinski izraz virus pomeni strup ali kužno sluz.

 

Za politični spopad v naši družbi pa je še nekolikanj bolj signifikantna beseda – virulentno. Označuje tisto, kar je kužno, strupeno in zategadelj povzroča bolezen; fig. pomen pa je individualno- in sociopatološki, saj se nanaša na govorjenje ali ravnanje, ki je strupeno, sovražno, zlobno. Prav ta figurativni pomen najbolj točno označuje način delovanja in borbe naše samozvano napredne levice. Ali gre le za ideološki spopad, ki ga pogojno označuje izraz kulturni boj? Seveda ne, kajti te vrste delovanje ima tudi praktične in materialne posledice, da kvarnega vpliva na zdravje družbe nasploh niti ne omenjamo.

 

V čem sploh je kulturnost kulturnega boja, če je njegov diskurz prepojen z nekulturo: s strupenim sovraštvom, ovaduštvom, nasiljem in zlobo? Ali pa je kulturni boj rezerviran samo za kulturnike in gre torej predvsem za prevlado na področju kulture? Ali ni, kolikor gre za vprašanje prevlade, v kulturni boj že po definiciji vključena tudi politika? Če pa je temu tako, potem je kulturni boj le oblika političnega boja za splošno prevlado v družbi.

 

Te dni lahko beremo jeremijado nekega borca s področja kulture. Ne bomo razpredali o tem, kakšne vrste scenarist da je in zategadelj še posebej "diskriminiran" pri odločitvi neke žirije o njegovem "projektu". Ne smemo pa spregledati dejstva, da je "scenarist" skupaj z režiserjem dejansko sopovzročal materijo oz. nezakonito in prostaško-razbijaško protestniško dogajanje, ki naj bi ga zdaj kot (objektivni?) dokument časa predstavljal njun film.  Vprašujem se le, opirajoč se pri tem na misel Gillesa Deleuza, koliko sta oba avtorja filma uspela "ločiti ta svoj scenarij /oziroma film/ od lastnega simptoma".

 

"Izhodišče zgodbe je to, da obstajajo ljudje, ki jim ne smemo seči v roko" (Pascal Bonitzer, Scenaristova vadnica). Tu se v resnici začenja njuna fikcija. Razsodnik bo kajpak sedanja vladna garnitura, še posebej pa ministrica za pravosodje. Prav nanjo se v svoji tožbi sklicuje in nanjo hkrati apelira nesrečni "scenarist". Odloke in zakone tistega, ki se mu ne sme seči v roko, s katerim v nikakršnem smislu ni mogoče sodelovati, je bilo treba razveljaviti, kazni za prekrške izničiti in zdaj gre le še za to, da očistimo in deratiziramo vse pore kulture in družbe, kamor so se zalezli, in razlezli so se prav povsod, podporniki janšistične paradržave.

 

Kajti za mnoge se zgodba začne prav tedaj, ko taki osebi sežejo v roko; s tem pridobi vpliv na njihove  najintimnejše misli, najbolj skrite želje, na njihovo usodo … Kajti med tistimi, ki jim brez vsake misli stisnemo roko, se lahko nenadoma pojavi norec ali demon, za katerega bo ta gesta imela vrednost pečata sokrivde … 

 

Ne dvomim, da je v "diskriminiranem" scenariju dovolj logike, to priča tudi spremljajoča ga jeremijada, vendar bodo njegovi fiktivni liki, z avtorjem scenarija vred, prav zaradi železne logike protesta, ki ga glorificirata z režiserjem, še tembolj sporni: "Bolj nori, ker so bolj logični." (P. Bonitzer).

 

Bonitzer, sledeč Deleuzu, razpreda dalje: "Perverznež ali nevrotik ne zmore osvoboditi svojega /življenjskega, osebnega/ 'scenarija' od svojega simptoma, ker je ta scenarij ravno njegova izpolnitev. Nasprotno pa umetnik izpelje dogodek iz simptoma, ki ga ta predstavlja … "

 

"Odkriti logiko tistega, kar se bo občinstvu zdelo protislovno ali absurdno, to logiko razviti, jo potisniti do skrajnosti – prav to je bistvo našega /umetnikovega/ dela … "

 

Tega pač ni zmožen nekdo, ki ostaja globoko zapreden v svoj simptom.

 

Prispevek je bil izvirno objavljen na portalu KUD-KDO pod naslovom Kultura in prosveta naša bo osveta.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Politične usmeritve: Bizarno je, da aktualna politika s politizacijo zasleduje depolitizacijo
17
07.12.2022 16:45
Do zadnjih parlamentarnih volitev, pa še nekaj tednov zatem, po razglasitvi zmagovalcev, sicer z manjšim zanosom in energijo, ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Mediatorjev vodnik do miru v Ukrajini
10
06.12.2022 22:15
Mir bo prišel, ko bodo ZDA odstopile od nadaljnje širitve Nata proti mejam Rusije; mir bo, ko Rusija umakne svoje vojaške sile ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Rusija je država, ki podpira terorizem
13
01.12.2022 23:59
Evropski parlament je sprejel resolucijo, s katero je Rusijo označil za državo, ki promovira terorizem in se poslužuje ... Več.
Piše: Božo Cerar
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
31
30.11.2022 23:58
Kljub temu, da je Janez Janša ta hip politično oslabljen in da se v njegovi stranki krepijo kritični glasovi, to še zdaleč ne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
35
29.11.2022 21:00
V nedeljo, 27. novembra leta Gospodovega 2022, se je dokončno potrdila moja teza, da Slovenci (še) nismo narod, ampak precej ... Več.
Piše: Denis Poniž
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
27
28.11.2022 20:45
Super referendumska nedelja je mimo, Slovenija pa je še bolj zabetonirana v levo-desne koncepte vodenja države. Še najbolj ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
15
27.11.2022 20:30
Bi lahko rakete, ki so pred nekaj tedni padle na poljsko ozemlje in ubile dve osebi, zares sprožile tretjo svetovno vojno? To je ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
26
25.11.2022 22:57
Nedeljski referendumski tris bo najverjetneje dokazal, da politično aktivni volivci večinoma ne razumejo, za kaj gre pri treh ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
14
24.11.2022 23:59
Zoran Janković je kot izkušen politik prinesel okoli ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana in mu podtaknil kukavičje ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred referendumom o nacionalki: Samoupravni zavod RTV – imejte ga, na vaše stroške!
12
23.11.2022 22:26
Največja neustavnost sprejetega zakona o RTV Slovenija se skriva prav v tem, da ne odraža javnega interesa, ne odraža strukture ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Lažna "depolitizacija" kot nov zagon za korupcijo in ogrožanje temeljev demokracije
25
17.11.2022 21:00
Zadnje čase je v modi, da se vse depolitizira. Politične stranke so v nemilosti, mediji, vsaj večina njih, ljubijo nevladne ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Zdravstvo v Ljubljani se podira, neoliberalni minister Loredan pa bi "podkupoval" izgorele zdravnike!
11
15.11.2022 20:00
Zdravstvo v Ljubljani se podira, zdravniki množično odhajajo zaradi izgorelosti, sistem je tik pred zlomom. Pacienti pogosto ... Več.
Piše: Milan Krek
Semenj ničevosti: Slovenija, od kod norosti tvoje?
15
14.11.2022 23:20
Namesto načelnih in moralnih politikov in političark nam vlada horda ljudi, ki bi morala biti v vsaki normalni demokraciji ... Več.
Piše: Denis Poniž
Depeša politbiroja iz gostilne Pečarič ali zakaj ne bom več volil Nataše Pirc Musar
43
11.11.2022 22:59
Le nekaj dni po prvem krogu predsedniških volitev smo nekateri mediji prejeli dokument v obsegu A4 formata z neke vrste napotki, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Afera izbrisane napotnice: Pogrešam glas borcev za pravice ljudi, glas Jaše Jenulla, Teje Jarc, Nike Kovač ...
24
10.11.2022 20:25
Stanje v slovenskem javnem zdravstvu se slabša iz dneva v dan, čeprav se je pred volitvami in takoj po njih govorilo in ... Več.
Piše: Milan Krek
Predsedniške volitve 2022: Glas proti oligarhom
23
08.11.2022 19:00
Sistem, ki izigrava celotni levi spekter volivcev s kandidati, ki ne nosijo kvalitet ne levice, ne sredine in ne demokracije, in ... Več.
Piše: Aleks Jakulin
Bidnova zunanja politika potaplja kongresne demokrate in uničuje Ukrajino
10
07.11.2022 21:11
Ameriški predsednik Joe Biden in Demokrati lahko na vmesnih volitvah (midterms) doživijo hud poraz, kar ne bi smelo biti veliko ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Odprto pismo Ljubljani
12
06.11.2022 20:35
Sem kandidat za Mestni svet Ljubljane in odločil sem se, da napišem Odprto pismo Ljubljani. V skladu z zakonsko ureditvijo za ... Več.
Piše: Miha Burger
Sein Kampf: Kako je Sončni kralj napovedal vojno svojim kritikom in svobodi govora
38
02.11.2022 21:29
Prvi minister je napovedal vojni sovražnemu govoru. S tem je seveda napovedal tudi vojno proti slovenski ustavi in svobodi ... Več.
Piše: Milan Krek
Vsi sveti: Kdor mrtvim odreka pravico do groba, bo za večno preklet!
30
31.10.2022 22:04
Tisto, kar želim izpostaviti ob prazniku mrtvih, ob dnevu Vseh svetih, je predvsem dvoje: žalost in osebna prizadetost, da niti ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.893
02/
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.857
03/
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
Denis Poniž
Ogledov: 2.290
04/
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.676
05/
Rusija je država, ki podpira terorizem
Božo Cerar
Ogledov: 1.207
06/
Politične usmeritve: Bizarno je, da aktualna politika s politizacijo zasleduje depolitizacijo
Tilen Majnardi
Ogledov: 936
07/
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.081
08/
Mediatorjev vodnik do miru v Ukrajini
Jeffrey Sachs
Ogledov: 747
09/
Has the count down begun for Tik Tok in the U.S.?
Valerio Fabbri
Ogledov: 504
10/
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
Milan Krek
Ogledov: 1.915