V leksikonih beremo: resentiment je ostanek ali podoživetje prejšnjega občutka, navadno neprijetnega, potisnjenega v podzavest, npr. občutka /prejete ali storjene/ krivice, želje po maščevanju; fig.: zagrenjenost, prikrita mržnja. Ali drugje: resentiment – prikrita mržnja, zagrenjenost; dolgotrajno, večkrat nezavedno sovraštvo; nevoščljivost. In spet drugje: resentiment je prikrito sovražno razpoloženje do oseb ali skupin oseb kot dolgotrajen učinek ponižujočih doživetij ali občutkov manjvrednosti.

Strinjam se, da premore slovenščina dovolj gibkosti in izrazja, s katerim se da izogniti prenekateri tujki. Toda nekatere od njih lahko napotijo radovednejšega bralca na povsem določeno sled: h kulturnobojni dediščini naše travmatične polpreteklosti. Taka beseda je resentiment. Kolikor pri njej vztrajamo, jo je treba vendarle malce podrobneje obrazložiti.

Izraz resentiment uporabljam v kontekstu in smislu sovražnega zavračanja vsake oblasti, kolikor ni "naša"; zavračanja ob zavedanju in v strahu, da se "nam samim" oblast lahko tudi kdaj izmakne. Brez te obrazložitve bi namreč prišlo do zmede. Kajti ta izraz v teoretskih in publicističnih doneskih naše "napredne inteligence" meri predvsem na dejansko ali umišljeno oživljanje fašizma, v domačih razmerah pač na tiste glasnike t. i. ponižanih in razžaljenih, ki že po definiciji ne sodijo v družbo "naprednih". Meri na njim pripisano osebno ali kolektivno sovražnost ter maščevalnost, na "fašistoidne preostanke domače kolaboracije". Šlo naj bi torej za travmatično podoživljanje v podzavest potisnjenih občutkov krivice in prizadetosti, pa tudi za nezavedno sprevračanje "neznosnega, sramotnega ozavedenja lastne krivd".

Sam prevladujoče oblike resentimenta povezujem predvsem s tem, kar pri nas govori in počenja razjarjena levica.

Kar navadili smo se že, teologi in eksegeti so nas prepričali in prepričujejo nas še kar naprej, da biblije ali korana in drugih svetih spisov ni mogoče brati dobesedno. Niti vsemogočni Bog ne nihče drug v njegovem imenu ni razdejal mest in templjev sovražnikov izbranega ljudstva ali vere, ni pobijal in iztrebljal malopridnih ter nevernih ali kar vsega na zemlji in nebu, kot o tem pripovedujejo sveti spisi.

Nekoliko težje bo z alegorično razlago Marxovih del, kajti gore trupel, ki jih je komunistični režim vsepovsod pustil za sabo, so tako rekoč še sveže in res jih bo težko brez preostanka prevesti v njihov preneseni pomen. Generacije marksistov so se zvrstile od časov, ko je Marx pozival k razrednemu boju, h krvavemu obračunu z razrednim sovražnikom (tej nalogi je mimogrede pritaknil še iztrebljenje dobršnega dela evropskih ljudstev, ki so gensko predestinirana cokla napredka in vsesplošne revolucionarne preobrazbe sveta in človeštva). S svojo mislijo in političnim delovanjem je pozival k revolucionarnemu prevratu in nasilju. Slednje naj bi zmagovalcem v razrednem boju, kajpak delavskemu razredu pod vodstvom Partije, narekovala sama logika Zgodovine. Ta narek pa so, kot vemo, komunisti vsepovsod vzeli kruto zares …

Kolikor hoče revolucionarni podmladek še naprej zavajati z Marxovo eshatologijo, se bo moral v ideologiji in retoriki tudi sam postopno odvrniti od dobesednega pomena Marxovih in Engelsovih praktičnih napotkov avantgardi delavskega razreda. Namen slednje je bil usposobiti delovno ljudstvo za krvavi revolucionarni obračun z razrednim sovražnikom in za nasilni prevzem oblasti. In ta obračun je terjal morje krvi in trupel. Zato bi se pod težo zgodovinske krivde morali tudi sledilci Marxa izogniti njegovemu dobesednemu tolmačenju. Znova bi se morali zateči v skrivnost spekulativne konstrukcije – stran od Prerokove dobesednosti – v novoheglovsko predzgodovino resnične historične misli.

Vendar pa se praktični imami neomarksizma in neoleninizma ne ozirajo na sociofilozofsko razsežnost in zgodovinsko spodletelost marksistične revolucionarne teorije in se še naprej poslužujejo nevzdržne hujskaške retorike v vsej njeni dobesednosti. Podobnost s preostalimi fundamentalisti ni naključna, nikoli ne priznajo krivde, tega da bi utegnil kdo bodisi v preteklosti, v sedanjosti ali v prihodnosti njihove predhodnike ali sledilce enoznačno prepoznati med tistimi z mečem, z bombo, brzostrelko ali z nožem v roki. Konkretno krivdo pač odkrivajo pri drugih. Nič nimajo proti temu, da jih vzdržuje nevidna roka trga, še posebej ne, če jim ta "roka" nezasluženo dodeljuje izsiljeni davkoplačevalski denar ter netransparentna sredstva iz sumljivih, največkrat ljudstvu odtujenih ali docela tujih fondov; če jim paradržava na široko trasira pot v akademsko, medijsko in v politekonomsko sfero, kjer nato uveljavljajo svoje nedemokratične in subverzivne agende – vse seveda pod krinko solidarnosti, odprtosti in borbe za nediskriminatornost tega ali onega splošnega načela ali segmenta družbe.

Na besedni ravni gre torej še kar naprej za diskurz o nujnosti sprememb in prevrata, v resnici pa zaenkrat le za  prevlado v obstoječem "proizvodnem odnosu", kot bi temu rekel nekdanji trdorokec Popit. Gre za novi razred, ki v razvpiti eri neoliberalizma prevzema odločujočo vlogo.

Neoliberalizem v najslabšem pomenu ter fašizacija oblasti –  to sta smisel in cilj novodobne politične levice.

Njena ideološka podoba pa je seveda sprevrnjena. Z njo daje vtis, da se bori proti obojemu. Dokler ji ne usahne moč retorike in z njo poglavitna medijska trobila, dokler bomo ljudje temu nasedali, dotlej bo neutrudno mahala po "fašistih" in "neoliberalcih" in na tak način prikrivala svoje podtalne pa tudi vedno bolj odkrite rabote. Slovenska skrajna levica pa še kar naprej straši z revolucionarno dobesednostjo, s permanentnim aktivizmom, sabotažami in zdaj prikritim zdaj odkritim nasilnim vstajništvom. Da se naslanja na internacionalno podporo in napotke evropske skrajne levice, za to ugotovitev ni potrebna nikakršna poglobljena analiza. Vse je že tu, takorekoč na dlani.

Pomenska in doživljajska prepričljivost, specifična teža ali gostota besede (verbalnega sporočila nasploh) se dandanes drastično spreminja. Točneje: relativizira. Spominja na podobna obdobja v zgodovini, na predreformacijsko krizo v pozni renesansi, na čas mračnjakov in njihovih obešenjaških quodlibet disputov ter na Erazmovo Hvalnico norosti. Spominja na predrevolucijski čas v Franciji, na Evropo pred prvo svetovno vojno. Pomen izrečenega vsak hip zaniha v drugo skrajnost in beseda postaja enako kot v primerljivih obdobjih iz preteklosti edina ali vsaj zadostna obremenilna stvar, ki te lahko stane tudi življenja.

Do česa lahko znova pride, o tem naj se vsakdo, dokler je še čas, pouči iz zgodovinopisja in literature. Morda je dobro začeti z dogajanjem konec 18. stoletja v Franciji. Kratko obdobje v francoski revoluciji zajame Anatole France v romanu Bogovi so žejni. Ta roman je izvrstna predstavitev mentalitete in značaja junakov, ki se vsak po svoje prebijajo, propadajo ali prosperirajo, se kot heroji revolucije in malodane svetniške nacionalne korifeje znajdejo prav na vrhu, kjer za kratko obdobje vedrijo in oblačíjo – ter nato naglo in zapovrstjo strmoglavljajo; roman se dogaja v letu najhujšega revolucijskega terorja (1793-94); življenje poteka v senci vsakodnevnih javnih eksekucij; giljotina komaj sledi obsodbam naglih sodišč, ki jih policija s pomočjo mreže ovaduhov tekoče oskrbuje z novimi in novimi osumljenci; ovadi te lahko vsakdo in kdorkoli – bodisi iz pritlehnih sebičnih razlogov ali zaradi revolucionarne zaslepljenosti; vsevprek nezaupanje in ovaduštvo ter iznad vsega patos smrtonosne ideologije. Le zakaj je avtor tega prodornega romana na stara leta podprl boljševiški prevrat v Rusiji?

Če bi želeli na kratko označiti poglavitno nasprotje ali konflikt v naši posttranzicijski družbi, bi ga idealiter lahko zajeli v konflikt med težnjo po obnovi temeljnih vrednot zahodne družbe in virulentnim nasprotovanjem tej tendenci. To nasprotovanje se praviloma deklarira za napredno in levo, v resnici pa nas vleče nazaj v revolucijsko anarhijo, dekadenco in kaos. V času aktualne virusne pandemije je nemara pomembno, da se spomnimo na prvotni pomen besede virus. Latinski izraz virus pomeni strup ali kužno sluz.

Za politični spopad v naši družbi pa je še nekolikanj bolj signifikantna beseda – virulentno. Označuje tisto, kar je kužno, strupeno in zategadelj povzroča bolezen; fig. pomen pa je individualno- in sociopatološki, saj se nanaša na govorjenje ali ravnanje, ki je strupeno, sovražno, zlobno. Prav ta figurativni pomen najbolj točno označuje način delovanja in borbe naše samozvano napredne levice. Ali gre le za ideološki spopad, ki ga pogojno označuje izraz kulturni boj? Seveda ne, kajti te vrste delovanje ima tudi praktične in materialne posledice, da kvarnega vpliva na zdravje družbe nasploh niti ne omenjamo.

V čem sploh je kulturnost kulturnega boja, če je njegov diskurz prepojen z nekulturo: s strupenim sovraštvom, ovaduštvom, nasiljem in zlobo? Ali pa je kulturni boj rezerviran samo za kulturnike in gre torej predvsem za prevlado na področju kulture? Ali ni, kolikor gre za vprašanje prevlade, v kulturni boj že po definiciji vključena tudi politika? Če pa je temu tako, potem je kulturni boj le oblika političnega boja za splošno prevlado v družbi.

Te dni lahko beremo jeremijado nekega borca s področja kulture. Ne bomo razpredali o tem, kakšne vrste scenarist da je in zategadelj še posebej "diskriminiran" pri odločitvi neke žirije o njegovem "projektu". Ne smemo pa spregledati dejstva, da je "scenarist" skupaj z režiserjem dejansko sopovzročal materijo oz. nezakonito in prostaško-razbijaško protestniško dogajanje, ki naj bi ga zdaj kot (objektivni?) dokument časa predstavljal njun film.  Vprašujem se le, opirajoč se pri tem na misel Gillesa Deleuza, koliko sta oba avtorja filma uspela "ločiti ta svoj scenarij /oziroma film/ od lastnega simptoma".

"Izhodišče zgodbe je to, da obstajajo ljudje, ki jim ne smemo seči v roko" (Pascal Bonitzer, Scenaristova vadnica). Tu se v resnici začenja njuna fikcija. Razsodnik bo kajpak sedanja vladna garnitura, še posebej pa ministrica za pravosodje. Prav nanjo se v svoji tožbi sklicuje in nanjo hkrati apelira nesrečni "scenarist". Odloke in zakone tistega, ki se mu ne sme seči v roko, s katerim v nikakršnem smislu ni mogoče sodelovati, je bilo treba razveljaviti, kazni za prekrške izničiti in zdaj gre le še za to, da očistimo in deratiziramo vse pore kulture in družbe, kamor so se zalezli, in razlezli so se prav povsod, podporniki janšistične paradržave.

Kajti za mnoge se zgodba začne prav tedaj, ko taki osebi sežejo v roko; s tem pridobi vpliv na njihove  najintimnejše misli, najbolj skrite želje, na njihovo usodo … Kajti med tistimi, ki jim brez vsake misli stisnemo roko, se lahko nenadoma pojavi norec ali demon, za katerega bo ta gesta imela vrednost pečata sokrivde … 

Ne dvomim, da je v "diskriminiranem" scenariju dovolj logike, to priča tudi spremljajoča ga jeremijada, vendar bodo njegovi fiktivni liki, z avtorjem scenarija vred, prav zaradi železne logike protesta, ki ga glorificirata z režiserjem, še tembolj sporni: "Bolj nori, ker so bolj logični." (P. Bonitzer).

Bonitzer, sledeč Deleuzu, razpreda dalje: "Perverznež ali nevrotik ne zmore osvoboditi svojega /življenjskega, osebnega/ 'scenarija' od svojega simptoma, ker je ta scenarij ravno njegova izpolnitev. Nasprotno pa umetnik izpelje dogodek iz simptoma, ki ga ta predstavlja … "

"Odkriti logiko tistega, kar se bo občinstvu zdelo protislovno ali absurdno, to logiko razviti, jo potisniti do skrajnosti – prav to je bistvo našega /umetnikovega/ dela … "

Tega pač ni zmožen nekdo, ki ostaja globoko zapreden v svoj simptom.

Prispevek je bil izvirno objavljen na portalu KUD-KDO pod naslovom Kultura in prosveta naša bo osveta.