Konec leta 2015 sem napisal članek o nemški hegemoniji v Evropski uniji. Prispevek z naslovom Nemška hegemonija in zaton evropske superdržave (vir) je bil na portalu+ objavljen 12. januarja 2016:

"Evropske elite so uporabile monetarno unijo, da bi nasprotovale ekonomski logiki, njihov prezgodnji politični projekt za vzpostavitev superdržave pa je bil obsojen na propad. Zdaj je torej čas, da se EU vrne na začetek, ko je bila uspešno trgovinsko območje."

Še vedno mislim, da je to pravilno razmišljanje in srednjeevropske države se zdaj ideji superdržave upirajo. Razmere, ki jih danes vidimo v Evropi, dajejo misliti, da bi nas lahko nemška politika zdaj pripeljala do tretje velike katastrofe po prvi, drugi svetovni vojni in zdaj do gospodarske kataklizme. V tistem članku izpred skoraj sedmih let sem opazil, kako je Nemčija prevzela nadzor nad Evroobmočjem, narekovala migracijsko politiko, ni pa ji uspelo zgraditi primernih obrambnih sil, prav tako je slabotno paradirala v Minsku pred Putinom.

V tistem članku iz januarja 2016 sem napisal:

"Vsakdo, ki je videl slike Merklove in Hollanda, ki poskušata pritisniti na Putina, da bi spremenil svojo agresivno politiko glede Ukrajine, se mora spomniti septembra 1938 v Münchnu."

Mnogi od nas smo občudovali način, kako so se Nemci soočili z grozotami, ki so jih povzročili v drugi svetovni vojni, in sedanjo generacijo poučili o zločinih, ki so bili storjeni, nato pa zgradili dinamično gospodarstvo. To je bil izjemen dosežek. Toda kanclerstvo Angele Merkel je bilo obsedeno z nenehnim ponižnim prigovarjanjem Rusiji. Mnogi od nas so jo spraševali, v kaj ta ženska sploh verjame. Zaradi nemške hegemonije v Evropski uniji in ultra zelene politike so številne države po zaslugi Merklove oziroma Nemčije padle v odvisnost od ruske energije.

Prav tako smo tudi videli, kako Nemcem ni uspelo ohraniti ustreznih obrambnih sil in so celo poslali propadlo obrambno ministrico Ursulo Von der Leyen, da bi vodila bruseljsko neizvoljeno birokracijo. Nemška denarna moč ni bila uporabljena na najboljši način za pomoč državam v težavah po finančnem zlomu leta 2008, pač za zaščito nemških bank in prisilitev šibkih držav, kot so Grčija, Španija in Italija v drastično krčenje. V primeru Italije so na oblast potisnili celo neizvoljene premierje, kakršen je bil Mario Draghi. Smo potemtakem lahko presenečeni nad nedavnimi volitvami v Italiji, kjer je slavila patriotska stranka Bratje Italije?

Prav tako ni presenetljivo, da je britanska javnost glasovala za izstop iz EU pod vodstvom Nemčije in njenega mlajšega francoskega partnerja. Prav tako ni presenetljivo, da je prišlo do nasprotovanja in upora držav, kot sta Poljska in Madžarska, ki želita ohraniti tradicionalne vrednote. Kakšna podpora je bila pred trenutnim zaprtjem ruskih plinovodov za zagotovito, da so bile cene ruskega plina za Poljsko enake kot posebej nizka cena za Nemčijo?

Države, kot je Švedska, ki so sledile tako imenovanemu humanitarnemu zgledu Nemčije in sprejele veliko preveč ekonomskih migrantov, trpijo hude težave s kriminalom, kar je vodilo tudi do krepitve patriotske stranke.

Bo to zimo v Evropi velika recesija? Ali bo prevelika odvisnost od Kitajske vodila v nadaljnje prikrajšanje? Ali bo Nemčija uporabila svoje še vedno velike rezerve za pomoč drugim članicam EU, ali bo sledila prejšnji politiki "Nemčija na prvem mestu" (Germany First)?

Torej kje smo zdaj? Bo prišlo do velikega pritiska EU, da pusti na cedilu Ukrajino? Če bo tako, imamo tu spet Minsk 2014 in München 1938. Vemo, kam je to vodilo leta 1938, in vemo, kam nas je Minsk pripeljal do zdaj. Bati se moramo nadaljnje kapitulacije pred avtoritarnostjo.

Vsekakor upam, da povsem občudovanja vredna Nemčija Ludwiga Erharda, ki je povzročila gospodarski čudež, Wirtschaftswunder, kaže svojo močno zavezanost pošteni igri in demokraciji.