Nekaj misli o italijanskih volitvah, ki so bile minulo nedeljo in so bile v marsičem res zgodovinske. Ne le zato, ker je po dolgem času ponovno slavila desnica, ne le zato, ker je krepko zmagala stranka, ki je bila še pred nekaj leti relativno marginalna, ampak zlasti zato, ker bo italijansko vlado vodila ženska, kar si je bilo v mačistični italijanski politiki še včeraj težko predstavljati. Na portalu+ smo za povolilni komentar italijanskih volitev zaprosili koga drugega kot Valeria Fabbrija, Italijana, pravzaprav Rimljana, ki je že nekaj časa tudi naš stalni sodelavec.
So se Italijani odločili zaupati Giorgi Meloni z upanjem na dejanske spremembe, ali pa so se nenadoma znašli daleč na desni, kot je zapisal Washington Post? Vprašajmo se še drugače: je italijanska demokracija dovolj močna, da lahko volivci izberejo vlado, ki jo želijo, ne da bi tvegali skok v neznano ali nazaj v zgodovino? Naj jasno povem: Giorgia Meloni ni le zmagala, pometla je s konkurenco. Dobila je štirikrat več od drobtin, s katerimi se je morala zadovoljiti na volitvah leta 2018, prehitela je svoje tovariše, ki so nanjo vedno gledali kot na mlajšo sestro, rojeno pod malce nesrečno zvezdo. Poleg tega je morala v kampanji, polni osebnih napadov, tudi nizkih udarcev, požreti več kot eno žabo.
Na splošno pa nimamo veliko razlogov za slavje te alternativne demokracije, kjer tisti, ki je glede na mnenje volivcev vladal slabo, svoje mesto prepusti alternativnemu kandidatu, ponavadi opozicijskemu. Nezadovoljstvo je moralo biti ogromno, saj je prvi podatek, ki bode v oči, volilna udeležba: na volišča se je tokrat odpravilo le 64 % volilnih upravičencev. Volilno zmago je torej treba gledati s tega zornega kota: nominalno je desnosredinska koalicija prejela enako število glasov kot leta 2018, približno 12,6 milijona.
In že ta podatek je lahko zelo zgovoren.
Prvič: Bratje Italije na volišča niso uspeli pripeljati nezadovoljnih volivcev, večina od njih je ostala doma. Tudi Demokratska stranka je izgubila mnogo glasov, kakor tudi Gibanje petih zvezd, ki je glede na napovedi pred volitvami celo malce pridobilo, vseeno pa je izgubilo skoraj polovico glasov, ki so prispevali k njegovemu zmagoslavju leta 2018.
Drugič: Giorgia Meloni je prevzela glasove svojih dveh koalicijskih partneric, Salvinijeve Lige in Berlusconijeve Naprej, Italija, ki sta tudi v severnih deželah doživeli spremembe. Na primer, v Furlaniji Julijski krajini, kjer je na oblasti Liga, so Bratje Italije dobili kar trikrat več glasov kot Liga. Pokazalo se je tudi, da so Bratje Italije glasove dobili tudi od bivših volivcev Gibanja petih zvezd.
Tretjič: večina italijanskih volivcev je ideološko prepričana, razočarana in nezadovoljna, politika jih ne zanima preveč, niso ne desni ne levi. Gre za nekakšen post-populistični profil, h kateremu je kot prvi zagotovo pripomogel večni vodja stranke Naprej, Italija Silvio Berlusconi, ki je bil letos, 35 let po prvi izvolitvi, znova izvoljen v parlament. Leta 1994 je namreč omogočil razpad tako Lige, ki se je takrat imenovala še Severna Liga pod vodstvom Umberta Bossija ter Nacionalnega zavezništva, pri katerem je bila leta 2006 Giorgia Meloni prvič izvoljena v parlament - z 29 leti je postala najmlajša poslanka v takratni sestavi parlamenta.
Post-populistični trend ima dolgo zgodovino. Na naslednjih dveh volitvah, leta 2013 in 2018, volivci niso podelili večine nobeni koaliciji. Kot posledica so nato v zadnjih desetih letih nastale vlade, temelječe na parlamentarnih sporazumih, pogosto so jih vodile osebe, ki v volitvah niso sodelovale.
Kljub temu, da gre za potrebno varovalo v našem parlamentarnem sistemu, ki preprečuje nastanek praznin na oblasti, ko se sistem blokira, je jasno, da je demokracija močnejša takrat, ko gre za ujemanje volje volivcev in parlamenta; tako nastanejo parlamentarne večine, ki imajo soglasje volivcev. Zato s tega vidika ni mogoče reči, da izid nedeljskih volitev pomeni nazadovanje. Ravno nasprotno. Zmagala je vodja opozicije, ki bo sedaj vodila vlado. Največja težava je nezainteresiranost, bolj kot nezadovoljstvo s politiko, ki odloča o naših življenjih.
Pred Giorgio Meloni je sedaj zahtevna naloga - upravljanje z državo "anarhističnih ovac", če uporabimo naslov knjige novinarja Roberta Gervasa. Že tekom volilne kampanje je Meloni kot ključno izpostavila odgovornost. Omenila je tri ključne točke za bodočo vlado: vojno v Ukrajini, energetsko krizo in proračunsko disciplino. Za vse tri bi lahko rekli, da temeljijo na Draghijevem programu, saj je že v opoziciji podpirala vlado pri njenih sankcijah proti Rusiji in glede orožja za Ukrajino, kakor tudi pri evropskem dogovarjanju glede najvišje cene plina in nasprotovanju vihravim rebalansom proračuna. Ne gre za samoumevne točke, saj jih denimo določene stranke progresivnega pola, zaveznice Demokratske stranke, niso podprle oziroma so jih celo ovirale.
Kmalu se bo treba soočiti z nemogočimi obljubami glede gospodarstva, varnosti, imigracij, zunanje politike, vojne v Ukrajini in odnosov z Brusljem. Neposredno to pomeni, da je igra sestavljanja koalicije manj samoumevna, kot bi se to zdelo na prvi pogled. Oba domova parlamenta se bosta sestala 13. oktobra, izvoljena bosta predsednika zbornice in senata, dveh domov parlamenta, ki naj bi jih Meloni, glede na pisanje nekaterih medijev, želela deliti z opozicijo. Nato se bodo začela posvetovanja na Kvirinalu in podelitve mandata za sestavo vlade, o čemer bo še veliko govora. Če bo šlo vse brez težav, bomo konec oktobra dobili vlado, ki bo do konca novembra prišla brez večjih pretresov, če pa se bo stvar zavlekla, bo še nekaj časa na oblasti Draghi, in ne bo prav jasno, kaj se bo zgodilo.
Glavno dejstvo, ki ga pri vsem tem ne smemo spregledati, pa je, da bo Giorgia Meloni razbila ta nedosegljivi stekleni strop, postala bo prva ženska predsednica vlade, ženska z desnega pola, ker je popoln udarec levemu polu. Zavedajoč se, koliko je morala vložiti, da je danes tam, kjer je, je vodja Bratov Italije prvo povolilno sporočilo po zmagi namenila "pogumnim ženskam, ki se borijo v Iranu ter po svetu in branijo svoje pravice in svobodo", kot je zapisala na Twitterju.