Spoštovani gospod Matevž Frangež, spoštovani gospod minister Matjaž Han, hvala za vajin obisk na Štajerski gospodarski zbornici (ŠGZ) v Mariboru, kjer ste prisluhnili nekaterim podjetnikom v Podravju. Na tem mestu vas moram pohvaliti, saj ste pokazali pogum in prikazali znanje, da ste se sami srečali s sredino razdraženih in prestrašenih podjetnikov in ste uspešno prestali in zaključili naš sestanek. Na trenutke je bilo vzdušje med nami res vroče, saj smo v industriji jezni na situacijo, negotovi glede prihodnosti, zafrustrirani, ker se situacija na področju energentov ne spreminja na bolje, ker se Evropska komisija in preko nje tudi naša vlada prepočasi in premalo ter neprimerno odzivata na to situacijo, kar ogroža slovensko in evropsko industrijo.

Tukaj bom poudaril in ponovil idejo, ki smo jo slišali na našem srečanju: proces deglobalizacije, proces kontinentinalizacije ter regionalizacije, v katerem lahko Evropska unija - in seveda tudi Slovenija - zelo veliko pridobi (nazaj iz Kitajske in JV Azije!), se zaradi energetske krize ne samo zaustavlja, temveč se celo obrača tja, kjer se je vse skupaj pričelo: JV Azija, Indonezija, deloma Indija ter tudi obe Ameriki. Razlog so občutno cenejši energenti na drugih kontinentih, ki niso vpleteni v vojno v Ukrajini in ki nimajo težav s plinom in elektriko.

Ideja nekaterih politikov v Evropski komisiji pa tudi pri nas pa je, da "zamrznemo" oziroma damo del energetsko "potratne" industrije v hibernacijo preko zime, vse do pozne pomladi … Menda zaradi pomanjkanja polprevodnikov, kar seveda ni res! V tej ideji je vgrajeno nekaj predpostavk, ki jih omenjeni politiki niso mogli ali niso znali preveriti: (i) ali bodo kupci takšnih podjetij počakali na ponoven zagon svojih dobaviteljev, (ii) ali bodo dobavitelji takšnih podjetij zdržali do ponovnega zagona svojih industrijskih kupcev, (iii) ali se bodo vsi ključni zaposleni vrnili nazaj na delo in (iv) ali bodo podjetja po 3- do 5-mesečni hibernaciji uspela ponovno zagnati tehnologijo in vzpostaviti pogoje serijske proizvodnje?

Odgovor na vsa zgornja vprašanja je seveda negativen! Ne! Zapiranje tovarn nikakor ne pride v poštev! To je enosmerna pot, ki vodi v deindustrializacijo Evrope in v njeno obubožanje … Verjetno pa tudi v razpad Evrope in konec načina življenja, kot ga poznamo danes.

Po vročični debati smo vam ob koncu našega srečanja predlagali štiri (!) ključne rešitve:

1. likvidnostna sredstva

2. garancijska shema

3. investicijska sredstva

4. ustrezni razpisi

Ad. 1: Podjetja se soočajo s 3x do 5x višjimi stroški električne energije, nekateri celo 10x preteklih stroškov (tisti, ki kupujejo na prostem trgu brez pogodb oziroma po t.i. spot cenah). Podjetja, ki nimajo urejene pogodbe za 2023 in naprej, imajo zaradi tega velike težave. Tudi velika podjetja nimajo rešenih pogodb za naprej, saj je negotovost izjemna in ustrezne ponudbe na strani slovenskih distributerjev ni. Situacija s plinom je še hujša, saj tam menda nihče nima zakupljenega plina po fiksni ceni, temveč vsi kupujemo na prostem trgu po dnevnih cenah (spot cene). Trenutni mnogokratniki plina dosegajo tudi 15x višjo ceno kot pred podražitvami. Prihodnosti pa ne vidi nihče. Možno je vse, tudi zaprtje dobav zemeljskega plina do nadaljnjega … Zato industrija potrebuje likvidnostna sredstva, da lahko prebrodimo obdobje, ki je potrebno za vsaj delno stabilizacijo energetskega trga, tako elektrike kot plina (in nafte!): ponovna vključitev nukleark po Evropi, zagotovljena dobava LNG ter zemeljskega plina iz Ažirije in drugod. Stabilizacija trga nafte in umiritev ter zmanjšanje inflacije. Brez ustreznih likvidnostnih sredstev industrija ne more zdržati vseh pritiskov svojih deležnikov (kupcev, dobaviteljev, zaposlenih, sindikatov etc.) in jih nujno (!) potrebujemo, da se prebijemo čez to "popolno nevihto".

Če bomo pustili industrijo na hladnem, se bodo posli vrnili nazaj oziroma odšli tja, kjer imajo veliki kupci zagotovljeno stabilno in predvidljivo okolje. V tem primeru lahko pride do zloma velikih in tudi manjših industrijskih sistemov, ki pravzaprav predstavljajo gospodarski ekosistem, ki predstavlja mnogo več, kot pa preprosti algebrajski seštevek neposredno zaposlenih v takšnem podjetju. Tukaj so stotine dobaviteljev in širše socio-ekonomsko okolje, odvisno od takšnih industrijskih hubov (za vsako srednje veliko in veliko industrijsko podjetje!), ki lahko v takšnem primeru razpade. Vrzel pa bodo zavzeli drugi, v daljni tujini. Doma pa lahko ostane razdejanje.

Ad. 2: Banke so polne denarja in samo slovenski varčevalci imajo v njih menda preko 20 milijard evrov neaktivnih likvidnostnih sredstev. Banke so dolžne spoštovati pravila slovenske centralne banke, ta pa Evropske centralne banke (ECB). Ta pravila so sicer korektna, a so dimenzionirana za mirne čase. Zdaj pa smo v vojni. Zato se morajo tudi Banka Slovenije (BS) ter ECB prilagoditi in sprejeti situacijo, kot je. Zgolj zategovati pas ter se držati okornih ter vsaj trenutno deloma zastarelih in za te čase neprimernih pravil ne bo pomagalo nikomer. Zato predlagamo, da država pomaga z garancijsko shemo za banke, da podjetja lahko (hitro) pridejo do likvidnostnih kreditov. Hitro, učinkovito in uspešno. Predvsem pa zelo pragmatično. Vsa podjetja ne potrebujejo likvidnostnega kredita, energetsko intenzivna pa ga potrebujejo zanesljivo. Kdaj? Nekatera že zgodaj poleti letos, nekatera začetek septembra letos, večina med nami pa tukaj in zdaj!

Ad. 3: Navkljub energetski krizi imamo v Sloveniji (in tudi drugod po Evropi!) resen strukturen problem: ljudi za delo v proizvodnji ni! Ljudi za tri in štiri izmensko delo ni! Trenutno si industrijska podjetja pomagajo deloma z ljudmi iz bivših republik rajnke Jugoslavije, a samo iz Hrvaške je emigriralo v zadnjih letih več kot 400.000 ljudi. Podobno se je izpraznila Bosna, v Srbiji pa ni nič boljše. Zdaj industrijska podjetja iščemo kadre za delo v proizvodnji iz krajev in dežel, ki so kulturološko in po mentaliteti ter predvsem po DNK zelo drugačna od naših ljudi: Indija, Bangladeš, Nepal, Uzbekistan, severna Afrika ipd. Pridobivanje dovoljenj za njih je komplicirano in zahtevno ter traja, a brez ljudi v proizvodnji ne moremo izpolnjevati naročil. Rešitev za nastalo situacijo so investicijska sredstva za nadaljevanje (i) avtomatizacije, (ii) robotizacije in (iii) digitalizacije proizvodnje, kjer operater upravlja kompleksno industrijsko celico, ne pa da (pol-manualno) poslužuje stroj. Na takšna delovna mesta pa lahko privabimo bolj izobražene, domače ljudi. In na tak način povečujemo produktivnost, povečujemo dodano vrednost ter dvigujemo možnost, da se dvignemo nad povprečno izplačano plačo v industriji ter zainteresiramo ljudi za delo v industriji. Tako se lahko približamo plačam v javnem sektorju in ustvarjamo potencial, da ga tudi presežemo. A brez teh investicij ne bo šlo!

(P.S.: industrija pa ima tudi nelojalno konkurenco v državni upravi, javni upravi in podjetjih v državni lasti. Zaradi varnosti, komoditete ter predvsem zaradi plačnih razmerij, kjer je javna/državna uprava plačana (občutno) več, kot pa industrija, imamo resen odliv kadrov v omenjen sektor in imamo v industriji manko voljne in angažirane delovne sile. Tukaj se sklicujem na izjavo pred kratkim proglašenega managerja leta Blaža Brodnjaka iz NLB, ki je rekel (približno takole), "… da bi nam 20.000 ljudi iz javnega/državnega sektorja v industriji in gospodarstvu zelo prav prišlo".

Ad. 4: EU predvideva razvojna, regionalna in druga sredstva, npr. za zeleni prehod ali krožno gospodarstvo, digitalizacijo, inovacije itn., ki so na voljo po EU skladih. A kompliciramo mi, komplicira EU. Razpisi so eratični in slabo najavljeni, slabo pripravljeni, kriteriji so pogosto nelogični in nimajo jasnih ciljev ali pa imajo cilje, ki nimajo stične točke s trenutno realnostjo v industriji. Razpisi prihajajo prepozno, sredstev je premalo. Prosimo in pričakujemo, da se razpisi in zahtevana razpisna dokumentacija ustvarjajo v sozvočju s ciljnimi uporabniki, ne pa da so pisani v uradih in pisarnah s strani ljudi, ki industrijskih izzivov ne poznajo. 

(P.S.: v Sloveniji in v Evropi poudarjamo zeleni prehod, sredstev npr. za sončne elektrarne pa pri nas ni ali pa jih je zmanjkalo. Kot smo poudarili na našem srečanju, je industrija slabo opremljena s sončnimi paneli, strehe industrije so velike in pogosto prazne teh sončnih panelov, kjer bi lahko občutno povečali generiranje lastne električne energije in tako prispevali k manjši porabi v elektro omrežju. Težava pa je, da (i) omrežje večinoma ni pripravljeno na priklop večjega števila sončnih elektrarn, (ii) da morajo takšne sončne elektrarne najprej oddati v omrežje proizvedeno električno energijo in jo potem kupiti nazaj (kar je svojevrstni anahronizem, ker ruši temeljno idejo samozadostnosti), (iii) ustreznih hranilnikov za takšne količine električne energije pa trenutno ni na voljo in (iv) EKO sklad je zasut z vlogami za tisoče hišnih elektrarn, namesto da bi se osredotočal na velike strešne površine tovarn, ki z lahkoto dosegajo moč sončnih elektrarn 500 kW, pa tudi 1 MW in več. In takšnih tovarn po Sloveniji s tako velikimi površinami je na stotine – osredotočimo se najprej na njih.)

 ***

Vsi se dobro zavedamo, da smo trenutno žrtve trenutne geopolitične situacije: Evropa in evropsko gospodarstvo, s poudarkom na energetsko intenzivni industriji, celo naše vrednote in prepričanja so na preizkušnji (poglejte vzpon ekstremne desnice po evropskih državah kot odziv na trenutno stanje v Evropi in svetu). Vsi vemo, da država ne more vsem v vsem pomagati. Teh sredstev enostavno ni! Države so že zdaj močno zadolžene, žal tudi zaradi pandemije kovida, ko s(m)o tako lahkomiselno zapirali družbo in gospodarstvo ter evidentno neučinkovito trošili javna sredstva. Danes vemo precej bolje. Pa vendar je država edina, ki se lahko zadolži zunaj parametrov SCB ali ECB (ki veljajo v mirnih časih).

Predsednik vlade Robert Golob je nedavno najavil menda celo do 5 milijard evrov pomoči za gospodarstvo v letu 2023. To je zelo veliko denarja, ki pa ga moramo drugače in bolj ciljano uporabiti, kot denar v času kovidne epidemije. Če se bomo znali osredotočati na (i) ozka grla v oskrbovalnih verigah (našega gospodarstva), če bomo ugotovili (ii) nevralgične točke z največjim možnim učinkom na povečan pretok skozi oskrbovalne verige, če bomo znali (iii) identificirati strateške panoge, da bo Slovenija ohranila in povečala stopnjo industrializiranosti v Evropi (trenutno smo na tretjem mestu po stopnji industrializacije v Evropi in tega mesta nikakor ne smemo izgubiti!), potem za vse nas ni bojazni. Ne za našo industrijo, ne za naše gospodarske regije, ne za Slovenijo.

Pri razporejanju teh sredstev pa se moramo upreti klientelizmu, nepotizmu, strankarskim željam in pričakovanjem, zahtevam oportunistov in lobistov ter potencialnim korupcijskim tveganjem, pa bomo imeli za ključne industrije in ogrožene regije dovolj sredstev. A odločati in premikati se moramo hitro, prilagodljivo in skrajno učinkovito ter pregledno. Ter v duhu fair play in z mislijo na celotno Slovenijo, ne pa na posamezno podjetje ali regijo.

V gospodarstvu oziroma v industriji ne pričakujemo, da boste na Ministrstvu za gospodarstvo (MGRT) ali drugih ministrstvih imeli vse odgovore na vsa vprašanja. Pogosto niti ne vemo, česa vse ne vemo. A smo tukaj, da vam pomagamo. Pričakujemo, da poleg 10 največjih industrijskih podjetij vključite tudi predstavnike MSP (majhna in srednja podjetja) dela industrije in gospodarstva. Tudi tiste med nami, ki smo člani "samo" regionalnih gospodarskih zbornic, ki zavzeto in uspešno predstavljajo naše želje v GZS, ki je glavni sogovornik MGRT in vlade.

Tudi mi želimo biti del rešitve. Tukaj smo, da vam pomagamo.

Lep pozdrav,

Mark Stemberger

P.S.: Na koncu in ne nazadnje: ne pozabite prosim (mojih/naših) besed na našem srečanju: državna pomoč je po definiciji vedno premajhna, prepozna in preveč komplicirana/zbirokratizirana. Zgoraj sem napisal nekaj namigov, kako bolj ciljano, hitreje in enostavneje do rešitve. Tudi mi v MSP sektorju gospodarstva/industrije želimo biti del rešitve. Izkoristite ponujeno pomoč.

P.P.S.: V kopiji mojega maila so direktorji najpomembnejših slovenskih podjetij na področju predelave aluminija, ki imajo tudi pomemben delež v evropski predelovalni panogi. LTH je tako pomemben, da motnje v njihovi proizvodnji lahko zaustavijo Volkswagen ali druge OEM proizvajalce. Podobno velja za Talum, ki je proizvajalec ulitkov iz aluminija hkrati tudi eden najbolj pomembnih proizvajalcev aluminija v Evropi per se; žal so iz 120 peči prešli na trenutno samo 20 delujočih peči, njihovo vrzel pa zdaj zapolnjujejo Azijci … Talum ima tudi izjemno pomembno vlogo v slovenskem elektroenergetskem sistemu in njihov potencialni izpad iz panoge bi bil lahko kratkoročno in dolgoročno katastrofičen za našo panogo in Podravje. Tudi MLM, po velikost primerljiv s Talum ulitki, ima strateško vlogo v evropski avtomobilski panogi, predvsem pa v Mariboru in na Štajerskem. Deluje izključno v avtomobilski panogi in je strateški dobavitelj (Tier 1) več OEM. Vsi v tem mailu pa tvorimo majhen, a pomemben del panoge predelave aluminija, ki ima strateško vlogo v evropski iniciativi zelenega prehoda, krožnega gospodarstva ter potencial tovarn prihodnosti: vsa tri omenjena podjetja so visoko spoštovana na evropskem trgu, in so nam, manjšim in mlajšim v tej panogi, vzor in velika (!) pomoč pri prodoru na evropski trg. Prav zato se mora država osredotočiti tudi na omenjena podjetja ter na panogo predelave aluminija.