Bila je sreda, 27. maja 1992. Ura je bila 9.55, ko so med nič hudega sluteče Sarajevčane, ki so v vrsti čakali na kruh na Ulici Vase Miskina, priletele tri granate. Umrlo je 26 ljudi, več kot 100 je bilo ranjenih. Posnetki trupel, delov teles, odtrganih udov in morja krvi, ki se je razlila po uličnih tlakovcih, so obšli svet in (zahodno) javno mnenje se je dokončno obrnilo proti Miloševiću in njegovima operativcema v Bosni in Hercegovino, generalu Ratku Mladiću in Radovanu Karadžiću. Zaradi granatiranja civilistov, kar je vojni zločin, je mednarodna skupnost proti tedanji Jugoslaviji uvedla sankcije, ki so po osmih letih državo spravile na kolena, Miloševića pa v Haag. Kolo zgodovine se je tistega dne začelo obračati; bosanski Srbi, ki so se čez dve leti, februarja 1994 podpisali še pod masaker na sarajevski tržnici, kjer je umrlo 68 civilistov, prek 200 pa jih je bilo ranjenih, so obveljali za glavne negativce v bosanski vojni, njihovi politični in vojaški voditelji so še pred sojenjem na haaškem sodišču de facto postali vojni zločinci.

Na tem svetu obstaja glasna manjšina in tiha večina. Ker večina prebivalcev planeta živi bodisi pod avtoritarno pokrovko (Kitajska, Rusija, Iran, Venezuela, Kuba, Burma ipd.) bodisi je njihova oblast pragmatično zadržana, ko gre za vojne, ki potekajo daleč stran (Indija, Brazilija, večina Afrike ...), je edini del sveta, ki lahko kaj stori in spremeni na tem planetu, naš, zahodni del. Lahko se delamo, da tega "bremena" nimamo, lahko se izgovarjamo na pomanjkanje legitimnosti in moralnega upravičenja zaradi kolonialne preteklosti in krivic, ki naj bi jih belci oziroma zahodnjaki storili avtohtonim ljudstvom v obeh Amerikah, Afriki, Aziji in Avstraliji. Toda vse to ne spremeni dejstva, da nismo vsi zahodnjaki zapackani s kolonialno zgodovino, ter da nismo vsi enako brezbrižni do moralno nesprejemljivih dogodkov okoli nas. Vojna v bivši Jugoslaviji je trajala več let, da se je dovolj velik del zahodne "civilizacije" prebudil iz svoje komodne otopelosti in udaril z roko po mizi. Na koncu so evropsko mlahavost reševali Američani s svojimi F-16 in tomahawki. Račun so nam izstavili kasneje in na nek način ga zdaj ponovno plačujemo z vojno v Ukrajini, v katero so Združene države vpletene precej bolj, kot si to večina Evropejcev sploh predstavlja ...

Vojna v Ukrajini, ki je včeraj prešla v novo, morda celo bolj nepredvidljivo fazo, je torej naš, zahodni problem. Lahko razumemo, zakaj se Brazilci, Indijci, Afričani in celo Kitajci ne bodo mešali v to niti - vsaj zaenkrat - se ne bodo opredeljevali in postavljali na eno ali drugo stran. Ruski simpatizerji, ki jih je v Sloveniji tako kot ponekod drugod v Evropi relativno veliko, poskušajo to vojno prikazati kot veliko krivico za Rusijo in nenehoma iščejo argumente in celo izgovore, s katerimi bi opravičili rusko agresijo.

Zaradi Putina in njegove agresivne, osvajalne vojne, v kateri prihaja do hudih kršitev mednarodnega prava, zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov, je prišlo do določenega razkola celo med t.i. intelektualno elito. Da imamo o vzrokih in povodih za ta brutalni konflikt različna mnenja, samo po sebi ni sporno, je celo legitimno. Konec koncev za razliko od Putinovih Rusov ali Lukešenkovih Belorusov živimo v relativno svobodni in odprti družbi, kjer lahko vsak pove svoje mnenje brez strahu, da bo končal za zapahi ali pa da se mu bo zgodilo še kaj hujšega. Vseeno pa obstaja neka etična meja, ki jo po mojem človek enostavno ne more prestopiti brez posledic za svoj "kategorični imperativ". Govorim seveda o zločinskem pobijanju (ukrajinskih) civilistov, o raketiranju šol, bolnišnic, vrtcev in otroških igrišč. Kdor ni sposoben obsoditi pobijanja otrok, ima hude probleme sam s seboj. Otrok kot otrok, ne glede na njihovo nacionalno poreklo ali državljanstvo.

V prihodnjih dneh bo vojna eskalirala, vstopila v precej bolj otipljivo in opazno fazo, v kateri bodo civilni cilji daleč v ukrajinskem zaledju, na stotine kilometrov oddaljeni od bojišč, ponovno pomembna tarča ruskih raket, dronov in letalskih bomb. Ponedeljkovi raketni napadi na večja ukrajinska urbana središča, med njimi tudi prestolnico Kijev, torej niso presenečenje; Putinov odziv na ukrajinsko sabotažo orjaškega mostu, ki povezuje polotok Krim s celino, je napovedoval hudo maščevanje. Ruski predsednik je poosebljeno maščevanje, o tem sploh ni nobenega dvoma. Mentaliteta nasilnežev, kakršen je Vladimir Vladimirovič, je namreč takšna, da na vsak udarec nasprotnika odgovorijo z desetimi ali stotimi. Včasih se zdi, da komaj čakajo na izgovor, da jim ponuja priložnost, da spustijo iz sebe vse svoje sovraštvo in maščevalnost.

Tako so počeli nacisti v okupirani Evropi, tako so delali tudi boljševiki in Stalin, za katerega velja, da je Putinov veliki vzornik. Za enega mrtvega vojaka 10 ali 100 civilistov. Za en uničen tank 100 požganih hiš in civilnih objektov. Psi vojne, ki so lajali v 20. stoletju in v Evropi povzročili neizmerno škodo in trpljenje, so se vrnili, vendar se tega še niso vse zavedli. Še vedno obstaja določen del javnosti, ki meni, da se Ukrajina ne bi smela braniti, kaj šele oboroževati. Še vedno so med nami politiki, ki spominjajo na tiste svoje predhodnike, ki so v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja naivno besedičili o nujnosti miru, premirja, pogajanj, čeprav je (bilo) jasno, da nasilneža za pogajalsko mizo spravi le močnejši in enakovreden nasprotnik. Vse drugo je na žalost utopija.

Bes, ki nas popade ob pogledu na raketirana otroška igrišča, parke in civilne objekte, se je v primeru Ukrajine že dodobra razvodenel in pred rusko ambasado v središču Ljubljane že dolgo ni bilo nobenega protesta, vozniki so prenehali trobiti in javno mnenje je postalo precej indiferentno, apatično. To je tista banalnost zla, o kateri je razmišljala Hannah Arendt; zločinec lahko počne, kar ga je volja, samo zato, ker mu tiha večina to dopušča.

Banalnost zla je tista, ki - metaforično rečeno - privede do novih in novih holokavstov. Zato je javno mnenje treba pripraviti na to, da prava vojna proti Rusiji šele prihaja. Kajti Putin ne bo odnehal, dokler ne bo konec z njim. Ruski raketni napadi na ukrajinska mesta, ki so včeraj prvič doslej v manjši meri potekali tudi prek moldavskega zračnega prostora, se ne bodo končali jutri. Bržkone se bodo še stopnjevali. Podobno kot so krajinski Srbi med hrvaško domovinsko vojno na koncu posegali po vedno obupnejših metodah (med drugim so s prepovedanimi kasetnimi bombami zasuli Zagreb dobesedno tik pred formalnim koncem vojne), je tudi Putinova kamarila na robu histerije. Zmagati v tej vojni na konvencionalen način, s konvencionalnim orožjem, bržkone ne morejo več, saj bodo kmalu proti njim vse relavantne države sveta. Seveda lahko kremeljski psi vojne pošljejo v smrt še na tisoče ljudi, posebej žensk in otrok, kajti ko imamo opravka z obupanci - in zahodni obveščevalni krogi že več tednov resno opozarjajo, da je v vojaškem smislu ruski predsednik stisnjen v kot ter kot tak najbolj nevaren -, je možen tudi najbolj pesimističen scenarij.

V ruskem primeru je to morda uporaba jedrskega orožja. Marsikdo dvomi, da bi ga Putin uporabil pred koncem 20. kitajskega partijskega kongresa, ki se začenja 16. oktobra in bo trajal do konca meseca. Na njem pa se bo za drugo, zgodovinsko reelekcijo boril Putinov zaveznik Xi Jinping, ki si v tem času ne želi takšne eskalacije vojne v Ukrajini, zaradi katere bi se morala kitajska zunanja politika še bolj distancirati od Putina. Če bi si slednji dovolil uporabiti atomsko orožje v času partijskega kongresa v Pekingu, bi to lahko spremenilo izid glasovanja in ogrozilo Xijev položaj do te mere, da bi izgubil podporo večine delegatov. Prav zato se zdi zelo verjetno, da bo najbolj brutalna faza ruskega bombardiranja Ukrajine nastopila šele potem, ko bo Xi ponovno izvoljen. Podobno "usklajevanje" sta se šla Putin in Xi že februarja letos, ko so Rusi zaradi olimpijskih iger v Pekingu (potekale so od 4. do 20. februarja 2022) za štiri dni "preložili" začetek invazije na Ukrajino.

Vendar pa je ne glede na izid partijskega kongresa Putin Kitajsko že napol izgubil iz svojega "lojalnostnega kluba". Pragmatični Kitajci, ki od Rusije lahko dobivajo zgolj relativno poceni energente, imajo od Putina vedno manj koristi in vedno več problemov. Ruski medved, ki se je strgal z verige, ogroža kitajski jin-jang, na katerem je simbolno utemeljena kitajska družbena in državna doktrina. Nestabilnost, ki zamaje ravnovesje azijske percepcije odnosov med državami, je nekaj, česar si vzhajajoča velesila na Daljnem vzhodu ta trenutek najmanj želi in bolj ko bodo Rusi divjali in uničevali v Ukrajini, bolj se bodo Kitajci odmikali od njih. (Podobno se dogaja z Indijo, kjer ne delijo več posebnega razumevanja do ruskega barbarstva v Ukrajini, čeprav se formalno od Putina še niso distancirali.)

Prvi preizkus novega geostrateškega pozicioniranja bo že jutri, ko bo Generalna skupščina OZN glasovala o obsodbi nezakonite ruske aneksije štirih ukrajisnkih regij, kar je Rusija uspešno blokirala v Varnostnem svetu z uporabo veta, vendar lahko Generalna skupščina z večino vseh glasov sprejme dokument, ki to spremeni in Rusijo postavi v podoben položaj, kot ga je bila v Društvu narodov nekoč deležna nacistična Nemčija. Toda to bi vsaj v tem primeru potrdilo pravilnost hegeljanske tezo o ponavljanju zgodovine kot tragedije; Rusija bi se dokončno znašla sama na mednarodnem odru, hrbet bi ji obrnili tudi dosedanji načelni zaveznici Kitajska in Indija, kar bi ponovno oživelo idejo o diplomatskem izobčenju Putina. Rusiji bi s spretnim legalističnim manevrom, ki bi ga morda podprla absolutna večina članic Združenih narodov, resda lahko vsaj začasno zamrznili pravico veta v Varnostnem svetu (ali jo iz tega privilegiranega kluba celo začasno suspendirali), toda zgodovina nas uči, da problema (ruskega) ekspanzionizma oziroma agresije na Ukrajino s tem še ne bi rešil. Nacistične Nemčije v Društvu narodov po diplomatski poti niso bili sposobni obvladati, učinek je bil prej nasproten, saj je Hitler iz te organizacije protestno izstopil.

Putinovo obnašanje je torej dovolj arogantno, da bi morebitno kazensko izključitev iz Varnostnega sveta mirno požrl in se zanašal na golo vojaško silo, s katero lahko ustrahuje Evropo in Zahod. Ponoviti gre misel, da je Rusija v ekonomskem smislu relativno šibka država, vendar pa po drugi strani s 6000 jedrskimi konicami drži v šahu takorekoč ves planet. Tudi če je dejansko operativnega le desetina njihovega jedrskega arzenala, je to še vedno dovolj, da sproži jedrsko vojno nepredstavljivih razsežnosti. Glede na Putinovo iracionalno obnašanje po 24. februarju je nemogoče napovedati, do kam si bo ta človek drznil iti. Nikakor namreč ni izključeno, da bi bila Rusija ob porazu svoje armade v Ukrajini pripravljena uporabiti tudi tisto najhujše ...