Vladimir Putin je na napad na most, ki Rusijo povezuje s krimskim polotokom, odgovoril z močnim obstreljevanjem ukrajinskih mest; bombardiral je 14 regij, umrlo je najmanj 10 civilistov, ranjenih je bilo najmanj 60, zadeta je bila tudi prestolnica Kijev. Vojna je še enkrat eskalirala, moskovski izstrelki pa so poleteli nad trdnjavo ukrajinske vlade in predsedniškimi prostori. Gre za jasno sporočilo Zelenskemu, ki na ozemljih, ki jih ima Rusija za svoje, npr. na Krimu, vodi ofenzivo. Zasedanje ruskega Sveta za nacionalno varnost se je odvilo natanko tako, kot določa logika konflikta brez meja: odločna reakcija Moskve in eskalacija napadov.

Ruski napadi so razkrili več obrazov vojne:

1. Putinovo odločnost. On je tisti, ki iz Kremlja vodi vojno, težava pa je ravno to oziroma njegovi generali na bojišču. 

2. Moč mrhovinarjev. Jasno je, da obstajajo in da so močni. Napad na most čez Kerško ožino ni povzročil velike škode, a gre za element ruskega prestiža na mednarodnem odru; to je ključna točka, ki jo je George F. Kennan, famozni Gospod X znanega članka o zadrževalni strategiji za sovjetske sile, zapisal v reviji Foreign Affairs tik pred koncem druge svetovne vojne: inteligenca, odločnost in previdnost.

"Jasno je, da mora biti v teh okoliščinah glavni element politike Združenih držav Amerike glede Sovjetske zveze dolgoročno potrpežljivo zadrževanje, pozorno in odločno glede ruskih ekspanzivnih tendenc. Vseeno je pomembno poudariti, da takšna politika ne more biti izvajana skupaj s hinavščino navzven: z grožnjami, bahanjem ali odvečnimi "strogimi" potezami. Medtem ko je Kremelj načeloma fleksibilen pri svojih reakcijah na politično realnost, pa mu ideje o prestižu niso tuje. Tako kot vse vlade lahko tudi rusko netaktne in grozilne poteze prisilijo v položaj, ko si ne more več dovoliti prekinitve, takšno reakcijo pa lahko narekuje tudi njen občutek za realnost. Ruski voditelji so bistrooki sodniki psihologije človeka in so kot takšni zelo dobro vedo, da sta temperamentnost in izguba samokontrole v politiki šibka točka. In ravno te šibke točke so pripravljeni izkoristiti. Prav zato je za tuje vlade neizogibno, da se, če želijo doseči uspeh, z Rusijo vedno pogovarjajo mirno in hladnokrvno, svoje zahteve pa naj ruski politiki predstavijo tako, da bo pot odprta za takšno rešitev, ki bo upoštevala tudi ruski prestiž."

3. Moč moskovske balističnega arzenala je ogromna in nedotaknjena. Veliko jih je in povsem na mestu so pogovori o porabi orožja v Ukrajini, a se kar pozablja na skladišča v Rusiji, in tukaj govorimo samo o konvencionalnem orožju, ne pa o jedrskih glavah, taktikah in razporejanju te sile po morju, kar omogoča moskovska podmorniška flota.

4. Resnica, na katero pogosto pozabimo, je ta, da ukrajinska prestolnica nima zračne obrambe, če bi jo Rusija želela v tej fazi vojne poraziti, bi to lahko brez večjih ovir storila z zračnimi napadi. Pa je raketiranje Kijeva in drugih mest le začasni odgovor ali pa je napad na krimski most dejansko spremenil strategijo Kremlja? To bomo izvedeli kmalu.

Razmislek o strateških podatkih? Ga ni. Kot je rekel eden od mojih profesorjev v Washingtonu, da bi sovražnika porazili, morate vedeti, kako deluje, reagira, misli, govoriti morate njegov jezik – dejansko in metaforično –  šele nato imate možnosti za zmago. Na ameriških univerzah in v javni upravi je bilo zato vedno na pretek strokovnjakov "sovjetologov", regionalnih strokovnjakov – pogosteje kot z demokratskim, povezanih z republikanskim taborom –, ki so prispevali k padcu sovjetskega sistema, ne da bi znali ustrezno reagirati po zmagi nad njim. Zdaj pa, ko glavno grožnjo Washingtonu predstavlja Kitajska, se gre naprej s polno paro, ne da bi določili mejo vojne, ne da bi črno na belem zapisali, kaj je zmaga in kaj poraz, določili trajanje (ter ceno, predvsem v človeških življenjih), glede na cilj, ki ni bil nikoli določen. Razen če ste mnenja, da je mogoče vse rešiti s "Putinovim umikom", kar je tipična trditev vseh tistih, ki bi vojne radi rešili malce populistično.

Važen je videz – vojna je postala "družbeni“" fenomen, kot če bi zmaga prišla z Instagrama. In ravno zato so največja tarča ravno cilivisti – oni so tisti, ki držijo pri življenju narod v vojni: če padejo, pade vse. Govora je o vojni in v njej žal ni prostora za etiko. Evropski spomin se namreč ne spomni, kako Rusija sistematično vodi svoje vojne: z valjem človeške moči in jekla – orožja, kjer je drugi del pomembnejši od prvega. Po drugi strani je jasno tudi, da so bili določeni izračuni napačni, saj se zdi, da je edina strategija, na kateri temelji vojaška kampanja ruskih generalov, politična, ki jo je želel Putin: opolnomočenje ukrajinskih generalov, da bi se znebil Zelenskega, kar pa se ni nikoli zgodilo. Grozljivo je, da se Kremelj tako izživlja nad civilisti, žal pa ni presenetljivo. Stopnjevanju se v konfliktu, ki je izbruhnil in s tem povzročil verižno reakcijo, ne nujno jedrsko, vseeno pa težko obvladljivo, z nepredvidljivimi in predvidljivimi posledicami (gospodarska in energetska kriza, ki ju živimo), ne moremo izogniti.

Zgodovina je polna nesmiselnih vojn in ta popolnoma ustreza tej kategoriji.