Volitve predsednika republike bodo v nedeljo razgalile uboštvo slovenske politike, ki ji takorekoč povsod, na vseh področjih obupno primanjkuje ljudi. Kompetentnih, odločnih in moralno neoporečnih. Bili bi naivni, če bi mislili, da je takšnega potenciala v Sloveniji na pretek; ne, seveda ga ni, še najmanj pa ga je v politiki. Zategadelj ne more biti posebno presenečenje, če smo na koncu prišli do sedmerice kandidatov, med katerimi so trije izstopajoči po javnomnenjskih anketah, ostali so zraven bolj za okras. A takšna selekcija je ta hip pač maksimalni doseg slovenske družbe in države. Več očitno ne zmoremo. Moralnih avtoritet nimamo in nočemo, zato se še tisti redki kandidati za to lovoriko na daleč izogibajo politike ...

Med trojico predsedniških Spitzenkandidatov sta dva po vsej verjetnosti ključna, kajti Anžeta Logarja bo v drugem krogu pokopala paranoja prevladujoče mentalitete in mainstream medijev, namreč da v resnici za njim stoji prvi janšist v državi. Takšna obtožba - no, ali pa zgolj očitek, saj je vseeno - te kot predsedniškega kandidata zagotovo pokoplje v drugem krogu, ko bo nasprotna stran mobilizirala vse sile za zmago. Z drugimi besedami, na teh volitvah imamo v resnici samo dva realna predsedniška kandidata.

Vse drugo je celofan, ki daje vtis normalnosti in legitimnosti.

Toda privilegirani dvojec, Milan Brglez in Nataša Pirc Musar, ki se deklarirata kot antijanšista, levičarja oziroma liberalna levičarja, imata vseeno vsak svoj problem. Oba sta na tako ali drugače kontaminirana. Prvi celo neposredno, s svojo nesrečno šahovsko zgodbo, NPM pa le posredno, preko tranzicijske poslovne kombinatorike svojega soproga Aleša Musarja ...

***

Morebiti se komu med vami vse skupaj zdi žalostno, vendar gre v vsakem primeru za realno sliko naše družbe, torej za stanje stvari, kakršne so. Da pri več kot dveh milijonih potencialnih predsedniških kandidatov na koncu dobimo to, kar bomo lahko volili v nedeljo, kaže tudi na obup vseh tistih, ki bi lahko ponudili svoje ime in se izpostavili kot predsedniški kandidati. Vendar se niso, nekateri so se obotavljali, nekateri so odstopili od namere po kandidaturi. Ključno je vprašanje, čemu bi se izpostavljali za funkcijo, ki sama po sebi ne prinaša nobenih posebnih pravic ali privilegijev, četudi je ravno predsednik republike dejansko edini in - da bo ironija še večja - tudi protokolarno najvišji državni funkcionar, ki ga državljani izvolimo neposredno (!). Namesto da bi ga izvolili na skupni seji obeh domov parlamenta, kot to počnejo v državi, od katere so naši očetje ustave skopirali ta del ustave ...

V vsebinskem smislu je napredek vseeno opazen, kajti za razliko od kopice vaških posebnežev, ki so se v devetdesetih potegovali za predsedniško funkcijo, smo tokrat lahko gledali sedmerico dostojnih, artikuliranih posameznikov. Seveda ne bi bilo nič narobe, če bi kandidate v soočenjih spraševali o stvareh, ki se dejansko tičejo predsedniške funkcije, toda to ni problem kandidatov, pač pa populističnih medijev, ki si niti ustave niso prebrali, da bi sploh vedeli, kakšna pooblastila in položaj ima pri nas predsednik republike. Vseeno je razveseljivo, da tudi tokrat ni bilo zaslediti črno-belih stališč, iz katerih bi bilo razbrati, da se državljanska vojna še ni končala. Še pred leti je bil to obvezni del prevolilnega repertuarja in vaški posebneži, ki so se potegovali za predsedniško palačo, so v teh polemikah pogosto dajali občutek, da nekje v sebi vodijo še kak drug boj.

Toda ne glede na opazen napredek pri iskanju primernega predsednika ali predsednice ostaja dejstvo, da nas bo tokrat ujel nekakšen konec osamosvojitvene zgodovine. Predsedniške volitve 2022 so namreč tudi slovo od generacije politikov, ki so kariero začeli konec osemdesetih. Borut Pahor ni nobena izjema, je prej dokaz, kako lahko reformist iz Zveze komunistov prestopi na drugo stran, med demokrate, in tam ostane na vrhu več kot tri desetletja brez slehernih totalitarističnih popadkov. Te sposobnosti, roko na srce, nimate ne Kučan ne Janša. Pa še tu je Janša na boljšem, saj se iz aktivne politike nikoli ni umaknil, da bi iz zakulisja še naprej vodil svoje marionete v politiki in ribaril v kalnem.

Gospod Kučan je iz tega doktoriral.

***

Prav ta navidezni umik iz politike, da bi potem de facto še naprej vlekel vse niti in iz ozadja urejal državo, je usodno deformiral slovensko družbo in politiko v zadnjih dvajsetih letih. Prav zato je logično, da precejšen del medijev, javnosti in kakopak profesionalnih politikov ne verjame, da je Anže Logar dejansko samostojen kandidat oziroma da bi v primeru izvolitve ravnal po svoji vesti, neodvisno in transparentno. Očitek, ki smo se ga že naposlušali, je namreč ta, da "se ve, kdo je zadaj", in da Logarju, ki je "najbrž čisto fejst fant", žal ne moremo zaupati, ker je Janševa marioneta, Janšev človek, prek katerega bi JJ, če bi Logar slučajno postal predsednik, lahko "urejal" stvari, ki so v pristojnosti predsednika republike.

It takes one to know one, pravijo na drugi strani Atlantika. Kdor deluje netransparentno, iz ozadja ali je vajen dobivati navodila iz ozadja, je ob Logarjevi kandidaturi nezavedno začutil svoj kompleks. Toda to ne pomeni, da je tudi Logar takšen in da bi v primeru izvolitve za predsednika plesal po taktu Janeza Janše. Ni nujno, je pa seveda možno, da bi. Ampak ali to pomeni, da si ne zasluži podpore? Dilema, na katero bo moral odgovoriti vsak zase, sam pri sebi.

Zakaj tako eksplicitno izpostavljam prav Logarja, ko pa imamo še dva Spitzenkandidata, namreč Natašo Pirc Musar in Milana Brgleza? Zato, ker je bil Logar doslej edini, v katerega ni priletela nobena afera. Za razliko od NPM, ki hočeš nočeš seje tudi to, kar je nekoč po Balkanu kot poslovnež sejal njen soprog, je Logar - razen tega, da naj bi bil janšist - v vseh pogledih "čist". No, pa saj je tudi Nataša Pirc Musar, toda v politiki velja nekoliko bolj objektivizirana odgovornost, ki se ponavadi intepretira kot krivda tudi tedaj, ko subjektivno odgovornost za sporno dejanje nosi družinski član ali najožji sorodnik dotičnega politika oziroma kandidatke (pri čemer so etični standardi pri nas na Severnem Balkanu neprimerno nižje postavljeni kot v zahodni in severni Evropi, kjer politiki, posebej pa še visoki vladni funkcionarji odstopajo zaradi razlogov, ki se zdijo malodane banalni ...).

***

V podobni luknji, ki si jo je skopal z dogovorjeno kandidaturo za predsednika Šahovske zveze Slovenije, se je znašel tudi najresnejši tekmec NPM in človek, ki ga vladna nomenklatura s tihim blagoslovom političnega podzemlja vsekakor vidi v predsedniški funkciji. Milan Brglez, o katerem se je še pred nekaj tedni govorilo, da o njem ne bodo mogli najti ničesar, kar bi ga kompromitiralo, saj da je "popolnoma čist" (tisti z nekoliko ciničnim pedigrejem so celo pripomnili, da Brglez ni naredil nobene napake samo zato, ker v življenju ni ničesar konkretnega naredil ...), je danes lahko upravičeno zaskrbljen. Števika, ki se je pojavila v medijih v zvezi s sponzorsko pogodbo, je namreč ravno takšna, da se ob njej zdrzne povprečni volilec, kajti 200.000 evrov je še znesek, ki ga njegova intelektualna percepcija sposobna sprocesuirati.

Podobno kot NPM, ki se je v predsedniško tekmo podala nekoliko preveč suvereno, brez skrbnega pregleda poslovne zgodovine svojega soproga in razmisleka o tem, ali ji razkritje njegovih poslovnih hobotnic lahko škoduje, se je tudi Brglez znašel v položaju, ko je postal kolateralna škoda sponzorskega mešetarjenja med sivo eminenco slovenskega šaha Tomažem Subotičem in dobrotniki na Slovenskih železnicah. In podobno kot NPM definitivno škoduje "razkritje" poslovnih trikov Aleša Musarja (o čemer je Kizo alias Rado Pezdir na portalu+ že jeseni 2015 objavil obsežen Tranzicijski dosje Balkan, 3. del: Hosta, Musar, Gantar in črnogorski paradržavni kriminalci), tudi Brglezu 200.000 evrov "dogovorjene nagrade" Šahovski zvezi za njegovo izvolitev ne koristi. Vprašanje je le, komu bo bolj škodovalo.

Tisti od njiju, ki mu bo manj škodovalo, bo šel v drugi krog in tam zmagal.

Tudi te volitve so namreč volitve za oziroma proti Janši. Zato Logar v drugem krogu ne bo zmagal. Drugače povedano, Logar bo v drugem krogu izgubil v vsakem primeru, ne glede na to, kdo bo njegov protikandidat oziroma protikandidatka. Bila so sicer neka merjenja javnega mnenja, kjer so v drugem krogu ocenjevali par Logar - Brglez in Logar - NPM, rezultat pa je bil v privem primeru malenkost boljši za Logarja, v drugem pa bi gladko zmagala NPM, vendar imajo vse te ankete veliko pomanjkljivost: ne zajamejo dovolj velikega vzorca, ki bi upošteval resentiment do t.i. janšizma. 

V nedeljo bomo torej izvolili par, ki se bo za položaj predsednika republike pomeril v drugem krogu 13. novembra. Vsi, ki na politiko gledamo kot umetnost možnega, bomo odšli volit z mislijo na drugi krog. Pragmatiki bodo zato že sedaj glasovali za Natašo Pirc Musar, kajti nedvomno bo v drugem krogu premagala Logarja, poleg tega je zaradi svojega karakterja preveč nepredvidljiva in samosvoja, da bi se pustila komu voditi. In zaradi tega je jasno, zakaj je trda levica in večji del paradržavnega establishmenta v bistvu ne podpirata, pač pa stojita za ubogljivim, nekonfliktnim in "pridnim" Milanom Brglezom.

Mislim, da sem povedal vse.