Nedavno sem poslušal predstavitev knjige Tu se ne bo nikoli več šivalo avtorice dr. Nine Vodopivec, v kateri se ukvarja predvsem z antropološkimi vidiki dogajanj v Muri in celotnem Pomurju. Glavni poudarek njenega raziskovanja je bilo zato v spremljanju zaznavanja ljudi, delavk, ko se jim je pred očmi "sesuvalo" njihovo podjetje. Kljub težkemu delu je bil to pomemben del njihovega življenja in stečaj firme ter izgube delovnih mest so razumljivo povzročile ogromne travme med ljudmi.

Med poudarki knjige smo lahko prebrali tudi ocene (predvsem domačinov), da je bilo zaprtje tovarne Mura leta 2009 bolj kot ne politična odločitev in da bi firma lahko nadaljevala s poslovanjem. In to kljub temu, da je bilo na drugi strani delo v tovarni vse težje, pritiski na zaposlene so bili v letih pred zaprtjem vse večji, delo pa vse manj spoštovano. V knjigi je vzporedno izpostavljen tudi upad industrializacije tako v Prekmurju kot v celotni državi.

***

Čeprav je z leti tovarna Mura postala že del zgodovine, ni odveč pogledati, do kakšnih sprememb je na gospodarskem področju od takrat prišlo v Pomurju. Seveda je to tematika za več knjig, a verjetno je zanimivih tudi samo nekaj ključnih poudarkov in ekonomskih kazalcev (sicer na poenostavljen način) kot dopolnilo antropološkemu pogledu avtorice knjige Nine Vodopivec.

Ker sem po rodu iz Krope, starega industrijskega kraja, sem ob poslušanju predstavitve knjige najprej pomislil na tamkajšnje razmere konec 19. stoletja, ko je v deželo vstopala industrializacija. Do takrat so v Kropi na roko kovali žeblje in s takšnim načinom so bili vse težje konkurenčni strojni proizvodnji. Proti koncu stoletja je zato prišlo do izjemne revščine v tem kraju, saj si ljudje s svojim delom niso zaslužili dobesedno niti za kruh. Ročno kovanje se je zato počasi opustilo in k sreči je nekaj bolj prodornih domačinov ustanovilo zadrugo, kupili stroje in del ljudi je našel delo v novi tovarni, veliko pa se jih je izselilo. 

Seveda je bila začetna strojna oprema neprimerljiva z današnjo in delo je bilo še vedno težko. Sam se še spominjam pogojev, v katerih je delala moja mati, ves "šiht" je v mrazu, v strojnem olju vlagala vijake v stroj, brez rokavic ali kake zaščitne opreme, v pogojih, v katerih danes seveda ne bi nihče delal niti smel. V šestdesetih in sedemdesetih letih je nova tehnologija odpravila tudi takšno težko delo, zaposleni so bili vse bolj samo še posluževalci strojev in danes lahko v primernem delovnem okolju en zaposlen proizvede tudi 100-krat več vijakov ali podobnih izdelkov kot pred 50 ali 100 leti.

***

V oblačilni dejavnosti so proizvodne značilnosti drugačne, tam razumemo, da je še vedno potrebno precej ročnega dela, da izdelava oblačil ni možna s stroji. Načeloma je delo in znanje nekdanjih šivilj (občutek za blago, kroj, kot piše avtorica) še vedno aktualno in tudi konkurenčno. A v takšnih dejavnostih smo se srečali z drugim problemom, ki ga je prinesla globalizacija - da te izdelke lahko izdeluje tudi nekdo na Kitajskem ali v Bangladešu, kjer je to pripravljen delati za bistveno manjše plačilo in v bistveno težjih pogojih dela, kot je življenjski standard (pričakovanja ljudi) danes ali tudi pred leti v Sloveniji. Kot lahko beremo, so v teh azijskih deželah pogosto pogoji dela lahko tudi še takšni, kot sem jih opisal na koncu 19. stoletja v Kropi.

Rezultat takšnih razmer je v tem, da smo pred 25 leti morali za nakup ene moške obleke nameniti plačo na osnovi dela osmih dni, danes pa si to obleko lahko kupimo z denarjem, ki ga povprečni slovenski delavec zasluži že v 2,5 dnevih dela. Obleke seveda šivilja danes ne more narediti 3-krat hitreje in te spremembe (in s tem izboljšanja življenjskega standarda pri nas - preostali denar lahko namenjamo za nakupe drugih dobrin) so v oblačilni industriji rezultat prenosa proizvodnje v druge, manj razvite države. Države, kjer ljudje še vedno živijo bistveno bolj skromno in tudi težje. 

Lahko imamo sicer zadržke do njihovega težkega dela in zaradi tega je tudi vse bolj prisoten pritisk, da se morajo tudi te proizvodnje izvajati v človeku primerih okoljih in pogojih. A drži tudi, da je proizvodnja in prodaja takšnih izdelkov v manj razvitih državah tem prinesla razvoj. Zaradi tega ti ljudje danes sicer še vedno živijo skromno in delajo v težkih pogojih za naše dojemanje, a na drugi strani vseeno bistveno bolje kot pred desetletji. V tem smislu je globalizacija svetu kot celoti vseeno prinesla prednosti - čeprav se lahko sprašujemo, koliko je pravična, ko eno uro delavca v proizvodnji BMW zamenjamo za 10 ur dela delavca v proizvodnji oblačil v Vietnamu. To se seveda odraža tudi v relativno visokem življenjskem standardu ljudi razvitega sveta, a k sreči tudi bistveno višjem standardu ljudi v revnejših državah.

Tehnološki razvoj je nedvomno prinesel višji življenjski standard večini ljudi (kljub dilemam glede ustreznosti delitve ustvarjene vrednosti in družbenega bogastva), vzporedno pa odmiranje ali pospešitev posameznih gospodarskih dejavnosti v posameznih regijah in državah. Pri tem v Sloveniji še vedno ohranjamo visok delež industrije, ki je skoraj največji med državami Evropske unije. Prispevek industrije znaša v skupni dodani vrednosti vseh dejavnosti 26 % in se v zadnjih 25 letih niti ni veliko znižal, razen zaradi splošnega povečevanja deleža storitvenih dejavnosti. Pri tem pa je značilno, da v industriji beležimo najhitrejšo rast produktivnosti, zaradi česar je tudi dodana vrednost na zaposlenega v tej dejavnosti krepko presegla povprečni podatek. Na osnovi teh podatkov bi težko govorili, da se Slovenija deindustrializira, čeprav je ob tem pravzaprav odprto vprašanje, če je to dobro. Najrazvitejše (najbogatejše) države dosegajo večjo dodano vrednost s specializiranimi storitvenimi dejavnostmi, a seveda tudi z industrijami, ki nosijo večjo dodano vrednost.

***

Vsekakor v proizvodnji oblačil v današnjih razmerah ne moremo dosegati visoke dodane vrednosti in s tem plačila zaposlenim preko masovne proizvodnje, ker so v tem delu tuji, cenejši proizvajalci konkurenčnejši. Zato tudi Mura kot takšna, s preko 4.000 zaposlenini, ni mogla preživeti. Že njena zadnja leta so bila poslovno vse slabša, kljub povečanim pritiskom na zaposlene. Ta dejavnosti bi lahko preživela samo na način, kot so ga uspeli realizirati nekateri tuji koncerni, ko so zadržali strokovni kader, proizvodnjo pa prenesli v omenjene države s cenejšo delovno silo. Tudi uniforme ki jih sedaj kupujemo v tujini, tudi v Nemčiji, so tam samo organizirane, proizvodnja pa poteka na Daljnem Vzhodu (omenjam kot primer, ki se navaja). Druga pot v tej industrijski veji pa bi bila specializirana, nišna proizvodnja manjših serij z dobrim oblikovanjem, trženjem in blagovno znamko. 

Seveda drži, da tovrstnega prestrukturiranja vodstvo družb in lastniki niso uspeli realizirati, a v nobenem primeru ne bi mogli nadaljevati proizvodnje s tisoči šivilj za šivalnimi stroji. Zato ne bi mogli reči, da je prenehanje proizvodnje politična odločitev v smislu, da zavesno nekdo ni želel nadaljevati te dejavnosti, temveč je šlo za čisto ekonomsko ugotovitev, da s to dejavnostjo in takšnimi delovnimi mesti ne moremo več konkurirati. Da se je pač neko obdobje končalo in da je potrebno usmeriti aktivnosti v iskanje dejavnosti, kjer smo lahko konkurenčni in v katerih lahko ustvarjamo dodano vrednost, ki omogoča sprejemljivo plačevanje zaposlenih.

Do teh sprememb je v Pomurju pravzaprav tudi prišlo. Seveda je dodana vrednost na zaposlenega (in s tem plače) v tej regiji nižja, a odstopanja niso tako velika, od propada Mure so se relativna razmerja dejansko celo izboljšala. Tudi delež zaposlenih od celotnega prebivalstva se je v Pomurju po krizi leta 2008 vrnil na nekdanje ravni, podobno kot so bili trendi v vsej državi, čeprav pa je seveda ta delež v Pomurju vseeno precej nižji. Vseh razlik med regijami nam ne uspe odpraviti, najbrž to niti ni možno. Pri tem Pomurje po statističnih kazalcih niti ni najmanj razvita regija (najmanjši BDP na prebivalca ima pravzaprav Zasavska regija).

***

Pri zaposlitvah in podjetjih lahko ugotovimo, da se je struktura zaposlenih v Pomurju po propadu Mure spremenila in danes je pač več zaposlenih v manjših podjetjih ter v dejavnostih, kjer se lahko dosega pomembno višja dodana vrednost in s tem tudi plače. V proizvodnji oblačil so pred propadom Mure dosegali pol manj dodane vrednosti na zaposlenega kot v povprečju podjetij s sedežem v Pomurski regiji in zato so bile tudi plače 30 % pod povprečjem. In v tej dejavnosti je bilo zaposlenih skoraj četrtina vseh v Pomurju. Danes je v tej dejavnosti le še 3 % vseh zaposlenih, ostale dejavnosti pa dosegajo več kot enkrat višjo dodano vrednost na zaposlenega in tudi plače so ustrezno višje. Povprečni prejemek zaposlenega leta 2007 v industriji oblačil je bil denimo 918 evrov mesečno, danes pa je povprečni prejemek na zaposlenega (vsi stroški dela) v Pomurju 2.340 evrov ali 150 % več.

Seveda ni nobenega dvoma, da je bilo zapiranje tovarne Mura travmatično za zaposlene, šivilje, ki so kljub sicer težkemu delu pogosto dale vse življenje tej tovarni in z njo živele. A gospodarski napredek ni omogočal, da bi s takšno dejavnostjo nadaljevali na ta način in še manj v takšnem obsegu. Nedvomno so obstajale možnosti, da bi kak del tudi ohranili z drugačnim pristopom, a tega znanja takrat - objektivno gledano - ni bilo. Vseeno je prenehanje poslovanja Mure odprlo možnosti za druge, dohodkovno bolj zanimive dejavnosti in danes je delež zaposlenih v Pomurju podoben kot nekdaj, le da v dejavnostih, ki omogočajo pomembno višja plačila zaposlenih. Seveda na bolj usklajenem regionalnem razvoju še nismo naredili vsega, a odstopanja niso tako drastična, prav tako pa vseh razlik ni možno odpraviti.

Vsekakor je pozitivno, da se predstavlja in raziskuje takratne razmere, a pri tem je vseeno potrebno pogledati spremembe tudi v luči ekonomskega razvoja; odločitev o zaprtju takšne oblike tovarne, kakršna je bila, Mura, je bila neizbežna, mogoče celo prepozna. Odgovor na vprašanje, ali je bilo narejeno zadosti za premostitev posledic, ki jih je prinesla takšna odločitve, pa bo verjetno vedno negativen. Kar se tiče industrijske usmerjenosti Slovenije, je ta še vedno močna, mogoče celo preveč, predvsem pa še premalo v dohodkovno bolj donosne panoge. A to so pač procesi, ki zahtevajo čas (in tudi denar).

Dodatek: nekaj konkretnih podatkov o gibanjih na področju industrializacije v Sloveniji in Pomurja

Mogoče najprej nekaj podatkov o "industrializaciji" nasploh v primerjavi z državami EU. Naziv je v narekovajih, ker v ta namen gledamo delež industrije v celotni dodani vrednosti posamezne države. Na prvi sliki je torej delež industrije po državah, kjer se Slovenija uvršča med tiste z najvišjim deležem. Visok delež ima še vedno tudi Nemčija, izstopa pa npr. Francija z s skoraj pol manj industrije v BDP.

Te tri države lahko pogledamo tudi po strukturi, kjer vidimo da je Slovenija dokaj podobna strukturi v Nemčiji z nekaj več  trgovine, a nekoliko manj javnega sektorja, storitvenih dejavnosti ter tudi nepremičnin. Češka ima ob podobnem deležu industrije, podobne deleže tudi pri ostalih dejavnostih, Hrvaška pa ima na primer manj industrije, a približno ustrezno več gostinstva.

Če torej povzamemo: v Sloveniji je glede na razmere v EU še vedno relativno visok delež industrije v celotni družbeni aktivnosti, pri čemer se je z leti vseeno nekoliko znižal s hitrejšo rastjo storitvenega sektorja. Rečemo torej lahko, da smo še vedno industrijska dežela, če to razumemo kot pozitivno. Delež industrije je pomemben tudi zato, ker se tam pravzaprav dosega največja rast produktivnosti, merjene kot dodana vrednost na zaposlenega. Tehnološki razvoj namreč omogoča hitrejšo rast kot na storitvenem sektorju, čeprav se seveda v določenih storitvenih dejavnostih dosega bistveno višja dodana vrednost. 

Na naslednji sliki je tako gibanje dodane vrednosti na zaposlenega za zadnjih 25 let v Sloveniji, kjer se vidi, kako je bila ta v predelovalnih dejavnostih nekdaj nižja od povprečja, zadnja leta pa pomembno presega produktivnost vseh dejavnosti skupaj. Na sliki je dodan tudi delež zaposlenih v predelovalni dejavnosti, ki je po krizi v letu 2008 upadel na okoli 23 % in tam od takrat tudi ostaja.

To so podatki o gibanjih za celotno državo, v naslednjih prikazih pa je nekaj podatkov o položaju Pomurske regije. Na prvi sliki je primerjava gibanja BDP na prebivalca skozi čas v treh najmanj razvitih regijah s povprečjem Slovenije, a brez Osrednjeslovenske regije. Ta primerjava z vsemi ostalimi regijami je mogoče bolj realna. Tu vidimo, da se je razvitost Pomurja po letu 2010 pravzaprav relativno povečevala iz 75 % na 82 % omenjenega povprečja, kar lahko ocenimo kot pozitivni pokazatelj za to regijo. Primorsko-notranjska je imela pred tem nekaj višje rezultate, ves čas pa izstopa Zasavska, kjer po letu 2010 do 2018 beležimo precejšen relativni upad.

Za ekonomsko razvitost države ali tudi regije običajno uporabljamo podatek o BDP, ki izkazuje celotno ustvarjeno in porabljeno dodano vrednost povečano za davke. Poleg tega pa statistika izračunava tudi razpoložljiv dohodek gospodinjstev in pogledali smo, kjer je po tem kazalcu Pomurje v primerjavi s povprečjem Slovenije. Na spodnji sliki smo upoštevali samo dohodke iz dela, torej primarne dohodke (rdeča črta) in po njih se je položaj Pomurja v zadnjem desetletju kar precej izboljšal. Ko pa primarne dohodke korigiramo še za davke in prispevke (prištejemo socialne in druge transferne prejemke ter odštejemo plačane prispevke in davke), dobimo neto razpoložljiv dohodek na prebivalca in po tem kazalcu je položaj Pomurja še bližje slovenskemu povprečju (torej pozitivni vpliv socialnih politik). Nasploh so po kazalcu celotnega neto razpoložljivega dohodka na prebivalca razlike med regijami samo do največ +/- deset odstotnih točk in tudi Pomurje s pomočjo državnih politik v razvitosti ne odstopa tako močno.

Neka poenostavljena ocena bi torej bila, da kazalci razvitosti v Pomurju vseeno ne odstopajo toliko od slovenskega povprečja, posebno če vanje vključimo še učinke socialne politike. Vseeno pa so prisotne manjše možnosti zaposlitve in nižji dohodki, kar se odraža v zmanjševanju števila prebivalcev te regije (izseljevanje v druge regije z boljšimi priložnostmi).

Če sedaj še nekoliko natančneje pogledamo spremembe, ki so se dogodile na gospodarskem področju po propadu Mure v tej regiji, pa najprej omenjeni podatek o ceni moške obleke. Po statističnih podatkih se je cena zanjo v zadnjih 25 letih nominalno znižala. Upoštevaje podatek, da pa je v tem času povprečna nominalna neto plača porasla iz 500 na 1.120 evrov, pa vidimo, da smo morali nekdaj s povprečno plačo delati 8 dni za nakup ene obleke, danes pa le še dva dneva in pol. Seveda ne zaradi dviga produktivnosti, temveč zato, ker to danes šivajo delavke s prejemkom 100 ali 200 evrov mesečno v revnejših državah. In to jim tam celo omogoča boljše življenje kot nekdaj, ko dela sploh ni bilo. 

Naslednja slika pa prikazuje rezultata poslovanja Mure glede na razmere v Sloveniji. Dodana vrednost in plače na zaposlenega so v letih pred propadom podjetja sicer tudi nekoliko rasla, od 10.000 d0 12.000 evrov, a vsa dodana vrednost je bila tudi porabljena za plače. Povprečje dodane vrednosti v Sloveniji je bilo več kot enkrat višje že leta 2002 in nato do leta  2008 naraslo na 35.000 evrov (lani 53.000), torej skoraj trikrat več kot v Muri. Hitrejša rast je bila v Sloveniji tudi pri plačah, ki so bile v Muri na koncu dobra polovica povprečnega plačila v Sloveniji. Podjetje s takšnimi trendi in rezultatom seveda ni moglo več nadaljevati svojega poslovanja. Seveda bi bile deloma možnosti tudi v prestrukturiranju podjetja, a vsekakor ne s tako masovnim številom zaposlenih; to se je sicer od leta 2002, ko jih je bilo 4.600, do leta 2008 znižalo na 2.760. A samo zmanjševanje števila ljudi ni bila rešitev.

Za konec pa še tabela s spremembami zaposlenosti v Pomurju in rezultati pomurskih podjetij. Skupno število zaposlenih se je sicer znižalo, čeprav je delež zaposlenih ostal enak. Znižanje je bolj posledica upada števila prebivalcev v tej regiji (seveda z vzročno zvezo, da se je zaradi manj delovnih mest v Pomurju iz te regije tudi več ljudi izselilo). Posebej pa je prikazana struktura podjetij s sedežem v tej regiji. Do zmanjšanja števila zaposlenih je prišlo predvsem v proizvodnji oblačil (3.880 manj), a povečalo se je denimo v proizvodnji strojev in naprav (1.575 več). Seveda s pomembno razliko, da je bila lani dodana vrednost v tej dejavnosti 45.000 evrov na zaposlenega, v oblačilni pa 21.000, leta 2017 celo samo 11.500 evrov. In temu sledijo seveda tudi plače.