Pred mnogimi leti, pisalo se je leto 2009, sem kot kolumnist časnika Finance odprl vprašnje kazenske odgovornosti osumljencev za vojne zločine, genocid in zločine proti človeštvu v primeru t.i. izvensodnih pobojev na ozemlju Slovenije v zadnjih dneh vojne in takoj po njej. Takrat se mi je zapisalo, da bi bila najbolj elegentna rešitev za slovensko pravosodje (ki tega bremena, priznajmo si, ni sposobno prenesti) neke vrste odstop jurisdikcije za obravnavo osumljenih zločincev oziroma njihova aretacija in izročitev Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC) v Haagu. V naslednjem desetletju je zadrego elegantno rešila mati narava, tj. biologija. Med nami praktično ni več nikogar, ki bi bil lahko kazensko odgovoren za svoja dejanja v tem obdobju.

Tisti kolumni sem dal takrat sicer nekoliko pomenjljiv in oseben naslov - Kako sem lovil Vido Tomšič (vir). V svojem pisanju se sicer praviloma ogibam uporabi prve osebe, zato naj na tem mestu na kratko pojasnim, zakaj tak naslov in kako je do tega sploh prišlo. Na začetku svoje novinarske kariere, mislim, da leta 1998, sem raziskoval t.i. božični proces proti skupini celjskih trgovcev, osumljenih sodelovanja z okupatorjem. Šlo je za klasičen montirani proces, kakršnih je bilo v naših krajih od maja 1945 pa vse do začetka leta 1947 precej. Osumljence, ki so bili seveda že v naprej obsojeni, je revolucionarna oblast nadlegovala samo zato, ker so bili premožni. Obtožne o kolaboraciji so bile za lase prevlečene, toda v tistih časih jih je bilo praktično nemogoče ovreči. V kazenskem procesu proti skupini celjskih trgovcev je sodni senat vodil Franc Novak, kasnejši ginekolog, profesor porodničarstva in ginekologije, akademik, predvsem pa soprog Vide Tomšič (njen prvi mož, znameniti Tone Tomšič, je bil žrtev okupatorjev, bržkone pa so ga izdali lastni tovariši zaradi notranjih obračunov v partiji). Sodišče je vse obtožence skladno s pričakovanji razglasilo za krive in jih obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Tega temnega madeža v biografiji akademika Novaka ne boste našli v nobeni literaturi.

Ker me je mikalo, da bi od Novaka o sojenju, hudih kaznih in siceršnji praksi glede obravnave izdajalcev, sovražnikov ljudstva in podobnih zločincev kaj več izvedel iz prve roke, sem z nekaj sreče - no, še najbolj mi je, če se prav spomnim, pomagal Vinko Hafner, ki ga je neznansko skrbelo, da bom komu sčvekal, kdo je bil moj vir - prišel do njegovega naslova in nekega dopoldneva na Valvazorjevi ulici ob Trgu Republike pritisnil na zvonec Tomšič Novak. Ko se je po nekaj sekundah na drugi strani rezko glasilo "kdo je?", sem brez obotavljanja, glasno in odločno vzkliknil "odprite!". In čez dve, tri sekunde so se vrata odprla. Ko sem po stopnišču prišel do najvišjega nadstropja in se ustavil pred vrati, na katerih je pisalo Tomšič Novak, sem ponovno, tokrat bolj kratko, pozvonil.

Vrata so se odprla do slabe polovice, prej tretjine. Izza njih je vame strmela siva stara gospa, ki sem ji jo najbolj zapomnil po ostrih, predirljivih očeh, s katerimi me je preiskovala, in ozkih, stisnjenih ustnicah, ki so nakazovale, da imam opravka s strogo osebo, ki ne trpi rada ugovorov. "Kaj želite?", je začela, še preden sem pojasnil, zakaj sem prišel. Razložil sem ji in jo prosil, če bi lahko opravil krajši intervju z njenim soprogom, ki je bil v tem času v drugem prostoru, od koder sem slišal njegovo kašljanje. S tovarišico Vido, za katero sem vedel, da so se je nekoč v Centralnem komiteju bali še pa še, sem govoril odločno, vendar vljudno in spošljivo. Toda na njeni strani, razumljivo, kakšnega interesa za pogovor ni bilo in vrata je nezavedno začela počasi zapirati. Imelo me je, da bi vmes podstavil nogo in poskušal doseči vsaj termin naslednjega obiska. "Mož se ne počuti dobro, bolan je", se je bil njen odgovor, ki ga je vsaj dvakrat ponovila. "Raziskujem obdobje pred njegovo medicinsko in akademsko kariero, ko je bil sodnik prisednik sodišča, ki je na smrt obsodilo več ljudi brez kakršnih koli dokazov, zato bi zelo rad govoril z njim. Saj ste pravnica, kajne? Veste, kaj je zakonito in kaj ne ..." sem poskušal biti sarkastičen, pa je zvenelo bolj cinično. Gospa s strogimi očmi in krutimi ustnicami mi je pogledala z mešanico jeze, nelagodja in strahu. In potem ponovila, da je mož bolan. Če bi vztrajal, bi izpadel grobo, nevljudno, zato sem se prijazno poslovil in izrazil upanje, da bo mož čim prej ozdravel. Potem sem se obrnil in začel spuščati po stopnicah. Nisem pogledal nazaj, vendar sem vedel, da ni takoj zaprla vrat. Nekaj sekund je minilo, potem sem slišal zvok zapiranja in obračanje ključavnice.

Vide Tomšič nisem videl nikoli več. Umrla je še isto leto, nekaj mesecev kasneje, stara 85 let. Ironično je, da jo je njen kašljajoči mož Franc Novak preživel za skoraj eno leto. Umrl je spetembra 1999, star 91 let.

***

Na epizodo z Vido Tomšič se spomnim vsakič, ko beseda nanese na vprašanje pomiritve oziroma sprave. Razmišljam, kako enostavno se zdi to vprašanje vsem tistim, ki do ene najmračnejših epizod naše preteklosti nimamo osebnega odnosa. Poznam precej ljudi z ene in druge strani; eni vsako leto na začetku poletja še vedno obiskujejo svoje pobite prednike v Kočevskem Rogu, drugi se kot potomci "rdeče buržuazije" neradi pogovarjajo o tem obdobju in poskušajo vse skupaj potlačiti nekam v podzavest, kot da se ni nič zgodilo. Toda poznam tudi "tretjo kategorijo", potomce tistih, ki niso bili zgolj naključni udeleženci in sopotniki travmatičnih procesov, zaradi katerih je Slovenija še vedno razklana in sprta. Govorim o sorodnikih funkcionarjev, ki so si dejansko umazali roke s krvjo. Morda sami niso nikoli začutili obžalovanja, še manj kesanja ali občutka krivde. Polkovnik M., ki bi ga po mojem morali obsoditi zaradi vojnih zločinov in kršenja pravic vojnih ujetnikov, nikoli ni bil procesuriran, ker se je sodnik, ki mu je po sodnem redu pripadla zadeva, verjetno preveč ustrašil posledic. Ta polkovnik, ki ga sicer nikoli nisem srečal v živo, sem pa, recimo, bil v družbi njegovih vnukov, bi lahko veljal za prototip revolucionarja, ki do smrti verjame v revolucijo in njeno pravico. Nikoli se ni pokesal ali izrazil obžalovanja za svoja dejanja. 

Kakšne so intimne zgodbe njegovih bioloških naslednikov, ne vem. Vem pa, da življenjske zgodbe mnogih sorodnikov polkovnikovih soborcev, ki so podobno kot on do konca držali "zaroto molka" in niso nikoli pokazali kesanja, niso ravno pravljične. Tu se namreč pokaže t.i. medgeneracijski prenos travme, ki velja na obeh straneh, torej ne zgolj pri žrtvah, ampak tudi pri storilcih. Ker izhajam, kot bi lahko banalno rekli, iz komunistične družine, mi nikoli ni bilo težko navezovati stikov z zmagovalci. Morda sem se po nekem čudnem spletu okoliščin že v puberteti srečal s fenomeni, ki so pripeljali do zloma režima in rojstva demokracije. O tem sicer pišem prvič. Moj dedek je, recimo, konec osemdesetih, vsak teden dobival Mladino naravnost iz tiskarne, večinoma brez platnic, pravkar natisnjeno. Po kakšni liniji, mi ni bilo nikoli jasno. Toda dobival jo je - in to vedno, tudi takrat, ko jo je ljubljanski temeljni tožilec prepovedal. O takratnem sistemu in njegovih "nosilcih" sem si že zelo zgodaj ustvaril lastno mnenje, ki ga potem v glavnem nisem nikoli več spreminjal. Vendar to ni tema tokratnega zapisa.

Tisto, kar želim izpostaviti ob "vseh svetih", je predvsem dvoje: najprej seveda žalost in osebna prizadetost, da niti po toliko letih v Sloveniji še ni dozorelo toliko pameti, da bi si ena in druga stran odpustili, kar je po mojem sicer nekaj, kar samo po sebi nikoli ne bi smelo biti sporno, kajti sprava je vedno in per se individualni akt odpuščanja. Zato si lahko odpuščajo le posamezniki, neposredno udeleženi in vpleteni v nasilje. Teh pa je, če statistika ne laže, iz dneva v dan manj. Zato je vprašanje sprave v resnici spolitizirano. Tista, ki bi morala na tem področju potegniti črto in sprejeti univerzalni “odpustek” za vse, je kajpak država. Samo država lahko postavi spomenik vsem žrtvam vojn, ki so terjale krvavi davek med njenimi sinovi. In ta simbolni akt je, bodimo pošteni, izpeljal odhajajoči predsednik Pahor. V mojih očeh bo šel že zaradi tega v zgodovino kot prvi predsednik, ki je vsaj poskušal izpolnjevai Lincolnovo sintagmo nekoga, ki je izvoljen "by the people, for the people and of the people". Dosedanja "konkurenca" mu ne seže do kolen; Danilo Tuerk niti ni razumel vseh razsežnosti predsedniške funkcije, Janez Drnovšek se je na Erjavčevo umaknil umret, Milan Kučan pa nikoli ne bi smel postati predsednik, ker si tega ni zaslužil.

***

S čem se torej uvkarjamo leta 2022? Pravzaprav z vsem, razen s tistim, kar je od Sofoklesove Antigone dalje temelj evropske civilizacije. Z odnosom do življenja, kar je v bistvu zgolj pozitiv našega dojemanja smrti. Kajti če evropska civilizacija temelji na svetosti življenja in posvečenosti mrtvih, kar v prvi vrsti pomeni, da se mrtve spodobi pokopati "ne glede na vse", potem imamo Slovenistanci (sic!) temeljno težavo glede percepcije evropske civilizacije. Pri tem niti ne gre za župana Jankovića in njegovo nonšalantno zanikanje pravice mrtvih "izdajalcev" do svojega groba, niti za ducat podobnih političnih barbarov, ki razmišljajo v podobnih mentalnih okvirjih. V bistvu gre za državni cinizem par excellence, ki ga pridno poganjajo tudi mnenjski voditelji. Posmehovanje "zbiralcem kosti" pove veliko, pravzaprav vse. Karikiranje zločina, o katerem vemo samo to, da se je zgodil, nimamo pa niti zločincev niti kazni, je najboljši simptom slovenskega stanja duha, formae mentis.

To je dejansko dvojni svetovni fenomen: zločin brez zločincev in mrtvi brez grobov.

Povojni pomori so najbolj sramotno dejanje v slovenski zgodovini. Zanje ni nobenega opravičila. Dlje ko se odlaša s soočenjem s tem, hujše bodo posledice v t.i. kolektivnem nezavednem. Kajti tega se ne da preprečiti niti z najbolj sofisticirano propagando ali medijski spini. Medgeneracijski prenos travme je univerzalen fenomen, ki enako neusmiljeno tolče po vnukih ali pravnukih nacističnih zločincev kot po bioloških naslednikih naših revolucionarjev. Ni tako malo primerov, ki potrjujejo vso strašljivost tega fenomena, ki ima svetopisemsko genealogijo. Sinovi naj ne bi odgovarjali zaradi grehov očetov ali starih očetov? O, pa so, še kako so … samomori … samomori … in samomori. Srh me spreleti že ob misli, koliko jih je bilo, ki niso zdržali. Pa niso bili nič krivi! Ničesar niso naredili. Njigova krivda je bila kvečjemu ta, da so se rodili v družini, ki jo je zaznamoval greh. Eden od smrtnih grehov.

Pri soočanju z najbolj mračnim poglavjem naše polpretekle zgodovine nimamo opraviti le s tiho ignoranco politične elite obeh polov, pač pa tudi z neverjetno strahopetnostjo vseh tistih, ki nekaj vedo, a si ne upajo govoriti. Na nek način smo slabši od Nemcev, ki jih lahko z vso pravico preziramo in sovražimo zaradi vsega, kar so počeli v 20. stoletju, toda obenem je treba pošteno priznati, da so šli skozi dolgo in bolečo pot katarze. Zategadelj danes velika večina Nemcev ve, da so bili njihovi predniki zločinci, ki so slepo sledili Hitlerju. Nasprotno pa v Sloveniji večina ljudi še vedno verjame, da se po letu 1945 ni dogajalo nič posebnega, da je bila tedanja oblast demokratična in da je bil Josip Broz pozitivna zgodovinska osebnost (v določenih pogledih je tudi bil, kar pa ne spremeni njegovega osnovnega problema, da je bil krut diktator).

***

Dokler bomo vztrajali pri filozofiji zločina brez zločincev, dokler se mediji in šolski sistem ne bodo osvobodili nevidnega pritiska velike zgodovinske laži, bodo šla vsa brezna, Hude jame in ostala morišča neopaženo mimo večine ljudi. S samomori, zaradi katerih smo v svetovnem vrhu, pa se pri nas tako ali tako prepovedano ukvarjati, saj so tabu.

Nasilna ignoranca ne more trajati večno, ker podaljšuje agonijo naroda, ki se že predolgo spreneveda glede svoje lastne zgodovine. Kot da bi bili Slovenci imuni pred osnovnimi zakonitosti človeškega zavedanja, kot da ne bi pripadali evropski civilizaciji, ki že od antičnega mita o tragediji tebanske Antigone gradi svojo humanost na temeljni, neodtujljivi moralni maksimi, da ima vsakdo pravico do groba. Posvečenost mrtvih je namreč nekaj, kar presega naše tuzemeljsko bivanje.

Na žalost je med nami malo politikov, ki bi to razumeli. In še manj je tistih, ki bi si to upali ljudem povedati.