Kvaliteta slovenske demokracije me skrbi že dolgo, ampak trenutno stanje je alarmantno. V normalni demokraciji bi ljudje, ki imajo ideje, govorili o idejah, se zbrali okrog njih in ustanovili stranke. Ne poznam vseh, ampak imeli smo recimo Vesno, s svežimi idejami in ljudmi, ki so si vzeli čas in se potrudili. Vesna ni prišla v Državni zbor, ampak bolj zanimiv se mi je zdel argument prijateljice, ki mi je povedala "Glasovala bi za Vesno, ampak sem raje za Svobodo, ker je to bilo strateško".

In tako je namesto iskrenih in kompetentnih entuziastov z glasovi iskrenih in kompetentnih državljanov prišel na državni vrh oligarh, bivši direktor monopolističnega energetskega podjetja. Levi volivci smo si strateško izvolili milijonarja. Se je izplačalo? Tržne cene energije v Sloveniji so v evropskem vrhu, kar vodi v hiranje podjetij, ki nudijo delovna mesta in ki plačujejo davke, in v populistično kratkoročno kontrolo cen za gospodinjstva namesto h konstruktivnemu varčevanju države kot celote, kar počne na primer Francija.

Gen-i-alna politika lastnih interesov energetskega lobija, ki si s tem viša zaslužke.

V njegovi stranki je tudi nekdo, ki redno objavlja mnenja Putinove politike, iste, ki s kamikaza roboti in vodenimi izstrelki uničuje infrastrukturo civilistov v Ukrajini, ki pušča za sabo množična grobišča. Iste, ki je za 100 let prepovedalo LGBT dogodke. Iste, ki omogoča svojim miljarderskim oligarhom življenje mednarodnega luksuza, svojim politikom neomejene mandate moči, ruskim državljanom pa revščino in smrt v vojni.

To ni leva politika, to je politika zločinske avtokracije.

Bruno Bozzetto čudovito pokaže disfunkcionalnost italijanske politike, ki pa velja tudi za slovensko demokracijo.

Strateško smo tudi izvolili drugega oligarha za župana glavnega mesta: milijonarja in bivšega direktorja državnega podjetja z obširno zgodovino neetičnega delovanja, od neplačevanja računov do izkoriščanja spolnih uslug. Mesto se razvija v smer globalističnega Disneylanda na Ljubljanici, ne pa živega centra slovenske države.

To ni politika ljudi, to je politika pogoltne oligarhije.

Zdaj imamo drugi krog predsedniških volitev in spet nam predlagajo, da strateško volimo tretjo milijonarsko kandidatko. In tu moramo narediti črto.

Dr. Nataša Pirc Musar ne izpolnjuje kriterijev za predsednico zaradi naslednjih razlogov:

1. Njeno strokovno delo na področju zasebnosti nam ne da zasebnosti: zakonodaja, ki jo je zagovarjala, je pripeljala do uničenja domačega ekosistema internetnega oglaševanja in do dominacije monopolističnih Googlov, Facebookov in Amazonov, ki s svojo močjo veliko lažje izsilijo dovoljenja za neomejeno uporabo osebnih podatkov — te podatke pa uporabijo, da vas ciljajo z oglasi, ki vam kar najbolj učinkovito poberejo denar iz žepa.

2. Njeno strokovno delo na področju zaščite pravic na internetu nam je vzelo pravice, uničilo uporabniško izkušnjo in poškodovalo odprti splet: namesto izobraževanja uporabnikov o tem, kako v brskalniku upravljamo s piškotki, moramo na vsaki strani to vsakokrat potrjevati. Rezultat je bil premik uporabnikov od odprtega svetovnega spleta v hrup sporočil in govoric na družabnih omrežjih. Koliko ljudi poznate, ki zdaj živijo v teorijah zarote?

3. Prehod od sprejemanja zakonodaje do ustanovitve zasebne pravne pisarne, ki zaračunava za storitve skladnosti z isto zakonodajo, se dogaja sporna "politika vrtečih vrat" (revolving door politics), kjer politiki in javni uslužbenci ustvarijo zasebno bogastvo s prehajanjem med zasebnim in javnim sektorjem.

4. Dr. Pirc Musar izvaja še drugo obliko "politike vrtečih vrat" s prehajanjem med novinarskim delom in politično aktivnostjo. To ustvari vzorec, ko ljudje s političnimi ambicijami gredo v novinarstvo, tam pa delajo z namenom gradnje svoje osebne znamke in političnega aktivizma, namesto da bi opravljali novinarsko delo iskanja in predstavljanja resnice.

5. Dr. Pirc Musar je s svojim kompleksnim premoženjskim lastništvom vpeta v preveč interesov, da bi lahko kredibilno delovala kot ekonomsko in socialno neodvisna predsednica.

Sistem, ki izigrava celotni levi spekter volivcev s kandidati, ki ne nosijo kvalitet ne levice, ne sredine in ne demokracije, in pričakuje strateško glasovanje od volivcev, rabi glas nezaupanja. Pojdimo na volitve in glasujmo proti oligarhom. Nezaupanje sistemu t.i. leve politike izkažemo z neveljavno glasovnico, na kateri pod imeni kandidatov napišemo številko 0. Nič. Preštejmo se, koliko nas je.

Ob vsem tem se počutim se kot nori novinar v filmu Network (Omrežje) iz leta 1976.

Dokler bo na oblasti ostajala oligarhija, ki z vlačenjem nitk in propagando neti konflikt med prebivalci mest in prebivalci podeželja, bo Slovenija samo tonila nižje in nižje. Že od konca devetdesetih stagniramo v primerjavi z drugimi državami, ki so bile po koncu sovjetskega kolonializma v veliko slabšem položaju. Imamo eno najnižjih dohodkovne mobilnosti v razvitem svetu: dohodki staršev determinirajo dohodke otrok. Veliko nas je šlo s trebuhom za kruhom v svet, ker oligarhija hoče ob sebi le poslušne.

Prihodnost je lahko svetla. Prihodnost bo zahtevala politiko, ki bo združila državo. 

Dr. Aleks Jakulin je doktoriral s področja umetne inteligence, predaval statistiko na univerzi Columbia, potem pa se usmeril v podjetništvo. Mnenja, izražena v njegovem komentarju, ne odražajo nujno tudi mnenja uredništva.