Duh časa, Zeitgeist, je skupek prevladujoče intelektualne, moralne in kulturne klime. Zeitgeista ne moremo natančno definirati po znanstvenih parametrih, vendar če bi se s časovnim strojem preselili v Hitlerjev Berlin, Mussolinijev Rim ali Stalinovo Moskvo, bi verjetno že po sprehodu skozi mesto začutili prevladujoče družbene, politične in kulturne trende tistega časa. 

Vprašal sem se o Zeitgeistu po napadih na Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec, in Branka Grimsa, poslanca SDS (oba napada sta vredna obsodbe in pika). Kovačeva je napad pripisala sovražni družbeni klimi, ki naj bi jo ustvarjala stranka SDS; v podobnem slogu so se odzvali premier, mainstream mediji in številni komentatorji na spletnih portalih. Mnogi desni komentatorji so o resnosti napada podvomili. Obsodbe na napad na poslanca SDS Grimsa so bile manj ostre in medijsko odmevne; tokrat so mnogi levi (spletni) komentatorji napad relativizirali, če ne že opravičevali, češ da "kdor seje veter, žanje vihar".

Vsaj en indic o Zeitgeistu torej imamo: slovenska družba je tako polarizirana, da še osebne napade na politične nasprotnike obravnava s popolnoma drugimi vatli; Nika Kovač namreč nastopa kot političarka, ki podpira predsedniškega kandidata Levice, referendume ZA vlado in se bori proti prejšnji vladi, ne pa kot predstavnica organizacije civilne družbe. 

Objektivnega ali strokovnega odgovora na vprašanje, kaj je duh današnjega časa, bomo težko iskali pri političnih analitikih ali sociologih; levo usmerjeni bodo kazali na družbeno klimo, ki jo ustvarjajo mračne sile, desno usmerjeni pa na nastajajočo diktaturo svobode. 

O Zeitgeistu sem se vprašal tudi med branjem novice, da ministrica Asta Vrečko namerava ukiniti le pred dobrim letom ustanovljeni Muzej osamosvojitve Slovenije oziroma ga "združiti" z Muzejem novejše zgodovine. Muzej naj bi bil po mnenju ministrice politični projekt prejšnje vlade in strokovno neupravičen. Vprašal sem se, če je osamosvojitev od Socialistične Federativne Republike Jugoslavije sploh v skladu s sedanjim Zeitgeistom Slovenije.

Duh časa skozi spomenike in grafite

Poskusil sem identificirati duh časa na (vsaj malo) bolj objektiven način, čeprav sprejemam kritiko, da gre vseeno za subjektivno analizo. Sprehodil sem se po ulicah med osrednjimi institucijami naše mlade demokracije: Državnim zborom in Državnim svetom, predsedniško in vladno palačo ter Ustavnim sodiščem. V kvadrantu, ki ga zaključujejo Prešernova, Slovenska, Cankarjeva cesta in Gregorčičeva ulica, v Ljubljani sem si ogledal spomenike ter druga znamenja s katerimi bi lahko identificiral duh časa Slovenije v drugi polovici leta 2022. 

Pohod sem začel na Trgu republike, pred Državnim zborom, hramom demokracije. Do leta 1991 se je imenoval Trg revolucije; tudi imena trgov in ulic nam nekaj povedo o Zeitgeistu. Po osamosvojitvi se je trg preimenoval, kakor se spodobi za demokratično republiko, ki ne časti komunističnih revolucij. Kljub temu je bil prvi spomenik, ki je viden na trgu, prav Spomenik revolucije. Ni posvečen Narodnoosvobodilni borbi (NOB), temveč prav socialistični revoluciji, ki je, kakor nam sporoča napis na spomeniku, "zrušila stari družbeni red, ki je temeljil na izkoriščanju, političnem zatiranju in nacionalni neenakopravnosti in začela ustvarjati družbo v kateri bosta človek in njegovo delo osvobojena izkoriščanja in samovolje …" Za trenutek sem pomislil, da v Sloveniji to družbo še gradimo in da temelji na samoupravljanju delavskega razreda, kakor piše na zadnji strani spomenika.

Spomenik revolucije                    Spomenik Edvardu Kardelju        Grafit pred banko NLB

To misel je okrepil le nekaj metrov stran stoječi spomenik, za katerega celo mnogi Ljubljančani ne vedo, da je posvečen Edvardu Kardelju, komunističnemu veljaku in očetu samoupravnega socializma. Blizu spomenika je grafit: "Spijunaže misli! Resnica". Priznam, da pomen zapisa nisem najbolje razumem; domneval sem, da se nanaša na neko teorijo zarote pristašev stranke Resnica. Na zidu nedaleč stran sem opazil še keltski križ. 

Na nasprotni strani trga, blizu vhoda v največjo slovensko banko NLB, sem zagledal grafit rdeče zvezde (poleg še enega keltskega križa?). Pod zanemarjenim Tihčevim kipom Geneza jedra pa sem poleg anarhističnega simbola opazil grafit "Boga smo ubili, mrtev je!" Pred vhodom v veleblagovnico Maximarket sta me presunila še dva grafita: "Cerkev spizdi" in "Splavimo Cerkev". Očitno ne gre za primere nestrpnosti, saj se tovrstnih zapisov v javnosti ne stigmatizira. Na zidu je še komaj berljiv starejši zimzeleni napis "Slovenija zbudi se!"

Južni del Trga republike (in enega izmed vhodov v Cankarjev dom), krasi spomenik Ivana Cankarja. Na drugi strani stavbe, v Parku Sveta Evrope, organizacije, ki skrbi za varovanje človekovih pravic, pa kraljuje kip Borisa Kidriča. Komunistični veljak je očitno toliko naredil za človekove pravice v Sloveniji, da mu veljaki stranke Socialnih demokratov, ki se borijo proti mračnim silam, ne upajo niti pokazati hrbta.

Geneza jedra                                      Grafit o Cerkvi                                  Spomenik Borisu Kidriču

Na vogalu predsedniške palače na Erjavčevi ulici sem opazil spomenik ženskim demonstracijam leta 1943 v podporo zapornikom v italijanskih ječah. Po Gregorčičevi ulici sem se sprehodil mimo sedeža vlade in spomenika partizanke Majde Vrhovnik in po njej poimenovane osnovne šole. Na zidu nasproti šolskega igrišča sem naletel na nestrpni grafit "Fuck Muslims" z neonacističnim simbolom.

Na vogalu med Gregorčičevo in Slovensko cesto (do leta 1991 imenovana Titova cesta) sem se znašel pred obeležjem Jožeta Plečnika. Med sprehodom po ulicah okoli SNG drame, Uršulinskega samostana in cerkvijo Sv. Trojice so mojo pozornost pritegnili kip Stojana Batiča Slovenski delavci iz leta 1975 (pred Cankarjevim domom je klopca Pan istega kiparja), antikapitalistična napisa "Planet pred profit" in "Kapitaližem. Pa ti?" ter "UEFA supports terrorism". Na več krajih sem opazil (zafrkljiv?) napis "Modrijani Neue Sloweniše kunst" in bolj udarni "ACAB", kar je mednarodni protipolicijski akronim All cops are bastards, vsi policisti so barabe), ki sem ga že prej opazil na Trgu republike. Meni nerazumljiv grafit "Mjavki svojmu fotru" sem preletel, zato pa sem posvetil več časa interpretaciji napisa "Za (ne)tradicionalne vrednote", ki morda bolje odraža Zeitgeist, saj je očitno bil teren grafitske vojne med pristaši tradicionalnih in netradicionalnih vrednot.

Na vogalu med Slovensko in Šubičevo, nasproti Gimnazije Jožeta Plečnika, sem si ogledal spomenik partizanskega komandanta Staneta Rozmana. Malo naprej, pred stavbo, v kateri ima sedež več političnih strank, pa sem naletel na stari napis "Delete elite", zbrišimo elito. Zraven sta tudi daljša antikapitalistična zapisa ("Smrt moči kapitala" itd.).

Na pločniku pred Mladinsko knjigo na Slovenski cesti sem se sprehodil čez slovenski kulturni Walk of Fame, alejo Levstikovih nagrajencev za področje otroške in mladinske književnosti. Na Beethovnovi, v bližini Ustavnega sodišča, sem naletel na nekaj čačk in podpisov, ki jih nisem razumel (z izjemo rdeče zvezde, ki jo je nekdo prečrtal), na bližnji Cankarjevi ulici pa na bolj nedvoumno sporočilo o domnevnem poklicu mame bivšega ministra desne vlade Aleša Hojsa.

Pred SNG Opero sem si ogledal kipe slovenskih gledaliških pionirjev Ignacija Borštnika in Antona Verovška kiparja Franceta Kralja ter kip Julija Betetta, slovenskega basista, ki ga je izdelal Stojan Batič. Nasproti Opere, na vogalu med Tomšičevo ulico (posvečeno partizanskemu narodnemu heroju) in Župančičevo, pa sem opazil grafit Janše z bazuko v rokah, ki se je pojavljal kot gobe po dežju v času kolesarskih protestov proti desni vladi. Bazuka je usmerjena proti Državnem zboru.

Čez cesto, desno od parlamenta, nad Trgom narodnih herojev (posvečen herojem NOB in politikom socialistične Slovenije), sem si ogledal impozantni spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja kiparja Alojzija Gangla. Med drevesi sem naletel še na kipe Janeza Stanovnika, predsednika predsedstva Socialistične Republike Slovenije, prvega predsednika Državnega zbora samostojne Slovenije Franceta Bučarja, in bivšega predsednika slovenske socialistične vlade Staneta Kavčiča (ki se navkljub bolj liberalnim načelom, zaradi katerih je bil odstavljen, nikoli ni odrekel socialističnemu samoupravljanju). Kontinuiteta med heroji samoupravnega socializma in samostojne Slovenije je očitna že od izgleda in načina postavitve kipov; so del iste serije.

Malo naprej, le nekaj metrov stran od vhoda v Državni zbor, stoji grobnica narodnih herojev, v kateri so pokopani Miha Marinko, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Franc Rozman-Stane, Tone Tomšič itd. Med sprehodom po Šubičevi sem naletel tudi na spominsko tablo, ki obeležuje, kje je v času NOB delovala ilegalna tiskarna Tone Tomšič. 

Osamosvojitvena lipa

Spomnil sem se, da je na Trgu narodnih herojev, nekje med Državnim zborom in Narodnim muzejem, tudi osamosvojitvena lipa, ki jo je na Trgu republike 26. junija 1991 med slavnostno razglasitvijo neodvisnosti Slovenije blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar (ravno, ko je "zatajil" mikrofon). Lipo so pred nekaj leti presadili iz Trga republike v park na Trgu narodnih herojev. Pod drevesom stoji manjši napis: "Lipa, ki jo je slovenski narod slovesno posadil na dan osamosvojitve, 25.06.1991".

Na področju institucionalnega kvadranta je to tudi edina omemba slovenske osamosvojitve.

Duh časa v institucionalnem predelu Ljubljane - povzetek

Združitev Italije – osamosvojitev Slovenije 40 – 1

Med tem sprehodom sem se spomnil na Italijo, ki se je združila leta 1861. Slabih dvajset let zatem je bil ustanovljen Nacionalni muzej Risorgimenta, posvečen političnemu in družbenemu procesu, med katerim se je več majhnih držav združilo v enotno državo Italijo. Muzej ima sedež v veličastni palači Carignano v Torinu, sedežu prvega italijanskega parlamenta. Noben politik v Italiji, levi ali desni, ne bi pomislil, da si združitev Italije ne zasluži samostojnega muzeja. Prej obratno, saj poleg nacionalnega muzeja v Torinu, lahko po vsej Italiji obiščete še štirideset regionalnih muzejev Risorgimenta. Prav tako boste, tudi v najmanjšem mestu na Apeninskem polotoku, naleteli na trge ali ulice, ki so posvečene Garibaldiju, Cavourju ali Mazziniju ter drugim herojem Risorgimenta in združitve. Pri nas je bilo še poimenovanje letališča po Jožetu Pučniku, osrednji figuri slovenske osamosvojitve, predmet hudih polemik.

Socialistična Republika Slovenija

Slovenija je že (ali le) trideset let samostojna država, vendar sta v institucionalnem središču Ljubljane edina spomenika, povezana s slovensko osamosvojitvijo, kip Franceta Bučarja in t.i. lipa slovenske osamosvojitve. Še dobro, da zakon veleva, da se pred javnimi stavbami izobesita slovenska in EU zastava, drugače bi lahko domnevali, da še zmeraj živimo v SFRJ. Sodeč po spomenikih v centru Ljubljane smo Slovenci veliko bolj ponosni na tistih petinštirideset let, ki smo jih preživeli kot del SFRJ, kot na to, da prvič v zgodovini živimo v samostojni državi. Razen, ko navijamo za naše športnike, seveda. 

Časovni potnik, ki bi se leta 2022 znašel v institucionalnem središču Ljubljane, bi lahko zaključil, da se nahaja v zelo kulturni državi, saj večina ulic v institucionalnem predelu prestolnice nosi imena pisateljev, pesnikov in arhitektov (Cankar, Gregorčič, Prešeren, Župančič, Josipina Turnograjska, Erjavec, Šubič, itd.). V kolikor bi Slovenijo ocenjeval le po spomenikih in grafitih, bi pa lahko upravičeno domneval, da se sprehaja po ponosni socialistični republiki, ki se svoje osamosvojitve malo sramuje. 

Kdor meni, da je to logična posledica dejstva, da je bila Slovenija po zmagi proti nacizmu in fašizmu v drugi svetovni vojni socialistična republika, se moti. V prilogi je seznam spomenikov, ki ležijo pred ali v bližini parlamentov bivših socialističnih držav, ki so danes članice Evropske unije.

V tem pogledu smo v EU unikum. Muzej osamosvojitve Slovenije v ta kontekst resnično ne sodi. Zanj je v skladu z Zeitgeistom primernejše mesto v kleti Muzeja novejše zgodovine, kjer bi predstavljal le del obdobja novejše zgodovine. Očitno se je zgodovina z veliko začetnico v Sloveniji pisala v času socializma; osamosvojitev ima danes le status opombe, saj je bila politični projekt mračnih sil.

***

Priloga: Seznam spomenikov, ki stojijo blizu parlamentov bivših socialističnih držav, ki so se pridružile Evropski uniji