Navodila možganskega centra iz gostilne Pečarič so se izkazala kot lakmusov papir popolne servilnosti, mandarinskega odnosa mainstream medijev do zakulisnih centrov moči; novinarji in njihovi uredniki so dobesedno prekopirali dokument in ga uporabljali na predvolilnih soočenjih obeh kandidatov. Logično je, da je bil tarča v 90 % Anže Logar, vendar pa pozornim opazovalcem ni ušlo, da tokrat niti najbolj sofisticirana in perfidna navodila niso mogla skriti hudih lukenj v medijski podobi Nataše Pirc Musar, ki jo je na enem izmed soočenj hote ali nehote definiral Milan Brglez kot "kandidatko tranzicijskega kapitala".

O Brglezu imamo lahko svoje mnenje, seveda, vendar mu neke posebne neiskrenosti ali sprenevedanja ne moremo očitati. Dejstvo je namreč, da med kampanjo ni prikrival svojega oziroma družinskega premoženja. Afera Šahovska zveza mu je zagotovo škodovala, vendar bi tudi brez nje ostal zunaj drugega kroga. Za razliko od Brgleza pa se je pri NPM izkazalo, da je se preteklosti ne da izbrisati, premoženja pa ne zatajiti. Zakaj so Slovenci tako patološko obsedeni s tem, da se delajo bolj revne, kot v resnici so, je - podobno kot obsedenost s tem, koliko imajo pod palcem drugi - vprašanje za sociologe, psihoterapevte in antropologe. Toda dejstvo je, da bi bilo bistveno manj problemov v javnem življenju oziroma politiki, če se vodilni funkcionarji in kandidati za najvišje položaje ne bi tako sprenevedali in lagali o tem, koliko imajo pod palcem.

***

Z drugimi besedami, ali bi Nataši Pirc Musar res tako zelo škodovalo, če bi že ob razglasitvi kandidature, v katero jo je prepričal bivši predsednik Milan Kučan, javno razgrnila svoje in soprogovo premoženjsko stanje ter namesto nekaj stotisočakov premoženja navedla še (posredno) lastništvo zemljišč v vrednosti nekaj milijonov evrov in, konec koncev, če lahko malce karikiram, tudi lastništvo ali poslovni najem maseratija quattroporte?

Mislim, da ne. Kajti ljudje niso tako neumni, da ne bi na koncu sami prišli do zaključka, ki bo vsaj nek približek resnice. Zakaj bi torej sploh nekdo zavajal in lagal o tem, koliko ima pod palcem, če pa je praktično ves zahodni politični marketing v zadnjih osemdesetih letih utemeljen na temeljni prepostavki, da politik ne sme lagati volivcem oziroma javnosti, če obstaja najmanjša možnost, da ga pri tem dobijo?!

"Nauk za vse bodoče politike in kandidate je zelo preprost: nehajte lagati, sploh o tem, koliko imate pod palcem."

Ne bomo se ukvarjali z odgovorom na to vprašanje, ker za razplet nedeljskih volitev na srečo NPM ni relevanten (pač pa kaže na to, kako zelo podcenjujoč odnos imajo pri nas politiki ali wannabee politiki do strokovnjakov za politični marketing). Zelo verjetno se bo Nataša Pirc Musar kljub temu, da je zamolčala kup pomembnih, za javnost relevantnih podatkov, čez mesec dni vselila v predsedniško palačo. Rezultat utegne biti zelo tesen, napovedujem, da bo razlika manjša od petih odstotkov, in bi bil bržkone drugačen, če bi kampanja trajala še teden ali dva. Prednost NPM je zadnje dni namreč začela kopneti, kajti računi za neiskrenost in prikrivanje dejanskega premoženjskega stanja so se začeli vračati kot bumerang.

Nauk za vse bodoče politike in kandidate je zelo preprost: nehajte lagati, sploh o tem, koliko imate pod palcem. Slovence namreč en drek brigajo vaša spolna usmerjenost, skoki čez plot, odvisnosti ali deviantna nagnjenja, dokler vse to ostaja v sferi vaše spalnice (beri: zasebnosti). Nikakor pa jim ni vseeno, koliko imate premoženja! Če ste bogati, morda ne boste tako dobro sprejeti, kot če ste del t.i. srednjega razreda, kamor bi se tako ali tako radi uvrstili vsi Slovenci. Vsi bi bili levičarji, vsi bi bili za socialno državo - in vsi bi bil srednji sloj ... 

Patetično, ampak takšen je nacionalni karakter Slovencev.

(Na tem mestu se ne sprašujemo o izvoru premoženja oziroma načina pridobitve premoženja, ker izhajamo iz predpostavke zakonitosti. Lahko da se motimo, ampak za ugotavljanje izvora premoženja so pristojni drugi organi ...)

***

Ker stričkov iz gostilne Pečarič nočem še bolj razjariti, ne bom objavil celotne vsebine njihovega dokumenta, pač pa bom razkril le manjši del. Logarju je namenjenih 12 alinej, Nataši Pirc Musar pa le tri. Kompromitiranje Logarja je zgrajeno skoraj izključno na enem samem argumentu, na katerega pa iz razumljivih razlogov skoči najmanj pol Slovenije: Logar = Janša.

Ostale alineje se bolj kot ne vrtijo okoli Logarjeve "objektivne odgovornosti" v času prejšnje vlade, v kateri je bil zunanji minister, in ko so se dogajale reči, ob katerih bo nam morali iti lasje pokonci: Ali je vedel? Zakaj ni nič rekel? Kaj si je mislil? Zakaj je bil tiho? Ali se je strinjal? Fascinantno je, kako natančno, dobesedno so se napotki iz uvodoma omenjenega dokumenta prelili v medijsko krajino.

Še enkrat čestitke!

Glede NPM je možganski trust iz gostilne Pečarič v treh alinejah, pravzprav pa samo v dveh, svojim medijskim mandarinom svetoval previdnost v obravnavanju Ukrajine oziroma celotne zunanje politike, češ da je na tem področju Logar "izredno močan". Ključno pa je svarilo, ki se nanaša na davčno zakonodajo in plačno politiko, ker "ima Nataša tu deloma podobno stališče, predvsem pa je to njen največji problem glede davčne optimizacije".

"Kompromitiranje Logarja je zgrajeno skoraj izključno na enem samem argumentu, na katerega pa iz razumljivih razlogov skoči najmanj pol Slovenije: Logar = Janša."

Predstavljam si, da stari prisedniki predsedniškega gremija niso bili seznanjeni z bogato zbirko okostnjakov v omari družine Pirc Musar. Kako so se počutili, ko so se post festum postrdile besede Milana Brgleza, češ da gre za "kandidatko tranzicijskega kapitala"? Moralo je boleti. Nataša Pirc Musar namreč predstavlja vse to, kar strički vsaj navzven zavračajo in z odporom sprejemajo kot pridobitve kapitalizma. Dodatno ponižanje je prišlo s strani premierja Roberta Goloba, ki je po poraznem večeru prvega kroga politično posvojil NPM in okoli nje strnil večji del koalicije (Levica je ne more podpreti, saj bi s tem izdala vsa svoja načela). Kajti do Goloba mislišče (think tank) iz gostilne Pečarič ne goji več posebne ljubezni, potem ko je dvakrat javno zasmehoval njihovega predsednika, prodal njihovo predsedniško kandidatko Marto Kos in se s svojimi dejanji in kadrovskimi potezami izkazal kot sebičen, neposlušen in predvsem nehvaležen. Tega mu ne bodo odpustili, vendar je vprašanje, če to sploh še kaj pomeni, kajti ta trenutek ima Sončni kralj v rokah vso oblast in mu nihče nič ne more.

Najhujši šok pa bil, če bi se izkazalo - in po mojem smo na dobri poti do tja -, da je šlo še en katastrofalni flop stare garde, ki je po Golobu napačno ocenila in profilirala že drugega človeka za najvišjo funkcijo v državi. Če bi šlo za kadrovsko agencijo, ki strelja takšne kozle, bi bila ekipa bivšega predsednika že včeraj odpuščena. V manj kot letu dni dvakrat tako zelo zgrešiti ... ufff ... to pa marsikaj pove. Tudi v medicinskem smislu.

***

Ali je torej res tako pomembno, kdo bo v nedeljo postal novi predsednik države? Vprašanje ni retorično, odgovor pa je podobno pitijski kot tisti, ki ga je ob koncu obleganja Jeruzalema v 12. stoletju dal sultan Saladin križarskemu vitezu Balianu iz Ibelina, ko ga je ta vprašal, kakšno vrednost ima Jeruzalem.

Nobene!, je odgovoril.

In takoj zatem pristavil: Vso! 

V resnici bi bilo dejansko vseeno, kdo bo bodoči predsednik, če bi se takoj po izvolitvi postavil zase in svojim botrom dal vedeti, da je na prvem mestu služenje ljudstvu, ne pa strankarskemu šefu ali tranzicijskemu kapitalu. A za kaj takega je potrebna osebna integriteta. Predsednik Anže Logar bi moral v nedeljo ob 19. uri zaključiti s služenjem Janezu Janši, se mu zahvaliti za sodelovanje, mu obrniti hrbet in narediti korak naprej. Predsednica Nataša Pirc Musar bi morala sporočiti svojim političnim in finančnim botrom, da ni podaljašana roka vlade ali celo njenega predsednika, še manj pa kakega skritega oligarha, pač pa je samostojna oseba, zavezana izključno ustavi in zakonom.

Kajti bolj kot za kaj drugega gre pri letošnjih predsedniških volitvah za vprašanje podrejanja. Ironično je, da sta oba finalista glede tega v precej podobni stiski, le da mediji napihujejo zgolj eno plat, s čemer na žalost nadaljujejo agonijo slovenske demokracije, ki jo levi tabor poskuša definirati kot boj proti janšizmu. Za nadaljnjo prihodnost države, predvsem pa za duševno zdravje večine ljudi, ki niso hlapci ideologij ali religij, bi bilo nujno, da so to zadnje volitve o Janezu Janši.

Da gre na predsedniških volitvah za spopad vrednot, je neumnost. Vrednote so na teh volitvah ubili v trenutku, ko so kandidati lagali o svojem premoženju, o financah svojih najožjih družinskih članov. Kje so tu vrednote NPM?! Pustimo torej mirno umreti vrednote, v resnici gre za vprašanje osebne integritete bodočega šefa države, za njegov družbeni status in - ponovno poudarjam - zlasti in predvsem za vprašanje podrejanja. Janša ali okostnjaki iz tranzicijske omare? Smrt z obešenjem ali smrt z ustrelitvijo? Kaj vam je ljubše? Če vsaj za trenutek odmislimo patologijo polarizacije in pogledamo vlogo in položaj predsednika republike, potem nas lahko pravzaprav zaskrbi za prihodnji razvoj Slovenije.

"Da gre na predsedniških volitvah za spopad vrednot, je neumnost. Vrednote so na teh volitvah ubili v trenutku, ko so kandidati lagali o svojem premoženju, o financah svojih najožjih družinskih članov."

Zakaj naj bi nas moralo zaskrbeti, se boste vprašali. Zaradi osebnosti obeh finalistov, Nataše Pirc Musar in Anžeta Logarja? Niti ne, oba sta pač produkt najboljšega, kar ta država ta hip premore. Ne, nisem ciničen, le realističen. Saj veste, da 95-99 % najboljših pri nas noče niti slišati o kakšnem političnem angažmaju (in zato tudi vsakokratno vlado tako težko sestaviti, aktualni premier je moral iskati kadre celo med svojimi prijatelji in poročnimi pričami). Kajti tem ljudem je izpod časti, da bi se podajali v nekaj, kar je že a priori obsojeno na medijski linč, izsiljevanje in druge oblike pritiskov. Zaradi tega se bomo prej ko slej soočili z implozijo negativne selekcije, ko ne bo ostalo več praktično nobenega vsaj približno kompetentnega človeka za pomembno javno funkcijo.

***

Za konec še prijateljski nasvet najverjetnejšemu poražencu Anžetu Logarju: ob razglasitvi rezultatov izkoristi momentum, kot pravimo, obrni poraz v zmago in javnosti namigni, da noben glas, ki si ga prejel od nas, ne bo ostal pozabljen, in da boš resno razmislil o ustanovitvi nove, liberalno-konzervativne stranke, ki bo zapolnila velikanski prostor med sredino in SDS.

Prva oseba množine ni tiskarski škrat: v prvem krogu je namreč marsikdo od nas volil Natašo Pirc Musar, ker je delovala (!) normalnejša od Milana Brgleza, zdaj pa bomo zaradi depeše iz gostilne Pečarič ter Natašinega sprenevedanja glede premoženjskega stanja iz protesta volili njenega protikandidata!