Anže Logar je v tem govoru, kjer je športno, državniško in za slovenske razmere resnično dostojanstveno priznal poraz, pokazal, da morda končno prihaja čas politikov, ki ne bodo prepoznani kot slepo lojalni, nerazmišljujoči strankarski vojščaki. Njegov rezultat kaže, da je uspešno nagovoril del volivcev, ki niso zgolj slepi volivci SDS oziroma verniki Janeza Janše in klasične desnice. Logar je namreč zbral 110.000 več glasov kot v prvem krogu, pri čemer lahko ocenimo, da jih je okoli 40.000 prišlo klasičnih desnih strank (denimo NSi in še nekatere manjše desne stranke), medtem ko so vsi ostali - skupaj okoli 70.000 glasov - pa so prišli iz sredine. Ta del volilnega telesa najverjetneje nima veliko proti sami Nataši Pirc Musar, pač pa bolj proti njenim, v zgodovino 20. stoletja zataknjenim ideološkim podpornikom.

V vsakem primeru je bil "Janšev nahrbtnik", ki so ga, iskreno rečeno, precej nespodobno, radikalno potencirali Logarjevi nasprotniki, v tem trenutku še vedno nekoliko prevelik, pretežak. Morda je Logarju, kot je v volilnem omizju na TV Slovenija namignil naš kolumnist in bivši urednik Dejan Steinbuch, dejansko zmanjkal še kakšen teden kampanje, v katerem bi protikandidatka izgubila dodaten del podpore volivcev, ki niso popolnoma ideološko zabetonirani. Dejstvo namreč je, da je ogromno volivcev na levi strani bodočo predsednico (iz)volilo s precejšnjim cmokom v grlu, ki so ga iz dneva v dan povečevali podatki o spornem davčnem optimiziranju, kot tudi vedno bolj nejasni in nestrpni odgovori o vlogi Nataše Pirc Musar v določenih pravnih poslih.

Vsakem primeru se zdi, da je bil delež volivcev znotraj celotne populacije volivcev, ki so volili za Anžeta Logarja, veliko bolj ZA njegovo izvolitev, veliko večji kot delež volivcev v populaciji volivcev Nataše Pirc Musar, ki so se glede na diskrepanco med stališči kandidatke in politično usmeritvijo njenih podpornikov odločali PROTI kandidatu Logarju. Tudi uradna podpora zmagovalki volitev je namreč prihajala iz krogov, ki so pogosto nastrojeni proti kapitalizmu, liberalni ureditvi države, del jih celo odkrito poveličuje nekakšen "novi socializem". Da bo ironja res velika, so na koncu izvolili kandidatko, ki na področju gospodarstva deluje izrazito liberalno, celo neoliberalno in glede na dejavnosti njenega soproga Aleša Musarja bržkone na meji legalnosti, vse z doseganjem čim večjih zasebnih koristi. Na koncu sta ne glede na vsebinska stališča kandidatov spet zmagala "druga svetovna vojna" in medijsko skrbno negovani antijanšizem, sicer manj prepričljivo kot na aprilskih volitvah v Državni zbor, a vseeno.

Ob praznovanju zmage Nataše Pirc Musar nismo mogli spregledati obnašanja in stališč njenih podpornikov, ki so več kot očitno veliko bolj nestrpni do drugače mislečih, kot to vsaj navzven izkazuje zmagovalka volitev. Retoriki Nataše Pirc Musar vsaj v tem oziru ne moremo pravzaprav ničesar očitati, bila je "gentlemanska". Precej neokusno je bilo tudi zmagovalno paradiranje predstavnikov vladajoče stranke Gibanje Svoboda, ki so še nekaj tednov nazaj dobesedno pljuvali in polivali gnojnico po Nataši Pirc Musar iz vseh svojih strankarskih trobil, zdaj pa so naenkrat postali njeni največji podporniki in prijatelji.

Kako iskreno je to rokohitrsko izumljeno, na novo promovirano prijateljstvo med vladajočimi svobodnjaki in predsednico države, bomo glede na značaj Nataše Pirc Musar na eni in bolestno, prenapeto samozavest, deloma pa tudi pobalinstvo vodilnih svobodnjakov, izvedeli kmalu. Lahko vsaj upamo, da bo nova predsednica ostala pregovorno trmasta in samostojna, kar je predavala volivcem zadnje mesece. Če se bo držala svojih izjav in napovedi, bo tudi čim pretrgala vsaj navzven pretrde vezi z utrujenimi borci ideološke, tranzicijske levice.

Velika neznanka je seveda Anže Logar. Po vsem tem, kar je naredil za svojo promocijo v zadnjih mesecih, si sicer težko predstavljamo, da se bo že danes mirno usedel nazaj v poslanske klopi, kakor da se ni zgodilo nič, ter brez zadrege zagovarjal vsa, tudi tista najbolj težko prebavljiva stališča stranke SDS. Hkrati je tudi težko pričakovati, da bo kar naenkrat začel odkrito nasprotovati predsedniku SDS in poskušal reformirati stranko, ki v določenih elementih niti ni klasična politična stranka, ampak je bolj nekakšno Janševo gibanje, ki brez njega niti ne more obstati, podobno kot nekoč Drnovškova vladajoča partija LDS, ki se je po njegovem odhodu razletela na prafaktorje. Kratkoročno se zdi, da bo Logar verjetno pragmatično hodil nekje po sredini teh opcij in razmišljal o optimiziranju svojih koristi. Toda ker se železo kuje, dokler je vroče, si predolgega "časa za razmislek" ne more privoščiti.

V vsakem primeru so predsedniške volitve v slovenski politični prostor prinesle nekaj elementov, ki bi jih lahko ocenili za zmerno optimistične. Ni pa nujno, da se razmere ne bodo že čez noč spremenile in vrnile v stare silnice. Lahko gre namreč zgolj za kratkoročni privid normalnosti in bomo po krajšem predahu še naprej stagnirali v ideološkem močvirju, ki ga vzdržujejo trdoživi fanatiki z leve in desne, ki so se zataknili v prejšnjem stoletju.