So dnevi, ko bi najraje pozabil, da sem del naroda, ki se vedno bolj veselo in neodgovorno obnaša brezglavo, neumno, samouničevalno, večinsko  brezglavo ("demokratično"??) odloča o bistvenih stvareh svojega bitja in žitja, se nato posipa s pepelom, a ob prvi priložnosti ponovi obred samokastracije. Sprašujem se, kaj je mojim sonarodnjakom, da so večinsko tako fascinirani, skoraj fanatično privrženi posameznikom, ki ne morejo pokazati ničesar, razen svoje kriminalne narave in svojih zločinskih dejanj.

Seveda je lahko najti odgovor, zakaj je tako. Več kot sto let je minilo, od kar so naši predniki živeli v urejeni državi, ki je po lastni neumnosti klavrno končala leta 1918. Od tistega leta naprej živimo v nenormalnih državnih tvorbah, balkanskem gnezdu, komunistični greznici in zdaj v tajkunski krčmi, čeprav smo si želeli drugo Švico in ne vem kaj še vse lepega. Zgodovinski spomin je zbledel, kar naprej pa dobivamo, s pritokom prišlekov z Balkana, nove in nove zglede, da se ne splača biti pošten, načelen in delaven. Kajti formula, ki se je razvila v dolgih stoletjih turške okupacije Balkana, je v resnici zelo preprosta: kako prelisičiti, preslepariti, prinesti naokoli zakone in predpise, ki so temelj modernih evropskih demokracij. In če so zgled za tako obnašanje najvišji reprezentanti ljudstva, če njihova dejanja postajajo norma in zakon, potem se ne smemo čuditi, da ima večinski del slovenskega naroda dodobra oprane in posušene možgane, da verjamejo v tisto, kar jim servirajo pokvarjeni časnikarji in časnikarke medijev, ki so v rokah teh istih pokvarjeni in korumpiranih tajkunov, kvazi politikov in vsakršnih dušebrižnikov, ki se v neverjetnih količinah kotijo predvsem na levem polu politične scene (ne trdim, da jih ne manjka tudi na desnem polu in v tako imenovani sredini).

Zato nas ne sme čuditi, da se ljudje zgražajo ne nad pokvarjenimi tajkuni, pralci in pralkami denarja, utajevalci in utajevalkami davkov, ponarejevalci in ponarejevalkami diplom, magisterijev in doktoratov (pa saj jim je zgled, poleg domačih osebkov, kar predsednika Evropske komisije s svojim doktoratom), spolni predatorji in grabežljivci, ampak nad tistimi redkimi novinarji, ki te zločinske posle poskušajo razkriti. Namesto načelnih in moralnih politikov in političark nam vlada horda ljudi, ki bi morala biti v vsaki normalni demokraciji procesirana in ustrezno sankcionirana, po domače povedano za zapahi in rešetkami. Je potem sploh čudno, če se javnost zgraža in hkrati posmehuje nekomu, ki je s trdim delom, garanjem, odrekanjem, z ljubeznijo do domovine ustvaril milijon ali dva premoženja, občudujejo in slavijo pa tiste, ki ukradejo, zatajijo ali v davčne oaze prenesejo desetine milijonov, se šopirijo s svojim nakradenim in prigoljufanim bogastvom in v isti sapi razlagajo, kako blizu so jim "mali ljudje", ko se pred kamerami, ko se bašejo s kaviarjem in nalivajo s šampanjcem, pridušajo, da bodo naredili vse za narodov blagor.

Ker se nič ne zgodi, ker ti Cankarjevi hlapci in Šalamunovi prehlajeni predmeti zgodovine mirno gledajo, pa ne samo gledajo, celo ploskajo tem stebrom družbe, obrnejo pa se vstran ob vnebovpijočih sleparijah, prevarah in kriminalnih dejanjih, ki se ne dogajajo v mraku in stran od radovednih pogledov, ampak vsem na očeh, v sončni svetlobi, na odru, kjer paradirajo s svojimi rolex urami, zlatimi ketnami okoli vratu, dragimi avti, dizajnerskimi oblekami, z botoksom našopanimi ženami in ljubicami (možmi in ljubimci, da me ne bodo preganjale zaprisežene feministke).

"Je še kje na svetu država, kjer z mednarodno tiralico iskani kriminalec predava policajem o poslovnih prevarah? Je še kje na svetu država, kjer propadli komedijant postane predsednik vlade in nato obrambni minister? Je še kje na svetu država, kjer si neki brezdelni mulec izmisli ministrstvo za solidarno prihodnost?"

William Thackeray, ki je sicer živel v nekem drugem času, a ga je doživljal na podoben način kot jaz svojega, našega, je to rajanje imenoval semenj ničevosti. In pri nas se dogaja tako zares, da se mi včasih zazdi, da sanjam. Je še kje na svetu država, kjer z mednarodno tiralico iskani kriminalec predava policajem o poslovnih prevarah? Je še kje na svetu država, kjer propadli komedijant postane predsednik vlade in nato obrambni minister? Je še kje na svetu država, kjer si neki brezdelni mulec izmisli ministrstvo za solidarno prihodnost?

In še in še bi lahko našteval bisere slovenske kolektivne blaznosti, s katerimi nas osrečujejo ljubljeni predstavniki ljudstva. In ljudstvo, hlapci in prehlajeni predmeti zgodovine vse to bolj ali manj mirno prenašajo, če pa se že kdo oglasi s tehtnimi vprašanji, podprtimi z neizpodbitnimi argumenti, aktualni premier, človek bujnih las in še bujnejših idej, tako zagrozi z ustanovitvijo ministrstva za resnico alias z organom za preganjanje tako imenovanega sovražnega govora, ene najbolj bizarnih izmišljij ekstremnih levičarjev, seveda ne samo naših, ampak tudi tujih, saj naši v večini primerov samo prepisujejo ideje tujih ekstremistov.

Ko je danes že pokojni minister za kulturo Andrej Capuder izustil na neki javni prireditvi meniško geslo ora et labora, so ga levičarji neusmiljeno napadli, čeprav sami uporabljajo samo isto, malce prirejeno geslo "verjemi v naše resnice in delaj za nas, ki mislimo zate". S tem geslom nas vsak dan bolj davijo istiskajo ob zid svojih ideoloških nebuloz, ki bi bile sicer neprijetne, dokler ostanejo na papirju in v zmedenih glavah, a so vedno bolj nevarne, ko jih tovariši in tovarišice, prepoznamo jih po rdečih zvezdah na prsih in zadnjicah, udejanjajo v našem vsakodnevnem življenju.

"In ko se bo nekega lepega dne večinski del naroda prebudil iz morastih sanj, ki si jih je sam priklical v zavest, naj se prosim ne sklicujejo na to, da so bili prevarani, zavedeni, da so jim natikali rožnata očala in da je vsega kriv mali zlobni škrat iz barjanskega predmestja najlepšega srbskega mesta na svetu z najbolj moralnim in etično brezhibnim županom."

Če pogledam skozi okno vidim, da tudi nebo joka, pravzaprav ne joka, ampak se novembrsko cmeri in solzi. Pravzaprav je to pravšnja kulisa ali - kot bi rekli naši predniki, ki so živeli v germanskem redoljubju - štimunga za dan potem … In ko se bo nekega lepega dne večinski del naroda prebudil iz morastih sanj, ki si jih je sam priklical v zavest, naj se prosim ne sklicujejo na to, da so bili prevarani, zavedeni, da so jim natikali rožnata očala in da je vsega kriv mali zlobni škrat iz barjanskega predmestja najlepšega srbskega mesta na svetu z najbolj moralnim in etično brezhibnim županom.

In naj se tudi ne sklicujejo na to, da je velik del poslancev prišel v tako imenovani hram demokracije (pravi izraz bi bil "hlev" ali "štala" demokracije) po pomoti in s prevaro. Vse je v rokah ljudstva in ljudstvo naj tudi sprejme posledice svoje norosti. Naj končam to pisanje z mislijo dramatika Avgusta Strindberga iz njegove nadvse poučne drame V Damask:

"Je že tako, če mora tako biti."