Ko si je Čečenija v začetku devetdesetih let 20. stoletja pod vodstvom generala Džoharja Dudajeva (1944–1996) prizadevala za neodvisnost od Rusije, je leta 1994 izbruhnila prva čečenska vojna. Ramzanov oče, čečenski mufti Ahmat Kadirov (1951–2004), je takrat organiziral svojo lastno paravojaško skupino, znano pod imenom Kadirovci in pozval Čečene k džihadu proti Rusiji. Iz tistih časov je znana njegova izjava: "Čečenov je milijon, Rusov pa 150 milijonov. Če bo vsak Čečen ubil 150 Rusov, bomo zmagali." (vir)

Vojna se je nato končala s premirjem leta 1996. Drugo čečensko vojno pa naj bi leta 1999 sprožil takrat še skoraj neznani ruski ministrski predsednik Vladimir Putin, ki si je z njo poskušal v ruski politiki ustvariti ime, da bi se na ta način lahko obdržal na oblasti (vir). Ruska vojska se je Čečenije v drugem poskusu lotila temeljiteje kot prvič in kmalu uspela zlomiti čečenski odpor. Takrat je Ahmat Kadirov z rusko vlado sklenil dogovor in s svojimi Kadirovci prestopil na rusko stran, Putin pa ga je nato postavil za predsednika Čečenije. Ahmat Kadirov je bil sicer domnevno že prej v stiku z ruskimi državnimi varnostnimi službami, tako kot praviloma vsi vidni kleriki v Sovjetski zvezi.

Kruti ruski kolaborant 

Mladi Ramzan Kadirov (1976), ki je po lastnih besedah že pri šestnajstih letih posedoval in uporabljal jurišno puško, je že zgodaj služil kot desna roka svojega očeta ter poveljeval Kadirovcem. Po letu 1999 je bila njegova glavna naloga zatreti ostanke čečenskega odpora z vsemi sredstvi. In to je tudi storil. Ramzan in njegovi bojevniki so bili nad zakonom in jih ni bilo mogoče obtožiti nobenega kaznivega dejanja. Proslavili so se s številnimi uboji, ugrabitvami in mučenji. Zaradi njihove krutosti nad lastnim narodom so se jih Čečeni bali bolj kot ruske vojske. Na Ahmata Kadirova so medtem izvedli številne spodletele poskuse atentata, dokler ni nazadnje leta 2004 podlegel podtaknjeni bombi.

Ramzan, ki je po očetovi smrti podedoval njegove Kadirovce, se je takrat ponudil Putinu, ta pa je njegovo ponudbo sprejel. Rusi so ga nato postavili za predsednika Republike Čečenije takoj, ko je dopolnil 30 let, kar je v Rusiji minimalna predpisana starost za zasedbo takšnega položaja. Leta 2010 je ameriški politolog Jason Lyall v znanstveni reviji American Political Science Review o njem zapisal: "Od svojega prihoda na oblast leta 2006 je Ramzan Kadirov skrbno gojil ozračje strahu s selektivnimi izginotji, ciljno usmerjenimi umori kritikov režima in nočnim požiganjem domov domnevnih upornikov." (vir)

Kadirov z obema ženama in vsemi svojimi otroki. Tri sinove je poslal v Ukrajno v predstavo za javnost.

Organizacija Human Rights Watch pa je leta 2006 prisilna izginotja in mučenja v Čečeniji, ki so se zgodila še pred njegovo uradno zasedbo predsedniškega položaja, v svojem poročilu za OZN označila za tako obsežna, da so predstavljala zločine proti človeštvu. (vir)

Na ta način je v Čečeniji nastala nova vladajoča elita, kjer je štela zgolj osebna zvestoba Ramzanu Kadirovu in pripravljenost, izvršiti vsak njegov ukaz. Kdor se mu je postavil po robu ali pa izdal njegovo zaupanje, navadno ni več živel dolgo. Umirali so tudi sodelavci nevladnih humanitarnih organizacij in opozicijski novinarji. Za poznavalce razmer je Kadirov tudi pri vrhu seznama možnih osumljencev za umor znane novinarke Novaye Gazete Ane Politkovske leta 2006, ki uradno še danes ostaja nepojasnjen. Ana Politkovska namreč ni bila le glasen kritik Putinovega režima, ampak tudi Ramzana Kadirova in je raziskovala njegove zločine. Na dan, ko je dopolnil 30 let, je imela za Radio Svoboda o njem svoj zadnji intervju, v katerem ga je označila za "do zob oboroženega strahopetca, obdanega s telesnimi stražarji" in poudarila, da si bo po svojih najboljših močeh prizadevala, da bi ga spravila v sodno dvorano (vir).

Dva dni pozneje, prav na Putinov rojstni dan, so Ano Politkovsko neznanci ustrelili pred njenim domom v Moskvi.

Putinov čečenski gospodar vojne 

Ramzan Kadirov je organiziral svojo oblast v Čečeniji s pomočjo Kremlja. Ruske državne varnostne službe so več let urile in opremljale njegovo zasebno vojsko, na koncu pa se umaknile iz Čečenije. Kadirov tako danes dejansko vlada Čečeniji z neomejeno oblastjo kot nekakšnemu zasebnemu kraljestvu. Status Čečenije znotraj današnje Rusije pa je neformalno bolj podoben statusu nekakšne kolonije: po mednarodnem pravu in ruskem formalnem pravu je Čečenija vsekakor naprej del Rusije, toda v Rusiji sami je ne dojemajo kot takšne (vir).

Zakaj bi Putin naredil kaj takega? Zato, ker je videl od tega koristi. Ramzan je namreč v Čečeniji z železno pestjo zatrl vsako osamosvojitveno gibanje in to nemirno pokrajino, kjer človekove pravice in osnovne svoboščine veljajo za nedosegljivo razkošje, drži pod nadzorom s svojo strahovlado. Hkrati je sam povsem odvisen od Putinovega obstoja na oblasti. Po besedah ruskega opozicijskega politika Ilje Jašina je Kadirov lojalen zgolj Putinu osebno in nikomur drugemu (vir); lahko bi rekli, da je v nekakšnem osebnem vazalnem odnosu s Putinom.

Ta njegov odnos s Putinom je vir njegove moči, hkrati pa brez Putina v Kremlju sam v Čečeniji ne bi dolgo preživel, kajti veliko Čečenov ga zaradi njegovih krvavih rok zelo sovraži. Ramzan Kadirov si zaradi tega nikoli ne upa prespati zunaj svojih dobro zastraženih luksuznih čečenskih palač. Za Putina samega pa je po besedah tatarskega novinarja Kamila Galeeva takšna Čečenija s posebnim neformalnim statusom znotraj Rusije zelo uporabna, ker dodatno stabilizira njegovo oblast v Kremlju. Ruska država ima namreč zelo centraliziran režim, ki v resnici ne temelji toliko na zvestobi ljudi, pač pa na njihovi poslušnosti, kar pa ni isto kot zvestoba.

Poslušen človek je namreč lahko poslušen komurkoli, kar se je v Rusiji posebej nazorno pokazalo v letih 1917 in 1991. Leta 1917 je imel ruski imperij recimo največjo vojsko na svetu, ki je prisegla, da je pripravljena dati življenje za svojega carja. Toda carju Nikolaju II. to ni nič pomagalo: marca 1917 je bil prisiljen abdicirati in takrat je bilo po treh stoletjih vladavine Romanovih nenadoma konec. Leta 1991 pa je imela Sovjetska zveza največjo in najmočnejšo državno varnostno službo, Moskva pa je bila polna sovjetskih častnikov, ki so prisegli, da so pripravljeni dati življenje za socializem. Kljub temu je Sovjetska zveza decembra 1991 razpadla in se preselila v zgodovino, skupaj s Komunistično partijo Sovjetske zveze.

"Kadirov danes dejansko vlada Čečeniji z neomejeno oblastjo kot nekakšnemu zasebnemu kraljestvu. Za Putina je takšna Čečenija s posebnim neformalnim statusom znotraj Rusije zelo uporabna, ker dodatno stabilizira njegovo oblast v Kremlju."

Ta lekcija iz ruske zgodovine je Putinu dobro znana: če bi se njegova oblast nekoč začela resno majati, zanj ni samoumevno, da bi se takrat lahko zanesel bodisi na vojsko ali na državne varnostne službe. Mogoče bi v tem primeru varnostne službe preprosto stale ob strani in pasivno čakale na razplet. Zato je vedno dobro imeti pri roki nek neformalni element moči, ki znotraj formalnega, proceduralnega sistema oblasti stabilizira obstoječi režim. To vlogo zanj igra Kadirov. Če bi tako nekoč ruske varnostne službe iz kakršnega koli razloga Putinu ušle izpod nadzora, bo imel še vedno pri roki čečenske sile, ki znotraj Rusije delujejo dejansko avtonomno.

Vsi predsednikovi morilci

Kakšna dva kilometra od Kremlja se nahaja hotelski kompleks Prezident. V osemdesetih letih 20. stoletja so ga zgradili kot luksuzni hotel, danes pa ga upravlja Urad predsednika Ruske federacije. Po besedah Kamila Galeeva v njem stalno prebiva do 200 Kadirovih bojevnikov (vir). Hotel Prezident zato med poznavalci velja za nekakšno glavno čečensko kasarno v Moskvi.

Kaj počnejo ti čečenski bojevniki tako blizu Kremlja? Predvsem so na razpolago. Na razpolago komu in za kaj? Galeev trdi, da predvsem Kremlju za atentate, in sicer tako v Moskvi kot tudi izven Rusije. Med njihovimi bolj znanimi žrtvami naj bi bil tudi ruski opozicijski politik Boris Nemcov, ki so ga leta 2015 ustrelili med sprehodom v neposredni bližini Kremlja (vir). V zameno za tovrstno razpoložljivost je tem čečenskim morilcem dovoljeno, da se prosto ukvarjajo z "bjiznjisom", tj. da v Moskvi kujejo dobičke z nasilniškim podjetništvom. Po mnenju Galeeva pa jih v Moskvi zadržujejo še iz veliko pomembnejšega razloga: kot zadnjo obrambno linijo Putinovega režima. Te čečenske morilce v Moskvi naj bi vodil Adam Delimkanov (1969), ki sicer od leta 2007 kot poslanec Putinove stranke Združena Rusija zastopa Čečenijo v ruski Državni dumi. Delimkanov se v minulih petnajstih letih v parlamentu ni kaj dosti pojavljal, kot govornik pa tako rekoč nikoli ni nastopil; svoj prvi in edini govor v dumi do zdaj, v katerem je opeval slavo Ramzana Kadirova, je imel šele junija 2022 (vir). Njegov položaj poslanca ruske dume naj bi bil torej v resnici le krinka, ki jo potrebuje za svoj formalni status in pravno imuniteto. 

Adam Delimkanov je bil v devetdesetih letih 20. stoletja osebni šofer čečenskega separatističnega poveljnika Salmana Rudajeva. Ob začetku druge čečenske vojne pa je prestopil na rusko stran, se pridružil Kadirovu in si pridobil njegovo zaupanje, ko mu je pomagal zatirati čečenske upornike. Leta 2006 je postal namestnik predsednika čečenske vlade, zadolžen za varnostna vprašanja (vir). Postal naj bi tudi poveljnik čečenske veje ruske Nacionalne garde (vir). Ramzan Kadirov je ob neki priložnosti Delimkanova označil za svojega izbranega naslednika na položaju voditelja Čečenije v primeru, če se njemu kaj zgodi (vir). Sicer pa Delimkanov velja za enega od treh najpomembnejših in najtesnejših sodelavcev Ramzana Kadirova. Druga dva sta Magomed Daudov in Abuzaid Vismuradov.

Kadirova zasebna vojska velja za zadnjo obrambno linijo Vladimirja Putina.

Tudi Magomed Daudov (1980), ki je znan po vzdevku Lord, je nekdanji čečenski upornik, ki je prestopil k Ahmatu Kadirovu na začetku njegove vladavine. Tako kot Delimkanov je bil tudi on del varnostne službe Ahmata Kadirova in je aktivno sodeloval v bojih proti čečenskim upornikom. Leta 2007 je izpeljal uboj organizatorja atentata na Ahmata Kadirova, leta 2010 pa ga je Ramzan imenoval za namestnika predsednika čečenske vlade, zadolženega za varnostna vprašanja (vir). Med drugim je znan tudi po tem, da je leta 2016 osebno pretepel predsednika čečenskega vrhovnega sodišča, da bi ga na ta način prisilil k odstopu (vir). Danes je formalno predsednik parlamenta Čečenske republike in velja za poveljnika Kadirove zasebne vojske (vir). Medtem ko se je Delimkanov minula leta precej zadrževal v Moskvi, je Daudov ves čas veljal za drugega najbolj vplivnega človeka v Čečeniji, ki za Ramzana Kadirova izvaja "posebne naloge". 

Abuzaid Vismuradov (1975), znan po vzdevku Patriot, pa je Ramzanu Kadirovu blizu že od otroških let. Je vodja njegove osebne straže, formalno pa tudi namestnik predsednika vlade Čečenske republike. Kot poveljnik specialne policijske enote Terek je osebno nadziral sistematično množično preganjanje oporečnikov Kadirovega režima, pa tudi pripadnikov skupnosti LGBT (vir). Od leta 2017 so namreč geje v Čečeniji sistematično mučili in ubijali v skrivnih zaporih (vir). V teh čistkah proti gejem v Čečeniji je sicer ob Vismuradovu igral ključno vlogo tudi Magomed Daudov (vir). Vismuradov in njegova specialna enota Terek sta tako odgovorna za hude kršitve človekovih pravic, pri čemer je Vismuradov marsikdaj tudi sam fizično sodeloval pri mučenjih in izvensodnih usmrtitvah (vir).

Čečenija, fevdalna republika

Ramzan Kadirov je spomin na svojega preminulega očeta v Čečeniji povzdignil v vseprisotni kult. Med drugim je sredi glavnega mesta Grozni dal zgraditi eno največjih mošej v Rusiji, ki nosi ime Mošeja Ahmata Kadirova oziroma Srce Čečenije. Mošeja se nahaja kje drugje kot na prostranem Trgu Ahmata Kadirova, ki se nahaja ob Aveniji Vladimirja Putina, ki se nadaljuje v Avenijo Ahmata Kadirova. To ni šala.

Glavni čečenski nogometni klub se imenuje Ahmat Grozni, njegov domači stadion pa nosi ime Ahmat Arena; predsednik kluba je Magomed Daudov. Ramzan Kadirov in njegovi najtesnejši sodelavci nasploh gojijo veliko navdušenje za šport. Kot je zapisal ugledni britanski zgodovinar Robert Service v svoji zadnji monografiji Kremlin Winter: Russia and the Second Coming of Vladimir Putin (2019), se Kadirov v svoji vsakodnevni rutini zelo rad v mačističnem slogu ukvarja s telesno vadbo in se razgibava. Tako kot Putin je fanatično zavezan izboljšanju svoje telesne pripravljenosti, promovira koristi mešanih borilnih veščin in je sploh najbolj srečen, ko je na fitnes napravah v svoji zasebni telovadnici.

Rusi v čečenski vojni Grozni zravnali z zemljo, Kadirov ga je obnovil z orjaško mošejo in grdimi nebotičniki.

Kadirov sicer uporablja institucionaliziran šport kot orodje za ustvarjanje občutka normalnosti v Čečeniji in za ohranjanje nadzora nad prebivalci. Z njim si pomaga pri odvračanju pozornosti od nenehnih zlorab oblasti. Njegovo promoviranje športa pa se ujema z dolgo tradicijo manipuliranja ljudskih množic s športom, značilnega za avtoritarne režime. Zadnja leta so sicer namesto nogometa postale najbolj priljubljen šport v Čečeniji mešane borilne veščine. Pri tem ima glavno vlogo klub mešanih borilnih veščin Ahmat, njegov predsednik pa je Abuzaid Vismuradov. Leta 2017 je bilo v ta klub včlanjenih več kot 5.000 Čečenov in kot takšen ima po besedah egiptovskega novinarja Karima Zidana potencial, da postane gojišče bodočih pripadnikov Kadirove zasebne vojske (vir).  

Minuli mesec so po svetu zaokrožile fotografije iz pisarne Ramzana Kadirova, na katerih je vzbudil pozornost luksuzni komplet boksarske vreče in rokavic modne znamke Louis Vuitton v vrednosti 175.000 dolarjev. Znano je tudi, kako je Kadirov leta 2005 privabil v Čečenijo na boksarski turnir nekdanjega svetovnega prvaka Mika Tysona, za kar mu je nakazal dva milijona dolarjev. Leta 2011 pa je upokojenemu nogometašu Diegu Maradoni nakazal milijon dolarjev, da je ta zaigral na nogometni tekmi v Groznem, na kateri je proti njemu igral tudi Kadirov. Za svoj rojstni dan tega istega leta pa si je Happy birthday Mr President zaželel slišati iz ust hollywoodske filmske zvezde Hilary Swank, za kar ji je prav tako nakazal milijon dolarjev.

Od kod mu denar za takšne izdatke? En vir je Fundacija Ahmata Kadirova, ki jo formalno vodi njegova mati in ki ima sicer v svojem statutu zapisano, da je njen namen izvajanje socialnih projektov in pomoč osebam, ki so se znašle v socialni stiski (vir). Za to fundacijo Kadirov mesečno pobira denar od prebivalcev Čečenije; plačevati morajo tudi čečenski poslovneži, ki poslujejo drugje v Ruski federaciji. Drugače pa se Čečenija preživlja predvsem z izdatnimi prejemki iz ruske zvezne proračunske vreče. Veliko denarja, ki ga prejme Čečenija, se nato potroši za vzdrževanje Kadirovega ekstravagantnega življenjskega sloga, pri čemer nihče v Moskvi ni pripravljen ustaviti te korupcije. Pristojni moskovski organi namreč vedo, da je Kadirov po Putinovi volji nedotakljiv, pa tudi zaradi njegovega slovesa maščevalnega nasilneža ga opozicija raje pušča pri miru. Medtem, ko je Kadirov z denarjem iz Moskve med drugim obnovil središče glavnega mesta Grozni z bleščečimi novimi zgradbami, ta finančna mana na poti do revnega čečenskega podeželja praviloma povsem presahne. Tudi brezposelnost je v Rusiji zgolj v revni sosednji Ingušetiji višja kot v Čečeniji, vendar je pri tem res, da se veliko Čečenov preživlja s sivo ekonomijo in zato kot takšni ne plačujejo davkov.

Kri potomca preroka Mohameda

Kadirov ekstravagantni luksuz se kaže tudi v njegovem osebnem verskem življenju. Tako si je leta 2015 uredil prejem transfuzije krvi od sufijskega učenjaka Habiba Alija al-Jifrija (1971), ki živi v Združenih arabskih emiratih in ki velja za neposrednega potomca preroka Mohameda. Tudi njegovi najtesnejši sodelavci se v svojih nastopih v medijih radi sklicujejo na islam: znana je recimo nenavadna izjava Magomeda Daudova iz začetka julija, ki jo je bilo mogoče razumeti, da čečenski bataljoni v Ukrajini pravzaprav bojujejo džihad v obrambo islamske vere. Toda ob tem Kamil Galeev opozarja, da verskega življenja v Čečeniji nikakor ne gre presojati po izjavah omenjenih čečenskih voditeljev (vir).

Za predstavo na TikToku je Kadirov na "fronto v Ukrajino" poslal svoje tri mladoletne sinove.

Velika Mošeja Ahmata Kadirova v središču Groznega je namreč skoraj prazna, razen ob petkih in ob verskih praznikih. Skozi pretrese 20. stoletja se na splošno ni ohranilo veliko tradicionalne čečenske družbe in kulture. Tradicionalnega samooskrbnega kmetovanja se je recimo ohranilo precej manj kot v nekaterih sosednjih regijah. Tudi tradicionalni klanski sistem danes ni več tako pomemben kot nekoč: sicer vsakdo še vedno ve, kateremu klanu pripada, to pa je tudi vse. Čečenija kot takšna ne deluje več kot klanska družba in tudi Kadirov režim ni klanski. Zahodni strah pred nekakšnimi divjimi čečenskimi tradicionalnimi klanskimi islamisti, ki da bodo pobili vse Zahodnjake, pa je zgolj zahodna projekcija, ki jo Kadirov in njegovi pomagači s pridom izkoriščajo. Kadirov prav dobro ve, kako manipulirati z zahodnimi mediji in družbenimi omrežji. V tem je zelo spreten.

Tudi pošiljanje treh svojih mladoletnih sinov v vojno v Ukrajini, ki ga je nazadnje uprizoril, je bilo zgolj iskanje zahodne medijske pozornosti, ki si je tako zelo želi. Seveda mladoletni Ahmat, Eli in Adam ne bodo nikoli od blizu slišali frčanja ukrajinskih krogel, temveč so bili v Ukrajino poslani zgolj zaradi snemanja insceniranih filmčkov, namenjenih za objavo na TikToku ...