Ameriški predsednik Joe Biden je na Baliju vse voditelje je pozval, naj dobro premislijo, preden bi njihove prenagljene izjave lahko sprožile dogodke s posledicami, ki jih ne bi bilo mogoče nadzirati. Moskva se je istega večera že odzvala na prve obtožbe ("Te rakete niso naše, gre za provokacijo."), Združene države pa so hitro začele s preverjanjem dejstev. Po navedbah CNN, ki se sklicuje na vojaške vire, naj bi letalo zveze NATO spremljalo let rakete. Krizni mehurček, ki se je hitro napihnil, je tako tudi hitro počil.

Biden je dodal, da je za raketo "glede na njen let malo verjetno, da je poletela z ruskega ozemlja". Nekaj ur kasneje je NATO potrdil, da je eksplozijo povzročila ukrajinska protiletalska raketa. Seveda pa je odgovornost za to ruska, saj je Rusija začela vojno in Ukrajino še vedno bombardira s svojimi raketami. Tako očitno meni tudi Pentagon, ki pravi, da ima Ukrajina pravico braniti se pred Rusijo, v tem konkretnem primeru pa da gre za rakete ukrajinske protiletalske obrambe.

Tukaj se je prvič jasno pokazala razdalja (glede na končni cilj, torej rezultat vojne), ki med Washingtonom in Kijevom obstaja v tej fazi konflikta. O tem priča še en element v tem scenariju: hitrost, s katero je Kijev še enkrat obtožil Moskvo, da ji gre za napad na ukrajinske zaveznike, oziroma promocija ideje, da je Moskva pravzaprav ciljala (na) Poljsko. To bi bil močan udarec za skupino G20 in to ravno v času, ko se je kazala možnost potencialnega dogovora, ki nastaja na pobudo ZDA. Ukrajinski predsednik Zelenski je takoj oblikoval svojo različico dogodka, a jo je Biden že v kali zatrl. Ukrajinski predsednik prehitro razmišlja v smeri - in to pravijo v ameriški vladi - "nazaj si bomo vzeli tudi Krim" - saj to za Washington pomeni nevarno utopijo. NATO je pojasnil, da ne gre za rusko raketo, a je Zelenski znova zagotovil, da ne gre za ukrajinsko raketo, pri čemer se je skliceval na poročila vojaškega poveljstva in zračnih sil, ki da jim lahko popolnoma zaupa.

S tem pa pridemo v občutljivo fazo vojne, saj bo bojišče kmalu osvojil "general Zima", boji med ukrajinskimi in ruskimi četami pa se bodo upočasnili. Po mnenju ZDA je to priložnost za začetek pogajanj med Kijevom in Moskvo, najprej je cilj premirje in nato mir. Tako pravi načelnik štaba Mark Milley, po čigar mnenju se bodo pozimi zaradi vremenskih razmer taktične operacije upočasnile. Tukaj se nakazuje možnost politične rešitve ali vsaj začetka pogajanj. General Milley je dodal, da "obstaja majhna verjetnost, da bi Ukrajina vojaško prisilila Rusijo, da zapusti vse ukrajinsko ozemlje, ki ga zaseda, vključno s Krimom".

Realistična pozicija, ki je nekako usklajena z idejo Henryja Kissingerja, ni usklajena z realnostjo. Zdaj je za Belo hišo težava v tem, kako pripraviti Zelenskega in Putina k pravičnemu miru in koncu vojne brez poraza za Rusijo. To pa zato, ker si, kot piše Ken Follet v svojem fiktivnem romanu, govorečem o jedrski vojni med ZDA in Kitajsko, "dva tigra ne moreta deliti ene gore".

Kdo je tukaj tiger? ZDA in Rusija?

Ne, ZDA in Kitajska. Med tema velesilama se bo tekma dejansko odvijala. To ne pomeni, da Moskva ni grožnja, je, zelo očitna je, vidimo lahko Putinov načrt ozemeljskega povečanja Rusije, vse to pa je le vrh ledene gore tistega "ostanka sveta", ki ima v mislih hegemonijo svetovnega reda, takšnega pod vladavino Pekinga. Vojna je del te zgodbe, ustvarja sceno in povezuje dejstva. 

Pred nekaj tedni do gumba "napad" za jedrske konice nismo prišli zahvaljujoč mirnosti in razumu Joeja Bidena, kljub temu, da je bil okrog njega popoln kaos. Biden je politik, ki je preživel hladno vojno, nima energije mladeniča, ni priljubljen predsednik, a je v ključnem trenutku pokazal, kako so pomembne izkušnje. Zdaj je torej čas, da izkoristimo "priložnost", ki jo ponuja general Zima.