V nedeljo, 27. novembra leta Gospodovega 2022, se je dokončno potrdila moja teza, da Slovenci (še) nismo narod, ampak precej nenavadna, kolektivno mentalno pohabljena plemenska skupnost. Kaj loči narod od plemena oziroma kaj je tisto, kar iz plemena naredi narod? Predvsem določena, zgodovinsko potrjena in utrjena kolektivna zavest o samih sebi, svoji preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Da narod lahko funkcionira kot narod, se mora notranje strukturirati tako, da vzpostavi institucije, ki urejajo razmerja v samem narodu, med njegovimi člani in razmerja do drugih, enako oblikovanih in delujočih narodov, posebej sosednjih. Ker so to za nas, bolj ali manj uspešno, opravljali drugi vse do leta 1990 ali 1991, od tega leta naprej enostavno nismo sposobni vzpostaviti strukture naroda, ampak tako rekoč brezbrižno uživamo v vsakršnih notranjih delitvah in hierarhiji, kakršna se oblikuje v plemenu. Čisto na vrhu so plemenski poglavarji, po mnenju drugih članov plemena (ali pa tudi brez tega) najpametnejši, najbolj uspešni, najmočnejši, medsebojno sicer sprti, polni sumov, gneva in sovraštva drug do drugega, a dovolj preudarni ali zviti, da se vedno, kadar se pleme prične upirati, stopijo skupaj in s pomočjo tistih, ki jih imajo za svojo telesno stražo, "umirijo strasti".
S pomočjo vidcev, vatesov, vedeževalcev in napovedovalcev prihodnosti iz kristalnih krogel in drugih množičnih medijev, ljudi zvijačno in sleparsko prepričajo, zlepa, še raje zgrda, da je vse, kot mora biti, da se svet vrti tako, kot so si "vrtenje" zamislili oni, vsemogočni voditelji plemena, nad katerimi je zgolj modro, včasih tudi oblačno nebo. Pleme je razdeljeno na različne manjše skupine, nekatere so bolj dejavne, druge, po navadi je teh več, pa povsem brezbrižne, otopele, naveličane, "saj-se-nič-ne-da-narediti", zaprte v majhne kroge, po pravilu družinske, ki se ne ukvarjajo s tem, kaj se dogaja v velikem svetu, ampak zgolj s tem, da imajo poln vamp hrane in pijače in slepo verjamejo temu, kar jim ponujajo vidci in vedeževalci.
Prav nič jih ne moti, da okoli njih, brez sramu in prikrivanja, rajajo plemenski poglavarji in poglavarke, njihovi priležniki in priležnice, ki živijo stokrat bolje, kot živijo sami, saj je v plemenu prevladalo geslo "samo-da-ni-kuge, kolere in kobilic". Kajti v plemenu so se od časa do časa pojavili plemenski poglavarji, ki so imeli drugačne poglede, a so tisti plemenski poglavarji, ki so iz roda v rod vladali plemenu kakšnih sedemdeset in več let, hitro našli rešitev. Tekli so v močvirje, kjer sedi ob večnem ognju socializma, v kolibi iz protja, mali sivi možicelj, obdan z nekaj (tako jih spoštljivo naslavljajo) Očeti in Materami plemena.
Ta mali sivi možicelj od nekdaj odloča o vsem, kar se je imelo in se ima zgoditi s plemenom. Na skrivnih nočnih sestankih vedno hitro najdejo rešitev in plemenske poglavarje, ki ne ustrezajo temu, kar ima v glavi mali sivi možicelj, ki postaja vedno bolj dementen, a zato tudi vedno bolj hudoben, izpostavili ljudskemu porogu in zasmehovanju. Na stene jam so vpraskavali njihove podobe, opremljene z žaljivimi, a tudi grozečimi napisi. Člani plemena so bolj ali manj enoglasno, pozdravljali tako politiko, ki je izključevala vse, ki bi lahko ogrozili dedno vladanje plemenu in utegnili s prestolov vreči večne poglavarje plemena. Zato je mnogo članov plemena previdno utihnilo, saj so plemenski poglavarji s pomočjo svojih zvestih podrepnikov in prisklednikov izumili "strašno govorjenje", ki je, tako so razglašali vsepovsod, nevarno za kolektivno zdravje plemena, saj so njegovi zvesti člani prestrašeni, zbegani in nekateri tudi žrtve vsemogočih fobij, posledic "strašnega govorjenja".
Tiste, ki kljub temu niso utihnili in so, ne oziraje se na grožnje in žuganja, še naprej "strašno govorili" ali celo pisali, so predali v roke sodnih plemenskih poglavarjev. Izbira le-teh je sledila nekemu prastaremu ritualu: bolj ko je bil sodni plemenski poglavar neumen, neuk in nesramen, prej je priplezal do najvišje sodne plemenske instance. Zato so v sedemdesetletni vladavini plemenskih poglavarjev, ki so bili bolj enaki od drugih, včasih na najvišji sodni plemenski položaj pririnili ljudje, ki so bili komaj pismeni, saj so prišli iz poklicev, kjer pismenost ni posebej zaželena: mesarji, tesarji, čevljarji so sodili in pleme je bilo zadovoljno, pomirjeno in prepričano, da živi v najboljši od vseh plemenskih ureditev.
Tisti pa, ki so kar naprej, vztrajno in kljubovalno nekaj nergali, so kmalu občutili trdo, a neizmerno pravično roko plemenske pravice. Pametni člani plemena (bili so v večini, ki se ji po angleško reče silent majority), so previdno molčali, se grebli za ljubi kruhek (kot je zapisal eden njihovih priljubljenih pesnikov), se zapirali v svoje prekrasne koče in samo sanjali o tem, da bodo vozili velike, bleščeče kočije, ki jih izdeluje neko germansko pleme, na katerem so si zobe polomili celo vsemogočni Rimljani. Seveda so sanjali tudi, kako bodo šli na morske počitnice k sosednjemu adrijanskemu plemenu. In s tem so se njihove sanje končale, nad tem plemenom bi obupal tudi Sigmund Freud.
Zakaj vse to pišem, ko pa pleme itak ne bere, ne misli in nima nobenih želja po tem, da bi se kaj spremenilo? Ker sem zares osupel nad tem, kako ti plemenski poglavarji v zadnjem času pospešeno vzgajajo svoj debelušasti in neskončno vsiljivi podmladek, uspejo vedno znova nategniti največji del plemena, ki kolektivno pljuva v lastno skledo, potem pa se čudi, kako neprijetnega okusa je čorba, ki jo morajo v naslednjem trenutku hočeš nočeš pojesti, saj drugega nimajo.
Morda pa so sprejeli misel nekega drugega plemenskega pesnika, ki je zapisal: Osel gre samo enkrat na led, baš to je oslovstvo. Ta plemenski pesnik, ki je za denar in slavo slavil in v zvezde koval različne plemenske poglavarje, je zadel bistvo tega, kar želi večina plemena: biti čim večkrat porinjena na (tanek) led, saj takrat, ko se morajo reševati na trdna tla, da ne utonejo v ledeni vodi, pozabijo, kdo in kako jih je spravil v ta smrtonosni položaj. In zgodba se ponovi: spet se pojavijo nergači, ki s svojim "strašnim govorom" begajo in plašijo večji del plemena in spet so potrebni sestanki vladajočih plemenskih poglavarjev pri možicu v kolibi sredi močvirja, da se nered in anarhija spravita v red, da življenje plemena teče dalje in so spet poglavitni problem večine njegovih pripadnikov v tem, kako si napolniti vamp in kako biti na toplem.
Ali kot je zapisal antropolog Claude Lévy-Strauss: Narodi stremijo k nečemu novemu in neznanemu, plemena pa se vrtijo v krogu.